Franja

trīnārius 3 (trīnī) = ternārius iz (po) treh (delov) sestoječ, tridelen (trodelen), trojen: numerus, lineae Isid.

triplex -icis, abl. -ī (trēs in plicāre; prim. du-plex)

1. trigub (trogub), triguben (troguben), triležen (troležen), triskladen (troskladen), trojen, naguban, zganjen: illi robur et aes triplex circa pectus erat H.

2. metaf. tridelen (trodelen), iz treh delov sestoječ, trojen: forma (Cerberus, Geryones) O., cuspis O. trizob (Neptunov), regnum O. (zemlja, morje, podzemlje), mundus O. (nebo, zemlja, morje), Plato triplicem finxit animum C i. (ratio, ira, cupiditas), gens V. iz treh plemen, triplemenski, porticus Suet. s trojno vrsto stebrov.

3. occ.
a) trojen: acies C., L., murus V.; subst. α) triplex -icis, n = triplum trojno, trikrat toliko: pediti centeni dati, triplex equiti L., sume tibi triplex H. β) triplicēs -um, m (sc. codicilli) tridelna (trodelna) tablica, pisalna deščica s tremi tablicami ali listi: Ci., Mart.
b) pesn. (o treh skupaj sodečih bitjih) trije (tri) skupaj: deae (= Parcae) O., Minyēides O. tri sestre Mineide, Diana O. (Diana — Luna — Hecate), greges Pr. tri tolpe bakhantov.

trīticīnus 3 (trīticum) iz pšenice narejen, pšeničen: amylum Plin. Val.

Trōiu-gena -ae, m in f (Trōia in gīgnere) v Tróji rojen, iz Tróje izhajajoč, trójski, trojánski: Romanus Carmen vetus ap. L., gentes Lucr.; subst. Trōiugena -ae, m Trójec, Trojánec: V.; v pl. Trōiugenae

1. = Trójci, Trojánci: V., Cat. (z gen. pl. Trōiugenûm).

2. = Rimljani, ker po mitološkem izročilu izhajajo iz Trojanca Eneja: Iuv.

Trōs, Trōis, m (Τρώς) Trojánec, Trójec: V.; nav. pl. Trōēs -um, m (Τρῶες) Trojánci, Trójci, preb. mesta Troja: O., V.; pesn. v sg. Trōs = Trós (Trój), eponimni heroj mesta Troja in Trojcev (Trojancev), Dardanov vnuk, Erihtonijev sin (Erychthonius): O., V. — Od tod

I. adj.

1. Trōïus 3 (Τρώϊος) trojánski, trójski: Aeneas V.; subst. Trōia -ae, f (Τροία) mesto Trója, in sicer
a) Homerjeva Troja v Mali Aziji: L., O., V., Mel.
b) italska Troja pri Lavrentu, ki jo je ustanovil Enej: V., L.
c) epirska Troja, ki jo je ustanovil Helen: O., V.
d) meton. trojánska (trójska) igra, neka dirka s konji, v kateri so se pogosto spoprijeli rimski dečki viteškega rodu: V. (Aen. 5, 596—602), Troiae ludicrum T., Troiae ludus ali lusus Suet., spectaculi Troiae imago Eutr., Troiae decursio Suet.

2. Trōicus 3 (Τρωϊκός) trojánski, trójski: tempora Ci., bellum Ci. ep., O., N., Vell., Aus., Vesta O. ali ignis Stat. iz Troje prineseni sveti ogenj v Vestinem svetišču.

3. Trōiānus 3 trojánski, trójski, iz Troje izhajajoč ali izvirajoč: urbs V., Lact., moenia O., tempora O., H., Iust., iudex (= Paris) H., bellum H., O., Iust., pago inde Troiano nomen est L., ludi Suet. trojska igra (gl. zgoraj 1. d), porcus Mart. nadevan pečen prašič, equus Ci., Iust. leseni konj; Equus Troianus je tudi naslov neke Najvijeve tragedije (žaloigre): Ci.; preg.: intus est equus Troianus Ci. skrita nevarnost; subst.
a) Trōiānī -ōrum, m Trojánci, Trójci: Ci., L., V., O., Lucr., Sen. ph.
b) Trōiānum -ī, n (sc. praedium) Trojánsko, Trójsko, podeželsko posestvo v Laciju: Ci. ep.

