Franja

Diogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Διογένης) Diogen,

1. D. (Apollōniātēs) Diogen iz Apolonije na Kreti, naravoslovec jonske šole, Anaksimenov učenec, avtor knjige περὶ φύσεως, kjer uči, da je zrak prvina vesoljstva: Ci.

2. D. (ὁ Κύων), kiniški filozof, Antistenov učenec v Atenah, roj. l. 404 v Sinopi, umrl l. 323 v Korintu: Ci., Val. Max., Iuv.

3. D. (ὁ Βαβυλώνιος) iz Selevkide, stoik, Hrizipov učenec, Karneadov in Lajlijev (Laelius) učitelj, poslanec v Rimu l. 155 skupaj s Karneadom in Kritolajem: Ci.

4. prijatelj Marka Kajlija Rufa: Ci.

5. grški kipar: Plin.

6. grški slikar: Plin.

dolichos -ī, m (gr. ὁ δόλιχος) bot. fižol: Plin. — Kot nom. propr. Dolichos -ī, m Dolih, neki gladiator: H.

Engonasi ali Engonasin (gr. ὁ ἐν γόνασι(ν), sc. καϑήμενος ἀνήρ klečeči mož) Klečeči, ozvezdje na severnem nebu, od Eratostena naprej imenovano Herkul: Hyg., quam (imaginem) … Graeci „Engonasin vocitant, genibus quia nixa feratur“ Ci. (Arat. in De nat. deor. II, 108). — Soobl. Engonasis: M.

erythraeus 3 (gr. ἐρυϑραῖος) rdečkast: Col., Plin.; poseb. mare Erythraeum Rdeče morje (ὁ Ἐρυϑραῖος πόντος, nav. ἡ Ἐρυϑρὰ ϑάλασσα), pri Plin. Erythrum mare, čisto lat. rubrum mare imenovano; ime najbrž po rdečem pesku, po mitu pa po nekem kralju, imenovanem Erythrās: Mel., Plin. ali Erythrus (Erythros): Cu. Od tod adj. Erythraeus 3
a) eritrski = iz Rdečega morja: alga Mart., lapilli Mart. v Rdečem morju nabrani biseri.
b) pesn. pren. = indijski: litus Tib., orae (= Indija) Stat., dens (slonova kost) Mart., trumphi (boga Bakha) Mart.

etēsiae -ārum, m (gr. οἱ ἐτησίαι, sc. ἄνεμοι) pasatni vetrovi, redni vetrovi, večinoma severozahodnik, ki ob pasjih dnevih veje po Egejskem morju: Ci., C., Lucr., L., T., Plin. iun. idr.; v sg. etēsiās -ae, m (ὁ ἐτησίας): Plin.; v pl. tudi etēsiae -ārum, f (sc. aurae): Hyg., Isid.

e͡uo͡e in e͡uho͡e, interj. (gr. εὐοί) juhej! radostni vrisk bakhantk: Enn., Pl., Cat., V., euhoe parce Liber H., „euoe Bacche“ sonat O. Od tod Euïus, Euhius -iī, m (ὁ εὔϊος) Evij, Evhij, Juhejskač, Bakhov vzdevek: Pl., Ci., Lucr. idr., Sithoniis non levis Euhius H.; fem. Euias, Euhias -adis (ἡ εὐιάς) Eviada, Evhiada, Juhejskačica = bakhantka, menada: ex somnis stupet Euhias H.

fābella -ae, f (demin. fābula)

1. pripovedka, povestica: Sen. ph., Q., fabellae commenticiae Ci., fabellarum auditione duci Ci., vera fabella Ph.

2. basen, bajka, pravljica: Tib., Ap., aniles fabellae Ci., H. (gl. anīlis), Aesopus talem fabellam rettulit Ph., Aesopi fabellae Q.; preg.: narrare asello fabellam surdo (po grškem preg.: ὄνῳ τις ἔλεγε μῦϑον, ὁ δὲ τὰ ὦτα ἐκίνει) H.

3. majhna gledališka igra: Ci. ep., haec tota fabella veteris … poëtriae quam est sine argumento … ! Ci.

Gargēttus -ī, m (Γαργηττός) Gargét, atiški okraj (δῆμος), rojstni kraj filozofa Epikura, ki se zato imenuje Gargēttius -iī, m (ὁ Γαργήττιος) Gargetan: CI. EP., STAT.

gausapa -ae, f: VARR. AP. PRISC., PETR. ali gausape -is, n: LUC., H. ali gausapēs -is, m AUG. AP. CHAR., PRISC. ali gausapum -ī, n: MART., v pl. gausapa: O., PERS., SEN. PH. AP. PRISC., PLIN. (gr. ὁ γαυσάπης) debela, le na eni strani kosmata volnina, kot brisača, otirača puer gausape (abl.) mensam pertersit H.; (kot dežni plašč) gausapa si sumpsit (puella) O.; (kot namizni prt) PETR.; metaf.: gausape balanatum PERS. ščetinasta (kocasta) brada. – Od tod adj.

