Franja

ōtiolum -ī, n (demin. iz ōtium) malo prostega časa, malo prostih (brezdelnih) ur, majhen (kratek) oddih: atque hoc e[g]o diligentius facio quod, cum otiosus sum, plane ubi delectem otiolum (po nekaterih izdajah otium) meum non habeo Caelius in Ci. ep.

ovicula -ae, f (demin. iz ovis) ovčica: Aur., Aug., Hier., Tert.

Ovidius 3 Ovídij(ev), ime rim. viteškega rodu, iz katerega je najbolj znan pesnik P. Ovidius Nasō Publij Ovidij Nazon („Nosan“), roj. l. 43 v Sulmoni, umrl v Tomih ob Črnem morju l. 17 po Kr. kot pregnanec: Q., Sen. ph. Nekega drugega Ovidija omenja njegov sodobnik Mart. — Od tod adj. Ovidiānus 3 Ovídijev: Ovidianum illud: „inepta loci“ Sen. rh.

ovīllus 3 (demin. iz ovīnus) ovčji: pecus Varr. ovce (pl.), bráv, grex Carmen vetus ap. L., lac Plin., caseus Col.; subst. ovīlla -ae, f (sc. carō) ovčetína (ovčétina), ovčína, ovčje meso, bravína: Prisc.

ovis -is, f (iz indoev. *Hou̯i-; prim. skr. ávi-, avikā́ ovca = gr. ὄις ali οἶς (= ὄƑις) = stvnem. ouwi, stvnem. ewit čreda ovac, awist, ewist ovčják, lit. avìs ovca, ãvinas oven, jarec, let. àuns oven, sl. ovca, oven, hr. óvca)

1. ovca: Ca., Pl., Ter., Varr., V., H., Col., Plin., Fest., P. F. idr., patiens iniuriae Ph., placida O., semimas O. koštrun (skópec, púgelj); preg.: ovem lupo committere Ter. volka postaviti za gospodarja ovčje črede (za ovčarja) = „kozla spustiti v zelnik “; podobno: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci.; metaf. (kot psovka) ovca neumna = neumnež, tepec, butelj: Pl.

2. meton. (pesn.) volna: et nigram Tyrio murice tingit ovem Tib.

Opomba: Po Varr. ap. Gell., Varr. ap. Non. je ta beseda masc., kadar označuje ovna.

ovō -āre (iz *eu̯āi̯ō; prim. gr. εὐάζω veselo (od veselja) vriskam, εὗα, εὐάν, εὐαί, εὐοῖ (vzkliki bakhantske veselosti)), večinoma pt. pr. ovāns -antis (adv. ovanter Tert.)

1. od veselja (veselo) vriskati, veseliti se, radovati se: Pl., Romani ovantes ac gratulantes Horatium accipiunt L., quo nunc Turnus ovat spolio gaudetque potitus V., cum ovante gaudio L.; z abl.: ovans victoriā L., spoliis exercituum et ducum caedibus ovans T., laetus ovat laude virûm Val. Fl.; o živalih: ovantes gutture corvi V. na vse grlo veselo kričeči; o neosebnih subj.: non Africus alto tantus ovat Val. Fl.

2. occ. obhajati (praznovati, slaviti) malo zmagoslavje (ovacijo; prim. ovātiō): Vell., Suet., Valerio, quod perseverantior in iis caedendis in fuga fuit, triumphus, Manlio, ut ovans ingrederetur urbem, decretum est L., quem … imperatorem ornatum a senatu ovantem in Capitolium ascendisse meminissem Ci., ovantium corona (myrtea) Plin.; metaf.: ovantes currus Pr. zmagoslavni vozovi, ovatum aurum Pers. ob (malem) zmagoslavju razkazovano = zaplenjeno.

Opomba: 1. oseba ind. pr. in obl. iz act. pf. debla niso bile v rabi, od pass. le pt. pf.

ōvum -ī, n (iz *ōu-om; prim. gr. ᾠόν, lezboško ὤιον [iz *ōu̯i̯-om], dor. ὤεον (iz ὤƑεον [<*ōu̯ei̯-om] „kar spada k ptici“, „kar najdemo pri ptici“, „ptičji produkt“; prim. lat. avis), sl. jajce, got. ada, stvnem. ei, nem. Ei, ang. egg)

1. jajce: O., H., V., Suet., Cels., Cael., Lamp. idr., ovi putamen Col., Plin. jajčja lupina, o. parĕre, gignere Ci. ali facere Varr. ali edere Plin. ali ponere O., Col. (z)nesti (leči). Rim. obedi so se začeli z jajci in končali s sadjem; od tod preg.: integram famem ad ovum affere Ci. ep. do jajca = do začetka obeda, ab ovo usque ad māla H. „od jajc do jabolk“, po naše „od juhe do posladka“ = od začetka do konca; v povezavi z mitološko zgodbo o Ledi (gl. Lēda): nec gemino bellum Troianum orditur ab ovo H., ovo prognatus eodem H. = Kastorjev brat Poluks.

