Franja

Zadetki iskanja

  • Phaedrus -ī, m (Φαίδρος) Fájdros

    1. Sokratov učenec: Ci.

    2. epikurejski filozof v Atenah, Ciceronov učitelj: Ci.

    3. Avgustov osvobojenec, po rodu Tračan, pisatelj znanih basni po Ezopovem vzoru.

    4. objesten lat. pesnik: Mart.; ali je istoveten s Fajdrom št. 3, ni znano.
  • Phaëthōn -ontis, m (Φαέϑων = „Sveteči“) Faetónt

    1. bogoslužni vzdevek boga Helija (Sola): V., Sil.

    2. Helijev (Solov) in Klimenin sin. V znak, da ga priznava za svojega sina, mu je oče dovolil, da je vozil sončni voz. Ker pa je neizkušeni mladenič z njim nerodno ravnal, je prišel preblizu Zemlji in jo zažgal. Da bi preprečil najhujše, ga je Zevs (Jupiter) ubil s strelo: Ci., O.; od tod: Phaetontem orbi terrarum educare Suet. = nerodnega, vsemu svetu pogubnega vladarja. — Od tod Phaëthontias -adis, f (Φαεϑοντιάς) Faetóntova; subst. Phaëthontiadēs -um, f Faetontiáde, Faetóntove sestre, ki so tako objokovale svojega brata, da so jih bogovi spremenili v topole (po drugih v jelše), njihove solze pa v jantar: V., O., Sen. tr. Phaëthontis -idis, f (Φαεϑοντίς) Faetóntida, Faetontova sorodnica, Faetontova sestra; atrib.: volucris O. = labod, v katerega je bil spremenjen Faetontov sorodnik, Stenelov sin (gl. Cycnus), gutta Mart. (solza Faetontove sestre =) jantar. Phaëthontius 3 (Φαεϑόντιος) Faetóntov, faetóntski: ora Sil. sončni sij, sončna krogla. Phaëthontēus 3 (Φαεϑόντειος) Faetóntov, faetóntski: ignes O., umbra Mart. topol (gl. zgoraj Phaëthontiadēs).
  • phalanx (kasneje falanx) -angis, acc. sg. -a in -em, acc. pl. -as in -ēs, f (tuj. φάλαγξ)

    1. bojna vrsta, bojna četa, bojni red, falánga (po Hom.: Τρώων ῥῆξε φάλαγγα): Tuscorum V., Agamemnoniae phalanges V., Argivae phalanges V. grška vojska.

    2. atensko in spartansko hoplitsko čelo (udarni del vojske, ki so ga tvorili težkooboroženci), falánga: Chabrias phalangem loco vetuit cedere N.

    3. poseb. makedonska falánga, makedonska, v podolgovatem štirikotniku s stisnjenimi vrstami v bojni red postavljena težko oborožena pehota, ki je bila sestavljena iz 12—16 vrst, v vsaki pa je bilo 50 mož; v raznih obdobjih je štela od 8 do 16.000 mož: L., Cu., Lamp., phalanx Macedonum N. = makedonska težko oborožena pehota; od tod

    4. metaf. galska bojna vrsta, germanska bojna vrsta štirikotna galska in germanska bojna vrsta, v kateri so bojevniki tesno združili ščite: hostium phalangem perfringere C., Helvetii phalange factā successerunt C. v stisnjenih vrstah.

    5. pren. gosta tolpa, gosta množica: terrigenae phalanges culparum Prud.
  • Pharos (ali Pharus) -ī, acc. -on, f (Φάρος) Fáros

    1. otoček pri Aleksandriji v Egiptu s slovečim svetilnikom, ki ga je dal zgraditi Ptolemaj Filadelf (še zdaj Pharos ali Raudhat el Tin „Smokvov vrt“); otoček je z mestom povezoval jez: Auct. b. Alx., Mel.; o svetilniku: C., Auct. b. Alx., Suet.; kot masc.: ad exemplum Alexandrini Phari Suet.; meton. (pesn.) = Egipt: Lucan., Stat.; kot masc.: clarus Pharos Val. Fl. — Od tod
    a) adj. Pharius 3 (Φάριος) fároški: aequor Lucan.; meton. = egíptovski, egipčánski: iuvenca (= Io) O., (o Izidi) Mart., turba Tib. Izidini svečeniki, coniux (= Cleopatra) Mart.
    b) Phariacus 3 fároški; meton. = egíptovski, egipčánski: sistra Ap.
    c) subst. Pharītae -ārum, m Farošáni, preb. otoka Faros: Auct. b. Alx.

