Franja

licinus¹ 3 (morda iz *lĕcĭnos; prim. gr. λεκροί roglji jelenovega rogovja, lat. lacertus) navzgor ukrivljen, upognjen, zavit (o rogovih): Serv.

līcium -iī, n (morda iz *līqu̯i̯om, sor. z ob-līquus)

1. tkalski t.t. prečna nit v tkanini, v pl. = votek (tela = podolžna nit, v pl. = (o)snutek, osnova); v sg. Luc., Plin., Ap.; v pl.: Plin., Amm., licia telae addere V. ali licia telis adnectere Tib. novo tkanino začeti (zasnovati), Phariis miscere licia telis Lucan.

2. nit sploh: Hyg., Plin., Aus., triplici diversa colore licia V.

3. trak: licia dependent longas velantia saepes O., ligat cum fusco licia rhombo O.

4. ženski spletek v laseh (kot okras): licia crinibus addunt Prud.

5. tkanina: licium varii coloris Petr.

6. majhen pas okoli trebuha: furtum per lancem liciumque concipere Gell. zaradi tatvine formalno opraviti (opravljati) hišno preiskavo (pri sodni hišni preiskavi si je preiskovalec držal darilno torilo (lanx) k očem (da ga ne bi prepoznali), namesto običajnih oblačil pa je imel na sebi le pas (licium), da bi ga ne osumili, da je v svojih oblačilih prinesel v hišo kaj, kar bi lahko bilo ukradeno); prim. lanx.

Licymnius 3 (Λικύμνιος iz Λίκυμνα, grad mesta Tirint (Tiryns)) likímnijski: stagna Stat.

liēn -ēnis, m: Pl., Plin. ali lienis -is, m: Cels., pl. lienes: Ca., Plin. idr., stlat. obl. za splēn (prim. skr. plīhán = gr. σπλήν (iz *σπληγχ), od koder izpos. v lat. splēn = (starejše) sl. slezena, gr. σπλάγχνα drobovje) vranica, slezena; šalj. = fiscus: Traianus ap. Aur.

Ligdus -ī, m (λίγδος možnar) Lígdus, Krečan iz Fajsta (Phaestum), oče Ifide (Iphis), Teletuzin (Telethusa) soprog: O.

lignōzōn -ontis, m (gr. iz λιγνύς dim) lignizónt = „dim(n)ast“, „temen“, „zamolkel“, vrsta indijskega granata (rubina, ognjenca): hunc carbunculum candidum vocavere, eum, qui languidius lucet, lignyzontem Plin.

ligō² -ōnis, m (prim. gr. λίσγος [iz *λίγσκος] kopača, sekira)

1. motika, kopača, rovnica: Col., Plin., Mart., Vulg., ligonibus versare glebas H., purgare ligonibus herbas O., ex proximis agris ligones, dolabras … convectant T.

2. meton. poljedelstvo: aetas et pelagi patiens et cassidis atque ligonis Iuv.

līlium -iī, n (izpos. λείριον, verjetno ni indoev. izvora, prim. koptsko hrêri in hlêli)

1. bot. lilija, límbar: Varr., O., Plin., Pall., breve l. (naspr. vivax apium) H., poseb. bela lilija: lilia alba V., Plin., Tib., candida V., O., Pr., canentia O., argentea, lucida Pr., in rdeča lilija: rubens l. Plin.

2. meton. kot voj. t.t. lilija, poseben okop, ki ga je sestavljalo več vrst lilijinim čašam podobnih jam, ki so rabile kot pasti. Vanje so zabijali kole, ki so moleli 10 cm iz zemlje kakor vrat pestiča iz lilijine čaše: C. (Bell. Gall. 7, 73, 8).

līma¹ -ae, f (iz *(s)lei-mā ali *slī-mā, indoev. kor. *slei-; prim. lat. lēvis, gr. λεῖος in stvnem. slīmen bleščeče zbrusiti)

1. pila: Vitr., lima enim materiae fabrilis est Varr. limā praeterire aliquid Pl., limā polire aliquid Plin., Q., vipera limam momordit, topazius limam sentit Ph.

