Cōnstantius -iī, m Konstancij, rimsko moško ime, poseb. Flavius Valerius Constantius Chlorus Flavij Valerij Konstancij Hlor, cezar in rimski cesar od l. 292 do 306: Lact., Aur., Eutr., Amm. — Od tod adj.
a) Cōnstantiacus 3 Konstancijev: legiones Amm.
b) Cōnstantiānus 3 Konstancijev: thalamus Amm., praetura Cod. Th.
Zadetki iskanja
- Dioclētiānus -ī, m (C. Valerius Diocl.) Gaj Valerij Dioklecijan, rimski cesar od l. 284 do 305 po Kr.: Arn., Vop., Aur., Eutr., Hier.
- diplōma -atis, n (gr. δίπλωμα) „dva preganjena lista“,
1. lastnoročno pismo: missis diplomatibus consignatis Macr.
2. listina kot potrdilo podeljene ugodnosti ali svoboščine, ki jo je izdal rimski senat ali višji oblasnik, pozneje pa sam cesar, odprto pismo, patent, diploma: Plin. iun., Suet.; occ.
a) pomilostitvena listina: Ci. ep. (VI, 12, 3).
b) potrdilo o podeljenem rimskem državljanstvu: quibus diplomata civitatis Rom. singulis dedit Suet.
c) v demokraciji spremnica, priporočilno pismo pokrajinskim oblastem, naj lastniku ugodijo: Ci. ep. (ad Attic. X, 17, 4); v cesarstvu potni list, s katerim se lastniku dovoli uporaba ces. pošte: Sen. ph., Plin. iun., M. Caesar in Front. ep., diplomata Othonis T., tamquam … diplomatibus nullum principem praescripsisset T. ni bil potnim listom pripisal ces. imena.
Opomba: Gen. pl. duplomatum in duplomatorum po Char. - Domitiānus -ī, m Domicijan, adoptivno ime Domicijevega rodu, potem priimek: T. Flavius Dom. Tit Flavij Domicijan, Vespazijanov sin in Titov brat, rimski cesar od l. 81 do l. 96 po Kr., ko je bil umorjen: T., Suet.; v pl. Domitiānī možje kakor (kakršen je bil) Domicijan: Vop. Kot adj. Domitiānus 3 Domicijanov: via Dom. Stat. Domicijanova cesta, stranska cesta Apijeve ceste, ki je iz Sinuese vodila v Puteole, mensis Domitianus Suet. = oktober, Domicijanov roj. mesec.
- Domitius 3 Domicij(ev),
A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:
I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.
1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.
2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.
3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.
4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.
5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.
6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.
7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.
8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.
9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.
10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:
1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.
2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —
II. Calvīnī = Plešci.
1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.
2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:
1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.
2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.
3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.
4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug. - Drūsus -ī, m (kelt.; prim.: Drusus, hostium (sc. Gallorum) duce Drauso comminus trucidato, sibi posterisque cognomen invenit Suet.) Druz, priimek rodu Livijev in Klavdijev. Poseb. znani so:
1. M. Livius Drusus Mark Livij Druz, tr. pl. l. 122, hud nasprotnik svojega tovariša G. Grakha; konzul l. 112: Ci., Fl.
2. njegov sin, poštenjak, izvrsten govornik; čeprav je prijateljeval s plemstvom, je l. 91 kot tr. pl. obnovil nekaj zakonov Grakhov, npr. zakon o razdelitvi zemljišč, poseb. pa zakon de civitate sociis danda. Kvint Varij ga je zato umoril, kar je dalo povod zavezniški vojni: Ci., Vell., Aur.
3. Nero Claudius Drusus Neron Klavdij Druz, nav. le Drusus, sin Klavdija Nerona (ali Avgusta) in Livije, Tiberijev brat, roj. l. 38, v času, ko je bila Livija še poročena z Avgustom. Leta 15 je porazil Rete v Tridentskih Alpah; pri 25 letih je kot namestnik v Germaniji prevzel vodstvo vojne in več let zmagoval. Umrl je l. 9 na vojnem pohodu med Labo in Zalo zaradi bolezni ali po padcu s konja. Zapustil je dva sinova: Germanika in Klavdija, poznejšega cesarja: H., T., Suet.
4. Drusus Caesar Druz Cezar, edini Tiberijev sin iz zakona z Vipsanijo Agripino, konzul l. 15 in 21. Leta 23 ga je Sejan zastrupil: T.
