Franja

Aegīna -ae, f (Αἴγινα) Ajgina,

1. Nimfa, hči rečnega boga Azopa, Ajakova mati: O.

2. otok v Saronskem zalivu, sprva imenovan Oenopia: Ci., O., Mel., Plin. Od tod adj. Aegīnēticus 3 (Αἰγινητικός) ajginski: aes Plin., Aegīnēnsēs -e ajginski, iz Ajgine: Ap.; subst. Aegīnēnsēs -ium, m: Val. Max. = Aegīnētae -ārum, m (Αἰγινῆται): Ci. Ajginci, preb. Ajgine.

Aenēās -ae, acc. -am, pesn. -ān, voc. -ā, abl. -ā (Αἰνείας) Enej,

1. slavni Anhizov in Venerin sin, mitični preded Rimljanov, čaščen kot Iuppiter indiges: Ci. idr. Od tod patronim Aeneadēs -ae, m (Αἰνεάδης) Enead, Enejev potomec, v sg. = Enejev sin Askanij: V. ali (po lažnem rodovnem nasledstvu) = Avgust: O. ali = Rimljan (npr. Scipion): Sil.; v pl.: Aeneadae -ārum, m = Enejevi spremljevalci, Enejevo moštvo: V. ali Trojanci: V. ali Rimljani: Lucr., V. (oba z gen. Aeneadûm), O., Arn.; tudi = Enci, preb. mesta Ena (Aenus) ob Hebru: V. (Aen. III, 18). Soobl. Aenīdēs -ae, voc. -ē, m (iz Αἰνεύς = Αἰνείας) Eneid, Enejev sin: V. Adj. Aenēïus 3 Enejev: nutrix V., arma, pietas, virtus O.; Aeneānicus 3 od Eneja izhajajoč, iz Enejevega rodu: gens Ap. ap. Prisc. Subst. Aenēis -idos, -idis, acc. -ida, f Eneida, Vergilijeva epska pesnitev o Eneju: O., Stat., Gell., Prisc. Aenēsī (Aenēsiī) -ōrum, m Enejevi spremljevalci, tovariši: P. F.

2. Sicilec iz Haleza: Ci.

3. Aenēās Silvius -iī, m Enej Silvij, albanski kralj: L., V.

aēneolus 3 (demin. aēneus) lično iz medi (brona) izdelan: Petr.

aēneus, star. ahēneus 3

1.
a) brončen, iz brona, meden: Pl., Ca., Varr., Cu., Gell., candelabra, equus, statua Ci., columna L., loricae Ci., N., signa H.; subst. aēneum -ī, n bronasta posoda: Ca., Plin.
b) bronaste barve, rdeče rumen: barba Suet.

2. pren.
a) bronast, jeklen = trden kakor bron ali jeklo, nepremagljiv: turris H., O., hic murus aēneus esto H. trden.
b) aēnea proles bronasti (železni) rod, bronasta (železna) doba: O.
c) v denar spremenjen: frumentum Cod. Th.

aerificē, adv. (aes in facere) umetelno iz medenine: Varr. ap. Non.

aerinus 3 (gr. αἴρινος; prim. aera¹) iz ljuljke pripravljen: farina Plin.

āëromantīa -ae, f (gr. *ἀερομαντεία) vedeževanje iz zraka: Isid.

āëromantis, m (gr. *ἀερόμαντις) vedeževalec iz zraka: Serv.

aeruma (aerima), n pl. (aes) posoda iz medi, kotel: P. F.

aesculeus 3 (aesculus) rebrščakov, hrastov, iz rebrščakovine, hrastovine (narejen): arbor, frons O., axes Pall.

aesculīnus 3 (aesculus) rebrščakov, hrastov, iz rebrščakovine, hrastovine (narejen): axes Vitr.

