Franja

Minyās¹ -ae, m (Μινύας) Mínias, kralj v Orhomenu, zelo bogat, mitološki praoče in rodovni heroj bojot(ij)skega plemena Minijcev: Hyg., Serv., P. F. Od tod subst. Minyae -ārum, m (Μινύαι) Mínijci, staro eolsko pleme, nastanjeno najprej v Tesaliji, potem v Bojotiji, kjer je bilo njihovo glavno mesto Orhomen (Ὀρχομενός); pesn. argonávti (po prvotni verziji te mitološke zgodbe so namreč argonavti odpluli iz Bojotije): O., Lucan., Val. Fl., Mel. Minyēias -adis, f (Μινυηϊάς) ali Minyēis -idis, acc. pl. -idas, f (Μινυηΐς) Minieíada, Miniéida, Minijeva hči: O. Adj. Minyēius 3 Mínijev: proles O. (Minijeve hčere Alkatoa, Levkipa in Arzipa, ki so se upirale Bakhovemu bogočastju in bile zato spremenjene v netopirje), manus Val. Fl.

Mytilēnae -ārum, f: C., Ci., Vell. ali Mytilēnē -ēs, f: H. (Μυτιλήνη) Mitiléne ali Mitiléna, glavno mesto otoka Lezbos (zdaj Mytilini). — Od tod adj. Mytilēnēnsis -e mitilénski: secretum T.; Mytilēnaeus 3 (Μυτιληναῖος) mitilénski: Lucan., mango Mart., triremes L.; subst. Mytilēnaeus -ī, m Mitilénec: Ci. ep. (o Teofanu, Pompejevem osvobojencu in prijatelju); nav. pl. Mytilēnaeī -ōrum, m Mitilénci: Ci., N., Vell.

myxōn -ōnis, acc. -ōna, m (gr. μύξων) lupač, vahnja, riba, imenovana tudi bacchus: Plin. glavno mesto otoka Lezbos (zdaj Mytilini). — Od tod adj. Mytilēnēnsis -e mitilénski: secretum T.; Mytilēnaeus 3 (Μυτιληναῖος) mitilénski: Lucan., mango Mart., triremes L.; subst. Mytilēnaeus -ī, m Mitilénec: Ci. ep. (o Teofanu, Pompejevem osvobojencu in prijatelju); nav. pl. Mytilēnaeī -ōrum, m Mitilénci: Ci., N., Vell.

Nabateī (Nabathaeī) -ōrum, m (Ναβαταῖοι, Ναβαϑαῖοι) Nabatéjci, sprva divje nomadsko, pozneje imovito trgovsko pleme v Petrski Arabiji: Auct. b. Alx., Plin., T., Amm. — Od tod

1. adj. Nabataeus (Nabathaeus) 3 (Ναβαταῖος, Ναβαϑαῖος) nabatêjski: Sid. (ki meri Nabātaeus), saltus Iuv.; pesn. = arábski, vzhoden, vzhodnjaški, jutrov(ski): regna O., ille (sc. eurus) … torsit in occiduum Nabataeis flatibus orbem Lucan.; subst. Nabataea -ae, f (Ναβαταία) Nabatéja, pokrajina (nabatejska) v Petrski Arabiji; njeno glavno mesto je bilo Petra, južno od Mrtvega morja: Plin.

2. subst. Nabatēs -ae, m Nabatéjec, preb. nabatejske pokrajine: Sen. tr.

Nemetocenna -ae, f Nemetokéna, glavno mesto Atrebatov (Atrebates) v Belgijski Galiji blizu Skaldinih (Schelde) virov (zdaj Arras): Hirt.

Nemossus -ī, f Nemós, mesto v Akvitaniji, glavno mesto Arvernov (zdaj Clermont): Lucan.

Nerviī -ōrum, m Nêrvijci, mogočno in bojevito pleme v Belgijski Galiji; njihovo glavno mesto je bilo Bagacum -ī, n Bagak (zdaj Banai): C., Plin., T., sg.: nimiumque rebellis Nervius Lucan. Nervijec. Od tod adj. Nervicus 3 nêrvijski: proelium C. boj z Nervijci.

Nīcomēdīa -ae, f (Νικομήδεια) Nikomedíja, glavno mesto Bitinije in kraljeva prestolnica (ustanovil jo je Nikomed I., zdaj razvaline pri kraju Isnikmid = εἰς Νικομήδειαν): Plin., Aur., Amm. — Od tod adj. Nīcomēdēnsis -e nikomedíjski: Plin. iun.; subst. Nīcomēdēnsēs -ium, m Nikomedíjci, preb. Nikomedije: Plin. iun., Dig.

Nī̆nivē (Ninevē) -ēs, f (Νινευή, za poznejše pisce običajna, po hebr. Niniveh tvorjena obl.) Nínive, prastara naselbina ob reki Tigris s pomembnim templjem boginje Ištar, od 8. stol pr. Kr. glavno mesto Asirije, porušeno l. 606. Predvsem Senaherib in Asurbanipal (znan kot ustanovitelj knjižnice) sta v mestu zgradila razkošne palače in templje: Aug., Paul. Nol., Vulg. (sicer gr. pisci mesto imenujejo Νίνος, rim. pa Ninus; gl. Ninos). Od tod

1. subst. Nīnivītae (Ninevītae) -ārum, m Ninivíti (Ninevíti), Ninivljáni (Ninevljáni), Nínivci, preb. Niniv: Prud., Aug., Vulg.