5. Drusus, Germanikov sin, zaradi svoje in bratove priljubljenosti med ljudstvom je vzbudil cesarju Trajanu zavist, zaradi česar ga je ta dal l. 33 po Kr. zapreti v svoji palači na Palatinu; tam je izstradan umrl: T., Suet. — Ženske iste rodbine:
1. Livia Drūsilla (demin.) Livija Druzila, žena Tiberija Klavdija Nerona, ki jo je l. 38 prepustil Oktavijanu. Spletkarska ženska je imela svojega drugega moža popolnoma v oblasti. Po njegovi smrti (l. 14 po Kr.) je pri svojem sinu, cesarju Tiberiju, izgubila ves vpliv; umrla je l. 29 po Kr. v starosti 84 let: T.
2. Iūlia Drūsilla Julija Druzila, najmlajša Germanikova hči; njen prvi mož je bil Gaj Kasij Longin, drugi pa Emilij Lepid. Njen brat, cesar Kaligula, s katerim je menda imela incestno razmerje, jo je dal po smrti pobožiti: T., Suet. — Adj. Drūsiānus ali Drūsīnus 3 Druzov: fossa Drusiana T. ali fossae Drusinae Suet. Druzov prekop; Neron Klavdij Druz ga je dal napraviti, da bi združil staro in novo reko Islo. - Flāvius 3 (flāvus) Flávij(ev), ime sabinskega in rimskega rodu, izmed katerega so najbolj znani:
1. M. Flavius Mark Flavij („Plavec“), tr. pl. l. 327 in 323: L.
2. Cn. Fl. Gnej Fl., znamenit pravnik, aedilis curulis l. 304, tajnik Apija Klavdija Slepega (gl. fāstus 3): Ci., L.
3. gl. pod Timbria.
4. gl. pod Timbria.
5. gl. pod Timbria.
6. L. Fl. Lucij Fl., priča zoper Vera (Verres): Ci.
7. Fl. Scaevīnus Fl. Scevin, senator, zarotnik zoper Nerona: T.
8. T. Fl. Vespasiānus Tit Fl. Vespazijan, roj. 17. 11. l. 9 po Kr. pri Reati, si je kot Neronov namestnik podvrgel Palestino l. 67—69, cesar 69—79: T., Suet.
9. njegov istoimeni sin in naslednik, roj. 30. 12. l. 41 po Kr., umrl 13. 9. l. 81: T., Plin. iun., Suet.
10. prejšnjega brat T. Fl. Domitiānus Tit Fl. Domicijan, cesar od 13. 9. l. 81 do 18. 9. l. 96 po Kr.: T., Suet. Flavius ultimus Iuv. Kot adj. = Flavijev: Flāvia domus T. Flavijeva rodbina = trojica cesarjev Flavijcev, Fl. gens Mart., Suet. — Od tod
1. subst. Flāviālis -is, m (sc. flāmen) posebni svečenik Flavijevega rodu (to svečeništvo je ustanovil ces. T. Flavij Domicijan): collegium Flavialium Suet.
2. adj. Flāviānus 3 Flavijev =
a) pravnika Gneja Flavija (gl. zgoraj pod št. 2.): ius civile Flavianum Dig.
b) cesarja T. Flavija Vespazijana: partes T.; subst. Flāviānī -ōrum, m flavijevci, pristaši cesarja Vespazijana: Suet. - galba -ae, f (kelt. izpos., pravzaprav „trebušnik“)
1. črvič, morda jesenov prelec (Bombyx aesculi, LINN.) ali pa njegova ličinka: SUET.
2. trebušnik, debeluh: praepinguis, quem Galli galbam vocant SUET. – Kot nom. propr. Galba -ae, m Galba,
a) vladar Svesijonov, vrhovni poveljnik Belgijcev v vojni zoper Cezarja: C.
b) Cezarjev podpoveljnik: C.
c) priimek Sulpicijevega rodu, poseb. Servius Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba α) zmagovalec nad Luzitancem Viriatom: CI., N. β) rim. cesar, umorjen l. 69 po Kr.: SUET. Po njem Galbiānī -ōrum, m galbovci, Galbovi pristaši: T. - Galērius 3 (galērus) Galérij(ev), ime rim. rodu, poseb. 1. Galerius Trachalus Galerij Trahal, govornik za časa ces. Otona: Q., T.
