Franja

tri-geminus 3

1. v troje rojen, trojiški: filii Pl. ali fratres L. sinovi, bratje trojčki; tudi abs. trigeminī trojčki
a) človeški: Col., Aug.
b) živalski: Col.
c) Trigemini Trojčki, naslov neke Plavtove komedije: Gell.; enalaga: spolia L. trojčkom odvzeta bojna oprava.

2. metaf. trojen: victoria L., Porta trigemina Pl., L., Plin., Front. Trojna vrata (vrata s tremi oboki) v starem rimskem obzidju ob aventinskem vznožju med Aventinom in Tiberinim bregom. — Gl. tudi ter-geminus 3.

tri-gemmis -e (trēs in gemma) tri očesca (popke) imajoč, triočesen, tripopkoven: malleolus Col., Plin. s tremi očesci (popki).

triglyphus -ī, m (gr. τρίγλιφος) arhit. t.t. triglíf, starejše trirezka (nad sočnikom, arhitravom), kamnita plošča dorskega friza, okrašena s tremi navpičnimi žlebiči med dvema metopama: Vitr.

tri-partītus, bolje tri-pertītus 3 (tēr in partīrī) tridelen (trodelen), razdeljen na tri dele, deljiv na tri dele, razdeljen na tri oddelke, trojen: causa, regiones Ci., exercitus T., tripertito agmine S. v treh pohodnih oddelkih (kolonah); occ.: divisio Ci. v (na) tri dele; adv. abl. n tripartītō (tripertītō) trojno, tridelno (trodelno), na tri dele, v treh delih, v treh oddelkih: bona dividere Ci., tripertito rem dividere C., Ci., L. na tri dele, tripertito equitatum dividere C., urbem aggredi L. s treh strani, gentem coërcitam liberi Herodis tripertito (razdeljeno na tri okraje) rexere T.

triplex -icis, abl. -ī (trēs in plicāre; prim. du-plex)

1. trigub (trogub), triguben (troguben), triležen (troležen), triskladen (troskladen), trojen, naguban, zganjen: illi robur et aes triplex circa pectus erat H.

2. metaf. tridelen (trodelen), iz treh delov sestoječ, trojen: forma (Cerberus, Geryones) O., cuspis O. trizob (Neptunov), regnum O. (zemlja, morje, podzemlje), mundus O. (nebo, zemlja, morje), Plato triplicem finxit animum C i. (ratio, ira, cupiditas), gens V. iz treh plemen, triplemenski, porticus Suet. s trojno vrsto stebrov.

3. occ.
a) trojen: acies C., L., murus V.; subst. α) triplex -icis, n = triplum trojno, trikrat toliko: pediti centeni dati, triplex equiti L., sume tibi triplex H. β) triplicēs -um, m (sc. codicilli) tridelna (trodelna) tablica, pisalna deščica s tremi tablicami ali listi: Ci., Mart.
b) pesn. (o treh skupaj sodečih bitjih) trije (tri) skupaj: deae (= Parcae) O., Minyēides O. tri sestre Mineide, Diana O. (Diana — Luna — Hecate), greges Pr. tri tolpe bakhantov.

Tripolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Τρίπολις „Trimestje“, tri mesta skupaj) Trípolis, Trípola, ime več pokrajin in mest s tremi občinami

1. gorska pokrajina v Tesaliji s tremi mesti: L. Od tod Tripolitānus ager Trípolsko (Tripolitánsko) ozemlje: L.

2. mesto v Tesaliji Hestiotidi z vzdevkom Scaea (Skajska Tripolis (Tripola)): L.

3. pokrajina v Arkadiji s tremi mesti (Kalia, Dipona, Nonacris): L.

4. pokrajina v Afriki ob Mali Sirti (zdaj Tripoli) s tremi mesti (Oea, Subrata, Leptis Magna); enako Tripolitāna provincia Trípolska (Tripolitánska) provinca (pokrajina): Eutr.

5. mesto v Feniciji (zdaj al-Mīna pri kraju Tarābulus aš-Šām; ime je nastalo po ljudski etim. iz fen. %arpol „nova dežela“): Mel., Plin. Od tod Tripoliticum vinum trípolsko (tripolítsko) vino: Plin.

6. mesto in trdnjava, pa tudi reka v Pontu: Plin.