2. metaf. pila = umetniško piljenje, glajenje, brušenje, dodelava kakega spisa: Vell., labor limae H., defuit et scriptis ultima lima meis O., limā polire Q. ali persequi Plin. iun.

limbus -ī, m (iz *lembos; prim. skr. lámbate visi navzdol, pada, drži se, oprijema se (česa), stvnem. limphan, limfan primeren biti, gilimpf primernost, ang. limp šepati)

1.
a) (na obleki) rob, obroba, obrob(ek), obšitek, obšiv(ek): Sidoniam picto chlamydem circumdata limbo V., indutus chlamydem Tyriam, quam limbus obibat aureus O.
b) (na tkanini, blagu) krajec, rob, nav. pl. krajci, rob(ovi), obrobje: ultima pars telae tenui circumdata limbo O., poplitibus suberant picto genualia limbo O.
c) trak, povoj, preveza, poveza, obveza: frontem limbo velata pudicam Cl., imminuerent frontem limbis Arn.
d) pas: picto discingit pectora limbo Stat.

2. metaf. limbus duodecim signorum živalski krog, zodiak: Varr.

līmen -inis, n (ali iz *lei-men, sor. z līquis, ob-līquus, līmes, līmus 3, tedaj = „prečnik“, „prečnica“ ali iz *ln̥g-smen = „skok“, „stopalnica“ (indoev. kor. *legu̯h-); prim. skr. lánghati (po)skoči, skoči (skače) čez, lat. lĕvis; prim.: transversa omnia antiqui lima dicebant, a quo et limina ostiorum et limites et limus, cingulum, quo servi publici cingebantur, obliqua purpura Isid.)

1. prag.: Nov. ap. Non., Varr., limen cubiculi, limina aedium Ci., limen templi C., curiae Plin., Arabicum Pr. iz arabskega marmorja, custos ad limina V. vratar, intra limen Sen. ph. med štirimi stenami (sc. svojega doma) (naspr. foris), intrare limen Ci. idr. ali intra limen subire Pl. ali limina subire Iuv., amat ianua limen H., in limine domus suae consistere Cu., multis annis non transisse domus suae limen Sen. tr.; pesn.: non alio limine dignus Pr. = nobene druge ljubice; preg.: a limine s praga = (tako rekoč) mimogrede, gredoč, spotoma: prospicienda tantum et a limine salutanda Sen. ph.

2. sinekdoha hiša, dom, domovanje, stan(ovanje), bivališče: domos et dulcia limina mutant V., tua limina adirem V., l. sceleratum V. domovje (bivališče) brezbožnikov (v podzemlju), penetrare aulas et limina regum V. palače, limine pelli V., limine contineri L., famuli ad limina Sil.

3. meton. prag =
a) vrata, vhod: mihi parta quies omnisque in limine portus V. ob vhodu v pristanišče miru, Casilina limina Sil.
b) izhod, izhodišče (o pregradah na dirkališču): corripiunt spatia … limenque relinquunt V.
c) mejnik, meja: l. Ausoniae V., Apuliae H., maris interni Plin. = Gibraltar, gibraltarska morska ožina.

4. metaf. prag =
a) začetek: leti iam limine in ipso Lucr., a mortis limine restituam Cat., in primo limine vitae Sen. tr., primo in limine vitae Lucan., in ipso limine victoriae stamus Cu., non in limine operum laborumque nostrorum, sed in exitu stamus Cu., a limine ipso mortis revocatus Plin., video quosdam in ipso statim limine obstaturos mihi Q., in limine belli T.
b) konec: lucis finitae Ap.

līmes -itis, m (iz adj. līmus 3 in *i-t idoč)

1. prečnica = prečna pot, omejek, meja, ozara ali griva (med njivami ali vinogradi): O., prodigunt in lutosos limites ac lustra Varr., semitas novosque limites in agro fieri non patiatur Col., l. decumanus Plin. glavna meja od vzhoda proti zahodu, l. transversus Plin. prečna meja od severa proti jugu, per limites foras itur ad agros Isid.

2. meton.
a) ozara kot (črta) mejnica, mejna črta, meja, mejišče, tudi mejnik: partiri limite campum V., saxum antiquum, ingens, … limes agro positus, litem ut discerneret arvis V., ultra limites clientium salis avarus H., quā potestate limites meos commoves? Tert.; pren.: benignitatis fines introrsus referre et illi minus laxum limitem aperire Sen. ph.; poseb. črta mejnica = α) smoter, namen, cilj: l. carminis Stat. β) razlika, razloček: iudicium brevi limite falle tuum O., quaedam perquam tenui limite dividuntur Q.
b) utrjena mejnica, meja, mejna črta, mejni nasip (med dvema deželama): penetrat interius, aperit limites Vell., limite acto T., Romanus limitem a Tiberio coeptum scindit T., cuncta inter castellum Alisonem ac Rhenum novis limitibus … permunita T.