    2. otok ob obali Dalmacije (prej Parus, Πάρος, zdaj Hvar): Mel.
  • Phasēlis -idis, f (Φασηλίς) Fazélida

    1. mesto v Likiji: Ci., L. — Od tod Phasēlītae -ārum, m Fazelíti, Fazélidci: Ci.

    2. mesto v Judeji s palmovimi nasadi: Plin., Lucan. — Od tod adj. Phasēlīnus 3 fazélidski: oleum Plin. fazelidsko palmovo olje.
  • Pherae -ārum, f (Φεραί) Fêre

    1. obrežno mesto v Meseniji: L., N.

    2. mesto v Tesaliji s pristaniščem, imenovanim Pagasae (Pagaze), Admetova prestolnica (zdaj Velestino): Ci., L. — Od tod adj. Pheraeus 3 k (tesál(ij)skim) Feram spadajoč, fêrski: Alexander Pheraeus Ci., N. ali samo Pheraeus O. Aleksander Ferski (iz Fer), kruti tiran v Ferah v letih 370—357 pr. Kr., gens O. krut rod (kakršen je bil rod tirana Aleksandra); pesn. metaf. = tesál(ij)ski: vaccae O. Admetove krave, ki jih je pasel Apolon; subst. Pheraeī -ōrum, m (Φεραῖοι) Fêrci, Ferájci, preb. (tesal(ij)skih) Fer: Ci.
  • phiala -ae, f (gr. φιάλη) čaša s širokim dnom, torilce, skodelica, fíala: Plin., Mart., Iuv.; kot nom. propr. Phialē -īs, f Fíala, neka nimfa: O.
  • Philētās (in Philītās) -ae, m (Φιλήτας, Φιλίτας) Filétas (Filítas), grški elegik s Kosa, Teokritov učitelj in Propercijev vzornik: Q., Pr. — Od tod adj. Philētēus (Philētaeus) 3 Filét(as)ov: Pr.
  • Philippus -ī, m (Φίλιππος) Fílip

    I. ime makedonskih kraljev

    1. Amintov sin, oče Aleksandra Velikega, kralj v letih 360—336: Pl., Ci., N., Iust.; meton. tudi Fílipov (= od Filipa kovani) zlat(nik): Pl., regale nomisma, Philippus H.; metaf. zlat(nik) nasploh: Aus. — Od tod adj.
    a) Philippēus 3 (Φιλίππειος) Fílipov: nummus (aureus) Philippeus (gen. pl. vedno Philippēum) Pl., L. Filipov (= od Filipa kovani) zlat(nik) = 20 drahem, sanguis Pr. Kleopatrino sorodstvo s Filipom.
    b) Philippicus 3 Fílipov, fílipski: talentum Pl., aurum Plin. iz Filipovih rudnikov, orationes Ci. filípike = Demostenovi govori proti Filipu; subst. Philippicae -ārum, f (sc. orationes) filípike = Demostenovi govori proti Filipu in po njihovem zgledu nastali Ciceronovi govori proti Antoniju: Prisc., Hier.

    2. Philippus Arrhidaeus Filip Ar(h)idaj, polbrat Aleksandra Velikega: Iust.

    3. Filip III., kralj v letih 220—179: L., Ci., N. —

    II. telesni zdravnik Aleksandra Velikega: Cu., Iust. —

    III. priimek Marcijevega rodu, npr. L. Mārcius Philippus Lucij Marcij Filip

    1. govornik in državnik, konzul l. 91: Ci.