Aetna -ae, f, redko Aetnē -ēs, f (Αἴτνη) Etna,

1. vulkanska gora na Siciliji, ki jo je baje vrgel Jupiter na Giganta Enkelada (ali Tifeja, Tifona): Ci., H., O. idr.; od tod preg.: onus Aetnā gravius Ci.; imeli so jo za Vulkanovo delavnico: Ci., V.; pl. apel. = vulkanske gore: Aetnae omnes Luc. ap. Gell. — Od tod adj. Aetnaeus 3 (Αἰτναῖος) na Etni, etenski: ignes Ci., fratres (= Cyclopes) V., pastor (= Polyphemus) O., deus (= Vulcanus) Val. Fl.; met. sicilski: tellus (= Sicilia) O., triumphi Sil.; pren.: Aetnaei ignes V. silni ogenj, silni plameni (Himerini); pl. subst. Aetnaeī -ōrum, m etenski podgorci: Iust.

2. mesto na vznožju te gore (prej Innesa, zdaj S. Maria di Licodia ali Nicolosi): Ci. Od tod adj. Aetnēnsis -e iz Etne, etenski: ager Ci.; pl. subst. Aetnēnsēs -ium, m Etnjani, preb. mesta Etne: Ci., Plin.

3. neka sicilska Nimfa: Serv.

Āfricus 3 (Āfer) afriški, punski: Africa terra Enn. ap. Ci., L. Afrika = punska dežela, bellum = druga punska vojna: L. ali = Cezarjeva vojna v Afriki: C., Vell., triumphus Vell. (po Cezarjevi afr. vojni), bella Sil. Sifakove vojne proti Puncem, praesidia L., ora L., litus Plin., mare S., T. ali pelagus Mel. morje ob Kartagini, ventus Africus Ci. ali Africus ventus L. (= subst. Āfricus -ī, m). Subst.

1. Āfricus -ī, m (sc. ventus) (deževni) jugozahodnik, odjužnik: auster... in Africum se vertit C., qui portus ab Africo tegebatur, ab austro non erat tutus C., creber procellis V., decertans Aquilonibus, luctans Icariis fluctibus, protervus H., praeceps H. privrševajoči, furibundus et ruens Sen. ph. Pooseb.: Āfricus pater Pr. Od tod zopet adj.: Africae procellae H.

2. Āfrica -ae, f (sc. terra) Afrika, in sicer
a) v širšem pomenu Afrika, ki so jo Grki imenovali Λιβύη: in divisione orbis terrae plerique in parte tertia Africam posuere S.; met. Afričani: Africa terribilis Varr. ap. Non., in omni Africa, quae procul a mari incultius agebat S.
b) v ožjem pomenu kartaginsko ozemlje z deželo med obema Sirtama, pozneje rim. pokrajina (Africa propria ali Africa provincia): Africam, arcem omnium provinciarum natam ad bellum contra hanc urbem gerendum obtinere Ci., Utica atque Hippo valentissimae urbes totius Africae N.; pren. Afričani, preb. te pokrajine: Varr., Ci. ep.
c) v najožjem pomenu le pokrajina, imenovana Zeugis ali Zeugitana (regio), z glav. mestom Kartagino: a Tusca Zeugitana regio et quae proprie vocetur Africa est Plin. — Od tod adj. Āfricānus 3 afriški, v Afriki, iz Afrike: possessiones N., bellum Ci. idr. Cezarjeva vojna v Afriki, rumores Ci. in causae (homatije) Ci. v tej vojni, Africanae gallinae Varr., Col. pegatke, Afr. mures Plin. afriške miši, pri Pl. šalj. = „panterji, tigri in levi“, Africanae ferae Ci. ep. ali Africanae bestiae Varr. ali subst. Āfricānae -ārum, f (sc. ferae) L., Plin., Plin. iun., Suet. afriške zveri = panterji, leopardi, tigri in levi za igre v amfiteatru. — Kot priimek
a) dveh Scipionov, ki sta se zmagovito bojevala s Punci: Āfricānus -ī, m Afričan (gl. Cornēlius).
b) boginje Cerere v Afriki, ki so ji kot svečenice služile vdove, ki se niso več hotele omožiti: Āfricāna -ae, f Afriška: Tert.

