Franja

Lūcius (nav. okrajšano L.) -iī, m Lúcij, rim. ime, rodovno ime in priimek.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

*lūdicer ali *lūdicrus (neizpričani obl.) -cra -crum (lūdus)

1. za kratkočasenje, za zabavo služeč, kratkočasen, zabaven: ars ludicra armorum Ci., pueri ludicrā aliqua exercitatione delectantur Ci., neque enim levia aut ludicra petuntur praemia, sed Turni de vita … certant V. ne poganjajo se za neznatne ali v bojni igri pridobljive nagrade, l. certamen L. bojna igra, simulacrum ludicrum pugnae L., l. artes Sen. ph.; z abl.: festa ea Germanis nox ac solemnibus epulis ludicra T. ob slovesni gostiji posvečena igri (= orožnemu plesu, plesu z orožjem); subst. n. pl. = kratkočasne, zabavne stvari, igrač(k)e, igračkarije: versus et cetera ludicra pono H., ludicra plausūs H. otročarije ploskanja (s katerim je rim. ljudstvo sprejemalo priljubljene igralce, zlasti v gledališču).

2. k igri, h gledališki igri, k drami (lūdus) sodeč, k igralcu spadajoč, gledališčen, gledališki, igralski: ars Ci., Q. umetnost gledališkega igralca, gledališka umetnost, dramska umetniška dejavnost, gledališče, l. artes T., valeat res ludicra H. gledališko, dramsko pesništvo, spectaculum l. Cu. gledališka igra, predstava, drama, ludicra scaenae spectacula Sen. ph., ludis … ludicras partes sustinere Suet. v igrah prevze(ma)ti vloge gledaliških igralcev, nastopiti (nastopati) v igrah, historia l. (Svetonijeva knjiga) Gell. Adv. lūdicrē za kratek čas, za šalo: Enn. ap. Non., Pl., Ap. Od tod subst. lūdicrum -ī, n
a) kratkočasje, igrača, zabava: quos (sc. ramulos) Hamadryades deae ludicrum sibi roscido nutriunt umore Cat., quae (sc. urbes duae) in proverbi ludicrum vertēre Plin. sta prešli v zabaven pregovor.
b) igra, drama, predstava (v cirkusu, gledališču in drugod): Isthmiorum ludicrum L. ali l. Isthmiorum Cu., Olympiae l. L., Olympiorum sollemne l. L., Olympio certamine vario ludicrorum genere contendere Iust., indulserat ei ludicro (= ludis Augustalibus) Augustus, dum Maecenati obtemperat effuso in amorem Bathylli T., coronae ludicro quaesitae ali coronae ludicrae Plin. na (pri) javnih igrah pridobljeni.

Lugiō -ōnis, m Lúgion, rim. vojaški tabor ob Donavi v Spodnji Panoniji (Pannonia inferior), izhodiščna točka ceste, ki je vodila čez ozemlje Jazigov v Dakijo: Cod. I. (obl. Lugione, Lucione, Lucionae, gr. Λουγίωνον).

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

Lūsitānia -ae, f Luzitánija, sprva dežela med rekama Duris in Tag, pozneje kot rim. pokrajina dežela med rekama Duris in Anas (Anas, zdaj Guadiana), vzhodno od Salmantike (današnje Salamanke) in Toleta (današnjega Toleda): Varr., Ci. ep., C., L. idr. Od tod Lūsitānus 3 luzitán(ij)ski, iz Luzitánije: Aur., Viriathus Lusitanus Ci., pira Plin.; subst. Lūsitānī -ōrum, m Luzitán(ij)ci, preb. Luzitanije: Ci.

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

Macātus -ī, m Makát, rim priimek, npr. M. Livius Macatus: L. (27, 34).

Maccius -(i)ī, m Mákcij, rim. rodovno ime, npr. T. Maccius Plautus Tit Makcij Plavt; gl. Plautus.