1. gausapātus 3 z debelo volnino ogrnjen: SEN. PH.; metaf. kosmat, kocast: apri PETR.

2. gausapinus 3 iz debele volnine (narejen): paenula MART.; enako subst. gausapina -ae, f: PETR., MART.

Getae -ārum, m (Γέται) Geti, bojevito traško pleme, s svojimi sosedi Daki sorodno ali celo istovetno, ki je sprva bivalo ob Hemu (= Balkan) na obeh straneh reke Istra (= Donava); makedonski kralji so ga potisnili na severno stran reke. Pod Decebalom so bili Geti mogočen narod, vendar jih je rim. cesar Trajan l. 106 po Kr. popolnoma premagal: CI. EP., V., H., O., SEN. TR., MEL., PLIN. Sg. Geta -ae: AUS., VEN., ali Getēs -ae, abl. -ā, m (ὁ Γέτης): O., LUCAN., STAT., SID. Get, večinoma kolekt. Geta Get(a) kot suženjsko ime: KOM.; kot rim. priimek, npr. C. Licinius Geta Gaj Licinij Get(a), konz. l. 116, cenzor l. 108: CI.; apoz.: poëta Getes O. ali Getes Hebrus SEN. TR. getski. – Od tod

1. adj. Geticus 3, adv. -ē, getski, pesn. = traški: arma, sermo, gens O., lyra STAT. = Orfejeva, Getice loqui O.

2. subst. Getis -tidis, f Getka, getska žena: SID.

H, h osma črka lat. abecede; po znaku in glasu pravzaprav gr. spiritus asper (prvotno Η, potem razpolovljen in leva polovica Η spiritus asper, desna Η spiritus lenis, cel znak pa označuje gr. η). Že stari slovničarji (prim. Q. 1, 5, 19 in GELL. 2, 3, 1) so imeli to črko le za znak pridiha (aspiratio). V začetku in sredi besede se „h“ veže z vsakim samoglasnikom, vendar je bila pisava v vseh časih živega jezika precej negotova; od tod honus za onus, harundo za arundo, naspr. pa aruspex za haruspex, erus za herus idr. Na koncu se „h“ nahaja le v medmetih ah, vah in proh. Pri soglasnikih c, p, z in t se rabi kot pridih šele po l. 124 pred Kr. V besedotvorju se staplja s črko s v x (traxi iz trahsi, vexi iz vehsi), pred „t“ pa prehaja v „c“ (tractum iz trahtum, vectum iz vehtum). Kot kratica: H = hora, npr. H. VI. = hora sexta poldan; dalje H = hic in njegovi skloni; dalje = habet, hastata (sc. cohors), heres, honor idr. HAR. = haruspex. H. C. = Hispania citerior. H. B. E. = hora bona est. H. I. = hercle iuravit. H. F. = heres fecit. HO = homo, honor. HOR. = Horatia tribu. H. G. = haec gens. H. S. = hic situs est. H. S. S. = hic siti sunt. HH = heredes. H. D. S. = heres de suo. H. E. T. = heres ex testamento. H. N. S. = heredem non sequitur. Navidezno spada semkaj tudi kratica HS (= sestertium), ker je tukaj H le prečrtano število II (gl. sēs-tertius).

Hēsiodus -ī, m (Ἡσίοδος) Hezíod, ob Homerju najstarejši grški pesnik, roj. (okrog l. 850) v eolski Kimi (Cȳmē, Κύμη), odkoder se je preselil s svojim očetom v bojotsko Askro, zato imenovan Ascraeus (ὁ Ἁσκραῖος): Varr., Ci., O., Q. Spesnil je več didaktičnih epov; poseb.:
a) Ἐργα καὶ ἡμέραι (Opera et dies), nekaka „kmečka pratika“,
b) Θεογονία Rodovnik bogov.
c) Ἀσπὶς Ἡρακλέους (Scutum Herculis). — Od tod adj.

1. Hēsiodīus (-ēus) 3 (Ἡσιόδειος) Heziodov: Sid., illud Hesiodium Ci.

2. Hēsiodicus 3 Heziodov: carmen Serv.

hodie, adv. (nam. hō-diē [ho je star. abl. sg. pron. hic])

I. ta dan, (na) današnji dan, danes: Ter., Val. Max., Iuv., Plin. ep. idr. mihi h. est natalis dies Pl., Nonae sunt h. Sextiles Ci., h. mane Ci. davi, numquam omnes h. moriemur inulti V., qui dedit hoc hodie, cras, si volet, auferet H., ubi est hodie, quae lyra fulsit heri? O. —