7. mesto v Frigiji; od tod Tripolitānī -ōrum, m Trípolci, Tripolitán(c)i: Plin.

trīstis -e (etim. nedokončno pojasnjena beseda; po eni teoriji sor. z got. þrīste drzen, predrzen, þraestan (*þraistan) (s)tiskati, po drugi iz indoev. *treis- stiskati, pritiskati (prim. lit. trieškiu stiskam, mečkam, po tretji sor. z gr. δρῑμύς prodoren, oster, grenak)

1. žalosten = nesrečo naznanjajoč, nesrečen, zlonosen, zlokoben, zèl (zlà, zlò), hud, nevaren, kvaren, škodljiv, kvarljiv: fata O., res, sors Ci., exta (naspr. laeta) T., morbus O., V., remedia L. škodljiva, responsum L., dicta V., bella H., tempora Ci., calendae H., litterae nuntiique Ci., somnia, Erinys, Tartara V., unda, Hyades, Orion H., Acheron Sil.; subst. trīste -is, n strah, nesreča: triste lupus stabulis V.; acc. n. sg. adv. (le pesn.): resonare triste et acutum H.; klas. adv. le v komp.: iuvenes tristius curantur Ci. zdravljenje mladeničev je nevarnejše.

2. occ.
a) neprijazen, resen, resnoben, strog, osoren, têžek (težák), čemeren, neprijeten, hladen (hladan), (o)zlovoljen, neprijazen (naspr. iocosus, hilaris): tristis et severus senex N., vita tristior Ci., tristis et inpexa antiquitas T., natura Ci., vultus tristior Ci., sorores (= Parcae) Tib., triste et severum dicendi genus Ci., sermone opus est modo tristi, modo iocoso H., tristius respondere Ci. ep.
b) divji, jezen, razdražen, srdit, jar, strašen, grozen, silen: veritas Ter., Eurystheus Ci. (poet.), ursa Stat., navita (= Charon), ira H., irae V., tristibus dictis atrocia facta coniungere T.

3. metaf.
a) oduren, zoprn, grênek (grenák), mrzek, nètéčen (naspr. dulcis): absinthia, sapor, anhelitus oris O., suci, amurca, lupinum V., arbor, glans Plin., tristis aspectu Plin., iaspis tristis (temen) atque non refulgens Plin., lana Mart. umazano črna (že sama na sebi).
b) žalosten, razžaloščen, žaloben, zaskrbljen, otožen, klavrn, pobit, potrt, tožen, starejše dresél(en) (naspr. hilaris, laetus): maesti tristesque H., tristis et conturbatus Ci., cum sederem domi tristis Ci., puella videsne tu illum tristem, demissum? Ci., numquam ego te tristiorem vidi esse Pl.; acc. n. sg. adv. (pesn.): triste salutantes Stat., tristius flere Pr.; pl. subst. m trīstēs (naspr. gaudentes) žalostni, žalosteči se: Plin. iun.; enalaga: exitus tristis (žalosten) atque acerbus L., Alexandri tristis eventus L., funera V., officium O. ali ministerium V. žalostna dolžnost pogreba, dona V. zadušni darovi.

Trītōn -ōnis, m (Τρίτων) Tríton

I. sin Neptuna in nimfe Salacije, morsko božanstvo, ki se vozi s konji ali morskimi pošastmi in na Neptunovo povelje trobi na školjko, da pomiri razburkano valovje: Ci., V., Cl., Hyg. idr., Neptunus caeruleum Tritona vocat O.; pl. Trītōnēs Trítoni, morska božanstva, demoni, ki služijo drugim božanstvom: V., Plin.; šalj. metaf. ljubitelji ribnikov: isti piscinarum Tritones Ci. ep.; meton. Trītōn Tríton, ime ladje (po podobi na ladijskem kljunu): hunc vehit Triton V. —

II. ime dveh jezer:

1. jezero ob Mali Sirti v Afriki z istoimensko vanj se izlivajočo reko, po egiptovsko-grških mitoloških zgodbah rojstni kraj več božanstev, poseb. Palade (Minerve), ki jo Hom. zato imenuje Τριτογένεια: Mel., Lucan., Stat., Cl. Od tod adj.
a) Trītōniacus 3 (Τριτωνιακός) trítonski, tritoníjaški, pesn. = Páladin: harundo O. trstenica, ki jo je iznašla Palada.
b) Trītōnis -idis in -idos, acc. -ida (Τριτωνίς) α) trítonska, k reki (jezeru) Tríton sodeča: Tritonis palus Sil. ali kot subst. f Tritonis Sil. Tritonsko jezero, jezero Triton, Pallas Tritonis Lucr. tritonska Palada = subst. Tritonis V., O. Tritonka. β) meton. páladski, Páladin: pinus O. = ladja Argo, ki so jo baje zgradili po Paladinem navodilu, arx O. Paladin grad, Paladino mesto = Atene; od tod subst. Tritonis Stat. od Tritonke (Palade) narejena in zato njej posvečena oljka.
c) Trītōnius 3 (Τριτώνιος) trítonski, tritónijski: Pallas virgo V. = subst. Trītōnia V., O. Tritonka, Tritonijka, Palada. Subst. Trītōnida -ae, f Trítonka, Pálada: M.