Macedō¹ in Macedōn (acc. pl. -as) -onis m (Μακεδών) Makedónec: L., N., Corn., Sen. ph., Fl., Macedo Alexander Ci., tudi samo Macedon Lucan., Macedonum robur L. po makedonsko oboroženo jedro (Antiohove) vojske; atrib. makedónski, iz Makedónije Macedo miles Pl., Cu., vir Macedo H., Macedo hostis L., Macedones Cadueni Plin. makedonski Kadueni, makedonska naselbina v Frigiji, Hyrcani Macedones Plin. makedonski Hirkani, makedonska naselbina v Lidiji. Od tod adj. Macedōnicus 3 (Μακεδονικός) makedónski, iz Makedónije, v Makedóniji: legiones Ci., praeda, montes L., mare L., Plin. Egejsko morje med Makedonijo in Trakijo, exercitus, phalanx Cu.; Macedōnicus -ī, m Makedónski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je l. 146 podvrgel Makedonijo rim. oblasti kot provinco: Plin., Vell., Val. Max. Macedoniēnsis -e makedónski, iz Makedónije: vir Pl. Macedonius 3 (Μακεδόνιος) makedónski: miles Pl., sarissa O. (Metam. 12, 466, kjer pesnik zaradi metričnih razlogov meri Macēdŏnĭaque), colonia Iust.; subst. Macedonia -ae, f (Μακεδονία) Makedónija, pokrajina od Olimpa do Strimona, razširjena pod vladavino Filipa II., pozneje rimska provinca (gl. zgoraj: Ci., C., L., Mel., Plin.).

Macer² -crī, m (macer1) Máker, rim. rodbinsko ime Emilijevega in Licinijevega rodu, zlasti

1. C. Licinius Macer Gaj Licinij Maker, zgodovinopisec in govornik, l. 83 triumvir monetalis, tr. pl. l. 73: L., Ci., Val. Max.; (njegov govor ad populum pri S. [orat. et epist.]).

2. L. Licinius Calvus Macer Lucij Licinij Kalv Maker, rim. govornik in pesnik, sin prejšnjega, neoterik, Katulov prijatelj: Ci., Cat., H., O., T., Plin.

3. P. Calpurnius Macer Caulius Rufus Publij Kalpurnij Maker Kavlij Ruf, consul suffectus 103 po Kr., Plinijev naslovnik: Plin. iun. (6, 24).

4. Aemilius M. Emilij Maker iz Verone, pesnik, Vergilijev in Ovidijev prijatelj: O., T., Plin., Q., Hier.

5. prokonzul v Dalmaciji l. 98 po Kr.: Mart. (10, 78).

6. (Q. Baebius) Macer Kvint Bajbij Maker, curator viae Appiae 95, 100—101 prokonzul Betike: Mart. (10, 17, 6; 12, 98, 7).

Macrīnus -ī, m Makrín

1. Plotius Macrīnus Plotij Makrin, Perzijev prijatelj, zelo učen: Pers.

2. C. Opilius Macrīnus Gaj Opilij Makrin, le nekaj mesecev rim. cesar (umrl l. 218 po Kr.): Eutr., Aur., Aus. — Od tod adj. Macrīniānus 3 Makrínov: factio Lamp.

3. neki slovničar: Aus.

4. (Caecilius) Macrīnus Cecilij Makrin, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

macula -ae, f

1. maroga, pega, lisa, pika ali točka (ki se po barvi razlikuje od okolice): Plin., Stat., maculis albis equus V. ali bos maculis insignis et albo (ἓν διὰ δυοῖν) V. lisast, mensa non varietate macularum conspicua Sen. ph. marog (lis, žil) v lesu; pren.: in ipsis quasi maculis (sc. terrae), ubi habitatur Ci. na točkah.

2. kazeča maroga, madež, (vrojeno, prirojeno) znamenje, skaza: Petr., Suet., maculas in veste facere Pl., maculas auferre de vestibus O., conbibit os maculas O. se omadežujejo s pijačo, m. conparis Plin., est conparis macula naevus Ci., maculae maerorum Pl. kazeči sledovi (kazeča znamenja) žalosti; v šalj. dvoumju: Faustus Sullae filius cum soror eius eodem tempore duo moechos haberet, Fulvium fullonis filium et Pompeium cognomine Maculam, miror, inquit, sororem meam habere maculam (sc. maculam vestis et Pompeium Maculam) cum fullonem habeat Faustus ap. Macr.

