Franja

Turonēs -um, m (C., Plin., Lucan.) in Turonī -ōrum, m (C., Hirt., T., Amm.) Túron(c)i, keltsko pleme v zahodni (Lugdunski) Galiji, ki je živelo okrog današnjega Toursa (v tem imenu je še ohranjeno njihovo ime); kolekt. sg. Turonus Túronci: T. — Od tod Turonicus 3 túronski: terrae Ven.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

Umber -bra -brum úmbrijski, úmbrski: canis V., aper H., maritus O., porcus Cat., lacus (= Clitumnus) Pr., opes Stat., vilicus Mart.; subst.

1. Umber -brī, m
a) (sc. canis) umbrijski lovski pes: Sen. tr., Sil., Val. Fl., Umber haeret hians V.
b) Úmbrijec, Úmber: Fest., P. F.; nav. pl. Umbrī -ōrum, m α) Úmbrijci, Úmbri, preb. Umbrije, staro italsko pleme: L., Plin., Plin. iun. β) Umbrī (umbrī) úmbri, mešanci med muflonom in ovco: Plin.

2. Umbra -ae, f Úmbrijka, Úmbra; v besedni igri z umbra: quasi flagitator astat usque ad ostium, nec mi umbra hic usquamst, nisi si in puteo quaepiamst. TR. Quid? Sarsinatis ecquast? si Umbram non habes Pl. (Mostell. 768—770). — Od tod subst. Umbria -ae, f Úmbrija, dežela Umbrijcev med Etrurijo in Jadranskim morjem: Varr., Ci., L., Pr., Plin. idr., imenovana tudi Umbria terra: Gell.; adj. Umbricus 3 úmbrijski, úmbriški: creta Plin.

Usipetēs -um, m (C., Fl.) in Usipiī -iōrum, m. (T., Mart.) Uzípeti, Uzípijci, germansko pleme, ki je v času Cezarja živelo na področju od reke Lippe proti severu ob desnem bregu Rena, od časa cesarja Tiberija naprej pa južno od Lippe.

Opomba: Pri T. in Mart. najdemo v izdajah gen. pl. Usipōrum.

Vaccaeī -ōrum, m Vakcéjci (Vakájci), bojevito pleme v Tarakonski Hispaniji; njihovo glavno mesto je bila Pallantia Palancija (Palantija): Ci. (ki to besedo šalj. izpeljuje iz vacca, češ: Vaccaei so „prebivalci kravje dežele“), L., Plin.

Vandalī -ōrum, m Vándali (Vandáli), germansko pleme, ki je v Tacitovem času živelo ob Odri, v času markomanskih vojn na področju od Krkonošev do Donave, v 4. in 5. stol. po Kr. pa v južni Španiji in severni Afriki: T. (Germ. 2). — Soobl. Vindilī -ōrum, m Víndili (Vindíli): Plin.

Opomba: V izdajah najdemo različne variante zapisa; pri T. poleg acc. Vandalos še Vandalios in Vindilios, v zadnji izdaji je obl. Vandilios; pri Plin. je v novejših izdajah uporabljena obl. Vandili.

Vangionēs -um, acc. -ēs in -ăs, m Vangíoni, germansko pleme, ki je živelo ob levem bregu Rena okrog današnjih mest Worms in Spine: C., Lucan., Plin., T.; metaf. glavno mesto Vangionov (zdaj Worms): Amm.

Varīnī -ōrum, m Varíni, germansko pleme, ki je živelo ob Baltiku: T., Plin.

Variscī ali Varistī (slabša inačica Naristī) -ōrum, m Varíski, Varísti (Narísti), germansko pleme, ki je živelo ob obali Baltika: T., Plin.

Vāsātēs -ium, m in Vāsātae -ārum, m Vazáti, pleme v Akvitaniji: Aus., Amm. — Od tod adj. Vāsāticus 3 vazátski: raeda Aus.

Vasconēs -um, m Váskoni, pleme v Tarakonski Hispaniji ob Pirenejih (njihovo potomci so današnji Baski): T., Plin., Iuv.; atrib. váskonski = (pesn.) pirenéjski: Vascone saltu Paul. Nol. Od tod
a) subst. Vasconia -ae, f Vaskónija, dežela Vaskonov: Paul. Nol.
b) Vasconicus 3 váskonski: Paul. Nol.

Veliocassēs -ium, m (C., Hirt., Plin.) in Veliocassī -ōrum, m (C.) Veliokási, keltsko pleme, ki je živelo na desnem bregu Sene; njihovo glavno mesto je bil Rotomagus Rotomag (zdaj Rouen v Normandiji).

Vellāviī -ōrum, m Velávijci, keltsko, Arvernom podložno pleme, ki je živelo na ozemlju okoli današnjega mesta Velay: C.

Venedī -ōrum, m Vénedi, slovansko pleme ob desnem bregu osrednjega dela Visle: Plin., T. (ki piše Veneti).

Venellī -ōrum, m Venél(c)i, keltsko pleme, ki je živelo na ozemlju današnje Normandije: C., Plin.

Venetī -ōrum, m (Ἐνετοί, pozneje Ἑνετοί; od tod pri Polibiju Οὐένετοι) Véneti

1. ljudstvo, ki je živelo ob severozahodni obali Jadranskega morja na ozemlju današnje Benečije, izhajalo pa naj bi iz paflagonskega plemena Enetov ali Henetov (gl. Antēnor): N. fr., L., Mel., Plin., Sil., T., Iust.; sg. kolekt. Venetus -ī, m Vénet: Lucan. Od tod
a) adj. Venetus 3 vénetski: Eridanus Pr., gentes Sil., terrae Mart., Vergilius Macr., Mantua Sid.
b) subst. Venetia -ae, f (Ἐνετική) Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: L., Plin., Vell. idr.

2. keltsko pleme v Lugdunski Galiji na južni obali Bretanje; njihovo glavno mesto je bilo Venetae Venete (zdaj Vannes): C., Fl. Od tod
a) subst. Venetia -ae, f Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: C.
b) adj. Veneticus 3 vénetski: bellum C. Rimljanov z Veneti, insulae Plin.

3. pleme v Aziji: Mel.

4. inačica za Venedī (gl. Venedī).

Veragrī -ōrum, m Verágri, keltsko pleme v Narbonski Galiji: C., L., Plin.

Vēstīnī -ōrum, m Vestín(c)i, sabelsko pleme, ki je živelo ob vzhodni obali srednje Italije: L., Corn., Plin. Od tod adj. Vēstīnus 3 vestínski: legio, populus L., caseus Plin., senex Iuv., grex Mart., aquae Lucan., iuventus Sil.

veterīnus 3 (prim. skr. vatsáḥ tele in gl. vetus) vprežen: bestia Ca. ap. Fest. ali pecus Ann. vprežna živina, genus Plin., veterinum semen Lucr. seme (pleme) vprežne živine, veterinum semen equorum Lucr. seme vprežnih konj; subst. veterīnae -ārum, f vprežna živina, tovorna živina: Varr., Plin.

Vettōnēs (Vectōnēs) -um, m (Οὐέττωνες in Οὐέττονες) Vetón(c)i, ibersko pleme, ki je živelo v severozahodni Hispaniji in Luzitaniji: C., L., N., Lucan., Sil., Hier. Od tod subst.

1. Vettonia -ae, f Vetónija, ozemlje Vetonov: Prud.

2. vettonica (pozneje pokvarjeno betonica) -ae, f bot. čistec, starejše bukvica, betonika: Plin.