2. jezero v Trakiji; kdor se je devetkrat potopil v njegove valove, se je baje spremenil v ptico; to jezero imenujeta O. in Lact. Trītōniaca palūs Trítonsko jezero (močvirje). —

III. tríton, morska riba, vrsta tuna: Plin. (32, 153; dvomljivo mesto; prim. tritomus).

triumphus (stlat. triumpus) -ī, m (morda izpos. iz gr. ϑρίαμβος trojni korak; od tod „slovesni sprevod“ ali „slavnostna pesem“ v čast Bakhu)

1. triúmf, zmagoslavni sprevod, zmagoslavje. Če si je kak vojskovodja priboril vojno zmago, s katero je razširil meje rimskega imperija, mu je senat priznal slavnosten vhod v Rim (alicui triumphum decernere Ci. ali deferre L.). Oblečen v zlatovezeno togo (toga picta) in tuniko, okrašeno z uvezenimi palmovimi vejami (tunica palmata), ovenčan z lovorjevim vencem in držeč v roki slonokoščeno palico ali žezlo se je peljal skozi zmagoslavna vrata (porta triumphalis) v mesto na vozu, ki so ga vlekli beli konji (albi equi). Pred vozom so korakali vklenjeni ujetniki (per triumphum ducere Ci.), prav tako so spredaj nosili plen, vojaki pa so peli slavospeve ali pa tudi zabavljice na račun triumfatorja in vpili „io triumphe“: L., Ci., Suet. Senat je triumfatorja spremljal na Kapitol, kjer je ta žrtvoval Jupitru bele bike (albi greges Romanos ad templa deûm duxere triumphos V.): Plin., Ap. idr., tu dum precedis, „io triumphe“ dicemus H., triumphum deportare ex provinciā N., Ci. priboriti si zmagoslavje nad … , triumphum postulare, impetrare L., triumphum frequentare ali celebrare (o vojakih) L., triumphum agere de Liguribus L., de classe Ci. ali ex Etruriā, ex Aequis L. ali (z gen. osebe) Baiorum L. triumfirati (slaviti zmagoslavje) nad kom (čim); toda: Pharsaliae pugnae Ci. zaradi bitke pri Farzalu, in urbem reversus tres triumphos egit, unum ex Illyrico, alterum ex Actiacā victoriā, tertium de Cleopatra L., triumphus fuit tantum de nomine Fl. pri triumfu je bilo proslavljeno (navedeno) le njeno ime.

2. metaf. triúmf = slavna zmaga, zmagoslavje, zmagovit boj, starejše zmagodobitje: ut repulsam tuam triumphum suum duxerint Ci., luxuriae Plin., ex inimicorum dolore Ci., de se ipso Iust., pro victorialibus epulares (pri popivanju) triumphi Amm.

tri-vius 3 (trēs in via) tripoten, razpoten, ob tripotjih (razpotjih) čaščen (češčen), vzdevek božanstev, ki so imela kapelice ob takih poteh: dea Pr. ali virgo Lucr. = Diana ali Hecate. — Od tod subst.

1. Trivia -ae, f Trívija = Tripotnica = ob tripotjih čaščena boginja = Diana ali Hecate: Enn. ap. Varr., V., O., Cat., Tib. idr., lacus Triviae V. Dianino jezero (v Laciju pri Ariciji), Aricinum Triviae nemus Stat. Dianin gaj pri Ariciji.

2. trivium -iī, n tripotje, razpotje: Ci., Hecate triviis ululata per urbes V.; sinekdoha cesta, ulica, trg: Tib., Lucr., Iust. idr., occuram in triviis H., ut in triviis auctionentur Ci., adripere maledictum ex trivio Ci. s ceste pobrati = prostaško psovati.

trochlea -ae (troclea) -ae, f (gr. τροχαλία) dvigalo, škripec (škripčevje), vitel (vitlo), motovilo: Ca., Lucr., Vitr.; preg.: trochleis pituitam adducere Q. (tako rekoč) s škripci vleči slino = močno hrkati.

trochus -ī, m (gr. τροχός)

1. tróhos = igralni obroč(ek), igralno kolo, železen obroč, na katerem je viselo več obročkov (garruli anuli; prim. Mart. 14, 169), ki so se premikali in žvenketali; s takim obročem so se igrali otroci, tako da so ga poganjali in valili z zaganjačem, ki je imel lesen držaj in na koncu zakrivljeno železno ost (clavis adunca Pr.): H., Pr., Mart. idr., hic artem nandi praecipit, ille trochi O. potakanje igralnega obroča.