3. metaf. (v nravstvenem, moralnem oziru) (sramotni) madež, sramota, hiba: Pl., Ter., Ap., Sen. tr., Iust., vitae splendorem aspergere maculis Ci., delenda est nobis illa macula bello superiore concepta Ci., maculam veteris industriae laudabili otio abluerat Plin. iun., maculas furtorum sociorum sanguine eluere Ci., ne Claudiae genti eam inustam maculam vellent L.; redkeje madež = hiba, napaka, zmota (v umskem, miselnem oziru): ubi plura nitent in carmine, non ego paucis offendar maculis H., in oratione nitidā notabile humilius verbum et quasi macula Q.

4. točka, mesto, kjer kaj gine ali se končuje, luknja; od tod
a) oko, luknja v mreži, vezilu in preji: Varr., Col., retia maculis distincta O., reticulum maculis minutis Ci. z majhnimi očesi (luknjami).
b) oko, luknja v pajčevini: Plin. — Kot nom. propr. Macula -ae, m Mákula, rim. priimek, npr. Q. Pompeius Macula Kvint Pompej Makula: Ci. ep., Macr.

Maecilius 3 Mecílij, rim. rodovno ime. Znana sta

1. Sp. Maecilius Spurij Mecilij, ljudski tribun l. 417 ali 416: L.

2. Ti. Maecilius Croto Tiberij Mecilij Kroton, legat l. 215: L.

Maecius 3 Mécij(ev) ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znan je

1. Sp. Maecius Tarpa Spurij Mecij Tarpa, izvrsten poznavalec umetnosti in ocenjevalec dramskih del: Ci. ep., H. Najbrž po posestvu nekega Mecija se imenuje neki kraj pri Lanuviju v Laciju ad Maecium (ali Mēcium) L. Mecijevo.

2. Maecia, priimek neke rim. tribus: L., Ci.

Maelius (Mēlius) 3 Mélij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. Sp. Maelius Spurij Melij, bogat plebejski vitez, ki ga je usmrtil Servilij Ahala l. 439 na povelje diktatorja Lucija Kvinkcija Cincinata, češ da stremi za kraljevsko oblastjo: L., Ci., Fl. — Od tod adj. Maeliānus 3 Mélijev: caedes L.; subst. Maeliānī -ōrum, m mélijevci, Mélijevi privrženci: L.

2. Sp. Maelius Spurij Melij je kot tr. pl. l. 436 preganjal nasprotnike prej omenjenega: L., Ci.,

3. Q. Maelius Kvint Melij se je l. 321 udeležil vojne zoper Samnite in doživel zloglasno pogojno predajo pri Kavdiju, ki jo je pozneje zagovarjal v Rimu: L., Ci.

Maenius 3 Ménij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znana sta:

1. C. Maenius Gaj Menij, plebejski konz. l. 338, s svojim stanovskim kolegom Kamilom zmagovit v vojni zoper Lacij, poseb. zoper Ancij (Antium); zato so mu na forumu postavili častni (Menijev) steber (columna Maenia; prim. columna); diktator l. 320 in 314, cenzor l. 318: Ci., Plin.

2. Maenius Menij, Lucilijev sodobnik in znan zabavljivec: H., Porph.; nanj se je pozneje nanašal ljudski dovtip, povezan z omenjenim Menijevim stebrom (columna Maenia), češ da si je ob prodaji svoje hiše na forumu cenzorju Katonu izgovoril en steber, s katerega bi mogel gledati gladiatorske igre, ki so potekale na forumu: Porph. — Kot adj. columna Maenia (gl. zgoraj): Ci., Plin., Porph., lex Maenia Ci. Menijev (od nekega ljudskega tribuna Menija predložen) zakon. — Od tod adj. Maeniānus 3 Ménijev, ménijski, subst. Maeniānum -ī, n (ménijski) izzidek, tin, altána, móstovž, pomol, kakršne je dal cenzor Gaj Menij postaviti na hišah, ki so stale ob forumu: Varr. ap. Val. Max., Suet., Vitr., Non., Isid., Fest., P. F.

Maeoriānus -i, m Majoriján, rim. priimek. Znana sta:

1. Iulius Maeoriānus Julij Majorijan, rim. cesar na zahodu 457—461 po Kr.: Sid.

2. Maeoriānus Majorijan, ded prejšnjega, magister equitum et peditum cesarja Teodozija I.: Sid.

Maesius -ī, m Mézij, rim. moško ime, npr. Maesius Maximus Mezij Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.