Franja

tullius² -iī, m (morda sor. z gr. τύλη žmula, svitek, žulj (prim. lat. tumeō in nem. schwellen) ali izpos. iz etr. (prim. etr. tul močan naliv)) v loku ali curku brizgajoča tekočina, vodomet, fontana: Isid., P. F. idr., animam misso sanguine tepido tullii efflantes volant Enn. fr., Tiburtes tullii Plin.

Tullius¹ 3 (Tullus) Túlij(ev)

1. Servius Tullius Servij Tulij, šesti rimski kralj: L.

2. ime rimskega rodu, od katerega so najbolj znani možje s priimkom Cicerō (gl. to besedo); govornik Cicero se občasno kratko imenuje tudi Tullius: Q., Aus., Hier. Kot adj. lex Tullia Ci. Tulijev zakonski predlog de ambitu (= govornika Marka Tulija Cicerona). — Od tod adj. Tulliānus 3 Túlijev (poseb. = govornika Marka Tulija Cicerona), túlijski, tulijánski: caput Ci., puritas Hier., epistolae Fr., Scipio Macr. pri Ciceronu nastopajoči (govoreči); subst. Tulliānum -ī, n Tuliján, podzemeljski del (inferior carcer L.) rimske državne ječe, imenovan po graditelju Gaju Serviju Tuliju; v Tulijanu so usmrčevali obsojence: Varr., S., L., Fest.; adv. Tulliānē túlijski, tulijánsko, po Tulijevo: Aug., Prisc.

tumeō -ēre (indoev. baza *teu̯H- oteči, nabrekniti, nabuhniti; prim. túmraḥ poln (česa), zavaljen, tolst, strčeč, tutumáḥ obilen, tumalaḥ, tumulaḥ hrupen, tumalam hrup (prim. lat. tumultus), tavīti, tā́uti močan je, ima moč, tuvi- zelo, silno, got. þiuda ljudstvo, gr. τύμβος gomila, grob, τύλη, τύλος žulj, grba, žmula, lat. tumor, tumidus, tumultus, tumulus, tōmentum, tōtus, lit. túlas nekateri, taukaī mast, maščoba, tunkù, tùkti mastiti se, debeliti se, let. tulzuns oteklina, tauta ljudstvo, tūks oteklina, tūkt nabrekati, otekati, sl. til, tilnik, stvnem. diota ljudstvo, dioh stegno, bedro)

1. biti nabrekel, biti nabuhnjen, biti napet, biti napihnjen (napuhnjen), biti otekel (otečen), biti narasel, biti poln, nabrekniti (nabrekati, nabrekovati), nabuhniti (nabuhovati), nape(nja)ti se, napihniti (napihovati) se, napuhniti (napuhati, napuhovati) se, oteči (otekati), narasti (naraščati), (na)polniti se, napolniti (napolnjevati) se: pedes tumentes V., quid hoc in collo tibi tumet? Pl., corpus tumet veneno O., tument tibi inguina H., tument lumina fletu Tib., bile tumet iecur H., tumet Achelous imbre O.; z gr. acc.: anguis colla tumens V.; pren.: vere tument terrae V. kipi(jo), unus ferebat fiscos cum pecunia, alter tumentes multo saccos hordeo Ph. polne, napolnjene, in tenero palmite gemma tumet O., anni (sc. virginis) tumentes Stat. zrela, tument vela sinu Mart.; poseb. o govoru in govorniku biti nabuhel, biti napihnjen, biti nadut, biti bombastičen (pompozen): Q., Mart. idr., Cicero obtrectatoribus tumens videbatur T. (Dial.).

2. metaf.
a) biti napihnjen, biti napuhnjen, biti napuhel, biti samovšečen, hvaliti se, bahati se, napihovati se, prevze(ma)ti se, prevzetovati (s čim, zaradi česa): nominibus O., gloriā Plin., laudis amore tumes H., tumens inani superbiā Ph., Nero longā serie Caesarum tumens T., alto stemmate Iuv.; z notranjim obj. (adv.): vana tumens V.
b) biti razburkan, biti razburjen, biti razdražen, biti razsrjen, biti togoten, (vz)kipeti (od jeze), razburiti (razburjati) se, (raz)srditi se, (raz)togotiti se, (raz)burkati se, kipeti: tumet unda a vento O., sapientis animus numquam tumet Ci., tumet animus irā L., rabie fera corda tument V., tumentem lacrimis fatigant T., nescio quid animus … tumet Sen. tr. kaj da snuje razsrjeni duh, tum tumet Tib. žari od pohote.
c) vreti, biti nemiren, upirati se, puntati se, buniti se, vstajati: tument negotia Ci., tument animi plebis Plin. iun., Galliae tument T. v Galijah vre.
d) occ. pesn.: bella tument O. hočejo počiti.

tumidōsus 3 (tumidus) nabrekel, otekel; metaf. dvigajoč se: colles Amm.