2. metaf. jajce, ena izmed 7 jajčastih podob na dirkališču v cirkusu; spominjala je na jajce, iz katerega sta prišla Kastor in Poluks, zaščitnika cirkuških umetnosti. Po teh jajcih so šteli kroge na dirkališču; po vsakem krogu so vzeli eno jajce z njegovega podstavka (fala): ovum sublatum est Varr., ova ad notas curriculis numerandis L.

3. meton. mera jajčje lupine (= kolikor drži jajčja lupina): tribus ovis Plin.

oxygarum -ī, n (gr. ὀχύγαρον) kisla ribja omaka (iz kisa in ribje omake): Mart., Ap. h., Plin. Val.

pābulātor -ōris, m (nom. sg. iz pābulāri)

1. pobiralec krme (klaje), preskrbovalec s krmo (klajo), „klajevec“: C., L., HIRT., FRONT., AMM.

2. krmilec, pastir: pabulator pastor, qui bubus pabula praebet ISID.

pābulum -ī, n (iz *pa-dhlom : pāscere)

1. živalska hrana, klaja, krma: PLIN., SEN. PH. idr., pabula pinguia V., pabula carpit ovis O. se pase, suis equis homines pabula fecit O. je dal žreti svojim konjem.

2. occ. kot voj. t. t. klaja, krma, piča: pabula secare C. seno kositi (in spravljati), pabulum frumentumque convehere C. hrano za živali in ljudi, imperat comparari pabulum N.

3. (človeška) hrana: LUCR., pabula dira VAL. FL. (o ljudeh, ki jih je požrl Polifem).

4. metaf. hrana: LUCR., LACT. idr., caelestia pabula (= ambrosia) O., dederat pabula morbo O., animorum ingeniorumque naturale quoddam quasi pabulum CI., pabulum studii atque doctrinae CI.; šalj.: Acheruntis pabulum PL. žrtev.

Pācātus² -ī, m Pakát, s celim imenom Latinus Pacatus Drepanius Latin Pakat Drepanij, retor iz poznega 4. stoletja po Kr., doma blizu Burdigale (zdaj Bordeaux), Avzonijev in Simahov prijatelj, l. 390 po Kr. proconsul Africae, l. 393 comes rerum privatarum, avtor panegirika na cesarja Teodozija I.: Cod. Th.

Paccius -iī, m Pákcij, moško ime. Znani so:

1. Paccius Pakcij iz Brutija: L.

2. Marcus Paccius Mark Pakcij, Atikov pismonoša iz Epira k Ciceronu l. 54: Ci. ep.

3. C. Paccius Africanus Gaj Pakcij Afričan, obnovitelj nekaterih templjev, ovajalec: T.

pācō -āre -āvī -ātum (pāx) umiriti (umirjati), pomiriti (pomirjati): Amanum Ci., Erymanthi nemora V.; metaf.: dolorem animi aestūs Cl.; occ. evfem. podvreči, podjarmiti (podjarmljati), (u)krotiti: omnem Galliam Germaniamque C., hostem O.; pesn.: pacantur vomere silvae H. (iz)krčiti, obdelo(va)ti. — Od tod adj. pt. pf. pācātus 3 umirjen, pomirjen, miren: ager male pacatus Ci., civitas male pacata Ci., provincia pacatissima Ci., nequitia pacata Ci., rex pacatus, quietus Ci., oratio pacatior (naspr. pugnacior) Ci., pacatissimae gentes Ci., pacatissimae Syriae gazae Ci., ne notā quidem ullā pacatus an hostis sit discerni ac iudicari potest Ci., quod insigne pacatorum esse consuerat C., pacatissima et quietissima pars C., pacatus orbis V., pacatum mare O., H. varno pred razbojniki, očiščeno razbojnikov, nec hospitale quicquam pacatumve satis prius auditum, quam Massiliam venere L., pacatius arvum subeant O., pacatius ingressi iter Sen. ph., res hilaris ac pacata Sen. ph., compositus et pacatus animus Sen. rh., omnia divina scripta inter se pacata consistunt Aug.; z dat.: tali viro pacatus est Ci. miren (v odnosu) do takega moža; subst. pācātum -ī, n in pl. pācāta -ōrum, n mirno ozemlje, mirna = prijateljska dežela: sine commeatu vagi milites in pacato, in hostico errent L., ex pacatis praedas agebant S., qui medius inter pacata et hostilia fluit, Danuvius ac Rhenus Sen. ph., pacatiora vitae Amm. — Adv. pācātē mirno, umirjeno, v miru: itaque ex turpissima lite in risum diffusi pacatius ad reliqua secessimus Petr.; v komp.: Aug.; v superl.: pacatissime et commodissime Aug.

