Franja

quadrō -āre -āvī -ātum (quadrus)

1. trans. narediti (delati) kaj štirikotno (štirioglato, na štiri ogle): abies atque pōpulus ad unguem quadrantur (se obsekavata) Col., metaf. kako stvar somerno (skladno) uravna(va)ti, prav dovršiti (dovrševati), dopolniti (dopolnjevati): quadrandae orationis industria Ci. iskanje skladnega (umerjenega) zaključka za govor, pars quadrat acervum H. dopolnjuje = vzpostavlja polno število (4000 talentov).

2. intr. biti štirioglat, sestavljati (tvoriti) štirikotnik, zlagati se v štirikotnik: omnis in unguem arboribus positis secto via limine quadret V. (gl. quīncūnx); metaf. skladati se, stikati se, prilegati se, ujemati se, spodobiti se, pristajati (pristovati): opus est scire, quod quoque loco verbum maxime quadret Q., coniunctio quadrat Ci., omnia in istam (sc. mulierem) quadrare apte videntur Ci. se ji prilega (namreč Klodiji; gl. pod quadrantārius), quoniam tibi ita quadrat Ci. je zate prikladno, quo modo sexcenta eodem modo quadrarint Ci. — Od tod

I. pt. pr. quadrāns -antis, m (gl. quadrāns). —

II. pt. pf. quadrātus 3

1. razčetverjen, štirikoten, štiriogeln, štirioglat, četverokoten, četveroogeln, četverooglat, kvadraten: turris Lucr., pes Q., Plin., Col. kvadratni čevelj, figura Plin. štiriogelnik, kvadrat (štirjak), saxum (kolekt.) L., Plin. iun. idr. ali lapis (kolekt.) Varr. ap. Plin., Sen. ph. kvadratni kamni, kvadri, later (kolekt.) Varr. fr., littera Petr. velika črka (začetnica), sestavljena iz štirioglatih črt, numerus Gell. kvadratno število, versus quadratus Gell. ali versus quadrato numero factus Gell. tetrámeter (četveromer), osmero- ali sedmeročlen verz, ker ima po gr. načinu štiri člene (tj. osem lat.), Roma Enn. ap. Fest. (po zgledu etruščanskih mest) v obliki štirikotnika zidani (stari) Rim, pallium Petr. na štiri vogle (škrice, roglje), regula C. štirioglata letev (latva), agmen Varr. ap. Serv., Ci., S., L., Hirt., Cu., Tib., Sen. ph. ali exercitus Ca. ap. Non. v obliki vzporednika (paralelograma), tj. v bojni razporeditvi korakajoča vojska; occ. (po postavi) someren, skladen, čokat, srednje postave (naspr. gracilis, obesus): corpus Cels., boves, oves, canis, verres, gallinae Col., statura Suet. srednja postava, signa Plin.

2. metaf. (o govoru) dobro strnjen, lepo (skladno, umerjeno) sestavljen, skladen, umerjen, jedrnat: lēvis et quadrata compositio (sc. verborum) Q., quod ex illis conficitur, aut quadratum aut solutum erit Q., facile est, ubi omnia quadrata currunt Petr. če vse teče v tako lepem redu. — Od tod subst.

1. quadrātum -ī, n
a) štirikotnik, štiriogelnik, četverokotnik, četveroogelnik, kvadrat, štirjak: Q., dimensio quadrati Ci., in quadratum Plin. ali per quadrata Col. na štirikotnik, mutat quadrata rotundis H.
b) kot astr. t.t. kvadratni položaj planetov (premičnic): ea … illi (= astrologi) … quadrata nominant Ci., in quadrato solis dividua est (sc. luna) Plin.

2. quadrātus -ī, m = quadrātum -ī, n: Cass.

quārtārius -iī, m (quārtus)

1. = quarta pars sextarii (gl. sextārius) četrtinka, rim. prostorninska mera = 0,137 l : Ca., Col., Plin., vini L.

2. = quarta pars aurei četrt zlata: Lamp.

