Franja

sūs, suis, m, f (iz indoev. *súH-s ali morda *séu̯H-s (gen. *suH-és); prim. skr. sūkaráḥy merjasec, prašič, lat. suīnus svinjski, umbr. sif = sues, sim = suem, gr. ὗς (σῦς) prašič, svinja, sl. svinja, svinjski, hr. svínja, got. swein = stvnem. swīn = nem. Schwein, stvnem. sū = nem. Sau)

1. svinja, prašič, práse (prasè), prasec: Pl., O., Lucr., Col., Mart., Sid. idr., amica luto sus H., hac lutulenta ruit sus H., sagacius unus odoror, … quam canis acer, ubi lateat sus H. divji prasec, veper, sus masculus L. merjasec, sus femina Plin. divja svinja (naspr. aper), sus mansuetus L., naspr. sus silvaticus Varr. ap. Non. ali sus ferus Plin. divji prašič, merjasec, veper, sus dux Plin. vodilni prašič, prašič alfa, sus saetosa Ph., alba Aur. bel prašič, belugec; preg.: sus Minervam docet Ci. ali okrajšano sus Minervam Ci. ep., Fest. (o topoglavcu, ki hoče učiti pametnejšega; prim. sl.: „jajce več ko puta ve“); tako tudi et docebo sus, ut aiunt, oratorem Ci. ali sus artium repertricem (sc. docet) Hier.

2. svinja, neka riba: et nigrum niveo portans in corpore virus lolligo durique sues sinuosaque caris O.

Opomba: Nom. sg. suis: Varr., Prud.; gen. sueris in abl. suere: Varr.; nom. in acc. pl. sueres Pl. ap. Fest.; dat. in abl. pl. sŭbus: Ci., Varr., Lucr. (ki meri sŭbus in sūbus), Plin.; redkeje suibus: Varr., Col.

vōci-feror -ārī -ātus sum (vōx in ferre)

1. strastno in kriče oglasiti (oglašati) se, glasno klicati, kričati, vpiti (in hrupeti), vreščati, na glas spregovoriti, svojo misel (svoje mnenje) o čem razode(va)ti, razkri(va)ti, razgrniti (razgrinjati): palam Ci., comoedus sermocinatur, tragoedus vociferatur Ap. lepo beseduje, lepo deklamira, vociferans: Quintili Vare, legiones redde! Suet.; z obj. (le n kakega pron. ali adj.) v acc.: si hoc nunc vociferari velim Ci., cum haec … omnes vociferarentur L., Canuleius pauca in senatu vociferatus L., talia vociferans V.; z de: his de rebus … neque satis libere me vociferari posse intellego Ci., vociferatusque de superbia patrum L.; z ACI: vociferantur … rem iudicari oportere Ci., Livius … vociferari vicisse Romanos L.; s finalnim stavkom: vociferari ut de re publica liceret dicere L.; z odvisnim vprašanjem: cum duces undique vociferarentur, quid starent L., vociferari Decius, quo fugerent L.; pass. brezos.: vociferatum (sc. est) fortiter L. klicalo se je, klicali so (to obl. lahko izpeljujemo tudi iz act. glag. vōciferō; gl. opombo spodaj).

2. metaf. (o neživih subj.) glasiti se, oglasiti (oglašati) se, (za)zveneti, zazvene(va)ti: carmina … divini pectoris eius vociferantur Lucr., aeraque quae claustris restantia vociferantur Lucr., res ipsaque per se vociferatur Lucr. govori, glasno kaže, ratio tua coepit vociferari naturam rerum Lucr. glasno učiti. — Act. soobl. vōci-ferō -āre -āvī -ātum: qui … vociferant saepe Varr. (o petelinih) glasno pojejo; morda od te soobl. tudi: vociferatum (sc. est) fortiter L. (gl. zgoraj pod 1. pass. brezos.).