Franja

Claudiānus -ī, m Klavdijan, rim. nom. propr. Poseb.

1. Claudius Claud. Klavdij Klavdijan iz egipt. Aleksandrije, lat. pesnik ob koncu 4. in začetku 5. st. po Kr.: Aug., Sid.

2. Claud. Ecdidius Mamertus Klavdijan Ekdidij Mamert, lat. cerkveni pisatelj in pesnik sredi 5. st. po Kr.: Sid.

Claudius (vulg. Clōdius) 3 Klavdij(ev), Klodij(ev), ime prvotno sab. rodu, ki se je l. 504 pod Ato Klavzom (Atta Clausus = Appius Claudius) priselilo v Rim in bilo sprejeto med patricije; rod je bil slaven po stanovitnosti in odločnosti, nič manj pa tudi po ošabnosti in sovraštvu do plebejcev. Pozneje se je od njega odcepila ter poplebejila veja (njen najimenitnejši rod so bili Marcellī) in nekateri Klavdiji so se imenovali Clōdiī. Izmed patricijskih Klavdijev so najznamenitejši:

1. Appius Claudius Sabinus Apij Klavdij Sabin(ec), ki se je l. 504 preselil v Rim: L., T., Suet.

2. njegov sin Appius Claudius Sabinus, konz. l. 471: L.

3. Appius Cl. Regillensis Crassus Apij Klavdij Regilski Kras, sin 2., decemvir l. 450, znan po svojem silovitem ravnanju z Virginijo: L.

4. App. Cl. Crassus, diktator v vojni s Herniki l. 362: L.

5. Ap. Cl. Caecus (Slepi), ki je kot cenzor l. 312 zgradil cesto, poimenovano po njem via Appia, in vodovod; prvi znani rim. prozaik, sloveč tudi zaradi govora, s katerim je l. 281 preprečil premirje s Pirom: Ci., L., Sen. ph., T. idr.

6. P. Cl. Pulcher Publij Klavdij Pulher, sin 5., kot konz. l. 249 je dal pri Drepanu potopiti svete kokoši: Ci., L. epit., Val. Max., Gell.

7. iz rodbine Pulhrov so poseb. znani še trije bratje
a) App. Cl. Pulcher, z Lukulom l. 70 v Aziji, Ciceronov nasprotnik; l. 49 je s Pompejem bežal pred Cezarjem in umrl na Evbeji: Varr., Ci., Lucan., Gell.
b) C. Cl. Pul. Gaj Klavdij Pulher, l.56 propretor v Aziji: Ci.
c) P. Clodius Pul. Publij Klodij Pulher, ki se je s Ciceronom zasovražil od svoje blaznosti v svetišču dobre boginje (Bona Dea) ter kot tr. pl. l. 59 izpeljal pregon svojega nasprotnika; l. 53 ga je kot kandidata za konzulstvo Milon pri pouličnem spopadu ubil: Ci., Vell., Suet. Njegova sestra Clōdia Klodija s priimkom Quadrantāria Kvadrantarija (gl. quadrantārius), poročena s Kvintom Metelom Celerom, huda Ciceronova sovražnica, je bila ljubica Marka Celija in Katúla: Ci.

8. neko Klavdijo Kvinto (Claudia Quinta) omenjajo: Ci., L., Val. Max., Aur. Kot književniki so vredni omembe:

9. Claudius Klavdij, ki je polatinil gr. pisane letopise Gaja Acilija Glabriona; prevod je bil Liviju zgodovinski vir: L.

10. Q. Cl. Quadrīgārius Kvint Klavdij Kvadrigarij, rim. letopisec, Sulov in Sizenov sodobnik, tudi vir Liviju, ki ga kratko imenuje Claudius: L., Vell., Gell.