2. adj. Nīnivīticus 3 nínivski, iz Níniv: puer Hier.

Ninos (Ninus) -ī, f (Νίνος) Nínos

1. prastaro glavno mesto Asirije, vzhodno od reke Tigris nasproti Mosula, pri poznejših piscih imenovano (po hebr. Niniveh) Nōnivē ali Ninevē, porušeno l. 606 (gl. tudi Nōnivē): Lucan., Plin., T. Heros eponymos mesta Ninus -ī, m (Νίνος) Nínos, Belov sin, ki je (po stari bajki) s svojo soprogo Semiramido ustanovil mesto Ninos (Ninive): O., Cu., Iust., Aug.

2. Ninus -ī, f Nínos, drugo ime frigijskega mesta Hierapolis (Hierapola, Hierapolis): Amm.

Nōrēia -ae, f (Νωρήια) Noréja, glavno mesto Tavriskov v Noriku, znano po bitki, v kateri so Kimbri l. 113 porazili Rimljane (zdaj Neumarkt pri Judenburgu na avstrijskem Štajerskem): C., L. epit., Plin.

Ortōna -ae, f Ortóna, glavno mesto Frentanov s pristaniščem v Laciju: Plin.

Pelagonēs -um, m (Πελαγόνες) Pelagónijci, pleme v severni Makedoniji: L., Plin.; njihova dežela Pelagonia -ae, f (Πελαγονία) Pelagónija: L.; enako ime ima tudi njihovo glavno mesto (zdaj Bitola ali Monastir): L.

Pergamum -ī, n (Sen. tr.) ali Pergamus -ī, f (Stat., Sen. tr.), tudi Pergamos -ī, f (Stat.), večinoma pa Pergama -ōrum, n (O., V., Lucr.) (Πέργαμον, Πέργμος, τὰ Πέργαμα)

1. Pêrgam(on), Pêrgama (f), trojanski (trojski) grad, sinekdoha Trója. — Od tod adj. Pergameus 3 (Περγάμιος) pêrgamski, trojánski (trójski): arces, gens, urbs, lar V., vates (= Cassandra) Pr.; pesn. = rímski: sanguis Sil.

2. le v obl. Pergamum -ī, n Pêrgam(on), mesto na severozahodu Male Azije (v Miziji) ob reki Kaik, približno 25 km od obale, ki je slovelo po izdelovanju pergamenta, glavno mesto mizijskega kraljestva (zdaj Bergama): Iust., L., Plin., Aur. — Od tod adj.
a) Pergameus 3 pêrgam(on)ski: deus Mart. v (mizijskem) Pergam(on)u čaščeni bog (= Aesculapius).
b) Pergamēnus 3 (Περγαμηνός) pêrgamski: civitas Ci., ager L., naves N., charta Plin. pergamènt, koženíca; subst. α) Pergamēna -ae, f (sc. charta) αα) pergamènt, koženíca: Isid. ββ) področje okoli Pêrgam(on)a: Plin. β) Pergamēnī -ōrum, m Pêrgam(on)ci, preb. Pêrgam(on)a: Ci., N.

2. mesto na Kreti: Plin.

Persepolis -is, acc. -im, f (Περσέπολις) Perzépolis (Perzépola), glavno mesto Perzije, pozneje perzijskega kraljestva; porušil ga je Aleksander Veliki: Cu., Amm.

petra¹ -ae, f (tuj. πέτρα) skala, peč (čisto lat. saxum): Enn. ap. Fest., Cu., Sen. tr., Plin., Gell. — Kot nom. propr. Petra -ae, f Pétra, ime več mest:

1. glavno mesto Kamnite Arabije: Plin. — Od tod adj. Petraeus 3 (Πετραῖος) pétrski: Arabia Plin.

2. mesto na Siciliji, pri Sil. imenovano Petraea (zdaj Casal della Pietra); preb. Petrīnī -ōrum, m Petráni (Petríni): Ci., Plin.

3. mesto v Pieriji: L.

4. mesto v Trakiji: L.

5. obrežno mesto v rimski Iliriji: C.

Phoenīx² -īcis, m (Φοίνιξ)

1. Fójniks
a) Amintorjev sin, Ahilov spremljevalec na poti v Trojo: Ci., O., V., Pr., Hyg.
b) Agenorjev sin, Kadmov in Evropin brat: H.

