Franja

Menedēmus -ī, n (Μενέδημος) Menedém, gr. nom. propr. Poseb.

1. gr. filozof iz Eretrije na Evboji, Platonov učenec, ustanovitelj t. i. eretrijske šole: Ci.

2. kiniški filozof iz Lampsaka: Ci.

3. retor v Atenah okrog l. 95: Ci.

4. peripatetik z Rodosa: Gell.

5. Makedonec, v gostinski zvezi s Cezarjem, ki mu je podelil rim. državljanstvo: C., Ci. ep.

6. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

7. moško ime: Ter.

Menēnius 3 Menénij(ev), ime rim. patricijskega rodu. Poseb. znana sta:

1. Menenius Agrippa (pri L. tudi Agrippa Menenius) Menenij Agripa, konz. l. 503; baje je ob prvi izselitvi l. 494 z znano basnijo o želodcu in udih pregovoril plebejce, da so se vrnili v Rim: L., Aur.

2. neki čudak in napol norec za časa Horacija: H. Adj. Menēnia tribus Ci. ep. Menenijeva tribus. Menēniānus 3 Menénijev (tj. Menenija Agripe): iudicium L.

Meniscus -ī, m (Μενίσκος) Menísk, iz Entele, poslanec v Rim, kjer je bil navzoč na procesu proti Veru: Ci.

Mento -ōnis, m Ménton = „Dolgobradnik“, rim. priimek, npr. Cn. Iulius Mento L., Mento Sen. rh.

Merenda -ae, m Merénda, rim. priimek, npr. T. Antonius Merenda, Q. Antonius Merenda, P. Cornelius Merenda, Cn. Cornelius Merenda: L., Ser. Cornelius Merenda Plin.

Mescinius 3 Mescínij(ev), rim. rodovno ime, npr. L. Mescinius Rufus Lucij Mescinij Ruf, Ciceronov kvestor v Kilikiji l. 51: Ci. ep.

Messius 3 Mésij(ev), rim. rodovno ime. Znani so:

1. C. Messius Gaj Mesij, tr. pl. l. 57: Ci. ep.

2. Vettius Messius Vetij Mesij, Volsk, ki se je l. 431 skupaj z Ekvi boril proti Rimljanom, Latinom in Hernikom: L.

3. Messius Cicirrus Mesij Kikir, Osk iz Kampanije: H.

4. Q. Herennius Etruscus Messius Decius Kvint Herenij Etrusk Mesij Decij, starejši sin cesarja Decija: Amm.

5. C. Valens Hostilianus Messius Decius Gaj Valens Hostilijan Mesij Decij, mlajši sin cesarja Decija: Amm.

Mestrius -ī, m Méstrij, rim. ime. Znan je Mestrius Florus Mestrij Flor, Plutarhov prijatelj: Suet.

Metellus 3 Metél(ov), ime rodbine Cecilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. Q. Caecilius Metellus Macedonicus Kvint Cecilij Metel Makedonski; kot pretor je l. 148 osvojil Makedonijo (od tod njegov priimek), v Termopilski soteski in pri Hajroneji premagal Ahajce in se kot konz. l. 143 bojeval s Keltiberi; l. 151 je bil prvi plebejski cenzor: Ci., L. epit., Val. Max., Vell., Fl., Gell.

2. Q. Caecilius Metellus Celer Kvint Cecilij Metel Celer (Hitri), Klodijin soprog, l. 66 Pompejev legat: Ci. ep. idr.

3. Q. Caecilius Metellus Nepos Kvint Cecilij Metel Nepot, brat prejšnjega, l. 67 Pompejev legat, l. 62 tr. pl., odločen Ciceronov nasprotnik; l. 57 je kot konz. na Pompejevo pobudo poklical Cicerona iz pregnanstva: Ci., Suet., Fl.

4. Q. Caecilius Metellus Numidius Kvint Cecilij Metel Numidijski, konz. l. 109; dvakrat je premagal Jugurto (prvič ob reki Mutul), cenzor l. 102, l. 100 je šel prostovoljno v pregnanstvo, od koder se je vrnil l. 99: Ci., L. epit., S., Vell., Fl.

5. njegov sin Q. Caecilius Metellus Pius Kvint Cecilij Metel Pij je l. 89 kot pretor premagal zaveznike, bil l. 83 pristaš Sulov, l. 80 se je kot konzul sprva neuspešno, kasneje pa uspešno bojeval s Sertorijem v Hispaniji: Ci.

