Franja

rōs¹, rōris, m (indoev. baza *eres- teči (o tekočinah); prim. skr. árṣati (on) teče, rásaḥ sok, tekočina, rasā́ vlaga, mokrota, moča (morda gr. ἄψορρος nazaj tekoč, ἔρση rosa), lit. rasà, sl. rosa, lat. errō) rosa: O., Lucr., Col., Amm. idr., ros nocturnus C., ros cadit Plin., ros in tenera herba V.; pl. = rosne kaplje, rosa: Col., Plin., Sen. ph., Q., Lact. idr., gelidos rores Aurora remittit Ci. poet.

2. metaf.
a) vse, kar kaplja, mokrina, mokrota, moča, vlaga, tekočina, kaplja: Stat., Plin., Arn. idr., ros liquidus O. vrelčnica, voda iz vrelca (studenca), ros lympharum Lucr. ali liquoris Lucr. voda = spargens rore levi V., ros Lethaeus V. Letina voda, voda reke Leto (Leta), ros salis Lucr. = ros amarus V. ali stillans V. morska voda, ros Ionius Pr. = Jonsko morje, ros vivus O. tekoča voda, rores pluvii H. deževni oblaki, dež, ros vitalis Ci. poet. mleko iz seskov, e capillis ros cadit O. znoj, ros lacrimarum O. = stillabit (sc. ex oculis) rorem H. solze, spargit ungula rores sanguineos V. krvave kaplje, kri, ros Arabus O. ali Syrius Tib. balzam, mazilo iz mire.
b) bot. rōs marīnus ali kot ena beseda rōsmarīnus Col. idr.; tudi marīnus rōs Col., H. ali (pesn.) rōs maris O. in samo rōs V. (Georgica 2, 213), Plin. rastl. rožmarin (Rosmarinus officinalis Linn.); toda rōs marīnus Plin. je tudi neka druga rastl. (menda Cachrys libanotis Linn.).

rosa -ae, f (izpos. iz gr. ῥόδον, ῥοδέα roža, vrtnica, kar je izpos. iz staroiranskega *u̯r̥da-)

1. rožni grm, vrtnica, rožnik, roževec: Plin., Ambr. idr., flos rosae Cels. ali rosarum H., flores rosae H. ali rosarum Lucr., rosa Paesti bis florens V. roža damaščanka, roža iz Damaska, rosa laurea Ap. oleander, kalmija, turška vrba.

2. roža, vrtnica
a) kot cvetlica: Varr., H., T., Plin., Tib., Mart. idr., veris initium notabat, cum rosam viderat Ci., frutex rosae Col. rožni grm, plena rosarum atria O.; kolekt. rože, rožni venci: pulvinus rosā fartus Ci., in rosā dicere Ci. ali potare H. z rožami ovenčan ali na rožah ležeč = multā in rosā Sen. ph., vivere in aeternā rosā Mart. v večni slasti, prijetno (veselo) živeti = in rosā iacet Sen. ph.; preg.: rosa, ut dicitur, de spinis floruit Hier.
b) kot laskava, ljubkovalna beseda: mea rosa Pl. moja rož(ic)a.

3. meton. rožno mazilo, rožno olje: Cels.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.

rōstellum -ī, n (demin. iz rōstrum) kljunček, gobček: pullorum (sc. avium) Col., muris Plin.

rōstrum -ī, n (rōdere)

1. glodalo, kljun pri perutnini, rilec, gobec, smrček itd. pri drugih živalih: L., Varr., Plin. idr., avium corneum rostrum Ci., (sc. canis) extento rostro O., rostrum aduncum O. veprov rilec, veprov čekan (okel), rostrum suis Ci., rostrum aprum V.; v zaničlj. pomenu ali v prijateljskem pogovoru tudi o človeških ustih gobec, (grda) usta, jezik, kljun: Pl., Petr.

2. metaf. o vsem, kar je rilčasto in s konico štrli iz česa
a) (kriva) konica (ost) α) vinogradniškega noža (vínjaka, vínjeka): Col. β) pluga: Plin. γ) svetilke, svečnika: Plin.
b) ladijski rilec (nos), ladijski kljun na sprednjem delu bojnih ladij, namenjen za odbijanje in prebijanje (prevrtanje) sovražnih ladij: C., Auct. b. Alx., V., Sil., Sen. ph. idr., navis rostro percussa N., regiae naves ferire rostro hostem non poterant L.