11. Cl. Mamertīnus Klavdij Mamertin
a) sicer neznan govornik ob koncu 3. st. po Kr., napisal (ohranjen) hvalilni spis na cesarja Maksimijana in njegovega sovladarja Dioklecijana.
b) govornik v 2. pol. 4. st. po Kr., napisal (ohranjeno) zahvalnico ces. Julijanu, ki mu je podelil konzulstvo: Amm. — Za druge veje tega rodu (npr. za Marcele, Nerone) prim. ta gesla. Neronovega rodu je Tib. Claudius Drusus Nero Germanicus Tiberij Klavdij Druz Neron Germanik, kot (4.) rim. cesar (od l. 41 do 54 po Kr.) kratko imenovan Claudius, roj. l. 10 pred Kr. v Lugdunu, zastrupljen od svoje žene Agripine: Sen. ph., Plin., T., Suet. — Kot adj. Claudius (Clōdius) 3 Klavdijev (Klodijev): gens L., tribus L., V., Serv. okraj na fidenskem ozemlju, via Cl. O. stranska cesta Kasijeve ceste (via Cassia) v južni Etruriji, aqua Cl. Suet., Front. od Kaligule začeti in od ces. Klavdija zgotovljeni vodovod, lex Cl. (ces. Klavdija) T., leges Clodiae (ljudskega tribuna Klodija) Ci., porticus Claudia Mart. Od tod nadaljnje tvorbe: Claudiānus 3 Klavdijev: castra (Apija Klavdija Pulhra) L., cometes Sen. ph. za ces. Klavdija vidna, tempora (ces. Klavdija) T.; vulg. Clōdiānus 3 Klodijev (= ljudskega tribuna Klodija): crimen (njegov uboj) Ci., operae (njegovi pomagači) Ci., incendia (od njega povzročeni) Ci.; redko Claudiālis -e Klavdijev (= ces. Klavdija): flamonium T.

clāvus -ī, m (gl. claudō¹)

I.

1.
a) žebelj, klin: clavi ferrei Ca., Pl., C., Vitr., Plin., aliquid clavis configere ali religare C., clavorum cacumina Val. Max., clavi caligares ali caligarii Plin. žbice (prim.: in digito clavus mihi militis haeret Iuv.), clavi muscarii Vitr. širokoglavi žeblji, clavi cornei Ca. klini, cl. tabularis Petr., cl. trabalis Arn. gredni klin (gredni žebelj), kot znak nespremenljive usode: Necessitas clavos trabales et cuneos manu gestans H., prim.: si figit adamantinos summis verticibus diva Necessitas clavos H.; preg.: beneficium, quem ad modum dicitur, trabali clavo figere Ci. z močnim klinom pribiti = ne pozabiti je, clavum clavo eicere Ci. klin s klinom izbijati, zlo z zlom preganjati. Po starem (etr.) običaju so Rimljani označevali število let z žeblji: vsako leto 13. dne septembra je najvišji oblastnik v Rimu zabil en žebelj v steno kapele (cella) kapitolskega Jupitra (po etrur. štetju se je namreč leto začenjalo v mesecu septembru); od tod: dictatorem dicere clavi figendi causa L.; zdi se, da so kmetje tako šteli leta še v poznejši dobi: Petr. (Sat. 135, 8 in 9); od tod pren.: ex eo die clavum anni movebis Ci. ep. boš štel začetek leta.
b) occ. osnik, lunek, žebelj v kolesni osi, da se kolo ne sname: Hyg.

2. pren.
a) držaj na krmilu, met. krmilo: Q., Stat., cum... ille (gubernator)... clavum tenens quietus sedeat in puppi Ci., ipse sedens clavumque regit velisque ministrat V., clavumque ad litora torquet V.; pren.: clavum tanti imperii tenere Ci., clavum abicere Arn.
b) žeblju podobna izboklina ali taka oteklina na človeškem in živalskem telesu, bradavica, kurje oko ipd.: Cels., Col., Plin., Plin. iun.; occ. hiba ali bolezen oljk: Plin.
c) „bradavica“, spačen porod čebel: Plin. (nekateri pišejo clarus).