3. mular, mulovodec (ker je dobival četrtino dobička): Luc. ap. Fest.

quīntus 3, starejše quīnctus (Pl.), num. ordinale (quīnque) peti: L. idr., quinto quoque anno Ci. ali quinto anno quoque Pl. vsako peto leto, vsakih pet let, a. d. V Kal. Nov. Ci. = 28. oktobra, quinto (sc. die) Idus Apriles Col. = 9. aprila, quinta pars Ci. petina; toda: quinta pars nectaris H. petkrat večja sladkost, cvet, quintis castris C. po petdnevnih pohodih, ex eodem semine redire cum quinto (sc. grano) Varr. petnajsterno, quinto decimo die Ci. 14 dni potem (pozneje), po 14 dneh; acc. adv. quīntum petič, petikrat, v peto (po času): Vell. idr., consules Q. Fabius quintum, Q. Fulvius Flaccus quartum L.; abl. adv. quīntō, sprva krajevno = na petem mestu: Varr. ap. Gell.; od tod petič (po vrsti), v peto: lectisternium quinto post urbem conditam habitum est L.; pri poznejših piscih (npr. pri Eutr.) tudi = petič (po času), petikrat. — Kot nom. propr. (rim. ime)

1. Quīntus -ī, m (nav. okrajšano Q.) Kvínt: Ci., L. idr.

2. Quīnta -ae, f Kvínta: Ci., L. idr.

Quirīnus -ī, m (po ljudski etim. adj. iz sab. besede curis, lat. quiris sulica: Quirinus bellorum potens, ab hastā, quam Sabini curim vocant Macr.; Quirinus torej = „sulico vihteči; metalec kopja; bojeviti“ ali pa iz sab, mestnega imena Curēs (prim. O., Fasti 2, 77 in nasl.); toda verjetneje je, da beseda izhaja iz *quirium (iz *co-u̯iriom) „skupnost meščanov“; prim. Quirītēs) Kvirín, vzdevek

1. pobožanstvenega Romula: Enn. ap. Non., Ci., L., O., V., Lact.; od tod populus Quirini H. = rimstvo, Rimljani, urbs Quirini O. = Rim, gemini Quirini Iuv. Kvirinova dvojčka = Romul in Rem.

2. Jana: Suet., Macr., Ianus Quirini H. Janov obok v Rimu.

3. Antonija: Pr.

4. Avgusta (kot drugega ustanovitelja rimskega mesta): V. — Od tod adj.

1. Quirīnus 3 Kvirínov, kvirínski, Rómulov, rómulski: hic spolia ex umeris ausus sperare Quirini Pr., collis O. Kvirinal, Kvirinski grič = Quirīnālis, Quirīna (tribus) Ci., P. F. kvirinalska (kvirinska) tribus (ena izmed rimskih tribus).

2. Quirīnālis -e Kvirínov (Rómulov), Kvirínu (Rómulu) posvečen, kvirínski (rómulski): flamen Varr., Aur. Kvirinov (Romulov) flamen (Romulov lastni svečenik), lituus, trabea V. kakršno je nosil Romul, collis Quirinalis Varr., Ci., O., Fest. = iugum Quirinale O. Kvirinski grič, Kvirinal (zdaj monte Cavallo), podolžno sleme, ki se od Kapitola razteza proti severovzhodu, porta Quirinalis P. F.; subst. Quirīnālia -ium, n kvirinálije, praznik na čast Romulu, ki so ga obhajali 17. februarja: Ci. ep., O.

Rēgillus² -ī, m Regíl

1. vas (vicus) na Sabinskem, od koder je izhajal rod Klavdijcev (Apij Klavdij se je od tod preselil v Rim): L. — Soobl. Rēgillī -ōrum, m Regíli: Suet. — Od tod Rēgillēnsis -is, m in Rēgillānus -ī, m Regílski (= rojen v Regílu), Regilán, Regílec, vzdevek Klavdijevega plemena, npr. Claudius Regillensis L. Klavdij Regilski, (Appius) Claudius Regillanus Suet. Apij Klavdij Regilan.

2. jezerce v Laciju ob Labiški cesti (via Labicana), znamenito po bitki l. 496, v kateri je diktator Postumij premagal Latince: Ci.; tudi: lacus Regillus: L., Plin. ali Regilli lacus: Aur. — Od tod Regillēnsis -is, m Regílski, vzdevek Postumijevega rodu (ker je ob tem jezeru zmagal diktator Postumij): L.; tudi vzdevek Emilijevega rodu: Ci. ep., L.

regiō -ōnis, f (regere)

1. smer, črta, linija, vrsta: Cu., Lucr. idr., hāc regione Pl. v tej smeri, fallit timor regione viarum V. zapelje iz smeri poti, regionem petere C. udariti jo, mahniti jo, oppidi murus rectā regione … MCC passus aberat C. v ravni smeri = zračne črte, non rectā regione iter instituit, sed ad laevam flexit L. ni se napotil naravnost naprej, ampak je krenil na levo, rectā Danubii regione C. v isti smeri = vzporedno z Donavo; metaf.: de recta regione deflectere Ci. zapustiti pravo pot, skreniti s prave poti, nostrae rationis regio et via Ci.; poseb. adv. ē regiōne
a) naravnost (naprej), ravno: alterum e regione movetur, alterum declinat Ci., e regione loci cadere Lucr.
b) iz nasprotne strani, ravno na(s)proti; z gen.: praesidio e regione castrorum relicto C., erat e regione oppidi collis C.; z dat.: fere e regione castris castra posuit C., esse e regione nobis Ci.; abs.: acie e regione instructā N.; pren. nasproti (pa), nasprotno, vendar pa, pa: Hier.