2. čarovno kolesce: Laevius ap. Ap. (prim. trochischus).

3. Trochus (mučilno kolo) Tróh(us), šalj. ime sužnja: Pl.

Trophōnius -iī, m (Τροφώνιος) Trofónij

1. brat Agameda (Agamēdēs), s katerim je sezidal svetišče v Delfih: Ci.

2. božanstvo, ki so ga častili v neki duplji pri bojotijskem mestu Lebadeja; imenovali so ga Iuppiter Trophōnius (L.): Ci., Arn. Od tod adj. Trophōniānus 3 trofónijski, trofonijánski: narratio Ci. ep. pripoved (pripovedovanje) o Trofonijevi duplji, v katero so se spuščali ob posebnih obredih.

Trōs, Trōis, m (Τρώς) Trojánec, Trójec: V.; nav. pl. Trōēs -um, m (Τρῶες) Trojánci, Trójci, preb. mesta Troja: O., V.; pesn. v sg. Trōs = Trós (Trój), eponimni heroj mesta Troja in Trojcev (Trojancev), Dardanov vnuk, Erihtonijev sin (Erychthonius): O., V. — Od tod

I. adj.

1. Trōïus 3 (Τρώϊος) trojánski, trójski: Aeneas V.; subst. Trōia -ae, f (Τροία) mesto Trója, in sicer
a) Homerjeva Troja v Mali Aziji: L., O., V., Mel.
b) italska Troja pri Lavrentu, ki jo je ustanovil Enej: V., L.
c) epirska Troja, ki jo je ustanovil Helen: O., V.
d) meton. trojánska (trójska) igra, neka dirka s konji, v kateri so se pogosto spoprijeli rimski dečki viteškega rodu: V. (Aen. 5, 596—602), Troiae ludicrum T., Troiae ludus ali lusus Suet., spectaculi Troiae imago Eutr., Troiae decursio Suet.

2. Trōicus 3 (Τρωϊκός) trojánski, trójski: tempora Ci., bellum Ci. ep., O., N., Vell., Aus., Vesta O. ali ignis Stat. iz Troje prineseni sveti ogenj v Vestinem svetišču.

3. Trōiānus 3 trojánski, trójski, iz Troje izhajajoč ali izvirajoč: urbs V., Lact., moenia O., tempora O., H., Iust., iudex (= Paris) H., bellum H., O., Iust., pago inde Troiano nomen est L., ludi Suet. trojska igra (gl. zgoraj 1. d), porcus Mart. nadevan pečen prašič, equus Ci., Iust. leseni konj; Equus Troianus je tudi naslov neke Najvijeve tragedije (žaloigre): Ci.; preg.: intus est equus Troianus Ci. skrita nevarnost; subst.
a) Trōiānī -ōrum, m Trojánci, Trójci: Ci., L., V., O., Lucr., Sen. ph.
b) Trōiānum -ī, n (sc. praedium) Trojánsko, Trójsko, podeželsko posestvo v Laciju: Ci. ep.

4. Trōas -adis (-ados), acc. -ada, f (Τρωάς) trojánska, trójska: humus, matres O., turba Sen. tr.; subst. Trōas -adis, f
a) Trojánka, Trójka: O., V.; meton. Trōades Trojánke, naslov tragedije Kvinta Cicerona: Ci.
b) pokrajina Troáda v severozahodni Mali Aziji, trojánska (trójska) dežela: N., Plin.

5. Trōadēnsis -e troádski, iz Troáde izhajajoč (izvirajoč): marmor, metallum Cod. Th. —

II. subst. Trōiades -um, f (Τρωϊάδες) Trojánke: Pers.

trua -ae, f (indoev. kor. *tu̯er-, *tur-, *tu̯r̥-, *tru- sukati, (s)tepati, mesti, mešati; prim. gr. τορύνη mešalnica, τορύνω mešati, τύρβη gneča, lat. turba, turma, got. þvara žvrklja, mešalnik, stvnem. dwiril mesti = nem. Quirl, stvnem. dwëran vrteti, mesti)

1. lijak, žleb, jarek, cev: trua[e] qu[a] e culina in lavatrinam aquam fundunt; trua, quod travolat ea aqua Varr.