4. Trōas -adis (-ados), acc. -ada, f (Τρωάς) trojánska, trójska: humus, matres O., turba Sen. tr.; subst. Trōas -adis, f
a) Trojánka, Trójka: O., V.; meton. Trōades Trojánke, naslov tragedije Kvinta Cicerona: Ci.
b) pokrajina Troáda v severozahodni Mali Aziji, trojánska (trójska) dežela: N., Plin.

5. Trōadēnsis -e troádski, iz Troáde izhajajoč (izvirajoč): marmor, metallum Cod. Th. —

II. subst. Trōiades -um, f (Τρωϊάδες) Trojánke: Pers.

Tyana -ōrum, n (Τύανα) Tíane (Tíana), mesto v Kapadokiji ob vznožju gore Tavros, rojstni kraj filozofa Apolonija: Plin., Amm. — Od tod

1. adj.
a) Tyaneus 3 iz Tían (Tíane) doma (izvirajoč, izhajajoč), tíanski: Apollonius Amm.
b) Tyanaeus (Thyanaeus) 3 iz Tían (Tíane) doma (izvirajoč, izhajajoč), tíanski, tianájski: Apollonius Vop.
c) Tyanēïus 3 tíanski, tianéjski: incola O.

2. Tianī (Thyanī) -ōrum, m Tían(c)i, preb. Tian (Tiane): Vop.

Tyndaris² -idis, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindárida

1. mesto na severni obali Sicilije (ustanovil ga je Dionizij starejši) s slovečim Merkurjevim kipom; tega so Kartažani ugrabili, a ga je Scipion mlajši (Afričan, Afriški) vrnil meščanom: Ci., Plin. — Soobl. Tyndareum -eī ali Tyndarium -iī, n (Τυνδάριον) Tindárej, Tindárij: L. — Od tod adj. Tyndarītānus 3 tindáridski, tindaritánski, iz Tindáride prihajajoč, v Tindáridi bivajoč: civitas, legati, Mercurius Ci.; pl. subst. Tyndarītānī -ōrum, m Tindáridci, Tindaritán(c)i, preb. Tindaride: Ci.

2. mesto v Kolhidi: Plin.

3. ime (najbrž psevdonim) neke Horacijeve prijateljice: H.

Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)

1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.

2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.

3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert.

uls (star. ouls), soobl. ultis, praep. z acc. (prim. ollus = ille, ōlim) onstran, onkraj, na oni strani, na drugi strani (naspr. cis): et uls Tiberim et cis Tiberim Varr., Gell., cis Tiberim et ultis Tiberim Dig. Iz te praep. je nastala komp. obl. *ulter -tra -trum, ohranjena le v abl. sg. f in n ultrā in ultrō. —

C. ultrā

I. adv.

1. dalje, naprej: facultas u. procedendi Auct. b. Afr., u. neque curae neque gaudio locum esse S., u. quo progrediar, quam ut veri videam similia, non habeo Ci.; pesn.: quid u. provehor? V.

2. metaf.
a) (časovno) dalje, nadalje, naprej, v prihodnje, v bodoče: neque u. bellum dilatum est L., haud u. latebras quaerit V., usque ad Accium et u. Q., neque facturam u. T.; komparativna lastnost se kaže v zvezi s quam: non u. quam XXX in dies Cu., nec u. moratus, quam dum auxilia conciret T.
b) (glede na število in mero) dalje, več: nihil u. requiratis Ci., nullum u. periculum vererentur C., serviendum (sc. est) aut imperitandum; nam quid u.? S., quae moenia u. habetis? V. kako zavetje imate sicer še razen tega zidovja?; s quam: nihil u. motum, quam ut turmae ostenderentur L.
c) (komp. pomen je izginil) na ono stran, onstran, onkraj (naspr. citra): dextera nec citra mota nec u. O. ne na to, ne na ono stran, ne nazaj, ne naprej, cis Padum ultraque L. —

II. praep. z acc.

1. zaradi svojega komp. pomena izraža ultra pomikanje naprej čez (nad) kako določeno mejišče = dalje od, naprej od, on(o)stran, onkraj, na oni strani, na drugi strani, on(o)stran: pars citra, pars ultra Taurum est L., u. Silianam villam est villula sordida Ci., u. terminum vagor H.; pogosto (pren.) v nikalnih stavkih izraža, da meja ni bila prekoračena: nec u. minas processum est L., cum libertas non u. vocem excessisset L.; ker ima ultra komp. pomen, se povezuje z abl. mensurae: milibus passuum duobus u. eum C. za 2000 korakov naprej od njega, paulo u. eum locum castra transtulit C.; redkeje z acc. extensionis: nacti portum u. Lissum milia passuum tria C. Ultra se pogosto zapostavlja relativu, redkeje subst.: modus, quem ultra progredi non oportet Ci., fines, quas u. citraque nequit consistere rectum H., quae Euphratem ultra communierat T.