    2. Oktavijanov očim: C.
  • Philoctētēs (Philoctētā) -ae, m (Φιλοκτήτης) Filoktét, znani Heraklov (Herkulov) tovariš, Pojantov sin, udeleženec trojanske vojne na Agamemnonovi strani. Ker ga je na poti v Trojo pičila kača, so ga pustili na Lemnosu in šele v desetem letu vojne pripeljali pred Trojo, kjer je s Heraklovimi puščicami ubil Parisa: Ci., O., V., Q., Pr., Lact., Hyg. — Od tod adj. Philoctēteus 3 Filoktétov: clamor Ci.
  • philyra (philura) -ae, f (tuj. φιλύρα lipa) lipa (čisto lat. tilia), meton. lipovo ličje kot vezivo za vence: O., Plin., nexae philyrā coronae H.; tudi kot list(i) za pisanje: Ulp. (Dig.), Paul.; od tod metaf. philyrae v pisalne liste predelane kože papirjevega drevesa: Plin. — Kot nom. propr. Philyra -ae, f (Φιλύρα) Fílira, drevesna nimfa, Okeanova hči, s Saturnom mati Kentavra Hirona, spremenjena v lipo: Hyg., Serv. — Od tod adj. Philyrēius 3 (Φιλυρήϊος) Fílirin, fílirski: heros (= Chiron) O., tecta O. Hironova; metron. Philyridēs, pri pesnikih iz metričnih ozirov tudi Phīlly̆rĭdēs -ae, m (Φιλυρίδης) Filírid (Filiríd) = Filirin sin = Chiron: O., V., Mart., Pr.
  • Phīne͡us -eī in -eos, m (Φινεύς) Finêj

    1. kralj v Salmidesu v Trakiji; ker je dal oslepiti svoja sinova, so ga bogovi kaznovali s slepoto: V., O.; apel. Phīneī -ōrum, m ljudje kakor Finêj = slepci: Mart. — Od tod adj. Phīnēius 3 (Φινήϊος) Finêjev: domus V., guttura O., dapes Ap., tecta Val. Fl. = Phīnēus 3 (Φίνειος): Phīnēā manu O., aves, mensae Sen. tr.; patron. Phīnīdēs -ae, m (Φινείδης) Finíd (Fineíd), Finejev potomec (sin): O.

    2. Kefejev brat, Andromedin snubec, ki ga je Perzej z Meduzino glavo spremenil v kamen: O.
  • Phoenīx2 -īcis, m (Φοίνιξ)

    1. Fójniks
    a) Amintorjev sin, Ahilov spremljevalec na poti v Trojo: Ci., O., V., Pr., Hyg.
    b) Agenorjev sin, Kadmov in Evropin brat: H.

    2. Feničán, prebivalec pokrajine Fenicije (gl. spodaj): O., Plin.; pesn. = Kartáginec, Kartažán, Púnec: Sil.; nav. pl. Phoenīcēs -um, acc. -as Feničáni, sloveči pomorščaki in umetniki, ustanovitelji številnih kolonij, pa tudi sloviti gusarji: Ci., S., O., T., Lucan., Mel.; pesn. = Kartažáni: Sil. — Od tod

    I. subst. Phoenīce -ēs, f ali Phoenīca -ae, f (Φοινίκη)

    1. Fenícija, ozki primorski del zahodne Sirije od Arada do Karmela s pristaniščema Tir in Sidon: Varr., Ci., Plin., Mel.

    2. Fojníka (Feníka)
    a) mesto v Epiru, glavno mesto Haonije (zdaj Finiki): L., Plin.
    b) mesto ob reki Tigris: Amm.
    c) otok v Egejskem morju: Plin.
    d) otok pri Miziji = Tenedos: Plin. —

    II. adj.

    1. Phoenīcius 3 (Φοινίκιος)
    a) feníški, feničánski: mare Plin.
    b) škrlatnordeč, škrlaten, škrlatast, bagren: flos Plin.; subst. Phoenīcium -ī, n škrlatno blago, škrlat: Aug.

    2. Phoenissa -ae, f (Φοίνισσα)
    a) feníška, feničánska: Tyros O.; kot subst. = Feničánka: Dido V., „Phoenissae“, naslov Evripidove in Senekove tragedije.
    b) pesn. metaf. = α) tébska, tebánska (ker je bil Kadmos, ustanovitelj Teb, Feničan): cohors Stat. β) = kartažánska: classis, iuventa Sil.; neutr. pl.: moenia Phoenissa Sil., Phoenissa agmina Sil.; subst. Phoenissa -ae, f (sc. urbs) = Carthago: Sil.
  • Phrixus (Phryxus) -ī, m (Φρίξος, Φρύξος) Fríks, Atamantov in Nefelin sin, ki je skupaj s sestro Helo na zlatorumenem ovnu zbežal v Kolhido: O., Stat., Col. (poet.), Hyg. — Od tod adj.

