Franja

Marsyās (Marsya) -ae, acc. -ān (Μαρσύας) Mársias

1. pritok reke Majandra v Veliki Frigiji: L., O.

2. ime dveh sirskih rek: Plin.

3. neki Satir (poosebljenje frig. igranja na flavto oz. piščal), izvrsten piskač, ki je Apolona pozval na glasbeno tekmo, ta pa ga je premagal in za kazen zaradi njegove predrznosti odrl. Marsijev kip je stal na rim. foru ob govorniškem odru; tam so opravljali svoje posle odvetniki in se shajali zaljubljenci: O., H., Mart., Iuv., Sen. ph., Lucan., Ap.

Mārtiānus -ī, m Marciján. Znani so:

1. Martianus Capella (gl. Capella).

2. Aelius M. Elij Marcijan, rim. pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, Papinijanov učenec: Lamp.

3. Martianus Marcijan iz Cezareje v Kapadokiji, consularis Siciliae, l. 358 po Kr. vicarius Africae, okoli 378 rimski prefekt: Cod. Th.

4. Martianus Marcijan, l. 392 comes Orientis, za časa Arkadija comes sacrarum largitionum: Cod. Th.

Marullus -ī, m Marúl, rim. priimek, npr. C. Epidius Marullus; neka Marulla -ae, f Marúla: Mart.

Maso (Masso) -ōnis, m Mázon (Máson), rim. priimek v Papirijevem rodu: L., Ci., Plin., Asc.

Māssa -ae, m Mása, rim. priimek: L., Plin. iun., Iuv., Mart., Petr., T.

Māternus² -ī, m Matêrn, rim. priimek. Poseb. znana sta

1. Curiatius Maternus, Kuriacij Matern, pesnik, eden od udeležencev Tacitovega „Pogovora o govornikih“ (Dialogus de oratoribus): T.

2. Iulius Firmicus Maternus Julij Firmik Matern, senator, doma s Sicilije, avtor dela Matheseos libri (nastalo v letih 335—337 po Kr.), ki ga je napisal za svojega prijatelja Lolija Mavorcija. Ko je postal kristjan, je napisal delo De errore profanarum religionum.

Mathō(n) -ōnis, m (Μάϑων) Máton, rim. priimek, npr. Pomponius Matho: L. Kot nom. propr.: Mart., Iuv.

Matiēnus -ī, m Matién, rim. nom. propr. Znani so

1. Matienus Matien, duumvir navalis l. 181, pretor 173: L.

2. C. Matienus Gaj Matien, dezerter v Španiji l. 138, prodan kot suženj: L. epit.

3. P. Matienus Publij Matien je kot tr. mil. l. 205 skupaj z Markom Sergijem osvojil Lokre: L.

Matinius -iī, m Matínij, rim. nom. propr. Znan je P. Matinius Publij Matinij, pooblaščenec Marka Bruta za reševanje finančnih vprašanj s Salamino in Ciprom (56—50): Ci. ep.

Mātius (Māttius) 3 Mátij(ev), ime rim rodu. Najbolj znana sta

1. C. Matius Gaj Matij, rim. vitez, Ciceronov, Cezarjev in Avgustov prijatelj, avtor knjige o kuharstvu: Ci. ep., T., Plin., Col., Suet. Kot adj.: Mattia poma Fr. — Od tod adj. Mātiānus (Māttiānus) 3 Mátijev: Col., Suet., Macr., Cass.

2. Cn. Matius Gnej Matij, pesnik mimijambov in prevajalec Iliade v lat.: Varr., Gell., Macr.

Mātrīnius -iī, m Matrínij, rim. ime. Znani so:

1. C. Matrinius Gaj Matrinij, rimski vitez in poslovnež, ki ga je na Siciliji oškodoval Ver (Verres): Ci.

2. D. Matrinius Decim Matrinij, scriba aedilicius, Ciceronov klient: Ci.

3. T. Matrinius Tit Matrinij iz Spolecija, ki ga je Marij l. 95 branil v procesu glede državljanskega prava: Ci.

mātrōnālis -e (mātrōna) zakonske žene, zakonske družice, soproge, matrone se tičoč, zanjo dostojen, njej primeren, ustrezen, pristoječ, njej pripadajoč, matronski (naspr. puellāris, virginalis): Iust., Sen. ph., Suet., decus L., genae O., gravitas Plin. iun.; feriae Mātrōnālēs Tert., tudi subst. Mātrōnālia -ium, n matronálije, matrónski praznik, ki so ga rim. matrone obhajale vsako leto 1. marca (od tod femineae Calendae Iuv.) na čast Junoni Lucini (prim. O. Fast. 3, 229, Mart. 5, 84, 10, Suet. Vesp. 19, Macr. Sat. 1, 12, 7).