2.
a) mejna črta, mejnica, meja; nav. pl.: Pompei virtutes iisdem quibus solis cursus regionibus continentur Ci., fines imperii non terrae, sed caeli regionibus terminat Ci., quibus regionibus vitae spatium circumscriptum sit Ci.
b) occ. kot avgurski t.t. meja, ki jo avgur zastavi pri opazovanju avspicij na nebu, meja avguralne opazovalnice na nebu, vidna črta (= meja vidnega polja): per lituum regionum facta descriptio Ci., lituus, quo regiones vincere terminavit Ci.; od tod meton. α) stran neba ali sveta, podnebje, starejše podnebišče, podnebesje: regio aquilonia, australis Ci., caeli regione serenā V., (sc. sole) vespertina tepet regio H. β) zemljepisna (geografska) lega, položaj: eam esse naturam et regionem provinciae tuae, ut … Ci. ep.

3. pokrajina, krájina (okrájina, okrajína), področje, območje, ozemlje, teritorij, okolica, okoliš, okraj, okrožje, regija: regio pestilens Ci., totā regione potitus N., regio non apertissima N. ne prav plana (odprta) = dokaj zaprta, regio agri C. kos (proga) zemlje (zemljišča), ex omni regione terrarum Ci., in quattuor regiones dividi Macedoniam L., principes regionum et pagorum C. okrajev in žup (županij); pren. področje, polje, obseg, kolotač: dum in regionem astutiarum mearum te adduco Pl., bene dicere non habet definitam aliquam regionem Ci.; occ. rimski mestni okraj, mestna četrt (v času Servija Tulija je sam Rim imel 4 mestne okraje, področje Rima pa je bilo razdeljeno na 26 okrajev; v času Avgusta je bilo mesto razdeljeno na 14 okrajev): Plin., Suet., in regiones XIV Roma dividitur T.

Remūria² (Remōria) -ae, f (Remus) Remúrija (Remórija), mesto na Aventinu, kjer je Rem opazoval predznamenja glede ustanovitve mesta Rim: Aur., P. F., Fest.

rītus -ūs, m (ali iz a) indoev. kor. *rei- šteti, računati (razširjen iz *ar- zlagati, sestavljati), skr. r̥táḥ- primeren, pravi, r̥tam svet (od bogov določen) običaj, božji ukaz, r̥tḗna = rīte, r̥túḥ- določen čas, gr. ἀριϑμός število, νήριτος neštet, ἐπάριτοι izbran(c)i, stvnem. rīman šteti, rīm vrsta, število = nem. Riem, lat. rīte; ali pa iz b) indoev. kor. *rei- teči, prim. skr. rītí-ḥ tek, tok, črta, tek stvari, način, lat. rīvus potok)

1. tradicionalen (ustaljen, uveljavljen) bogoslužen (bogočasten) način, verski običaj (obred), svet običaj (obred), ceremónija, ceremoniál, rítus: ritus est mos comprobatus in administrandis sacrificiis Fest., Graeco ritu sacra, non Romano facere Ci. verski zakoni, verski zakonik, verski običaj(i), bogoslužni obred(i): Varr., L., T., Suet. idr., Graeco simul barbaroque ritu sacra facta sunt Cu., ritus sacrorum V., magicus ritus O., nulli simulacrorum ritui deditus Aug. nikakršen malikovalec.

2. metaf. šega, običaj, navada, način, okus, moda: Pl., H., Plin., Suet. idr., ritusque referre Cyclopum O. posnemati, moribus ritibusque efferatioribus quam ulli barbari vivunt L.; večinoma v abl. rītū po navadi, po običaju, v skladu z navado (običajem), kot, kakor, nalík; z gen.: L., Iust., O., Lucr. idr., latronum ritu Ci. po razbojniško, kakor (kot) razbojniki, ferarum ritu Cu., pecudum ritu Ci., fluminis ritu H.; redkeje z adj.: Teutonico ritu V., novo ritu H. po novem okusu; occ. kot jur. t.t. slovesni (po državljanskem (civilnem) pravu predpisan) način: nuptiarum Dig.