2. Galerius Maximiānus Gal. Maksimijan, rim. cesar 305–311 po Kr.: EUTR.
3. Galeria Fundāna Galerija Fundana, Vitelijeva soproga: SUET. – Kot adj. Galeria (sc. tribus) L. – Od tod adoptivno ime Galēriānus, npr. Calpurnius Galer. Kalpurnij Galerijan: T.
Opomba: Pri PRUD. najdemo Gălērius in Gālĕrĭus. - Getae -ārum, m (Γέται) Geti, bojevito traško pleme, s svojimi sosedi Daki sorodno ali celo istovetno, ki je sprva bivalo ob Hemu (= Balkan) na obeh straneh reke Istra (= Donava); makedonski kralji so ga potisnili na severno stran reke. Pod Decebalom so bili Geti mogočen narod, vendar jih je rim. cesar Trajan l. 106 po Kr. popolnoma premagal: CI. EP., V., H., O., SEN. TR., MEL., PLIN. Sg. Geta -ae: AUS., VEN., ali Getēs -ae, abl. -ā, m (ὁ Γέτης): O., LUCAN., STAT., SID. Get, večinoma kolekt. Geta Get(a) kot suženjsko ime: KOM.; kot rim. priimek, npr. C. Licinius Geta Gaj Licinij Get(a), konz. l. 116, cenzor l. 108: CI.; apoz.: poëta Getes O. ali Getes Hebrus SEN. TR. getski. – Od tod
1. adj. Geticus 3, adv. -ē, getski, pesn. = traški: arma, sermo, gens O., lyra STAT. = Orfejeva, Getice loqui O.
2. subst. Getis -tidis, f Getka, getska žena: SID. - Hadriānus -ī, m s celotnim imenom P. Aelius Hadrianus Publij Elij Hadriján, roj. v Rimu l. 76 po Kr., rim. cesar 117 — 138 po Kr.: Eutr., Aur.
- Hēliogabalus -ī, m Varius Varij Heliogábal, rimski cesar (218—222 po Kr.), imenovan tudi M. Aurelius Antonīnus Mark Avrelij Antonin in samo M. Antoninus ali Heliogabalus Antoninus: Lamp., Aur., Eutr., Serv.
- Herennius 3 Herénij(ev), ime rimskega rodu iz Samnija. Poseb. znani so:
1. C. Pontius Herennius Gaj Poncij Herenij, zmagovalec pri Kavdiju l. 321: Ci., L.
2. C. Herennius, l. 218 triumvir pri razdelitvi zemljišč: L.
3. Herennius Bassus Herenij Bas, l. 215 senator v Noli, Hanibalu tega mesta ni hotel izročiti: L.
4. M. Herennius Mark Herenij, konzul l. 93, govornik srednjega sloga: Ci.
5. T. Herennius Tit Herenij, ugleden trgovec v Sirakuzah, usmrčen na Verovo povelje: T.
6. C. Herennius, l. 80 tribunus plebis: S. fr.
7. C. Herennius, l. 50 tribunus plebis, ki je podpiral Klodij(c)e: Ci. ep.
8. Herennius Gallus Herenij Gal, gledališki igralec, ki ga je Kornelij Balb povitezil v Gadesu: Ci. ep.
9. Herennius Macer Herenij Maker je razžalil cesarja Kaligulo in si s tem nakopal njegovo sovraštvo: Sen. ph.
10. Herennius Gallus Herenij Gal je padel kot legat v boju proti Klavdiju Civilisu: T.
11. Herennius Senecio Herenij Senekión iz Betijske Hispanije, prijatelj Plinija mlajšega, je pošteno in zvesto popisal življenje Helvidija Priska; cesar Domicijan ga je zato dal usmrtiti: T., Plin. iun. — Od tod adj. Herenniānus 3 Herenijev: coheredes Ci. ep. - Hierosolyma -ōrum, n (Ἱεροσόλυμα iz hebr. Ierušalājim) Jerúzalem, glavno palestinsko mesto: cesar P. Elij Hadrijan je mesto na novo ustanovil, zato se je po njem imenovalo Aelia Capitolina: Ci., Plin., T., Suet., Fl., Lact., Eutr., M. Soobl. Hierosolyma -ae, f: Plin., Eccl. ali Ierosolyma in Jerosolyma -ae, f: Eccl., Vulg., tudi Hī̆erū̆sā̆lem ali Jerūsālem, fem. indecl.: Eccl. — Od tod
1. adj. Hierosolymārius 3 jeruzalemski; kot šalj. vzdevek Pompeja, ki se je zelo ponašal s svojimi azijskimi zmagami = jeruzalemski junak: Ci. ep.