3. meton.
a) (pesn.) sprednji del ladje, prvi ladijski rt, ladijski gobec: V.
b) pl. rōstra (Rōstra) -ōrum, n govorniški oder (govoríšče, govórnica, besednica) na rimskem Forumu, okrašen s kljuni ladij, ki so jih Rimljani zajeli med latinsko vojno v bitki pri Anciju l. 338, pa tudi prostor okoli njega: Varr., L., T. idr., escendere in rostra Ci., descendere de rostris Ci., contionari conantem de rostris deducere C.; pesn.: rostra forumque optare Lucan. želeti ljudsko zborovanje = želeti mir, rostra movere Lucan. = tam (ondi) zbrano ljudstvo, a rostris H., Sen. ph., frigidus a Rostris manat per compita rumor H. od Foruma sem.

rotella -ae, f (demin. iz rota) kolesce, kolešček: Aug.

rotula -ae, f (demin. iz rota) kolesce, kolešček: † mirum quin citius iam a foro argentarii abeunt quam in cursu rotula circumvortitur Pl., possunt etiam, si sit operae pretium, vasis maioribus rotulae subici Col., non pridem inventum in Raetia Galliae duas addere tali rotulas, quod genus vocant plaumorati Plin., plutei dicuntur qui ad similitudinem absidis contexuntur e vimine et ciliciis vel coriis proteguntur ternisque rotulis Veg., quid rotulae insistis? stare loco nequeo Aus.

rotundula -ae, f (dem. iz rotunda krogla iz obližne tvarine) kroglica, oblica iz snovi za obliž: Ap. h.

rotundus (rutundus) 3, adv. -ē (rota) kolutasto okrogel (medtem ko je globōsus obel = kroglasto okrogel, orbiculātus pa krožno okrogel = okrogel kakor krog), potem obel, okrogel nasploh: Lucr., Ap. h., Cels. idr., caelum Ci., lanx Icti., scuta T., stellae, toga Q. enakomerno okoli ali dol viseča, in orbem quam rotundissime formetur Col.; preg. (povzeto iz stavbarstva ali zemljemerstva (geometrije oz. geodezije)): mutat quadrata rotundis H. dela okroglo, kar je bilo štirioglato = zahaja iz skrajnosti v skrajnost.

2. metaf. zaokrožen =
a) nravno, moralno popoln, ne iščoč sreče v svetu: sapiens in se ipso totus, teres atque rotundus H.
b) (o govoru in izrazu) zaokrožen, izdelan, dodelan, izbrušen, dovršen: verborum apta et quasi rotunda constructio Ci., nec satis, ut ita dicam, rotundus (sc. Thucydides) Ci., ore rotundo loqui H., apte ac rotunde Ci., verba Gell., rotunda volubilisque sententia Gell.

Opomba: V dobrih rokopisih in izdajah pisano tudi rutundus 3.

rubellus 3 (demin. iz ruber) rdečkast: vineae Plin., Veientanum rubellum Mart., Pers. rdeče vino iz Vejev, calvitium M.

ruber -bra -brum (iz *rudhros, indoev. *rudhē- iz indoev. baze *reu̯dh- rdeč, rjav, rumen; prim. skr. rudhiráḥ krvav, rdeč, róhita- rdeč, rdečkast = gr. ἐρυϑρός = got. rauþs = stvnem. rōt = nem. rot = ang. red = sl. rdeč = lit. raũdas, skr. rudhirám kri, gr. ἐρεύϑω rdečiti, ἔρευϑος rdečica, ἐρευϑιάω, ἐρυϑ(ρ)ιαίνω delati rdeče, umbr. rufru = rubros, osk. Rufriis, pelignijsko Rufries = Rubrius, stvnem. rost = nem. Rost = lit. rūdìs = sl. rja, sl. rdeti, lat. rōbus rdeč, rūfus, rubus robidnica, russus, rutilus, rubeus, rubidus, rudis, rōbīgō, rubēta, rubētum) rdeč: Plin., Mart. idr., flamma O., sanguis, cruor H., crocus H. rumen, canicula H. žgoč, žarek, žareč, aethra H. ožarjen, equi (sc. Aurorae) Tib., aequor rubrum Oceani V. ožarjena od večera (zahajajočega sonca), rubrae leges Iuv. z rdečim napisom, ruber Priapus O. rdeče namazan, color ex rubro subniger Cels. = črnkastordeča. Poseb. rubrum mare (redkeje mare rubrum) Vzhodno ali Rdeče morje, Arabski in Perzijski zaliv: Ci., Tib., L., Mel., T., Plin., Eutr. idr.; isto (pesn.) rubra aequora Pr. in subst. samo rubrum -ī, n: Fl. Kot nom. propr. Saxa rubra Rdeče peči(ne), trg v Etruriji, nedaleč od reke Kremera, znan po kamnolomih: Ci., L., T., Mart. — Soobl. rubrus 3: Isid.