Opomba: Star. gen. rituis: Varr. ap. Non.

Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

1. Rōmuleus 3
a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. — Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.

Rubrius 3 (ruber) Rúbrij(ev), ime rim. rodu. Znani so:

1. Verov sotovariš in pomagač: Ci.

2. L. Rubrius Senator Lucij Rubrij Senator, Cezarjev nasprotnik, ujet l. 49 v Korfiniju: C.

3. R. Gallus Rubrij Gal, poveljnik pod Neronom in Vespazijanom: T. Od tod adj. Rubriānus 3 Rúbrijev, rúbrijski: senatus consultum Dig.

Rupilius 3 Rupílij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so

1. P. Rupilius Publij Rupilij, konzul l. 132 skupaj s Popilijem Lenatom: Ci.; po njem sta imenovana dva zakona: leges Rupiliae Ci.

2. P. Rupilius Rex Publij Rupilij Reks iz Prenesta, Horacijev sodobnik, ki ga je Oktavijan uvrstil na proskripcijsko listo: H.

3. A. Rupilius Avel Rupilij, zdravnik: Ci.

4. Rupilius Rupilij, gledališki igralec za časa Cicerona: Ci.

Sallustius (Sālustius) 3 Salústij(ev), ime rimskega plebejskega rodu, od katerega so poseb. znani

1. C. Sallustius Crispus Gaj Salustij Krisp, rojen l. 86 v Amiternu na Sabinskem, v mladih dneh razvpit potratnež in razkošnež, kot tribunus plebis l. 52 Ciceronov nasprotnik v Milonovi pravdi, privrženec Julija Cezarja. Ta mu je l. 49 vrnil senatorsko čast, potem ko ga je bil cenzor Apij Klavdij Pulher l. 50 izključil iz senata, menda zaradi njegovega nemoralnega življenja, dejansko pa iz političnih vzrokov. Leta 47 je bil propretor v Afriki, pozneje prokonzul v Numidiji, kjer je tako obogatel, da je po vrnitvi v Rim s pridobljenim bogastvom dal na vrtnem griču (collis hortorum) pri Solnih vratih (porta Salaria) zasaditi krasne vrtove, po njem imenovane horti Sallustiani, in zgraditi forum Sallustianum. Ko so ga Numidijci obtožili izsiljevanja, se je obsodbe rešil s Cezarjevo pomočjo. Po Cezarjevi smrti se je posvetil zgolj zgodovinopisju in izdal dela Bellum Catilinae, Bellum Iugurthinum in Historiae; zadnje delo, ki obsega pet knjig, se je ohranilo le v odlomkih. Umrl je l. 35: AUCT. B. AFR., Q., T., MART., GELL. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev, Salustija (objektni gen.), salustijánski: horti PLIN., T., sententia SEN. RH., brevitas Q., lectio GELL. Salustija (= Salustijevih spisov); subst. Sallustiānus -ī, m salústijevec, salustijánec, posnemovalec Salústija: SEN. PH.; od tod adv. Sallustiānē po salústijevsko (salustijánsko), po Salústijevo = po navadi salústijevcev (salustijáncev): PRISC.

2. Sallustius Crispus Salustij Krisp, pranečak prejšnjega in posinovljenec, v mladosti zloglasen zapravljivec in pohotnež, pozneje izvrsten trgovec, zelo darežljiv in ljubitelj lepega; vir njegovega bogastva so bili donosni rudniki in lepa posestva. Imel je velik vpliv pri cesarjih Avgustu in Tiberiju, umrl pa je l. 20. po Kr.: H., SEN. PH., T. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev: aes Sallustianum PLIN. pridobivan(a) v Salustijevih rudnikih.

3. Cn. Sallustius Gnej Salustij, prijatelj Cicerona, s katerim je šel skupaj v pregnanstvo: CI. EP.

Salvius 3 Sálvij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je M. Salvius Otho Mark Salvij Oto(n), rojen l. 23 po Kr., Neronov vrstnik, ki je dal umoriti cesarja Galbo in je sam zasedel cesarski prestol, vendar le za kratek čas; po bitki pri Bedrijaku je 16. aprila l. 69 po Kr. naredil samomor: SUET.

Scantius 3 Skáncij(ev), Skántij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znana je Scantia -ae, f Skáncija (Skántija): CI. Kot adj. = Skáncijev (Skántijev): Scantia silva CI. Skáncijev (Skántijev) gozd v Kampaniji, aquae PLIN. zdravilni studenci ali zdravilišča, najbrž blizu tega gozda. – Od tod adj. Scantiānus 3 Skáncijev (Skántijev), skáncijski (skántijski), skancijánski (skantijánski): māla VARR., uva, vitis PLIN.