2. Feničán, prebivalec pokrajine Fenicije (gl. spodaj): O., Plin.; pesn. = Kartáginec, Kartažán, Púnec: Sil.; nav. pl. Phoenīcēs -um, acc. -as Feničáni, sloveči pomorščaki in umetniki, ustanovitelji številnih kolonij, pa tudi sloviti gusarji: Ci., S., O., T., Lucan., Mel.; pesn. = Kartažáni: Sil. — Od tod

I. subst. Phoenīce -ēs, f ali Phoenīca -ae, f (Φοινίκη)

1. Fenícija, ozki primorski del zahodne Sirije od Arada do Karmela s pristaniščema Tir in Sidon: Varr., Ci., Plin., Mel.

2. Fojníka (Feníka)
a) mesto v Epiru, glavno mesto Haonije (zdaj Finiki): L., Plin.
b) mesto ob reki Tigris: Amm.
c) otok v Egejskem morju: Plin.
d) otok pri Miziji = Tenedos: Plin. —

II. adj.

1. Phoenīcius 3 (Φοινίκιος)
a) feníški, feničánski: mare Plin.
b) škrlatnordeč, škrlaten, škrlatast, bagren: flos Plin.; subst. Phoenīcium -ī, n škrlatno blago, škrlat: Aug.

2. Phoenissa -ae, f (Φοίνισσα)
a) feníška, feničánska: Tyros O.; kot subst. = Feničánka: Dido V., „Phoenissae“, naslov Evripidove in Senekove tragedije.
b) pesn. metaf. = α) tébska, tebánska (ker je bil Kadmos, ustanovitelj Teb, Feničan): cohors Stat. β) = kartažánska: classis, iuventa Sil.; neutr. pl.: moenia Phoenissa Sil., Phoenissa agmina Sil.; subst. Phoenissa -ae, f (sc. urbs) = Carthago: Sil.

Rauricī (Rauracī) -ōrum, m Rávriki (Rávraki), keltsko pleme ob južnem bregu Rena do Basla, mejaši Helvetijcev: C.; pozneje Rauracī. Od tod

1. subst. Rauricum (Rauracum) -ī, n Rávrik, glavno mesto Ravrikov: Plin.; tudi Augusta Rauricōrum (Avgusta Ravrikov, Ravriška Avgusta), pozneje imenovano Rauracum (Amm.); zdaj Augst pri Baslu.

2. adj. Rauricus (Rauracus) 3 rávriški: Raurica colonia (= Rauricum) Plin., Rauraci montes Amm.

rēgnum -ī, n (regere, rēx)

1. vlada(nje), vladarstvo, vladavina, neomejena oblast: alicui regnum deferre C., regnum concutere L., regni cupiditate inductus C. iz želje po oblasti, iz vladoželjnosti, iz vladohlepja; metaf.: nec regna vini sortiere H. = gr. ἀρχιποσία predsedstvo pri popivki, stoloravnateljstvo, sub regno Cinarae H. ko je imela Cinara (Kinara) oblast nad menoj, regnum lusu sortiri T., sub regno tibi esse omnes animi partes Ci., si aliquid regni est in carmine O. moč.

2. kraljestvo, kraljevanje, kraljevska oblast in čast, kraljevski prestol: regnum agere, affectare L., privatus regnum est adeptus (sc. Cyrus) N., regnum Numidiae S., ei regnum dare N. koga narediti (postaviti) za kralja, naspr. regnum alicui adimere ali eripere Ci., C., Cu., Eutr. koga vreči (pahniti) s prestola, komu vzeti kraljestvo (kraljevsko oblast); occ. kraljev(sk)a hiša (rodovina), kraljeva stolica (prestolnica): propter necessitudines regni C. zaradi njegovih zvez s kraljevo hišo, hoc regnum dea gentibus esse tendit V. glavno mesto sveta.

3. v negativnem pomenu vlada(nje) = samovlada, samovladje, samodrštvo, samodržje, tiranstvo, tiranija, tiranska (nad)oblast, trinoštvo, samosilje, samosilstvo, samosilništvo: cum Timophanes tyrannidem occupasset et (sc. Timoleon) particeps regni posset esse N., regnum petere, appetere, occupare Ci., Dionysius regnum filio reliquit N., crimen regni O., in plebe Romana regnum exercere L. zatirati, trinoško vladati, hoc vero regnum est et ferri nullo pacto potest Ci., regnum iudiciorum, forense Ci.

4. meton.
a) država, kraljestvo, kraljevina: omnes urbes, agri, regna denique venierunt Ci., fines regni C., patrio regno pulsus L., regnum caelorum Hier. nebeško kraljestvo; pesn.: cerea regna V. lončki (prim. rex apum), Cerberus regna (sc. Ditis) personat V. podzemeljsko kraljestvo, kraljestvo senc (sence in teme (temine)).
b) metaf. področje, posestvo, last, lastnina, svojina: nisi hic in tuo regno essemus Ci., mea regna videns mirabor aristas V., deserta regna pastorum V.
c) regna = reges vladarji, oblastniki, mogočniki, mogočneži, mogočnjaki: Stat.

Rēmī (Rhēmī) -ōrum, m

1. Rém(c)i, ljudstvo v severni Galiji med rekama Matrona (Marne) in Aksona (Aisne) v okolici sedanjega mesta Reims: C., T., Hier.; sg.: Iccius Remus C. Remec Ikcij; pesn. sg. kolekt. Rēmus -i, m: Lucan.

2. Rémi, glavno mesto Remov (prej Durocortŏrum, zdaj Reims): Amm.