rudiārius -iī, m (rudis2) rudiárij, pri odpustu iz službe s palico (rudis) obdarovani gladiator, dosluženec, dosluženi gladiator: munus gladiatorium in memoriam patris et alterum in avi Drusi dedit, diversis temporibus ac locis, primum in foro, secundum in amphitheatro, rudiariis quoque quibusdam revocatis auctoramento centenum milium Suet.

rudō -ere, rudīvī (indoev. kor. *reud-, razširjen iz *reu- (prim. rāvus hripav, raucus), skr. rudáti javka, stoka, joče se, stvnem. riozan = srednjevisokonem. riezen tožiti, jokati, lit. raudà tožba, raudóti tožiti, jadikovati) tuliti, rjoveti, ríkati, rúkati, ručáti, bečáti

1. o živalih, npr. o levu, jelenu: V., o medvedu: Cl.; zlasti o oslu: rigati: O., Pers., Ap. idr., rudens Sileni vector asellus O.

2. metaf.
a) (o človeku) tuliti, kričati: haec, inquam, rudet ex rostris atque heiulitabit Luc. ap. Varr., (sc. Cacum) insueta rudentem Alcides telis premit V.
b) (o stvareh) škripati, škrtati: prora rudens V. čudno škripajoč.

Opomba: rūdō: Pers.; pf. rudīvī: Ap.

rūdus (tudi rōdus (Fest.) in raudus (Varr., Val. Max.)) -eris, n (dvomljiva, čeprav neovržena je domneva, da beseda izhaja iz *ghreudos (indoev. kor. *ghreu- zdrobiti, zm(l)eti; prim. stvnem. grioz pesek, zdrob = nem. Grieß, stvnem. grūz (peščeno ali žitno) zrno, gruzzi = nem. Grütze kaša, zdrob, sl. gruda, lit. grúdas zrno, grúdžiu, grusti teptati, phati; prim. tudi lit. rausiù kopati) zdrobljeno kamenje, grúšč(evje), grúšec, pród(je), prodóvje, drobír, dróbje, mel, kos (košček) apna, zemlje, kamna, rude idr.: aeris acervi inventi, cum milites rudera iacerent L., olim aera raudera dicebantur Val. Max., rudere pingui saturare terram Col. poet., in aestimatione censoria aes infectum rudus appellatum Varr.; kolekt.

1. rudus vetus in samo rudus grušč, grušec, sipina, ruševine, odpadni material starih podrtih poslopij: ruderi accipiendo Ostienses paludes destinabant T.; pl. rudera razvaline, ruševine: ad coercendas inundationes alveum Tiberis laxavit ac repurgavit completum olim ruderibus et aedificiorum prolationibus coartatum Suet., ipse restitutionem Capitolii aggressus ruderibus purgandis manus primus admovit ac suo collo quaedam extulit Suet.

2. rudus novum in samo rudus malta, mort, estrih, snov za tlakovanje, starejše zmastina: Ca., Vitr., Plin., Alexandriae aedificia tecta sunt rudere aut pavimentis Auct. b. Alx., rudus redivivum Vitr. enkrat že uporabljen estrih. — Soobl. raudus -ī, m: P. F.

rūga -ae, f (iz indoev. *rug-, *ruq-, kar je verjetno prevojna stopnja k*u̯erg-, *u̯erq- (prim. let. suwergt posušiti se, zgrbančiti se); prim. skr. rūkṣáḥ hrapav, raskav, strvnem rūh = nem. rauh, lit. raũkas gub(ic)a, runkù, rùkti skrčiti se, zgubati se, rũkšlas, raũkšlas gub(ic)a, raukiù (na)gubati, morda tudi got. inrauhtjan jeziti se, biti jezen (na koga) in gr. ῥυσός naguban, poln gub)

1. gub(ic)a (na koži), grba, grbánec, gubánec, ráza, zgíb(a), zgíbek, vrapa, vraska, nabòr: Varr., Sen. ph. idr., te rugae turpant et capitis nives H., sulcavit rugis cutem O.; sg. je redek: Iuv., Pr. idr., iamque meos vultus ruga senilis arat O.; meton.: V., H., Sen. ph. idr., rugae auctoritatem arripere non possunt Ci. starost, tunc ruga tristis abit O. žalost, populum Romanum rugis supercilioque decepit Ci. z resnostjo, vis tu aliquid remittere ex rugis? Plin. iun. čemernosti, rugas cogere O. temno gledati.