2. subst. Hierosolymīta -ae, m (Ἱεροσολυμίτης) Jeruzalemec: Hier.
3. adj. Hierosolymītānus (Ierosolymītānus) 3 jeruzalemski: regnum Aug., episcopus Hier. - im-perō -āre -āvī -ātum (in, parāre)
1. naročiti, zapoved(ov)ati, (za)ukaz(ov)ati, veleti; abs.: reprimebat tibi imperandi vim et rogandi conatum … illa cybaea Ci.; osebno: Pl., Ter., num dubitas id me imperante facere? Ci., nec imperante nec sciente domino Ci. brez gospodarjevega naloga in vednosti, iste maxima voce Veneriis imperat Ci. zapoveduje; z obj.: alicui nuptias locupletis propinquae imp. Q., facturos se, si quid imperasset, pollicentur Ci., quae imperarentur, facere dixerunt Ci. Od tod subst. imperātum -ī, n povelje, ukaz, nalog: imperata facere C. povelje (nalog) izvršiti (izvesti), detrectare L. odtegniti se … , ad imperatum venire C. na ukaz priti; za glag. stoji
a) finalni stavek: huic imperat, quas possit, adeat civitates C., stringerent ferrum et centurionem pensantem aurum occiderent, imperavit L., letoque det imperat Argum (Iuppiter) O.; zelo redko negativno: Ter., C., imperat, ne quid celet Ci.; navadno z veznikom ut: Ci. idr., servis Rubrius imperat, ut ianuam clauderent C., medico imperasti, ut venas hominis incīderet Ci.
b) redko z odvisnim vprašalnim stavkom: Ter., quantum quisque daret, imperabat N. je določal.
c) po analogiji z glag. iubere ACI, in sicer redko act., nav. pass.: C., Lucr., Suet., Cleomenes in quadriremi malum erigi, vela fieri, praecīdi ancoras imperat Ci., non hunc in vincula duci imperabis? Ci.; potem (prim. iubeor aliquid facere) pri pass. glag.: haec procurare imperor H. zapove se mi to storiti; dvojni pass.: in lautumias deduci imperantur Ci. zapove se, da naj se odvedo … = dajo jih odvesti.
č) sam inf.: Acc. fr., Ter., V., tibi imperasti adnumerare pecuniam Ci., iungere equos Titan velocibus imperat oris O., frumentum comportare imp. S.
d) gerundij: optimis insternendum vestimentis Auct. b. Hisp.; occ. kot gram. t. t.: imperandi declinatus Varr. pregibanje velelnikove oblike.
2. komu ukazati ali naložiti, da kaj naredi ali pošlje (dobavi), zahtevati (dobavo, izvršitev): neque enim id quod debebatur, sed quantum commodum fuit imperavit Ci.; o zasebnikih: puero cenam i. Ci. naročiti (ukazati), da pripravi obed; poseb. pa (kot voj. t. t.) o vojskovodji ali pretorju: īsdem civitatibus classem i. Ci., navem Reginis Ci., Cretensibus obsides i. Ci., arma, equites, obsides civitatibus i. C., quam maximum militum numerum provinciae toti i. C., pecunias privatis N., naves civitatibus i. N., argenti pondo ducenta milia Iugurthae i. S., in tributis imperandis onus plebi imponere Ci., i. decumas Ci., nummi (denarii) praeterea imperantur Ci., cum L. Flaccus in Asia remiges imperabat Ci.; zelo pogosto: sacerdos frumentum (triticum, modios tritici) sibi in cellam imperavit Ci.; o zdravniku: aliquid: Cels., Sen. ph., zapisati (zapovedati uporabo), odrediti; o babici: Ter. Kot držpr. t. t.: imperare exercitum Varr., Gell. državljane (narod) sklicati k centuriatskemu zboru (ukazati, da pridejo k … ), sklicati centur. zbor; šalj.: Pl. (Capt. 155), dvoumno: Pl. (Cist. 58).
