Franja

Ērillus (Hērillus) -ī, m (Ἤριλλος) Eril (Heril), stoik iz Kartagine ok. l. 260, Zenonov učenec, ki mu je bilo znanje največja dobrina: Ci., Lact. Njegovi učenci Ērillī (Hērillī) -iōrum, m erilovci (herilovci): Ci.

Euclīdēs -is, m (Εὐκλείδης) Evklid, poseb.

1. arhont v Atenah, ki je l. 403 zopet postavil Solonovo ustavo: N.

2. ustanovitelj megarske filozofske šole, Sokratov učenec, ki je poskušal spojiti nauke eleatske šole s Sokratovimi: Ci., Gell.

3. znani matematik, ki je živel v Aleksandriji ok. l. 300: Ci.

Eudoxus -ī, m (εὔδοξος) Evdoks, grški zdravnik, matematik, geograf in astrolog iz Knida, Platonov učenec: Ci., Col., Plin.

frūx, frūgis, f, nom. sg. le redek (fruī; frūx torej pravzaprav = „porabna stvar“)

1. sad, poljski pridelek, poljščina; v pl.: Sen. ph., Q., Gell. idr. terrae fruges Ci., ad Athenienses Ceres dicitur fruges adtulisse Ci., ubertas frugum et fructuum Ci. poljskih pridelkov in drevesnih sadežev, vini et olei decumas et minutarum frugum Ci. zrnja, terra feta frugibus (žita) et vario leguminum genere (raznovrstnega sočivja) Ci. (prim.: frugum sunt duo genera, frumenta, ut triticum, hordeum, et legumina, ut faba, cicer Plin.), ager frugum fertilis S., fertilis frugum … tellus H., natura frugum Plin., frugum inopia Suet.; meton.: medicatis frugibus offa V. kepa iz čarodejnih zelišč, imponi (sibi) videt (taurus) fruges O. moka, daritvena moka. Redkeje v sg.: ut non omnem frugem … in omni agro reperire possis Ci., si … placaris … hornā fruge larīs H., sine fruge tellus O., mensae tostae frugis egentes O. brez kruha, spicea frux Aus.

2. (drevesni) sad, sadje, sad ali plod sploh: lentiscus ter fruges fundens Ci. poet., quercus et ilex fruge pecus (prasce) iuvat H., arbor curvetur frugibus Col. poet.

3. metaf.
a) sad, dozorelost, zrelost, korist, uspeh: quantae fruges industriae sunt futurae Ci., (carmina) expertia frugis H. brez nravne koristi, brez jedra, bonam frugem libertatis ferre L., ad frugem perducere Q., ingeniorum praecox genus non temere pervenit ad frugem Q. ne dozori, ne (ob)rodi sadu, inseris aures fruge Cleantheā Pers. s Kleantovim sadom = s Kleantovim naukom.
b) porabnost, sposobnost, koristnost, nravna sposobnost, poboljšanje, vrlost, vrlina: animum ad frugam applicare Pl., aliquem ad frugem compellere Pl. spametovati koga, aliquem ad frugem conrigere Pl. spreobrniti k dostojnemu življenju, multos audivi se ad bonam frugem recepisse Ci. da so se spreobrnili k poštenemu življenju, da so se spametovali, frugem tuam periclitabor Ap., multa alia ad bonam frugem ducentia Gell. mnoga druga napotila k pravi kreposti, veteres nequam dixere hominem nihili neque rei neque frugis bonae Gell., evadere ad bonam frugem Lact., deviare a fruge bona Amm. Od tod dat. finalis frugī ali bonae frūgī (frūgī bonae).

4.
a) (o osebah) sposoben, dober, prida, priden, pošten, vrl, redoljuben, pameten, zmeren: lena, quae frugi esse vult Pl., benignusne an bonae frugi sies Pl., bonus vir numquam est neque frugi bonae Pl., nec probus est nec frugi bonae Pl. niti pošten niti vrl, si frugi est Pl. če svoje delo dobro opravi, frugi es Ter., qui sit frugi Ci., permodestus ac bonae frugi Ci., frugi factus est ille Ci., sum bonus et frugi H. Ker lat. nima pt. pr. glag. esse, se ta dat. samostalniku neposredno prideva (kakor npr. v sl. „prida učenec“, „zanič pero“): homo frugi Ter., Q., Suet. idr. dober človek, pošten človek, poštenjak, dobra duša, poštena duša: Diodorus, homo fr. Ci., fr. servus Ci., amicus fr., fr. parens Amm., vir fr. Aus.; z gen.: multarum rerum frugi vir Fr. Frūgī Poštenjak, Vrli, priimek L. Kalpurnija Pizona (gl. Calpurnius).
b) (o stvareh) skromen, zmeren, skromno opremljen: victus Q., ientacula Mart., atrium, cena Plin. iun.