    1. Phrixēus 3 (Φριξεῖος) Fríksov: soror (= Helle), stagna (= Hellespontus) O., maritus, agnus Mart., mare Sen. tr.

    2. Phryxiānus 3 kodrastovolnat, kodrastovolnen: toga Plin.; subst. Phryxiānae -ārum, f kodrastovolnene obleke: Sen. ph.
  • Pīeria -ae, f (Πιερία) Piérija, makedonsko primorje med Olimpom in Haliakmonom: L., Mel. — Od tod adj. Pīericus 3 (Πιερικός) piérijski: Plin. — Po imenu Pīeria eponim Pīeros ali Pīerus -ī, m Píer

    1. kralj v Peli, ki je dal svojim devetim hčeram imena Muz; hčere so se spustile z Muzami v tekmovanje, a so bile premagane in za kazen spremenjene v srake: O.

    2. po drugi bajki je bil oče Muz: Ci., O. — Od tod Pīeris -idis, voc. -i, f (Πιερίς) Pierída = Múza: H., O.; pl. Pīeridēs Pieríde = Pierove hčere ali Muze: Ci., H., V., O.; adj. Pīerius 3 (Πιέριος) piérijski
    a) = tesál(ij)ski: quercus Pr. s tesal(ij)ske gore Pier, paelex H., domus Mel. palača Muz.
    b) k Muzam sodeč, pesniški: via O. pesništvo, proučevanje pesništva, poezija, modi H. pesmi, frons Mart.; subst. Pīeriae -ārum, f piérijske (boginje), Piérijke = Muze: Musae, quas Pierides et Pierias poëtae solent appellare Ci.
  • pĭla3 -ae, f

    1. žoga (iz usnja, nagačena z dlako): Varr. ap. Non., Pl., Petr., Sen. ph., pilā ludere Ci., H.; preg.: claudus pilam retinere Ci. (o človeku, ki česa ne zna uporabljati), mea pila est Pl. žoga je moja = jaz sem dobil; meton. igra(nje) z žogo, žoganje: quantum alii tribuunt alveolo, quantum pilae Ci., pilae studium Ci. vneto (navdušeno, marljivo) žoganje.

    2. metaf. vse, kar je okroglo, oblo, klobčič, klobka (klopka), klobko (klopko), okrogel kup, krogla: lanuginis Plin., terrae Varr. zemeljska obla, pilae Nursinae Mart. = rapa rotunda; occ.
    a) milni mehurček: pilae Mattiacae Mart.
    b) glasovalna kroglica: Pr.
    c) nagačena človeška podoba, s katero so za zabavo dražili bike pri bikoborbah, slamnati mož: Mart.; biki so tako podobo skoraj vedno raztrgali, od tod metaf.: noluerit dici quam pila prima suam Mart. (o raztrgani suknji).
  • pīlum -ī, n (osnovna obl. *pi(n)slom iz pīnsere phati; prim. gr. πίσσω, πτίσσω)

    1. možnarski kij, možnarsko tolkalo, možnarski tolkač: Ca., Plin.

    2. metaf. metalno kopje rimske pehote, 2,5 m dolgo, z lesenim držalom in dolgo železno konico: Ci., L. idr., pila conicere, mittere, emittere C., pila muralia C. kopja, z obzidja metana na oblegovalce, pila Horatia L., Pr. horacijska kopja, kopja Horacijev (neki prostor v Rimu ob Foru, kjer so na stebru visela kopja Horacijev; prim. pīla2); preg.: pilum inicere alicui Pl. začeti boj s kom.
  • pīneus 3 (pīnus) smrekov, borov: O. idr., nuces, stipites Ca., nuclei Varr., texta carinae Cat., silva V., Sil. smrečje, claustra V., plaga montis V., ardor V. ogenj iz smrekovega lesa, nucleus Cels., nux Col., Plin., favillae Plin., pinea nodosae … robora clavae Stat.; subst.

    1. pīnea -ae, f
    a) smrekov (borov) storž: Col., Lamp.
    b) „storž“, vrsta vrtinčastega vetra (prim. gr. στρόβιλος): vertex ille est vel, uti dicitur, pinea[s], cum torquetur humus arida et ab infimo erigitur ad summum Ap.