3. (kot držpr. in voj. t. t.) zapovednik (poveljnik, samovladar, kralj, cesar) biti, zapovedovati, poveljevati, vladati, gospodovati: N. idr., iubet Cleomenem classi imperare Ci., exercitus hiemavit in Gallia M. Fonteio imperante Ci. pod poveljstvom Marka Fonteja, populum Romanum di omnibus gentibus imperare voluerunt Ci., maiores non modo, ut liberi essent, sed etiam, ut imperarent, arma capiebant Ci., ad imperandum vocari S.; pren.: non imperat irae O. je ne obvladuje (kroti), sed vincam animum mihique imperabo Ci. in se bom obvladal (premagoval), cupiditatibus i. Ci. brzdati, krotiti, animo imperare nequii, quin … L. nisem se mogel vzdržati … ; poklas. (abs.): Tiberio imperante T. ko je bil cesar Tib., pod cesarjem Tib., za (časa) cesarja Tiberija, Caesar Philippus, qui post eum imperavit Eutr. ki je za njim vladal kot kralj = kraljeval, aliquo imperante Eutr. za (časa) vlade … , imperare coepisse Plin. iun. začeti vladati, recusabas imperare Plin. iun.; metaf.
a) preveč uporabiti (uporabljati), silo storiti (delati): voci suae i. Plin. iun., plenis oculis ac tumentibus Sen. ph., patrimonio i. Sen. ph.
b) (v poljedelstvu) obdelovati: exercet tellurem atque imperat arvis V., agris i. Sen. ph., vitibus Col.
Opomba: Star. obl. imperassit = imperaverit: Ci. - in-dulgeō -ēre -dūlsī (poklas.) -ultum (prim. gr. ἐνδελεχής trajen, lat. longus)
I. klas. le intr.
1. postrežljiv, naklonjen, prizanesljiv, popustljiv biti, popustiti (popuščati), spregled(ov)ati, odneha(va)ti, odpustiti (odpuščati), vda(ja)ti se; z dat. personae: Ter., Suet., Cels., Ci. idr., eis indulsit Ci., Caesar Aeduorum civitati praecipue indulserat C., uni huic maxime indulgebat N., militiam detrectantibus ind. Cu., nihil his indulsit ad Antonium violandum N., irae vestrae magis ignoscendum quam indulgendum est L., consules indulgent ardori legionum L., peccatis Ci., amori, precibus Plin. iun., debitori N.; pesn.: indulge ordinibus V. napravi širše vrste; pogosto refl.: Ci., Iuv., Q., indulgebat sibi liberalius N. bil je preveč popustljiv do sebe, ravnal je preveč po svoji volji (glavi), preveč svojeglavo; star. z acc. personae: Afr. fr., sese Ter., se Stat.; pass.: quando animus ... indulgeri potuisset Gell. naslajati se.
2. metaf. čemu vda(ja)ti se, streči, služiti: Plin. iun., Sen. ph., Q., Amm. idr., tantum dolori indulsit, ut ... N. se je tako vdal, da ..., animo (volji) patrioque suoque Delius indulgens O., indulgere novis amicitiis Ci., indulgent vino V., luxuriae ind. Ci., somno T., si aviditate indulgeretur L. ko bi se ji kdo vdajal, Hannibalem non plus quam sextario vini indulsisse Iust. da ni pil več kot ..., lacrimis ind. O., Val. Fl. (raz)jokati se, thalamis Val. Fl., choreis V.; occ. skrbeti za kaj, brigati se za kaj, oskrbeti (oskrbovati), opraviti (opravljati): iuvat indulgere labori V., indulge hospitio V. opravljaj gostoljubne dolžnosti, valetudini ind. Ci.
— II. poklas. trans. dopustiti (dopuščati), dovoliti (dovoljevati), prizna(va)ti, prista(ja)ti na kaj, da(ja)ti, darovati, žrtvovati: alicui indulgere sanguinem suum L., hoc solatii Cu., largitionem T. (naspr. abnuere), alicui commeatum Plin. iun., essedario rudem Suet. dati mu borilsko palico = odpustiti ga, patientiam flagello Mart. potrpežljivo se dati bičati, condemnationes Lamp. pri obsodbah najti prostor za pomilostitve, poseči tudi po pomilostitvah; pesn. z inf.: Sil., Stat.; pass.: abolitio, quae indulgetur Icti., licentia crudelitati indulta Amm.; refl.: se indulgere alicui prepustiti (izročiti, dati) se komu: se tribuno Iuv., sese videndum alicui Stat. — Od tod pt. pr. indulgēns -entis, adv. indulgenter