Opomba: V novejših izdajah najdemo tumulōsus.

tumultuor -ārī -ātus sum (tumultus) razgrajati, kričati, vpiti, rogoviliti, zganjati hrup, biti glasen, hrupeti, hrumeti, biti hrupen, ropotati, biti nemiren, upreti (upirati) se, (s)puntati se, (po)buniti se, starejše razbótati, rogobóriti: Pl., Corn., Petr. idr., tumultuantium fremitus Cu., quid tumultuaris, quid insanis? Ci., tumultuari Gallias comperit Suet. da se Galije upirajo, da so v Galijah nemiri; včasih pass. (impers.): in castris tumultuari nuntiatur C. da so nemiri, cum tumultuatum in castris sciret L. da so izbruhnili (nastali) nemiri, da je prišlo do nemirov; toda: cum Gallis tumultuatum verius quam belligeratum L. da so bili boji z Galci prej siloviti spopadi kot pa vojne; pren.:
a) non tumultuantem de gradu deici Ci. v osuplosti se ne pustiti zbegati.
b) (o govoru in govorniku) razgrajati, kričati, vpiti, rogoviliti, hrumeti, hrupeti: oratio carens hāc virtute tumultuetur necesse est Q., mihi ne dicere quidem videtur, sed tumultuari Q.

tumultuōsus 3, adv. -ē (tumultus)

1. nemiren, razburkan, razburjen, razsrjen, razdražen, buren, bučen, viharen: mare H. (prim. mare tumet); pren.: vita Ci. nemirno, viharno, contio Ci. buren, Italiam longe quam speraverat tumultuosiorem reperit Vell. v precej večjem nemiru, kot se je nadejal; subst.: tumultuosissimum pugnae L. najhujši bojni metež; occ. hrupen, hrumeč, hrupeč: clamor Cu., somnus Cels., tumultuose res excepta est clamoribus L., veniunt iterum atque tertium tumultuosius Ca. fr., senatus tumultuose vocatus tumultuosius consulitur L.

2. vznemirjajoč, vznemirljiv, razburljiv, vnašajoč zmedo, povzročajoč zmedenost: nuntius L., Cu., in otio tumultuosi sunt L., litterae tumultuosiores Suet., primum ictum, qui tumultuosissimus est, facile excipere Suet.

tumulus -ī, m (tumēre) „napihnjenost, oteklina zemlje“

1.
a) naraven ali umetno nasut kup (kupček) zemlje, vzpetina (vzpetinica), vzvišek, hrib (hribček, hribec), holm (hólmec, holmìč, hólmič), grič (griček) v ravnini (collis = znatna vzpetina, naraven grič, hrib): Acc. fr. idr., planities erat magna et in eā tumulus terrenus satis grandis C., tumulus naturalis veluti manu factus Auct. b. Alx., tumuli silvestres Ci., ut ex tumulo tela in nostros conicerent C., castellum in alto tumulo situm L., terreni tumuli in magnam educti altitudinem Sen. ph.
b) nasploh kup: tumulum super addit harenae O., tumulus cadaverum C.

2. occ. gomila, grob, nagrobnik, nagrobni spomenik iz nasute zemlje: cum Alexander in Sigeo ad Achillis tumulum adstitisset Ci., in tumulis Pac. fr., Priameia virgo hostilem ad tumulum iussa mori V., tumulum facere, statuere, constituere V., tumulo dare corpora, tumulo ponere, componere, condere O., ei tumulum struere T. pokopati; pogosto = nagrobni spomenik nasploh: tumuli in marmore carmen O., tumulus marmorarius Aug., honorarius Suet., inanis V. prazen grob, kenotaf (gr. κενοτάφιον), in Iulii tumulo L. epit. v krasni grobnici.