2. (časovno) dlje kot, več kot, čez, nad: u. biennium T., u. Socratem Q. čez Sokratovo dobo.

3. (o številu in meri) čez, nad, preko, več kot, bolj kot: u. eum numerum Auct. b. Alx., u. modum Q., u. legem H., u. fas trepidare H., si u. placitum laudarit V., vires u. sortemque senectae (sc. ferebat labores) V., laboris u. fidem (neverjetno) patiens Suet., u. opiniones omnium Iul. Val. —

B. ultrō, adv. (prim eō, quō)

1. na ono stran, na drugo stran, on(o)stran: u. istum a me Pl. ali u. istunc Pl. proč s tem človekom!, proč z njim!; tako tudi: u. te, amator! Pl.; večinoma v zvezi s citro sem in tja, z obeh strani: u. et citro cursare Ci., commeare u. ac citro Varr., u. citroque transcurrere L., u. citroque mitti C.; tudi asindet. ultro citro Ci., Suet.

2. metaf.
a) povrh(u), vrh(u) tega, poleg tega, celo: etiam me u. accusatum veniunt Ci., his lacrimis vitam damus et miserescimus u. V., morosum u. offendet garrulus H. še bolj (kot je že), vectigalia et u. tributa stalno kurialno besedilo pri L. carina in drugi izdatki iz državne blagajne.
b) sam od sebe, sam po sebi, po svoji volji, svojevoljno, rade volje, radovoljno, prostovoljno, iz lastnega vzgiba, brez vzroka, brez razloga, brez povoda: u. se offerre Ci., u. auxilia mittere S., u. nomina dare L., u. bellum inferre S., si quid petet, u. defer H., u. (povsem nepričakovano) regium insigne sumpsit T. — Ker se je komp. pomen besede izgubil, je nastal dvojni komp. ulterior -ius, adv. ulterius (acc. n.)

1. bolj na óni (drugi) strani ležeč (stoječ, nahajajoč se), on(o)stranski, onkrajen (naspr. citerior): Gallia Ci., Hispania Suet., pars urbis L., ripa V., Cu., Vell., portus Ci.; subst.: pons ulteriora (onostransko ozemlje) adnectit coloniae T.; occ. oddaljenejši, daljši: quis est ulterior? Ter. kdo stoji zadaj?, castella C., equitatus C. v večji razdalji postavljeno, inde abit ulterius O., ulterius (dalje, naprej) nihil est nisi frigus O.; subst.: cum a proximis impetrare non possent, ulteriores temptant C.

2. metaf.
a) (časovno) oddaljenejši (bolj oddaljen), nadaljnji, kot adv. dalje, dlje, več: ulterius ne tende odiis V., haud ulterius tulit O.; pesn.: pudor est ulteriora (kar še sledi) loqui O., ulteriora pudet docuisse O.
b) occ. pretekel, daven, minul: ulteriora (preteklo, davno) mirari, praesentia sequi T.
c) (o stopnji) kaj presegajoč, višji, hujši, več, bolj: semper iuventis ulteriora petit O., rogabat ulterius iusto O., quid ulterius timendum foret? L. — Superl., tvorjen naravnost iz uls, je ultimus 3 „najbolj onostranski“, „najbolj on(o)krajen“

1. (krajevno) najoddaljenejši (najbolj oddaljen), skrajnji, skrajen, najskrajnejši, zadnji (naspr. citimus): luna, quae ultima a caelo (= proti zemlji) est Ci.
a) atrib.: ultimae terrae Ci., N., gentes Ci., orae Pl., Ci., tellus O., ultimis urbis partibus L., praeponens ultima (sc. verba) primis H.; subst. m.: recessum primi ultimis non dabant C. prvi zadnjim; subst. n.: caelum, quod ultimum mundi est Ci. najskrajnejši del, stagni ultima O. meje, ultima signant V. cilj.
b) partitivno = ultima pars (alicuius rei): ultima prona via est O. zadnji del poti, in ultimam provinciam Ci., u. tellus O. rob zemlje, in ultimis aedibus Ter. v najoddaljenejšem delu hiše; tako tudi: in ultimā plateā Pl., in primis finibus tibi se praesto fuisse dicit usque ad ultimos prosecutum Ci. od vstopa na ozemlje do izstopa.