    2. pīneum -ī, n = pīnea: Vulg.
  • pinguis -e, adv. -iter (sor. z gr. πῑμελή tolšča, πίων tolst, lat. o-pīmus)

    1. tolst(oben), tolščoben, tolstljat, masten, maščoben, debel, dobro rejen (naspr. macer, exilis): Col., Iuv. idr., agnus V., Pl., Thebani Ci., me pinguem vises H.; prolept.: pascere pingues agnos V. dobro vzrediti (vzrejati); subst. pingue -is, n tolšča, mast (med mesom), salo: V., Plin.

    2. tolst, masten, sálen, sálast: oleum, olivum, caseus, arvina V., merum H. ali vinum Col. oljasto, oljnato, gosto, močno, ficus H. sočna, coma Mart. pomaziljeni, balzamirani ali = sami po sebi mastni, gosti lasje: Suet., ara V. omočen od masti (in krvi) darilnih živinčet, pyra taedis pinguis V. omaščena (mastna) od smolnatega lesa (smolnice), flamma O. masten (od kadila), solum pinguiter (zaradi mastnosti) densum Col.; pren.: ille pexus pinguisque doctor Q. s skodranimi in namaziljenimi lasmi, načičkani in naličkani (= prelični).

    3. metaf.
    a) masten, rôden, rodoviten, ploden, obilen, bujen, bogat, poln: horti, humus V., arva Sen. ph., ager Col., solum V. (naspr. s. macrum), sanguine pinguior campus V. poljana, obilno pognojena s krvjo, Phrygia H., Nilus pingui flumine V. z rodovitnim tokom, z rodovitnimi rečnimi nanosi, stabula apum V. medovite, medonosne, polne medu; pren.: pinguius succurrere Icti. močneje, obilneje, izdatneje, pinguius accipere Icti. ne prenatanko, ne preveč natančno; occ. dober, zadovoljiv, povoljen, ugoden, ugajajoč, udoben, prijeten, zlóžen, miren: amor, somnus O., otium, recessus, vita Plin. iun.
    b) premazan, namazan: crura luto Iuv., virga Mart. limanica, lepljenica.
    c) debel (na otip, za občutek), gost: folium Plin., toga Suet., caelum (zrak) Ci.
    d) nerezkega (neostrega, neizrazitega) okusa, blag, mil: sapor Plin., quod pingue dici posset Plin.
    e) (o barvi) poln, živ(ahen), kričeč, pisan, barvit, živopisen: colore pingui Plin., iaspis glauco pingui Plin., e candidis coloribus pinguissimus Plin.
    f) (o glasu) izgovarjan široko, širok, debel: sonus, verba Q.
    g) (o umu) nebister, brez ostrine, top, neroden, neokreten, štorast, okoren: ingenium O., tardo cognomen pingui damus H., pingui Minervā Ci., H. (gl. Minerva).
    h) (o govoru) nabuhel, nabrekel, pompozen, preobložen, razkošen, (pre)nadut: poëtae pingue quiddam sonantes Ci. nekako nabreklo se glaseči, facundia (sc. Pindari) Gell.
  • pinna2 -ae, f (iz *pid(s)na ali *pit(s)na, indoev. kor. *(s)pid-, *(s)pit-, razširjen iz kor. *(s)pō, *(s)pēi- koničast, šilast, ostnat; prim. lat. spīna, spīca, gr. σπιλάς, σπίλος greben, čer, lit. spitnà jeziček v zaponki, spitēle, spituté igla v zaponki, stvnem. spiz, spizzi = nem. Spieß, spitz) osnovni pomen ost, od tod

    1. zobčasti medzidek (nadzidek), kresta, v pl. tudi = naperki: Cu., Sen. tr., Luc., Stat., Sil., Gell. idr., a pinnis hostis defendebant facillime funditore Quadr., eius (sc. muri) summa pinnae Varr., muri L., asseribus falcatis detergebat pinnas L., turres contabulantur, pinnae ex cratibus attexuntur C., sedes castrorum in morem pinnis atque aggere cingit V., est autem et aliud genus testudinis … sed habet circa pluteum et pinnas ex tabulis et superne subgrundas proclinatas Vitr.

    2. puščica: traiectus pinnā tempora cantat olor O.

    3. plavut: in spatium resilire manus breve vidit (sc. Libys) et illas iam non esse manus, iam pinnas posse vocari O., itaque et delphini inmeantes Nilo, quorum dorso tamquam ad hunc usum cultellata inest pinna Plin., ideo pinnarum quoque fiunt discrimina, quae pedum vice sunt datae piscibus Plin.
Število zadetkov: 4737