3. posplošeno = sploh cestna črta, proga, cesta, pot, steza: l. Appiae L., extra portam est limes in gymnasium ferens L., eo limite signa extulerunt L., profectus inde transversis limitibus L. po stranpoteh, po stranskih poteh, l. latus L., lato te limine ducam V., laevo limite V. na levo, l. acclivis O., limite recto fugere O., fugientibus me pateant limites Cu.; pren.: si male dicitis, nostro gradiar limite Pl., quasi limes ad caeli aditum patet Ci., idem limes agendus erit O. isto pot bo treba hoditi = po istih sredstvih bo treba posegati.

4. metaf.
a) pot, svetli, ognjeni pramen kometov in drugih nebesnih teles: tum longo limite sulcus dat lucem V., flammiferumque trahens spatioso limite crinem stella micat O., bolis vero perpetua ardens longiorem trahit limitem Plin., sectus in obliquum est lato curvamine limes O. živalski krog, zodiak, l. curvus O. mavrica.
b) struga: l. aquarum O., solito dum flumina currant limite O., haec lympha puellis avia secreti limitis una fluit Pr.
c) žila, črta na dragulju: nigram materiam distinguente limite albo Plin.
d) limites circi prehodi med sedeži v cirkusu: Tert.

līmināris -e (līmen) prážen, pragóven (iz subst. prag): trabes Vitr. nadpražniki, tramovi (preklade) nad vrati; metaf.: pagina l. Aug. sprednja stran.

līmitrophus 3 (hibrid. iz līmes in gr. τρέφω) „mejoréjen“, mejo vzdržujoč: limitrophi fundi Cod. Th., Cod. I. = limitanei agri obmejnim častnikom in vojakom (graničarjem) za preživljanje podeljena zemljišča (gl. tudi līmitāneus).

Limnā(t)ē -ēs, f (iz λίμνη jezero) Limná(t)a = „Jezerka“, rečna nimfa, Gangesova hči: erat Indus Athis, quem flumine Gange edita Limnaee vitreis peperisse sub undis creditur O.

Limnātis -idis, f (Λιμνᾶτις, dor. nam. Λιμνῆτις iz λίμνη jezero) Limnátida = „ Jezerka“, bogočastno ime Diane, zaščitnice ribičev: T.

līmus¹ 3 (sor. z līmen, līmes, ob-līquus, morda iz *līqu̯-smos ali *leīqu̯-smos) poševen, od tod

1. (v očeh) škileč, škilav, škilast, krivogled, prekast: limis subrisit ocellis O., l. oculi Plin., Q.; tudi brez subst. oculi: aspicito limis Pl., ego limis specto sic per flabellum clanculum Ter., ut limis rapias, quid … H. da poškiliš in izveš.

2. (o osebah) postrani gledajoč (pogledujoč): limus intra limites culinae Varr. ap. Non., l. di Arn. — Soobl. līmis -e: Amm.

līmus² -ī, m (ali iz *loimos, sor. z linere, prim. lat. lēvis, stvnem. leim, leimo = nem. Lehm ilovica, stvnem. līm = nem. Leim lepilo, klej, apno ali pa iz *slīmos iz indoev. kor. *(s)lei̯- sluzav, sluzast, lepljiv, gladek; prim. gr. λείμαξ (polž) slinar, lazar = lat. līmāx (gl. līmāx))

1. blato (ki se useda na dno vode), glen, mulj, palúd: luta et limum aggerebant Ci. ap. Non., omnis mundi quasi limus in imum confluxit gravis Lucr., amnis … obducto late tenet omnia limo V., amnes limum felicem trahunt V. oplajajoče (rodovitno) blato, aqua limo turbata H., in vadis haesitantis frumenti acervos sedisse inlitos limo L.; metaf.: pectora … limo vitiata malorum O., ad limum V. do dna.