tundō -ere, tutudī, tūsum in tūnsum (indoev. *steud- butati, tolči, razširjeno iz indoev. baze *(s)teu̯- tolči, suvati, biti, udarjati [prim. stuprum]; prim. skr. tundatē, tudáti buta, tolče, bode, tustaḥ, tūstam prah, delec, gr. Τυδεύς, Τυνδάρεως, lat. tudēs, tuditāre, tudicula, got. stautan = stvnem. stōzan = nem. stoßen, nem. stutzen z rogovi bosti, naenkrat obstati)

1. suniti (suvati), butniti (butati), udariti (udarjati), dregniti (dregati, drezati), (po)tolči, udrihniti (udrihati) po kom, čem, tolči s kladivom = kovati, biti, (pre)tepsti: Pl., Cat., Stat., Ap., Cl., Lact., Don. idr., pectora manu O., tunsae pectora (gr. acc.) palmis V., tundere pectus palo Lucr., corpus crebro ictu Lucr., converso bacillo oculos misero tundere vehementissime coepit Ci., iacenti latera tundere Ci., rostro iecur V. sekati, lapidem digito Lucr., tympana O., pede terram H. z nogo butati ob tla; abs.: ferrum non aptum tundendo Plin.; pesn.: gens tunditur Euro V. vzhodnik piha (buha) v rod, saxum tunditur fluctibus V. valovi se zaganjajo v skalo, valovi bičajo skalo, saxa Neptunus tundit salo H. obliva z morjem; preg.: eandem incudem tundere Ci. udarjati na isto nakovalo (naklo) = vedno goniti (početi, delati) eno in isto.

2. occ.
a) (s)tolči, (z)meti, (z)mleti, (raz)phati, (z)drobiti, (z)mečkati, (po)teptati, steptati, (po)mlatiti, zmlatiti: aes Plin., aliquid in farinam Plin., linum frangere tundereque Plin., tunsae fruges V. omlateni, tunsum allium Col., tusa herba, tusum marmor Plin., tunsa testa Vitr.
b) tolči s kladivom = s kovanjem upodobiti (upodabljati), (s)kovati: funditur, sculpitur, tunditur Iuppiter Aug.

3. metaf. z besedami koga nadlegovati, glušiti, drnjezgati: aures Pl., assiduis vocibus tunditur V.; absol.: tundendo effecit senex Ter. z mnogim pripovedovanjem in opominjanjem.

Tungrī -ōrum, m Túngri, pleme v Belgijski Galiji: Plin., T., Amm.; njihovo glavno mesto je bilo Tungrī -ōrum, m Túngri (zdaj Tongern): Amm. — Sg. Tunger -grī, m Túnger: Sil.

tunica -ae, f (semit. izpos.; prim. aramejsko kithuna, hebr. ketonet, arab. kattán, gr. χιτών)

1. túnika (= „suknjič“, „srajca“), platneno ali volneno spodnje oblačilo, brezrokavno ali s kratkima rokavoma, segajoče do kolen in podobno srajci; doma so jo Rimljani in Rimljanke nosili neposredno na telesu brez pasu, zunaj hiše pa prepasano. V najstarejših časih so se Rimljani ogrinjali le s togo: Romani tunicā diu caruerunt, solā togā contenti Gell.; v klasični dobi pa je bila tunika v splošni rabi in moški so zunaj hiše nosili vrh nje še togo, ženske pa stolo (stola) ali palo (palla): Pl., Ci. idr., tunica linea Hier., Aug., candida Petr., nuptialis H., russea Petr., scissa et sordida Petr., tunicam altius colligere Petr., tunicas mutare cotidie Hier., tunicae manicas habent V.; manuleata tunica Pl., Suet. ali manicata tunica Cu. tunika z (dolgimi) rokavi je veljala za mehkužno in tujo nošo; prav tako tudi talaris tunica Hier., Lact. do gležnjev segajoča tunika: quos … bene barbatos videtis, manicatis et talaribus tunicis Ci. Pozneje so višji stanovi nosili dve tuniki, spodnjo (tunica interior, interula) in vrhnjo, ki je bila pri senatorjih obšita s širokim robom (latus clavus), pri vitezih pa z ozkim robom (angustus clavus, gl. clavus); nižji sloji, zlasti sužnji, so nosili samo tuniko: tunicatus populus (popellus), gl. tunicātus. Semitski izvor tega oblačila izpričujejo tudi nekatere omembe v literaturi, npr.: tunicae Lydorum opus Luc.; preg.: tunica propior pallio est Pl. tunika mi je bližja kot palij, srajca mi je bližja kot suknja.