2. metaf. guba na drevesu, oblačilu itd.: Petr., Macr. idr., arboris cortex replicatur in rugas Plin., iam decies redit in rugam Pers. se podeseteri, nitidis rebus maculam ac rugam figere Iuv. omadeževati in oskruniti, stolarum rugae Vitr., in veste et rugas et sinus invenit Plin.; occ. rugae matica vijaka: Plin. — Kot nom. propr. Rūga -ae, m Rúga, rimski priimek, npr. Spurija Karvilija: Val. Fl., Gell.

rugiō -īre -īvī ali -iī (indoev. kor. *reug-, razširjen iz *reu-; prim. lat. raucus, rāvus, rūdō, gr. ἐρυγόντα Hom. (pt. aor. glag. ἐρεύγομαι) ručajočega, rukajočega, ἐρύγμηλος ručajoč, rukajoč, ὀρυμαγδός hrup, trušč, ropot, ὀρυγμός, ὠρυγή, ὤρυγμα rjovenje, tuljenje, ῥύζω renčati, kruliti, lajati (iz *ῥυγi̯ω), stvnem. rohōn rjuti, ruhin = lat. rūgītus, nem. röcheln hropsti, sl. ríkati, rúkati, ručáti, rígati, rjuti) (o živalih) rjoveti, renčati, tuliti, ríkati, rígati, rúkati, ručáti, bečáti, (o ljudeh) kričati; o levih: Suet. fr., Hier., Vulg.; o jelenih: Suet. fr.; o oslu: prope horam diei tertiam spectantibus multis asinus tribunali escenso audiebatur destinatius rugiens Amm.; pren.: rugientem saturare ventrem Hier. kruleč, zavijajoč.

Opomba: Pf. rugierunt: Vulg.

rullus 3 (iz *rud-los, sor. z rudis) kmečki, kmetski, kmetavzarski, surov, robat, neotesan, neolikan, neuglajen, neciviliziran, neblagonraven; subst. surovež, surovina, surovak, grobijan, robavs, brdavs, neotesanec, omejenec: at te Iuppiter dique omnes perdant: [fufae,] oboluisti alium, germana inluvies, rullus (po novejših izdajah † rusticus), hircus, hara sui[s] Pl. — Kot nom. propr. Rullus -ī, m Rúl(us), priimek Servilijevega rodu. Najbolj znan je P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, l. 63 ljudski tribun, proti kateremu je Cicero nastopil s tremi agrarnimi govori (de lege agraria orationes); pl. Rullī: Ci.

rūma¹ -ae, f (po nekaterih domnevah iz indoev. kor. *(s)reu- teči (prim. Rōma) ali pa retrogradna tvorba iz rūmināre; prim. Rūmīna) stlat. beseda (= mamma) (doječe) prsi, dojka (dojke), sesek (seski): Ruminae propter rumam Varr. — Soobl. rūmis -is, f: rūmīs (nom. pl.) sive rumae Varr. fr. ap. Non.; abl. sg. rūmī Varr., mamma rumis dicitur P. F., lupa infantibus praebens rumim, — ita vocabant mammam — Plin.

rūma² -ae, f (prim. skr. rōmanthaḥ prežvèk, prežvekovanje (porazličeno iz *rōma-manthaḥ „obračanje vratnih mišic“, morda tudi lit. raumuõ mišično meso, lat. rūmen) grlo, gólt, goltánec, goltàn, žrelo, požirek: Arn.

rūmen -inis, n (morda (vendar nedokazano) iz *rūgsmen; prim. ērūgō, ructāre, rugiō) = rūma² grlo, gólt, goltánec, goltàn, žrelo, požirek: Fest., ego rumorem parvi facio, dum sit rumen qui impleam Pomp. fr., rumen est pars colli, quā esca devoratur; [unde rumare dicebatur,] quod nunc ruminare. P. F., ruminatio dicta est a rumine eminente, gutturis parte, per quam demissus cibus a certis revocatur animalibus Serv.