Pacōnius 3 Pakónij(ev), ime rim rodu. Znani so:

1. Paconius Pakonij, Rimljan v provinci Azija; pritoževal se je nad upraviteljem Kvintom Ciceronom: Ci. ep.

2. M. Paconius Mark Pakonij, rim. vitez iz Etrurije: Ci.

3. M. Paconius Mark Pakonij, legat v Aziji, priča proti Gaju Silanu, pod Tiberijem obtožen maiestatis in usmrčen: T., Suet.

4. njegov sin Q. Paconius Agrippinus Pakonij Agripin, za časa cesarja Klavdija kvestor na Kreti in v Kirenajki; kot stoik je nasprotoval Neronovemu početju in bil zato izgnan iz Italije: T.

Pācuvius -iī, m Pakúvij, rim. (ali osk.) moško ime. Znani so:

1. M. Pacuvius Mark Pakuvij iz Brundizija, Enijev nečak in učenec, tragiški pesnik in slikar v času druge punske vojne: Ci., H., Q., Plin. — Od tod adj. Pācuviānus 3 Pakúvijev, pri Pakúviju: ille Pacuvianus Ci., illud Pacuvianum Gell. oni Pakuvijev izrek, testudinem Pacuvianam putas? Tert.

2. Pacuvius Calavius Pakuvij Kalavij, glavar v Kapui v času druge punske vojne: L.

3. Pacuvius Labeo (Antistius) Pakuvij Labeon (Antistij), oče slovečega pravnika Antistija Labeona, tudi sam pravnik in eden od zarotnikov zoper Cezarja, umrl l. 42: Gell.

Paeān -ānis, acc. -āna in -ānem, m (Παιάν ali Παιών) Paján, pri Hom. zdravnik bogov. Pozneje priimek bogov zdravilstva, poseb. Apolona in Eskulapa: Ci., O.; meton. paján

1. himna na čast Apolonu, pa tudi vsak drug slavospev: Ci., Pr., paeana canentes V., conclamant paeana socii V. zmagoslavni (zmagovalni) vzklik, dicite: „io Paean“ O. radostno zakličite, zaženite radostni vzklik.

2. stopica iz treh kratkih in enega na poljubnem mestu stoječega dolgega zloga (—⏑⏑⏑ ali ⏑—⏑⏑ ali ⏑⏑—⏑ ali ⏑⏑⏑—): Ci.

paedagōgus -ī, m (gr. παιδαγωγός)

1. spremljevalec, nadzornik dečkov, domači učitelj, suženj, ki je spremljal dečke v šolo in iz šole ter jih doma nadziral: Pl., Q., Sen. ph., Suet., Aug., nutrices et paedagogi Ci.; šalj. o ljubimcu, ki spremlja svojo ljubico v šolo in iz šole: Ter., Col.

2. metaf.
a) svetovalec, mentor = voditelj, vodja, predstojnik, vzgojitelj, učitelj: Pl., Sen. ph., Suet., unicuique nostrûm paedagogum dari deum Sen. ph.; v slabem pomenu = strog učitelj = ustrahovalec: paedagogus senatorum Vop., paedagogi publici Sen. ph.
b) učitelj: agricolationis quasi paedagogus Col.

paedīco¹ (slabše pēdicō) -āre -āvī -ātum (iz gr. παῖς) nečistovati z dečki (o moškem), skruniti dečke; abs.: Mart.; z acc. (s kom): Mart., pedicabo ego vos et irrumabo Aureli pathice et cinaede Furi Cat., numne aliter hunce pedicabis? quo modo? Lab. fr.; metaf.: pedicant miserae, Lesbia, te tunicae Mart.

pāgella -ae, f (demin. iz pāgina) stran kakega lista: sed quid ago? non imitor Λακωνισμόν tuum: altera iam pagella procedit Ci. ep., extrema pagella pupugit me tuo chirographo Ci. ep., cum legisset tres pagellas Vulg., in extrema pagella (sc. epistulae) Hier.