Aganippē -ēs, f (Ἀγανίππη) Aganipa,

1. izvir na Helikonu v Beotiji, posvečen Muzam in zato navdihujoč pesništvo, prav tako tudi Nimfa tega izvira, hči rečnega boga Permesa: Aonie Ag. V., frigerans Cat., Hyantea O., Plin. Od tod adj. Aganippēus 3 (Ἀγανίππειος) Aganipin, aganipski: lyra Pr. Muzam posvečena, unda Cl.; Aganippicus 3 (Ἀγανιππικός) Aganipin, aganipski: fontes Sid.; Aganippis -idis, f iz Aganipe izvirajoča: Hippocrene O. = Muzam posvečena in navdihujoča.

2. Akrizijeva žena, Danajina mati: Hyg.

Agrigentum -ī, n (ὁ Ἀκράγας; lat. obl. je pretvorba iz gr. acc. Ἀκράγαντα) Agrigent, cvetoče mesto na južni obali Sicilije: Ci., L.; redko v gr. obl. Acragās (Agragās), tudi Acragāns -antis, acc. -anta, m Akragant (Agragant): O., V. (pri katerem nekateri pišejo Agragans, obliko, nastalo pod vplivom odvisnih sklonov in izpričano po medičejskem rokopisu), Mel., Plin. Od tod adj.

1. Agrigentīnus 3 agrigentski: Plin., Amm.; pl. subst. Agrigentīnī -ōrum, m Agrigentčani, preb. Agrigenta: Ci.

2. Acragantīnus (Agragantīnus) 3 (Ἀκραγαντῖνος) akragantski (agragantski), iz Akraganta: Empedocles Lucr., portae Agragantinae (drugi berejo Agragentinae, Agragianae ali Acragianae) Ci. vrata, ki vodijo v Agragant; pl. subst. Acragantīnī -ōrum, m Akragantčani: Plin.

Agyrium -iī, n (Ἀγύριον) Agirij, mesto sredi Sicilije, jugozahodno od Etne: Ci. Od tod adj.

1. Agyrīnus 3 agirijski, iz Agirija: Sil.; subst. Agyrīnī -ōrum, m Agirijani, preb. Agirija: Plin.

2. Agyrinēnsis -e, agirijski: ager, civitas, populus Ci.; subst. Agyrinēnsēs -ium, m Agirijani: Ci.

Alabanda -ae, f: Plin. in Alabanda -ōrum, n: L., Iuv. (ἡ Ἀλάβανδα in τα Ἀλάβανδα) Alabanda (gen. -e) ali Alabande (gen. Alaband), trgovsko mesto v Kariji, vzhodno od Mileta; njegov po božje čaščeni heros eponymos Alabandus -ī, m Alaband, sin Evipa in Kaliroje: Ci. Od tod subst. Alabande͡us -eos, m (Ἀλαβανδεύς) Alabanjan = rojen v Alabandah: Ci., Vitr.; nom. pl. Alabandīs (Ἀλαβανδεῖς), acc. -eas, Alabanjani, preb. Alaband: Ci., Vitr.; adj. Alabandēnsis -e alabandski, iz Alaband: Ci.; subst. pl. Alabandēnsēs -ium, m Alabanjani, preb. Alaband: Ci., L.

alabaster -trī, m in alabastrum -ī, n (gr. ἀλάβαστρος in -στρον)

1. hruškasta mazilna steklenička iz alabastra ali pravega vzhodnega oniksa: Ci. ap. Non., Plin., Mart.; pren. (zaradi podobne oblike) rožni popek: Plin.

2. alabastrum = stibi (gl. to besedo): Plin.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

alica (halica) -ae, f (prim. gr. ἄλιξ, ικος, ki je morda izpos. iz lat.)

1. pšeno, zlasti iz pire: Plin., alica prima Ca. čvrsto pirnato pšeno.

2. iz tega pripravljena pijača, pirnata pijača, pirničen sok: Cels., Sen. ph., Plin. iun., Mart.

3. pira sama: Cels., Plin.