— II. škrlatni trak, škrlatni rob, vtkan ali prišit na rim. tuniko; senatorji in po činu najstarejši vojaški tribuni (senatorskega rodu) so nosili tuniko s širokim robom (latus cl.), vitezi in mlajši voj. tribuni pa z ozkim (angustus cl.): L., Plin., Q. idr., tunicae clavi Varr. ap. Non., latum demisit pectore clavum H. stopil je v senat, clavum mutare in horas H. oblačiti se zdaj kakor senator, zdaj kakor vitez, latum clavum induere Plin. iun. obleči senatorsko tuniko, alicui latum clavum impetrare Plin. iun., Suet. senatorstvo komu izprositi (izposlovati), angusto clavo contentus Vell., cretus paupere clavo Stat. Za cesarjev so nosili tuniko s širokim robom sploh sinovi staropatricijskih rodbin, ki so se pripravljali na državne službe: Suet., in-duiturque humeris cum lato purpura clavo O., clavi mensura coacta est O. ostal sem vitez z ozkim robom; nosili so jo tudi glasniki: Plin.; tudi na brisačah, prtih idr. so delali tak rob: Mart.; met.: latus clavus tunika s širokim robom: (ferunt Caesarem) usum... lato clavo ad manus fimbriato Suet.; tako tudi samo clavus: sumere depositum clavum fierique tribunum H. zopet postati senator in voj. tribun.

clepsydra -ae, f (gr.κλεψύδρα) vodna ura, klepsidra (podobna peščenim uram), posoda s sitastim dnom, skozi katero se je po kapljah precejala voda. Scipion Nazika jo je prinesel z Grškega v Rim, kjer so z njo pri sodnih razpravah, govorih in govornih vajah merili za govor določeni čas, v vojaških taborih pa razdelitev nočnih straž (vigiliae); pozneje tudi v zasebnih hišah: Sen. ph., Plin., Plin. iun. idr.; od tod: cras ergo ad clepsydram (sc. dicemus) Ci. po vodni uri, ad clepsydram latrare Ci., binas (septem itd.) clepsydras petere Mart., Plin. iun. izprositi si dve vodni uri (sedem itd. vodnih ur) časa za govor, dve vodni uri (sedem itd. vodnih ur) hoteti govoriti, binas (septem itd.) clepsydras dare Mart., Plin. iun. dovoliti (komu) dve uri (sedem itd. ur) govoriti (dve klepsidri sta približno 24 minut).

cliēns (st.lat. cluēns) -entis, gen. pl. -tium (-tum Pl., H., Sen. ph., Macr.), m

1. (v Rimu) branjenec, varovanec, klient. Vsak patricijski rod (gens) je imel svoje kliente; ti so bili v najstarejših časih polsvobodnjaki, izšli iz podvrženih staroselcev, ki so izgubili z drugimi državljanskimi pravicami tudi lastninsko pravico in v svojih zadevah niso smeli nastopati pred sodiščem. Starosta rodu je moral svojim varovancem kot njihov zavetnik (patrōnus) povsod pomagati z besedo in dejanjem ter jih zlasti zastopati pred sodiščem. Zato pa je bil varovanec dolžan s svojim zavetnikom in tudi za njega prijeti za orožje ter prispevati k raznim njegovim stroškom (če je bilo npr. treba zavetnikovo hčer oskrbeti z balo, z odkupom rešiti zavetnika ali kakega njegovega soplemenitnika iz vojnega ujetništva in v drugih težavnih položajih). Zavetnik in klient se nista smela tožiti, niti drug proti drugemu pričati pred sodiščem. To pravno razmerje je bilo pod verskim varstvom: patronus si cluenti fraudem fecerit, sacer esto Tab. XII ap. Serv., testimonium adversus clientem nemo dicit Ca. ap. Gell., Mallius Glaucia quidam,... cliens et familiaris istius T. Rosci Ci., deserere clientes C. ap. Gell., adesse clientibus Suet., equites illos, Cn. Pompei veteres fidosque clientīs, voluntate eius Pisonem aggressos S., accitis domum... clientibus L., si clientum longa negotia diiudicatā lite relinqueret H., qui modo patronus, nunc cupit esse cliens O. Varovanci so se polagoma porazgubili med plebejce in so bili odtlej le reveži, plebejci, ki so služili svojemu zavetniku tako, da so se mu vsako jutro poklanjali (salutatio) in ga spremljali na forum ali na Martovo polje, za kar so dobivali od njega denar in hrano. — Tudi cele občine, province, celo narodi, so si izbirali svoje zavetnike ter so se imenovali njihovi klienti: Segestani, clientes tui Ci., Syracusani, istius clientes Ci.