2. metaf. koža, ovoj, lupina, luščina, mekina, strok: cicadae Lucr., oculorum Cels., boleti Plin., gemmae (popki, brsti) tenues rumpunt tunicas (ličje) V., lupini Iuv. strok.

tūrārius (thūrārius) 3 (tūs, thūs) kadilen, kadilarski: vicus (ulica v Rimu) Acr.; subst. tūrārius (thūrārius) -iī, m trgovec s kadili: Tert.

Turba² -ae, f Túrba, mesto v Tarakonski Hispaniji: L.

turbidus 3, adv. -ē (turba)

1. (ra)zmršen, skuštran, razkuštran: a somno coma turbida O.; occ.
a) zmotnen, môten, skaljen, kálen, (raz)burkan: aqua Ci., torrens Q., Acheron caeno turbidus V., pulvis caligine turbidus V. meglen oblak prahu, loca turbida V. mračni kraji (o podzemlju), turbidum lumen lunae Sen. tr. medla; pesn.: Hermus auro turbidus V. kalen od zlata = zlatonosen, z zlatim peskom.
b) nemiren, viharen, buren, bučen, razburkan: tempestas Pl., Ci., C., Lucr., Suet. idr., imber V., nubila Lucr., caelum Plin. iun., aequora ponti V., freta ventis turbida O., mare Sen. ph.; enalaga: auster dux inquieti turbidus Hadriae H. nemirni vladar razburkanega Jadranskega morja.

2. metaf.
a) nemiren, zmeden, zbegan, zblojen, osupel, zaprepaden, prestrašen: ex oculis se turbidus abstulit Arruns V., pectora turbidiora mari O., frons ali acies (oculi) Sen. tr. zmeden, mračen pogled, fides Gell. nejasno prepričanje; z loc.: animi T. zmešan v glavi, ves zmešan, ves zmeden.
b) razburjen, razdražen, razsrjen, razjarjen, vznemirjen, jezen, srdit, besen, hud, silen, silovit, vihrav: omni turbido motu vacare Ci., animo spem turbidus hausit inanem V., sic turbidus infit V., turbidus et clamosus altercator Q., turbidus Mezentius V., turbida Iuno Stat., aliquem lumine turbidiore notare Mart.; z notranjim obj. (adv.): mens turbidum laetatur H. se burno veseli; z abl.: turbidus irā Sil. ali z gen.: turbidus irae, ausi Sil.
c) nemiren, buren, viharen, razburkan: Enn. ap. Ci., Pl. idr., in rebus turbidis esse Ci., turbidi casūs T., tam turbido tempore N., Ci., actiones turbidissimae T., iactantibus se opinionibus inconstanter et turbide Ci., turbide et seditiose tractare exercitūs T., non turbide locutus est Gell.; subst. turbidum -ī, n nemir, nemirni (burni) časi, nemirno (burno) obdobje: Cu., Sen. ph. idr., in turbido L., si turbidissima sapienter ferebas, tranquilliora laete feras Ci. ep., quieta turbidis antehabeo T., cui compositis rebus nulla spes, omne in turbido consilium T.
d) nemiren, uporen, uporniški, puntarski, trmast, samovoljen: homo, milites, ingenium, reduxit in hiberna turbidos T., turbidissimus quisque T., civitas adhuc turbida T.

turbō² -inis, m (sor. s turbāre, turba)

1. vrtinčasto (vrtežno, krožno) gibanje, vrtenje, vrtinčenje, vrtež, sukanje, rotiranje, vrtinec, krog, kolobar, starejše vrtilj(k)a: Lucan., Sen. tr. idr., cum caeli turbine ferri ali quanto turbine fertur Lucr. (o mesecu), ut expirent ignes turbine tanto Lucr., nubes turbine fumans piceo V., turbine venti confligunt V., venti terras turbine perflant V., venti rotanti turbine portant Lucr., celeri ad terram turbine fertur V., hasta volans turbine Val. Fl., quo turbine (kako naj v krogu) torqueat hastam V., praecipitem inmani turbine (sc. teli) adegit V. ali praecipitem ingentis turbine saxi excutit V. z vrtežnim metom, lučajem, turbo rapax Stat. vrtinec, vrtulja, Aegaeus Cl. krnica, tolmun, serpentis Sil. vitje, zvijanje, verterit hunc dominus, momento turbinis exit Marcus Dama Pers. v hipu zasuče (o sužnju, ki so ga pri osvobajanju običajno zavrteli), bucina, in latum quae turbine crescit ab imo V.; pren.: non modo militiae turbine factus eques O. potem ko je prekrožil razne vojaške stopnje, pomikajoč se vedno višje v vojaški službi, denso turbine vulgi Cl. v valujoči gneči (vrvenju).