Māvors¹ -ortis, m (star. in pesn. = Mārs)

1. Mávors (Mavórt), bogočastno ime Marsa kot zmagovitega boga: Ci., genitor Mavors O., Mavors pater Val. Fl., urbs Mavortis (= Roma) V., puer Iliae Mavortisque (= Romulus) H., scopulus Mavortis O. (= gr. Ἄρειος πάγος).

2. meton. vojna: Aus. — Od tod adj. Māvortius 3

1. Mavórsov (Mavórtov), Mársov: moenia V. = Rim, tellus V. = Trakija, proles O. Tebanci, ker so nastali iz zob Marsu posvečene kače, aetas, nobilitas, pectora, munera, cuspis, plebes, signa Cl., seges Mavortia belli Cl. možje, ki so se dvignili iz posejanih zmajevih zob; subst. Māvortius -iī, m Marsov sin, Mavórtij = Meleager, ki je bil baje Marsov sin: O.; tudi = Márs: Petr. poet.

2. vojen, bojevit: Sil., Stat., Val. Fl., Cl.

Maxentius -iī, m Makséncij, rim. cesar (306—312 po Kr.): Eutr., Aur., Lact. — Od tod adj. Maxentiānus 3 Makséncijev: milites Lact.

Opomba: A v prvem zlogu je morda dolg kakor v māximus.

Māximiānus -i, m Maksimiján

1. M. Aurelius Valerius Maximianus Herculius Mark Avrelij Valerij Maksimijan Herkulij, rim. cesar, augustus skupaj z Dioklecijanom, usmrčen l. 310 po Kr.: Aur., Eutr., Lact., Prud.

2. C. Galerius Valerius Maximianus Gaj Galerij Valerij Maksimijan, od Dioklecijana izbran za rim. cesarja na vzhodu: Aur., Lact., Eutr., Amm.

Māximīnus -ī, m Maksimín

1. C. Iulius Verus Maximinus Thrax Gaj Julij Ver Maksimin Tračan, po rodu iz Trakije, rim. cesar v letih 235—238 po Kr.: Eccl.

2. C. Galerius Valerius Maximinus Gaj Galerij Valerij Maksimin, s prvotnim imenom Daia, rim. cesar v letih 310—313 po Kr., nečak cesarja Galerija Valerija Maksimijana: Lact.

3. Flavius Maximianus Flavij Maksimijan iz Panonije, varovanec cesarja Valentinijana I., praefectus annonae v Rimu l. 368—370, vicarius urbi l. 370—371, praefectus praetorio Galliarum l. 371—376: Amm., Cod. Th.

4. Maximianus Maksimijan, vitez, magister scriniorum, sodelavec pri redakciji Teodozijevega kodeksa (codex Theodosianus), l. 449 po Kr. poslanec k Atili: Cod. Th.

Māximus² -ī, m Máksim.

1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.

2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.

3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.

4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.

5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.

7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.

8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.

9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.

10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.

11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.

12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug.

mechir -iris, m méhir, ime egiptovskega meseca, ki se ujema približno z rim. januarjem in delom februarja: Plin.

Mela¹ -ae, m Méla, rim. priimek: Ci. Poseb. znan je Pompōnius Mela Pomponij Mela, Hispanec, rim. zemljepisec za časa cesarja Klavdija.

Memmius 3 Mémij(ev), ime rim. plebejskega rodu: L., V., O. Poseb. znani so

1. C. Memmius Gaj Memij, ki je l. 111 kot tr. pl. nastopil proti Jugurti, ubit l. 99 na konzulskih volitvah: L., S., Fl.

2. C. Memmius Gemellus Gaj Memij Gemel, tr. pl. l. 66, pretor l. 58, prijatelj Cicerona in Lukrecija, ki mu je posvetil svojo poučno pesem De rerum natura. Kvint Kurcij ga je tožil de ambitu; po obsodbi je odšel v pregnanstvo v Atene in Mitileno, vendar je ohranjal redne stike s Ciceronom (ohranjenih je več pisem, ki mu jih je pisal Ciceron): Ci. ep.

3. C. Memmius Gaj Memij, tr. pl. l. 66 je tožil Avla Gabinija de repetundis. Po dosegi obsodbe se je s tožbo lotil Gaja Rabirija Postuma, ki ga je zagovarjal Cicero: Ci.

4. P. Memmius Regulus Publij Memij Regul; zelo je pripomogel k izpodrinjenju osovraženega Tiberijevega ljubljenca Sejana, l. 35 po Kr. cesarski namestnik v Meziji, Makedoniji in Ahaji, umrl l. 61 po Kr. Cesar Neron ga je baje tako cenil, da ga je nameraval določiti za svojega naslednika: T. — Od tod patron. Memmiadēs -ae, m Memijád = Memij, eden od Memijev, pripadnik Memijevega rodu: Lucr. Adj. Memmiānus 3 Mémijev: praedia Ci. ep. (gl. pod 2. (Gaj Memij Gemel)).