Opomba: Komp. frūgālior -ius, superl. frūgālissimus 3, adv. frūgāliter (od adj. frūgālis -e). — Nom. sg. frūx (star. = dat. frūgī): Aus., homofrux (= homo frugi) Enn.

Gorgiās -ae, m (Γοργίας) Górgias,

1. grški sofist iz Leotinov na Siciliji, Sokratov sodobnik in Empedoklov učenec. L. 427 je prišel v Atene prosit za pomoč zoper Sirakužane. Tam je ustanovil govorniško šolo ter postal pravi utemeljitelj umetnega govorništva; umrl je okrog l. 375: CI.

2. retor v Atenah, učitelj mladega Cicerona: CI. EP.

3. špartanski kipar: PLIN.

4. neki Makedonec: CU.

Hecatō -ōnis, m (Ἑκάτων) Hekáton, stoik z Rodosa, Panajtijev učenec: Ci.

Hēgēsīnus -ī, m (Ἡγησίνους) Hegezín iz Pergama, platonistični filozof (okrog l. 185), Evandrov učenec in Karneadov učitelj: Ci.

Hēraclīdēs -ae, m (Ἡρακλείδης) Heraklíd, Heraklov potomec: Vell. Kot nom. propr. Heraklid,

1. Heraclides Ponticus Heraklid Pontski (= iz pontske Herakleje), grški filozof, Platonov in Spevzipov, pozneje Aristotelov učenec: Varr., Ci.

2. Heraclides Ponticus mlajši, grški slovničar: Gell. ap. Prisc.

3. poveljnik sirakuške konjenice pod Dionizijem starejšim, pozneje begunec, naposled sotovariš Diona, ta ga je dal usmrtiti: N.

4. grški zdravnik: Cels.

5. grški slikar: Plin.

Hermagorās -ae, m (Ἑρμαγόρας) Hermágora

1. grški retor z Rodosa, učil v prvem stoletju pred Kr. v Rimu, se proslavil z novim ret. sistemom ter ustanovil posebno ret. šolo: Ci., Q. Soobl. Hermagora -ae: Ci. — Njegovi učenci Hermagorēī -ōrum, m Hermagorejci: Q.

2. grški retor iz eolskega Temnosa za časa Avgusta in Tiberija, učenec Teodorja iz Gadejre: Q.

Hermarchus -ī, m (Ἕρμαρχος) Hermárh, Epikurjev učenec: Ci.

Īsocratēs -is (-ī: Ci. ep.), acc. -em in -ēn, m (Ἰσοκράτης) Izókrat, rojen l. 436, Gorgijev, Prodikov in Sokratov učenec, sloveč retor v Atenah; sam zaradi prirojene plašnosti in ne dovolj pronicavega glasu ni nastopal javno kot govornik, temveč je le pisal govore in druge poučeval o govorništvu. Od l. 392—388 je živel na Hiosu, po bitki pri Hajroneji l. 338 se je sam izstradal do smrti, ker ni maral preživeti propada atenske države: Ci., Q. — Od tod adj. Īsocratēus ali -īus 3 (Ἰσοκράτειος), Izokratov: Q., mos, ratio Ci., quod ἄτεχνον et Eisocratium est Luc. ap. Gell.; subst. pl. Īsocratiī -ōrum, m izokratovci, Izokratovi učenci ali posnemovalci: Gell.

Lācōdēs -is in -ī, m (Λακύδης) Lakíd, akademski filozof iz Kirene, učenec in naslednik Arkezila(ja) (Arcesilās), ustanovitelj nove akademije, ki jo je vodil v letih 241—225: Ci.

Leucippus -ī, m (Λεύκιππος) Levkíp

1. kralj v Meseniji, Tindarejev in Afarejev brat, oče Arzinoje, Febe in Hilaejre; Febo in Hilaejro, ki sta bili zaročeni z Afarejevima sinovoma Ido (Idās) in Linkejem, sta ugrabila Dioskura. Idas je v boju ubil Kastorja, Poluks Linkeja, Jupiter pa je s strelo usmrtil Ida: O. Od tod Leucippis -idis, f (Λευκιππίς) Levkípida, Levkipova hči: non sic Leucippis succendit Castora Phoebe Pr., te rapuit Theseus, geminas Leucipidas illi O.