I. act.
1. popustljiv, spregledljiv, milostljiv, prizanesljiv, dobrotljiv (naspr. severus): N., Plin., Suet., Sen. ph., Sen. rh., Fl., captivos indulgenter habere L., bestiae multa faciunt indulgenter Ci. drugim v korist, civitas in captivos minime indulgens L., nomen indulgentius maternum Ci., indulgentissime imperator Plin. iun. premilostljivi cesar, ministri irarum indulgentes L. uslužni pomagači njih ogorčenosti, nimis indulgenter loqui Ci. ep.; z dat.: peccatis indulgens Ci., spei Cu.; adv. comp. indulgentius: Sen. ph., Val. Max.; superl. indulgentissimē: Sen. ph.
2. vdan: aleae Suet.
— II. pass. srčno ljubljen: indulgentissime adulescens Q. - in-tonō -āre -tonuī (intonātus H.)
1. zagrmeti: hic pater omnipotens ter caelo clarus ab alto intonuit V., intonat polus, fragor V., fragor montium litorumque Amm., partibus intonuit caeli pater ipse sinistris Ci. poet.; pren.: intonuit fortuna O. srdi se = cum deus (cesar) intonuit O.
2. impers. intonat (za)grmi: intonuit laevum (z leve) V., intonuit dicente deā O.
3. metaf. hrup zagnati, zašumeti: silvae intonuere profundae V. so začeli šumeti, Aeneas intonat armis V. rožlja z … , clipeus intonat V., armis intonat urbi Sil. rožlja proti mestu, sonitus scutorum i. Amm.; occ. (o glasu) (za)grmeti, (za)rohneti: hesternā die intonuit vox tribuni Ci., furia intonat voce V., canis ingenti latratu intonuit Plin., Eurus intonat Aegaeo Val. Max., lege, quanto spiritu ingentibus intonueris rebus Sen. ph. beri, s kakim navdušenjem si povzdignil svoj grmeči glas o …
4. trans. grmeč (vršeč) spustiti (spuščati), zagnati v, s prolept. obj. na(d) kaj: clavam superne intonat Val. Max.; z dat.: hiems intonata fluctibus Eois H. ki je grmeč potegnila (= zapihala, zabrila) preko vzhodnih valov; occ. z grmečim glasom povedati, grmeč oglasiti (oglašati) se: cum haec intonuisset L., rigidas intonuisse minas O., Phlegraeos tumultus Prop. opevati brenkaje na citre.
Opomba: Nenavaden cj. pf. intonaverit Paul. Nol. in cj. plpf. intonavisset: Iul. Val. - īselasticus 3 (gr. εἰσελαστικός) vhoden: certamen Plin. tekmovalni boj, ki proslavlja zmagovalni vhod, tako tudi ludi Suet., Vitr.; subst. īselasticum -ī, n (sc. praemium) vhodno (vstopno) darilo, ki ga je cesar odmeril zmagovalcu ob vstopu v mesto: Traianus in Plin. iun. ep.
- Iūlēus 3 (Ἰούλειος ali Ἰούληος ali Ἰούλιος, prim. Iūlus) Julov
1. = Enejevega sina: avi O., mons Mart. (albanski).
2. = Julija Cezarja: Calendae O. (meseca julija), gens Lucan.
3. = Avgustov: Iulea (trozložno) carina Pr.
4. cesarski: oliva Mart. (venec, ki ga je daroval cesar Domicijan), habenae Mart. cesarska (rimska) vladavina. - Iūliānus -ī, m Juliján, nom. propr. in sicer
1. M. Salvius Iulianus Mark Salvij Julijan, sin znamenitega pravnika Salvija Julijana: Lamp.
2. M. Didius Salvius Iulianus Mark Didij Salvij Julijan, rim. cesar l. 193 po Kr.: Amm., Eutr.
3. Anicius Iulianus Anicij Julijan, ded poznejšega cesarja Julijana Apostate, umrl l. 362 po Kr.: Amm.
4. Flavius Claudius Iulianus, s vzdevkom Apostata, Flavij Klavdij Julijan Odpadnik, je postal l. 360 po Kr. Augustus, l. 361 po Kr. pa cesar, odpadnik od krščanstva: Amm., Eutr.