2. pren. (izven rim. ozemlja) branjenec, varovanec, fevdnik, vazal, podanik: Orgetorix... omnes clientes obaeratosque suos... eodem coëgit C., Nabdalsa... dicit, quae ipse paravisset facere, perfidiā clientis sui praeventa S., ille (Bessus) cum clientum manu... novas copias... contrahebat Cu., ereptus Segestes magna cum propinquorum et clientium manu T.; o celih narodih: cum his (Germanis) Haeduos eorumque clientes... armis contendisse C., Eburones, Nervii, Aduatuci atque horum omnium socii et clientes C.; pesn.: cliens Bacchi H. (o pesniku) varovanec.

clientēla -ae, f (cliēns)

1. (v Rimu) razmerje med varovancem in zavetnikom (klientom in patronom), zavetništvo, varovanstvo, varstvo, zaščita, klientela: Ter., magnae clientelae C., se in Chrysogoni clientelam contulerunt Ci.; v varstvu rim. zavetnika je lahko tudi kaka rim. pokrajina, občina: pro clientelis hospitiisque provinciarum Ci., coloniarum et municipiorum clientelae T.; pren.: poëtae sub clientela Musarum Suet.; met. = varovanci, klienti: Vell., Val. Max., Suet., ne amitteret tantas clientelas Ci., vitam in extremum adductam a clientelis et servitiis Octaviae T.

2. pren. (izven rim. države) razmerje med šibkejšim in mogočnejšim narodom, varovanstvo, podložništvo, vazalstvo: magnae erant Haeduorum clientelae C., veteres clientelas restituere Ci., se Remis in clientelam dicare C., gentes in clientelas recipere Plin., clientelis exterarum nationum abundare T.; met. varovanci, klienti, družina, spremstvo: sordida paulo ante clientelae pars Iust., incedentibus regiis clientelis T.

Clīvicola -ae, m (clīvus in colere) Klivikola, boginja vzhodov in navzdolnjih poti na rim. gričih: Tert.

clīvus (st.lat. clīvos) -ī, m (*clīnō)

1. strmina, reber, vzpenjajoča se tla: calcari quadrupedem agitare advorsum clivom Pl. navkreber, colles incipiunt molli iugum demittere clivo V., ex inferiore loco adversum clivum incitati C., lenis a tergo clivus erat L., clivum mollire C., L. strmec znižati; preg.: clivo sudamus in imo O. znojimo se že pod goro = težava se šele začenja, čaka nas še veliko truda, lassus tamquam caballus in clivo Petr.; pren.: c. mensae O. nagnjenost mize (ki nima ene noge).

2. occ.
a) vzpenjajoča se pot ali cesta, klanec, poseb. clīvus Capitolīnus: L. Kapitolski klanec, strma cesta od Septimijevega slavoloka do vrha Kapitola, sacer clivus H. pot od Vestinega svetišča na Palatin.
b) arhit. dohod, klanček ali klančina v rim. hiši: Vitr.

Opomba: Pl. heterogeneum clīva -ōrum, n: Ca. ap. Non., Front.

Cloelius (Cluilius) 3 (cluēre) Klelij(ev), Kluilij(ev), ime albanskega, pozneje rim. patricijskega rodu. Poseb.