2. metaf.
a) (časovno) najdavnejši, najstarejši, najstarodavnejši, najskrajnejši (naspr. primus): multa ab ultimā antiquitate repetere Ci., ab ultimo principio Ci., initium Corn., pueritiae memoria ultima Ci., ab origine ultimā stirpis Romanae N., sanguinis ultimus (prvi) auctor V.
b) occ. zadnji: regnum, spes L., senatus consultum C., dies V., lapis Pr. nagrobnik, cerae Mart. oporoka, ultimam manum imponere rei O.; partitivno: ultimo mense Iunio Col. ob koncu meseca junija; subst.: ultimum orationis L. konec (sklep, zaključek) govora, ultima quid referam? O., ultima exspectato Ci. zadnje dogodke, pervenire ad ultimum (do skrajne meje) aetatis humanae Sen. ph., in ultimis esse Sen. rh. biti v zadnjem pojemanju, biti v smrtni agoniji, umirati, biti v zadnjih vzdihljajih, biti na koncu; adv. α) ultimē naposled, nazadnje, vendarle, končno: Sen. ph. β) (acc. n.) ultimum zadnjič: Cu., u. domus suas visuri L.; ad ultimum do zadnjega: an exsulem illā aetate … ad ultimum mori iussurum? L.; pogosteje = naposled, nazadnje, vendarle, končno: si, qualis in cives, qualis in socios, talis ad ultimum in liberos esset L. γ) (abl. n.) ultimō naposled, nazadnje, navsezadnje, vendarle, končno: Petr., Suet.

3.
a) (o stopnji) največji, najvišji, najhujši: summum bonum, quod ultimum appello Ci., ultima omina Cu., crudelitas, auxilium L., discrimen ultimum regni L., praeda per ultimum scelus parta Cu., u. supplicium C. smrtna kazen, necessitas ultima T.; pogosto subst. n. ultimum inopiae L. skrajn(j)a revščina (ubožnost), skrajno (skrajnje) pomanjkanje, ultimum in libertate T. skrajna svoboda, ultima audere L. ali experiri L. ali pati Cu., O., L. najskrajnejše, najhujše; adv. α) ultimē (kar) najhuje: verberare aliquem Ap., affectus Ap. v skrajno slabih okoliščinah. β) ad ultimum do skrajn(j)e mere, do skrajnosti, skrajno (skrajnje): fidem ad ultimum praestitit L., ad ultimum demens L.
b) occ. najnižji, najmanjši, najslabši, zadnji: famulus Enn., stirps Vell., uxor Ap. najslabša, principibus placuisse viris non ultima laus est H.; subst.: Mysorum ultimus Ci., labore eum ultimis militum certare L., in ultimis laudum esse L. na najnižji stopnji hvale, in ultimis ponere Plin.

Urbīnum -ī, n Urbín, mesto v Umbriji (zdaj Urbino): T. — Od tod adj. Urbīnās -ātis urbínski, iz Urbina: Varr., Petissius Ci.; subst. Urbīnātēs (z inačico Urbānātēs) -um, m Urbínci (Urbánci), Urbináti (Urbanáti), preb. Urbina: Plin.

urceātim, adv. (urceus) z vrči, kakor (kot) iz vrčev: urceatim plovebat (= pluebat) Petr. (prim. sl. dež je šel, kakor bi lilo iz škafa).

uterīnus 3 (uterus) rojen iz istega (materinega) telesa, rojen iz iste matere, roden, sorojen, pristen, pravi: frater Vulg., fratres Cod. I., soror, frater vel soror uterini Cod. I., uterinus frater ac soror Cod. Th., dei, obsecro vostram fidem, ut facilius alia quam alia eundem puerum uterinum (iz svojega telesa) (v novejših izdajah u[t]num) parit Pl.