II. metaf.

1. dandanes, dandanašnji, sedaj (zdaj), v sedanjem (tem) času, v sedanjosti: Pl., Ter., Vitr., Vell., qui h. mons sacer appellatur Ci., in Clodium non est h. maius odium Ci., quae mens est h., cur eadem non puero fuit? H., vobis grates ago … , quod h. salutem meam vestrae proponitis Cu.; occ. še danes, še dandanes, še sedaj (zdaj), še do danes, še doslej: Pl., Q. an quicquam h. est factum indignius? Ter. do danes, quem vivere h. aiunt Ci., tria praedia … Capitoni propria traduntur, quae h. possidet Ci., quo facto is h. saltus Graius appellatur N.; v istih pomenih pogosto hodiē quoque in hodiēque: leges, quibus hodie quoque utuntur Ci., hodie quoque … usurpatur idem ius L., quas (orationes) hodie quoque cum admiratione legimus T., cui (Q. Metello) cum ferit probatissimus hodieque sit Ci., Etruriam omnem adversus nos concitare voluerunt hodieque id moliuntur L.

2. zdaj, takoj, prècej, pri tej priči: bene fecisti hodie Ter., si h. postulem Ci.

3. pri grožnjah, pretnjah, privoščljivosti = kdaj: neque hodie, ut te perdam, meream deorum divitias mihi Pl., si sensero h. quicquam in his te nuptiis fallaciae conari, … Ter., ego pol h., si vivo, tibi ostendam, … Ter.

Isara -ae, m (ὁ Ἴσαρ, tudi ὁ Ἰσάρος) Ízara, zdaj Isère, pritok reke Rone (Rhodanus), izvira južno od Malega sv. Bernarda, teče mimo Grenobla (Gratianopolis) in se izliva pri Valenciji, 100 km jugozahodno od Lyona: Plancus in Ci. ep., Lucan., Plin., Fl.

lagoena (napačno lagēna) in lagōna (pri starih zeljemerskih piscih in na napisih v vulg. lat. pisano tudi lagūna, laguēna, laguīna) -ae, f (gr. ὁ λάγυνος, od tod tudi lat. lagōnos -ī, m: Dig. in izpos. v sl. lagvica steklenička lagev, lagva velika steklenica) trebušasta posoda z ročajem in ozkim vratom, iz stekla ali gline, včasih tudi opletena z vrbovicami (vrbovimi šibami) in na notranji strani osmoljena, steklenica (za vino in druge tekočine), ročka, vrč, buteljka, butelja: Ca., Q. Ci. in Ci. ep. (z obl. lagona), Iust., lagoenae inanes, lagoenas furtim exsiccare Ci., nihilum nocere lagoenis H., signo laeso non insanire lagoenae H., intrito cibo plena lagoena Ph., lagoenae collum Ph., Plin., bene picata l. Col., lagoenas frangere Petr., nulla catenatis pila est praecincta lagonis Mart. nobena steklenica ne visi s stebra na verigi (kot krčmarski izvesek), l. fictilis Iust.; occ. v pl. steklenice kot mejno znamenje (v obl. lagūna, laguēna, laguīna): zemljemerski pisci.

Lepreum (Lepreon, Leprium, Leprion) -ī, n ali Lepreos (Lepreus) -ī, f (τὸ Λέπρεον, ὁ Λέπρεος) Léprej (Léprij), primorsko mesto v Elidi: Ci. ep., Plin.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

lūci-fer -fera -ferum (lūx in ferre)

1. svetlo(bo)nosen, svetlobo (od)dajajoč: lampas Acc. fr., pars lunae Lucr. ki je razsvetljen, equi O. konji boginje Lune, fenestrae Cod. I.

2. occ. na svetlobo (na dan) spravljajoč = porod pospešujoč: Diana Lucifera Ci., l. manūs O.

3. metaf. svetlobonosen = blagonosen, odrešilen: Prud.

4. klas. le subst. Lūcifer -ferī, m (spol po gr. ὁ φωσφόρος sc. ἀστήρ) Svetlo(bo)nosec, tj. planet Venera, danica: stella Lucifer interdiu, noctu Hesperus ita circumeunt … Varr., infima est quinque errantium terraeque proxima stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Latine dicitur Lucifer Ci., stella gravis nobis, Lucifer ortus erat O., tres ubi Luciferos veniens praemiserit Eos O.; po bajki je Lucifer sin Avrore, Keiksov (Cēōx) in Dajdalionov oče, ki je z Venero tekmoval za stavo lepote: O., Hyg., Stat., Cl.; od tod Lucifero genitus (= Ceyx) O.; meton. dan: tot Luciferi O., non habet officii Lucifer omnis idem O., exsiliente Lucifero Amm.

margarīta -ae, f (tuj., prim. gr. ὁ μαργαρίτης sc. λίϑος) biser: Varr. ap. Non., Ci., Sen. ph., Plin. — Redkejša soobl. margarītum -ī, n: T., Plin. iun., Ulp. (Dig.); kot ljubkovalna beseda: Augustus ap. Macr., Petr.