6. Q. Caecilius Metellus Pius Scipio (pogosto imenovan samo Scipio) Kvint Cecilij Metel Pij Scipion, posinovljenec prejšnjega, sin Publija Kornelija Scipiona Nazike, Pompejev tast, kot tr. pl. tožen (zagovarjal ga je Cicero) l. 60: Ci., C., Auct. b. Afr., Vell.

7. Q. Caecilius Metellus Creticus Kvint Cecilij Metel Kretski je podvrgel Kreto rim. oblasti: Ci., S., Iust., Vell., Fl.

8. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, brat prejšnjega; l. 70 je očistil Sicilijo pomorskih roparjev in prizadevno pospeševal blaginjo na otoku, ki ga je hudo pestilo ropanje propretorja Vera (Verres); umrl l. 68, ko je nastopil konzulat: Ci.

9. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, l. 49 tr. pl. in Cezarjev nasprotnik: C., Ci. ep. — Od tod adj. Metellīnus 3 metélski: oratio Ci. ep. govor zoper (Kvinta Cecilija) Metela (Nepota, Celerjevega brata).

Metilius 3 Metílij(ev), ime rim. rodbine, npr. M. Metilius L. Mark Metilij; adj.: lex Metilia Plin.

Mettius (Metius) -iī, m Métij, staroitalsko ime. Poseb.

1. Mettius Curtius, gl. Curtius.

2. Mettius Fufetius Metij Fufecij, diktator v Albi Longi; zaradi izdaje ga je dal rim. kralj Tul Hostilij razčetveriti s konji: Mettioeo[que] Fufetioeo Enn. ap. Q., Varr. ap. Non., L., Gell. (z abl. Metto Fufetio), Val. Max., Fl.

3. M. Mettius Mark Metij, Ariovistov gostinski prijatelj: C.

4. Mettius, Atikov kupčijski prijatelj: Ci. ep.

5. Mettius Carus Metij Kar, mimik in ovaduh za časa cesarja Domicijana: Plin. iun., T., Mart.

6. Mettius Pompusianus Metij Pompuzijan, domišljav človek za časa cesarjev Vespazijana in Domicijana: Suet.

7. C. Trebonius Proculus Mettius Modestus Gaj Trebonij Prokul Metij Modest, legat v Likiji in Pamfiliji 100—102 po Kr.: Plin. iun.

Mevulānus -ī, m Mevulán, rim. ime, npr. C. Mevulanus, Antonijev vojaški tribun: Ci.

mīlle (mīle), num. indecl., pl. mīlia -ium, n (domnevno iz *smī-g̑hsli ena tisočina; smī je star f. k deblu *sem- (prim. lat. semel in simplex, gr. μία), *ghslī tisoč = skr. sa-hasram (iz *g̑heslom) = at. χίλιοι, jon. χείλιοι, dor. χήλιοι, tes. in lezboško χέλλιοι)

1. tisoč; prvotno subst., povezan z gen.: mille drachumarum, nummûm, mille modiûm, annorum Pl., mille hominum Ci., mille militum N., poseb. mille passuum Pl., Ci., L. idr. tisoč korakov = rim. milja (približno = 1,5 km; 5 rim. milj = 1 nemška ali zemljepisna milja); pogosto mille (milia) brez gen. passuum: Ci., L., Fl., aberat mons fere milia viginti S.; pl. milia se vedno veže z gen.: milia frumenti H. ali multa milia frumenti Sen. ph. več tisoč mernikov žita, viginti milia peditum, quattuor equitum L., duo milia hominum Ci.; sg. mille pa se sklada s subst. kot kak adj. indecl. (analogno po drugih števnikih): mille … delegerunt equites L., mille et quingentis passibus abesse C., bis mille equos H. Včasih distributivno: in milia aeris asses singulos L., milia talentum per XII annos L.

2. sinekdoha tisoč = sl. sto (in sto) = premnogi, prav veliko (njih), nešteti: Plin., Plin. iun., Amm., mille pro uno Caesones L., temptat mille modis H., mille trahens adverso sole colores (sc. Iris) V., milia crabronum coëunt O.

Opomba: Star. obl. meile, meilia, abl. sg. mīllī in mīllei Luc. ap. Gell.

mīlliārius 3 in mīliārius 3 (mīlle, mīle)

1. tisoč vsebujoč, ki šteje tisoč: numerus Varr. (?), grex Varr. čreda tisoč ovac, ala Plin. iun. oddelek tisoč bojevnikov, aper Sen. ph. tisoč funtov težek, aevum Tert. tisočletje, oleae Plin. tisoč funtov rodeče, ki prinašajo tisoč funtov na leto; subst. mīl(l)iārium -iī, n tisoč: annorum Aug.; mīl(l)iāriī -ōrum, m „miliárijci“ = hiliásti, pripadniki krščanske sekte, ki so verovali, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji: Eccl.