Sentius 3 Séntij(ev) (Séncij(ev)) ime rim. rodu. Poseb. znana sta

1. Sentius Saturnīnus Sentij Saturnin, propretor v Makedoniji: CI.

2. Cn. Sentius Gnej Sentij, namestnik v Siriji: T.

septem, num. cardinale (indoev. kor. *septm sedem; prim. skr. saptá = gr. ἑπτά = sl. sedem = lit. septynì = got. in stvnem. sibun = nem. sieben, skr. saptamáḥ = lat. septimus = gr. ἕβδομος (iz *sebdmos) = lit. sẽkmas, septiñtas = stvnem. sibunto = nem. sibenter, sl. sedmi) sedem: PL., VITR., PLIN. idr., septem colles H. = Rim, septem et decem CI. ali decem et septem, decem septem L. ali decem septemque N., večinoma septem decem L. in redkeje (kot ixpt.) septemdecim (septen-decim) CI., L., T. sedemnajst. Poseb.

1. septem stellae (= septentriones) ACC. FR., SEN. TR.

2. Septem aquae CI. EP. Sedmerica (vodnatih) potokov na Sabinskem v gorski pokrajini mesta Reate (zdaj jezero Sta. Susanna)

3. Septem maria PLIN., T. Sedmerica morij, jezera in morske plitvine (lagune) ob ustju Pada, kjer so pozneje nastale Benetke

4. subst. septem (gr. οἱ ἑπτά) sedmerica (grških) modrijanov, sedmeri modreci, sedem modrih: CI., sapientissimus in septem CI.

Septi-montium -iī, n (septem in mōns)

1. Sedmerogríčje, kraj, kjer je pozneje stal Rim, področje sedm(er)ih gričev, Septimóntij: VARR., FEST., SERV.

2. praznik sedmerih gričev, sedmerogrični praznik, ki so ga v Rimu obhajali meseca decembra v spomin na privzetje sedmerih gričev v krog mesta: VARR., TERT., FEST., P. F. Od tod adj. Septimontiālis -e k sedmerogričnemu prazniku sodeč, ob sedmerogričnem prazniku potekajoč (se vršeč): sacrum SUET., satio fabae COL.

Sosius 3 Sózij(ev) (Sósij(ev)), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. C. Sosius Gaj Sozij, Lepidov kvestor: Ci. ep.

2. neki vitez s Picenskega: Ci.

3. C. Sosius Gaj Sozij, ki se je l. 38 bojeval v Judeji ter osvojil Jeruzalem; l. 49 pretor, l. 32 konzul, Antonijev pristaš, vendar je pozneje sklenil spravo in prijateljstvo z Oktavijanom: Vell.

4. Sosia Galba Sozija Galba, Agripinina prijateljica, po smrti svojega soproga Gaja Silija izgnana, ker je sodelovala pri njegovih izsiljevalskih poslih: T.

5. C. Sosius Seneciō Gaj Sozij Senecio (Senekio), skupaj s Trajanom l. 107 po Kr. konzul, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Sosiī -ōrum, m (bratje) Sóziji (Sósiji), knjigotržci v Rimu v Horacijevem času in založniki njegovih del: H. Od tod adj. Sosiānus 3 Sózijev (Sósijev), sozijánski (sosijánski): Apollo Plin. Sozijev (sozijanski) Apolon = od kvestorja Gaja Sozija iz Selevkije v Rim pripeljan lesen Apolonov kip.

stola -ae, f (tuj. στολή)

1. stóla, dolgo, od vratu do gležnjev segajoče žensko oblačilo: Varr., Sen. ph., Plin. iun., Mart., Dig., Cass. idr., Dianae amplum signum cum stola Ci., stola longa O., ad talos stola demissa H., cunnus velatus stolā H.; meton. imenitna gospa, odlična gospa (dama), imenitnica, patricijka, aristokratka, plemkinja, plemenitnica, plemenitašinja: hic iuvenum coetu stola mixta Stat., ut inviolata … stola relinqueretur Val. Max., inter stolam plebemque Plin.

2. metaf. kot moško oblačilo, ki je segalo do gležnjev, dopetna halja, talar, talarna toga: Enn. ap. Non., amicti stolis albis Vulg.; poseb. talar
a) piskačev (ob Minervini svečanosti): Varr., quid sibi personae, quid stola longa (sc. tibicinis) volunt? O.
b) Izidinih svečenikov: Ap. — Kot priimek rim. Stola -ae, m Stóla, npr. Sex. Stola Sekst Stola: Ci.