2. mešalnica, kuhalnica, zajemalka: Fest., P. F. idr., mulier ubi conspexit tam mirifice tutulatam truam Pomp. ap. Non., cocus magnum ahenum, quando feruit, paula confutat trua Tit. ap. Non.

tū, pron. personale za 2. os. sg., gen. tuī, dat. tibī̆, acc. tē, abl. tē (skr. tú, tū, t(u)vám, gr. at. σύ, dor. τύ, homersko τύνη, got. þu = stvnem dū̆, nem. du, sl. ti, lit. tù) ti; pl. vōs, gen. part. vestrum (vostrum), gen. obj. vestrī (vostrī; prim. nostrum, nostrī pod egō), dat. vōbis, acc. vōs, abl. vōbis vi

I.

1. splošno: quot pondo te censes esse nudum? Pl., istanc tecum conspicio simul Pl., vos iuvenes animos geritis muliebres Enn., si quis quid vostrum Epidamni curari sibi velit Pl., vestri adhortandi causa L.

2. poudarjeno: tu mihi etiam legis Porciae, tu C. Gracchi, tu horum libertatis mentionem facis Ci., tibi aras, tibi occas, tibi metis Pl.

3. v nasprotju: tu nidum servas, ego laudo ruris rivos H., ego tu sum, tu es ego Pl.; pogosto elipt.: quid tu, vir optime (sc. dicis)? Ci. —

II.

1. kot dat. ethicus: alter tibi descendit de palatio et aedibus suis Ci., ecce tibi exortus est Isocrates Ci., haec vobis istorum per biduum militia fuit L.

2. vōs pri skupnih imenih v sg.: vos, Romanus exercitus L., vos, o Calliope, precor, aspirate canenti V., vos, Gaetulia sueta Sil.

Opomba: Pron. se krepi
a) s tĕ (gl. to besedo): tūte Kom., Ci., tēte (acc. in abl.) Ter., Ci.; tudi tūtine in tūtin? = tūtene? Pl.
b) z met (gl. to besedo): tibimet Pl., Sen. tr., vōsmet Pl., L., Ci., tūtemet (tūtimet) Ter., Lucr. — Star. gen. tis (= tui): Pl.; acc. in abl. tēd: Pl.

tuba -ae, f (tubus cev) (stoječa) cev ali troba

1. cev, žleb: fistula, quae tuba dicitur Vitr.

2. tuba, troba, tromba, troblja, trobenta, ravno trobilo s koncem, podobnim lijaku; uporabljali so jo v boju (pri pehoti); z njo so dajali znamenje za boj ali umik, za odhod, za delo in počitek: lituo tubae permixtus sonitus H., tubae sonus C. ali clangor V., tubarum sonus Ci. ali cantus L., non tuba directi, non aeris cornua flexi O., tubae rancitas Plin., tuba a Graeco inscienter inflata L., tubae canunt L., concinunt tubae L., tubae cornuaque concinuerunt L., cornua ac tubae concinuēre T., tubā signum dare C., tubā canere T. trobiti; pren. = povzročitelj, pobudnik, snovalec: belli civilis tubam quam illi appellant Ci. ep., haec (sc. est) tuba rixae Iuv.; tubo so uporabljali tudi pri različnih obredih, slavnostih, igrah, zborovanjih idr.: H., V., O. idr.

3. meton.
a) bojno znamenje = boj, spopad, bitka: navalis Mart., civilis Cl., ante tubam V., Cl. pred bojem.
b) vzvišeno, epsko pesništvo: Mart., Cl.
c) vznesen, doneč govor: Prud.

tuburcinor -ārī -ātus sum (= gr. λαφύσσω) hlastno požreti (požirati), (po)hlastati: lubido extemplo coeperest convivium, tuburcinari de suo, siquid domist Pl., tuburcinari sine me multis reliquias Tit. fr.; pt. pf. s pass. pomenom: prandio raptim tuburcinato Ap.

tugurium -iī, n (nam. tegurium: tegere?) koča, bajta, koliba, uta, šupa, lopa, starejše pojáta kmetov in poljskih čuvajev s streho, narejeno iz slame, ruše ali trstja in segajočo do tal: parvum L., agreste Val. Max., rusticanum Hier., pauperis tugurī culmen V., in casis tuguriis habitare Varr., tugurio se occultare S. ali se abdere Aur., tugurium ut iam videatur esse illa villa Ci., tugurium canis Ph. pasjica, pasja hišica, pasja uta.

tuitiō -ōnis, f (tuērī) hranitev, ohranjanje, vzdrževanje, podpiranje, podpora, varstvo, zaščita, sprejetje v zaščito, čuvanje, varovanje; s subjektnim gen.: praetoris Ulp. (Dig.); z objektnim gen.: sui Ci., aedium Hier., pudoris Macr., militaris Cod. I.