Valentia² -ae, f Valéncija (Valéntija)

1. primorsko mesto v Tarakonski Hispaniji (še zdaj Valencia): L. epit., S. fr., Mel., Plin., Fl.

2. mesto v Narbonski Galiji (zdaj Valence): Plin.

3. mesto v Brutiju v južni Italiji, s celim imenom Vībō Valentia Vibon Valencija (zdaj Monteleone): Plin. (prim. Vībō).

4. ime britanske pokrajine na ozemlju današnje škotske: Amm. — Od tod adj. Valentīnus 3 valéncijski (valéntijski), iz (galske) Valéncije (Valéntije) izvirajoč (prihajajoč, doma): Tullius Valentinus T.; subst. Valentīnī -ōrum, m Valéncijci (Valéntijci), Valentín(c)i

1. preb. hispan(ij)ske Valencije (Valentije): Dig.

2. preb. brutijske Valencije (Valentije): Ci.

3. mestna občina na Sardiniji: Plin.

ventri-loquus -ī, m (venter in loquī) govorec iz trebuha (starejše trebuhoglasec), ventrilokvíst: Tert., Hier.

vernīlis -e (verna)

1. suženjski: corpora Ps.-Q. (Decl.).

2. meton. suženjski, hlapčevski
a) prihuljen, priliznjen, prilizljiv, nizkoten: odium vernilibus blanditiis velare T.
b) objesten, (pre)drzen: vernile dictum invidiam in eum vertit T. Adv. vernīliter

1. kakor domač suženj, (po) suženjsko: verniliter fungi officiis H.

2. meton. prihuljeno, prihuljeno vljudno, pritajeno, priliznjeno, iz gole prihuljene (pritajene) vljudnosti: hoc fit verniliter Caecil. ap. Non., haec ipsa non verniliter Sen. ph.

Verōna -ae, f Veróna, eno najlepših in najbolj cvetočih mest v Zahodni Galiji, rojstni kraj Katula in Vitruvija (še zdaj Verona): L., O., Cat., Plin., Mart. Od tod adj. Vērōnēnsis -e verónski, iz Veróne doma (izhajajoč): Aur. idr., iuvenes Cat., ager, Catullus Plin.; subst. Vērōnēnsēs -ium, m Verónci, Verónčani, preb. Verone: T.

Vērulae -ārum, f Vêrule, mesto Hernikov v Laciju (zdaj Veroli): Fl. Od tod adj. Vērulānus 3 vêrulski, iz Vêrul ali v Vêrulah doma: populus L.; subst. Vērulānī -ōrum, m Vêrulci, Veruláni, preb. Verul: Plin.

vestrās -ātis, m, f (vester) eden (ena) od vaših, eden (ena) iz vaše družine ali ljudstva; kot m vaš rojak, vašinec: Prisc., Char. — Soobl. vestrātis -e: Prisc.

vīmen -inis, n (viēre)

1. (večinoma v pl.) vitra, trta, rozga, šiba, palica (poseb. vrbina), prot: Varr., Tib., Fl., Amm. idr., lento vimine ramus V. veja z upogljivo šibo, fruticosa legebant vimina O., carpus navium viminibus contextum C. spleten iz šibovja, scuta ex cortice facta aut viminibus intextis C. iz šibne spletenine, volucres viscatis illigatae viminibus Petr. na limanice (lepljenice); sg. kolekt. = šibje, šibovje, vejevje, protje: rami lento vimine frustrabantur ictus Cu., quernum vimen (kot cedilo za mleko) V.

2. meton. pletenina, pletér iz šibja, (s)pletenka, (s)pletenica, košara, koš: vimina curva O. panji, koši, košníce, ulji, vimen breve Picenarum Mart.

3. pl. šibje, šibovje = vrbje, vrbovje: tenent ima lacunae vimina O.

4. occ. vrbina sadika: Col.

5. metaf. (Merkurjeva) palica: deus horrentem Lethaeo vimine mulcens Stat.

vīmineus 3 (vīmen) iz šibja (šibovja) spleten, iz vrbja spleten, iz protja spleten: viminea tegimenta C., loricula Hirt., crates V. robat pleter iz protja (kot nekaka brana), salix Plin. beka, canistrum Hier., plutei Amm.