2. occ. tisoč korakov vsebujoč, tisoč korakov dolg: clivus Varr., porticus Suet.; subst. mīl(l)iārium -iī, n miljski kamen, miljnik, ki je označeval dolžino 1000 dvojnih korakov (= 1 rim. milja = 1/5 nemške ali zemljepisne milje); taki miljniki so stali ob strateško pomembnih cestah: Auct. b. Hisp., Val. Max., Vell., Suet., plebes ad tertium milliarium consedit Ci., aureum milliarium Plin., T., Suet. zlati miljnik, pozlačeni miljnik, ki ga je na rim. forumu pri Saturnovem svetišču dal postaviti Avgust; od njega so izhajale vse strateško pomembne ceste.

mīmus -ī, m (gr. μῖμος: ἀπὸ τοῦ μιμεῖσϑαι „posnemovalec“)

1. mimik, (gledališki) igralec, glumač, ki je s kretnjami in deklamacijo prikazoval zlasti podle smešne značaje in strasti ter tako spravljal gledalce v smeh: H., O., Suet., ex quo uno genere totus est Tutor, mimus vetus, oppido ridiculus Ci., quod mimus hallucinatur, comoedus sermocinatur, tragoedus vociferatur Ap.

2. mimska igra, burka, farsa, norčija, gluma: exitus mimi Ci., persona de mimo Ci. mimik, glumač, scribere si fas est imitantes turpia mimos, materiae minor est debita poena meae O., quid si scripsissem mimos obscena iocantes O., mimorum poeta Plin., mimum agere Suet., Iuv., mimos agere Macr. Rim. mim (mimus) je nastal v južni Italiji. Snov je zajemal iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, zato je bil pogosto obscen; igralci so igrali s prepletanjem besedila in telesnih kretenj, pogosto so improvizirali. Nastopali so moški in ženske brez mask, v lahkih oblačilih in na tankih podplatih. Mimiki niso bili na dobrem glasu.

3. metaf. burka, farsa, smešna igra, komedija: vitae humanae Sen. ph., in hoc mimo Suet., famam mimum furturum Ci. ep.

mina¹ -ae, f (gr. μνᾶ, sicer semit. izvora iz hebr. māne, asir., akadsko, babilonsko manū,) mína

1. gr. utežna mera = 100 at. drahem = 69,33 rim. asov: Plin., Isid., Vulg.; v gr. obl. mnā -ae, f: Vulg.

2. gr. računski (nekovan) novec, in sicer
a) srebrn = 1/60 talenta = 100 at. drahem ali 100 rim. denarijev = 50 dkg srebra: mina argenti Pl., nav. samo mina Pl., Ci., Plin. (z acc. pl. v gr. obl. mnas).
b) zlat novec, vreden petkrat toliko kot srebrni: mina auri Pl.

Mindius -iī, m Míndij, redko rim. rodovno ime. Znani sta npr.

1. M. Mindius Mark Mindij, rim. trgovec: Ci. ep.

2. M. Mindius Marcellus Mark Mindij Marcel iz Veliter: Ci. ep.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.

minister -trī, m (iz *minis-teros: minor analogno po magister: magnus)

1. strežnik, strežaj, služabnik, sluga: H., Cels., Petr., Stat., Val. Fl., Suet., Aur., Lamp., Amm. (z gen. pl. ministrûm), ministri dapibus mensas onerant V., minister cubiculi L., vini Sen. ph. točaj, minister puer Falerni Cat. deček, dečko = točaj falernskega vina, minister Phrygius Mart. = točaj Ganimed, pincerna Salomonis et minister vini Hier., m. Martis Ci., ministri imperii tui Ci. tvoji nižji uradniki.

2. pomočnik, pomagač, izvrševalec, pospeševalec: Plin. iun., Lucan., Vell., Cl., Calchante ministro V. s Kalhantovo pomočjo, sceleris L., irarum indulgentes ministri L., qui aut socius aut minister libidinis esse posset Ci., in maleficio Ci., ministri regis S. (o rim. senatorjih) podporniki, m. regni Iust. državni upravnik, huius imperii Sen. ph., legum Ci., ministri sermonum T. posredovalci, minister bello datus T., minister fulminis ales H. ptič, nosilec strele, strelonosni ptič = Jupitrov orel; sit anulus tuus non minister alienae voluntatis Ci. ep., ministro baculo O. s pomočjo palice, s palico.

Opomba: Pri poznejših pesnikih čisto adj.: minister grex Sil. Gen. pl. ministrûm: Amm., Stat.