2. črevesno blato, govno, iztrebki, lajno: Pall., lēvis l. V. kravjak (po drugih: spolzka ilovica).

3. blato, ki se česa drži, nesnaga, umazanija: gravis veteri craterae limus adhaesit H., l. dentium Cael.

4. glina, ilovica, il(o): limus durescit igni V., princeps l. H. prva ilovica (iz katere je Prometej oblikoval ljudi).

Opomba: Stlat. je beseda masc. in fem. po Prisc.

līmus³ -ī, m (morda iz *lītsmos, najbrž sor. z līmus 3) predpasnik bogoslužnih strežnikov, poševno obšit z bagrom: Tiro Tullius, M. Ciceronis libertus, „lictorem“ vel a „limo“ vel a „licio“ dictum scripsit: „Licio enim transverso, quod „limum“ appellatur, qui magistratibus“ inquit „praeministrabant, cincti erant.“ Tiro ap. Gell., alii fontemque ignemque ferebant velati limo et verbena tempora vincti V., limus … est vestis, qua ab umbilico usque ad pedes teguntur pudenda poparum. Haec … vestis habet in extremo sui purpuram limam, id est flexuosam Serv.

līnea (v rokopisih in izdajah tudi līnia) -ae, f (līneus: līnum)

1. lanena nit, vrvica, vož, vožínec, motvóz: nectere lineas, restes, funes Varr., ligato pede longa linea gallina custoditur Col., linea longinqua per os … religata Plin., l. dives Mart. ali l. margaritarum Dig. niz biserov, linea a genere suo appellata, quia ex lino fit Isid.

2. occ.
a) lineae mrežne niti: in plagis lineae offensae Plin.; meton. linea mreža: si feras lineis … contineas Sen. ph., usque ad infirma lineae Plin.
b) ódičnica, ribiška vrvica: tremulā captum lineā trahit piscem Mart.; preg.: mittam lineam Pl. hočem mu vreči trnek = hočem poskusiti ujeti ga.
c) merilna vrv(ica) rokodelcev (zidarjev, tesarjev idr.), grezilo, grezilna vrv: lineā discere uti Ci., ad lineam = v smeri navpik, navpično, solida corpora ferri deorsum ad lineam Ci., rectis lineis Ci. navpično navzgor, longitudines ad lineam, altitudines ad perpendiculum exigantur Vitr.
d) α) sploh vsaka poteza, narejena s peresom ali čopičem, poteza, poteg(ljaj), črta, linija (v geometriji, risarstvu, slikarstvu): linea est longitudo sine latitudine et altitudine Varr., lineam scribere Ci., lineam cinere ducere Plin., lineam ex colore ducere Q., l. circumcurrens Q. krožnica, lineae extremae Plin. obris, kontura, očrt; preg.: nulla dies sine linea Plin. brez poteze s čopičem, albā lineā signare, gl. albus; pren. očrt, načrt, obris, kontura, skica, zasnova, zasnutek, osnutek: primas lineas ducere Q., lineas umbrasve facere Gell. β) poseb. črta mejnica in od tod sploh pot, steza: Prud.; metaf. sorodstvena črta, sorodstvena linija: non tibi clara gentis linea nec proavis demissum stemma Stat., stemmata cognationum directo limite in duas lineas separantur Dig. γ) brazda prečnica (γραμμή) potegnjena na stadionu pred startom in ciljem tekališča ter zasuta z apnom ali kredo: Cass.; od tod pren.: si quidem est peccare tamquam transire lineas Ci. tako rekoč „iz ojnic skočiti“, „ojnice prestopiti (prestopati)“ = prestopiti (prestopati) mejo (ogrado), cum poëtae transilire lineas impune possint Varr., mors ultima linea rerum est H. konec (meja) (vsega pozemeljskega), lineas admoveri sentio Sen. ph. čutim, da se bližam koncu, da bom moral kmalu umreti; preg.: extremā lineā amare Ter. od daleč ljubiti, svojo ljubico smeti videti le od daleč. δ) pregraje v gledališču, tj. globoke, več kot 30 cm široke zareze v tlaku, ki so ločevale posamezne vrste sedežev: cogit nos linea iungi O.; pren.: adversus hoc facientem lineas poposcit Q. ε) v pl. obrazne črte, obrazne poteze, črte obličja, raze v obličju: Arn.