2. meton.
a) vrtavka, starejše vrtélec, brníca (otroška igrača): torto volitans sub verbere turbo V., revertitur ad cylindrum et ad turbinem suum Ci.; metaf. vsaka vrtalkasta stvar α) zatìč, zatík, čep, čepínec, starejše petník: turbines cadorum Plin. koničasti čepi, figura umbrae similis turbini inverso Plin., cardinum turbines tardi Varr. ap. Serv. β) vreteno: teres Cat. γ) čarobno motovilo, čarobno vreteno, čarobno kolo: citum retro solve turbinem H.
b) vrtinčasti veter, vrtinčasta burja (burja vrtilka), vihar, vihra, piš, starejše hohorín: turbinis atri more furens V., procellae, turbines di putandi Ci., Minerva, quam turbo deiecerat Ci. ep., pulvis collectus turbine H., etiamsi subitus turbo toto navem meam mari raperet Sen. ph.; atrib.: exoritur ventus turbo Pl., circumstabant navem turbines venti Pl.; meton.: rei publicae turbines Ci. motilci države, kvaritelji (rušitelji) državnega miru; tako tudi: tu procella patriae turbo ac tempestas pacis atque otii Ci.

3. metaf. vihra, nevihta (podoba, posneta po morju): Fl. idr., miserarum turbo rerum O. vihra nesreče, in turbinibus rei publicae Ci., nescio, quo miserae mentis turbine agar O., o confuse nimis Gradivi turbine Varro Sil. vojna vihra, virtutem turbine nullo Fortuna excutiet tibi Lucan., horum mala, turbo quîs rerum imminet Sen. tr., te in medio versantem turbine leti eripui Cat.

Turdetānī -ōrum, m Turdetán(c)i, pleme v južni Hispaniji, ki je živelo v okolici današnje Sevilje (Sevilla): L.; v šalj. besedni igri s turdus: opus Paniceis est, opus Placentinis quoque, opus Turdetanis, opust Ficedulensibus Pl. — Od tod subst. Turdetānia -ae, f Turdetánija, turdetansko ozemlje: L.

Turdulī -ōrum, m Túrdul(c)i, pleme v južni Hispaniji vzhodno od Turdetancev: L., Mel., Plin.; sg. Turdulus -ī, m Túrdul(ec): Varr. — Od tod adj. Turdulus 3 túrdulski: bellum L.

Tūria -ae, m Túrija, reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Turia ali Guadalaviar): S. fr., Mel. — Soobl. Tūrium -iī, n Túrij: Plin. — Od tod adj. Tūriēnsis -e túrijski: proelium Ci. (v vojni s Sertorijem).

Tūrinī -ōrum, m Túrini, mesto Turincev v Lugdunski Galiji (zdaj Tours): Amm.

turmālis -e (turma) k túrmi (h konjeniškemu oddelku) sodeč, konjeniški: bucina Cl., sanguis Stat. viteški; subst. turmālēs -ium, m konjeniki ene túrme, konjeniki enega (konjeniškega) oddelka: L.; v besedni igri: turmales displicere Ci. četa konjenikov = kopica kipov, postavljena trumoma, tj. v velikem številu. — Acc. sg. n. pesn. = adv.: turmale fremit Stat. hrumi kakor cela turma.

Turonēs -um, m (C., Plin., Lucan.) in Turonī -ōrum, m (C., Hirt., T., Amm.) Túron(c)i, keltsko pleme v zahodni (Lugdunski) Galiji, ki je živelo okrog današnjega Toursa (v tem imenu je še ohranjeno njihovo ime); kolekt. sg. Turonus Túronci: T. — Od tod Turonicus 3 túronski: terrae Ven.