2. Herkulov sin: Hyg.

3. grški filozof okrog l. 500, učenec Zenona iz Eleje, Demokritov učitelj: Ci.

Linus (ali Linos) -ī, m (Λίνος; fen. ailanu = gr. αἴλινον = lat. aelinon [prim. et Linon in silvis idem pater „aelinon!“ altis dicitur invita concinuisse lyra O. (Amor. 3, 9, 23)] = „gorje nam“, tožba v Adonijevem (Adonisovem) bogočastju, od tod λίνος = žalostinka, Λίνος [= Ἄδωνις] oseba v grški mitologiji, povzeta po feničanskem Tamu [Thamus]) Línos. Po starejši bajki sin Apolona in muze Uranije, ki se je s svojim očetom spustil v tekmovalni boj, v katerem je bil ubit: Hyg., Mart. Po argivski bajki je sin Apolona in Psamate (Ψαμάϑη), hčere argivskega kralja Krotopa. Mati je v strahu pred svojim očetom Lina izročila ovčjemu pastirju, ki ga je skrivaj vzgojil med ovčjo čredo. Ko je odrastel, so ga raztrgali psi (pasji dnevi!), zaradi česar je poslal Apolon nad argivsko pokrajino pošast Pojno (Ποινή kazen, kuga), ki je materam ugrabljala otroke. V spomin na to so v Argih častili Lina (pooseb. pomlad) okoli pasjih dni s sprevodom in z žalostinko ter ob tej priložnosti pobijali pse (Sirius!): Stat. Po tebanski bajki je Linos sin Apolona in muze Terpsihore, izvrsten pevec in glasbenik, učitelj Orfeja in Herkula; slednji ga je ubil s kitaro, ker se je Linos rogal njegovemu slabemu igranju: V., O., Pr., Mart. — Apel. Línos = učitelj, ki ga trpinči njegov učenec: fiam, ut ego opinor, Hercules, tu autem Linus Pl.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lycius -iī, m Líkij, grški kipar, Mironov učenec: Plin.

Mārtiānus -ī, m Marciján. Znani so:

1. Martianus Capella (gl. Capella).

2. Aelius M. Elij Marcijan, rim. pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, Papinijanov učenec: Lamp.

3. Martianus Marcijan iz Cezareje v Kapadokiji, consularis Siciliae, l. 358 po Kr. vicarius Africae, okoli 378 rimski prefekt: Cod. Th.

4. Martianus Marcijan, l. 392 comes Orientis, za časa Arkadija comes sacrarum largitionum: Cod. Th.

Melanthius -iī, m (Μελάνϑιος) Melántij

1. Odisejev kozji pastir: O., Hyg., Varr., Aus.

2. grški slikar, Pamfilijev učenec, Apelov sodobnik: Plin., Q.

3. z Rodosa, akademski filozof, Karneadov učenec: Ci.

Menander (Menandrus, Menandros) -drī, m (Μένανδρος) Menánder

1. Atenec, najslavnejši pesnik nove atiške komedije (νέα) okrog l. 315, Teofrastov učenec, Terencijev vzornik: Ter., Varr., Ci., O., Pr., Q., Vell., Ph., Suet., Gell., Aus., Amm. — Od tod adj.
a) Menandrēus 3 (Μενάνδρειος) Menándrov: Thais Pr.
b) Menandricus 3 Menándrov: fluxus Tert.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. Ciceronov suženj: Ci. ep.

4. osvobojenec Tita Ampija Balba: Ci. ep.

Menedēmus -ī, n (Μενέδημος) Menedém, gr. nom. propr. Poseb.

1. gr. filozof iz Eretrije na Evboji, Platonov učenec, ustanovitelj t. i. eretrijske šole: Ci.

2. kiniški filozof iz Lampsaka: Ci.

3. retor v Atenah okrog l. 95: Ci.

4. peripatetik z Rodosa: Gell.

5. Makedonec, v gostinski zvezi s Cezarjem, ki mu je podelil rim. državljanstvo: C., Ci. ep.

6. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

7. moško ime: Ter.