1. Cluilius Kluilij, zadnji kralj v Albi; po njem se je imenovala Cluilia fossa (fossae Cluiliae ali Cloeliae) Klulijev (Klelijev) jarek: L., P. F.

2. Cloelia -ae, f Klelija, rim. devica, ki je kot talka na čelu sotalk zbežala iz Porzenovega tabora: L., V., Val. Max. idr.

clūden -dinis, n (najbrž gr. izpos.; prim. κολοίδιον bodalo, ki se je nosilo poleg meča) meč rim. gledališkega igralca, z rezilom, ki je pri sunku zdrknilo nazaj v ročaj: Ap.

Cluentius 3 Kluencij(ev), ime rim. rodu, poseb. A. Cluentius Habitus Avel Kluencij Habit iz Larina, ki ga je zagovarjal Cicero: Ci., Q. Od tod adj. Cluentiānus 3 Kluencijev: pecunia Ci., iudicium Q.

Cluvius 3 (prim. Cluvia) Kluvij(ev), ime kampanjskega rodu, ki se je pozneje deloma preselilo v Rim. Poseb.

1. C. Cluvius Gaj Kluvij, rim. vitez: Ci.

2. M. Cluv. Mark Kluvij iz Puteolov, bankir: Ci. ep.

3. M. Cluv. Rufus Mark Kluvij Ruf, rim. govornik, zgodovinopisec in državnik v času ces. Klavdija: T., Suet., Plin. iun.

4. neko Kluvijo (Cluvia) omenja Iuv.

Coccēius 3 Kokcej(ev), ime rim. rodu. Poseb.

1. L. Cocceius Nerva Lucij Kokcej Nerva, pravnik in državnik, ki je l. 40 z Mecenatom in Azinijem Polionom izposloval brundizijsko pogodbo med Oktavijanom in Antonijem ter l. 37 tudi posredoval med njima, konz. l. 36: H.; pl. Coccei možje, kakršen je bil Kokcej: Sen. ph.

2. M. Cocc. Nerva Mark Kokcej Nerva, sloveči pravnik v Tiberijevem času, consul suffectus, katerega leta, ni znano, gotovo pa pred l. 24 po Kr., umrl l. 33 po Kr.: T., Front., Dig.

3. njegov istoimenski vnuk, pretor l. 65 po Kr., konz. l. 71 po Kr., rim. ces. od l. 96 do 98 po Kr.: T., Aur., Eutr.

cocles (Cocles) -litis, m (gr. κύκλωψ) enooki, poseb. o enookih Arimaspih: Enn. ap. Varr., Plin., nam hi (Coclites) sunt unoculi Pl. Kot rim. priimek: Horatius Cocles Horacij Koklit, Rimljan, ki je l. 509 sam Porzeni branil tiberski most: Ci., L., V. idr.

coëmptiō -ōnis, f (coëmere)

1. nakupovanje, pokup: frumentaria Cod. Th., Iudaicorum mancipiorum Vulg.; kot monopol: Boet.

2. occ.
a) kupni zakon, ena izmed treh oblik strogega rim. zakona: žena se proda pred petimi pričami v moževo oblast (in manum): Varr., G., Boet., ingenua fuit, in manum convenerat coëmptione Ci.
b) navidezni (kupni) zakon, sklenjen nav. s kakim starcem brez otrok. V tak zakon so stopale rim. žene, kadar so hotele postati samostojne in se tako odtegniti varstvu (tutela) sorodnikov; zakon se je lahko razdrl s tem, da je bila žena odpuščena iz moževe oblasti (gl. manūmissiō): G., senes ad coemptiones faciendas reperti sunt Ci.

cohors (tudi cōrs in chōrs) -hortis, f

1. ograjen prostor, ograda, obor, dvor(išče); obl. cohors: abstulerat multas illa (volpes) cohortis aves O.; obl. cors: Col., villam in Tiburti habes, cortem in Palatio Glaucia ap. Ci. (De orat. II, 263); obl. chors: Varr. ap. Non., Vitr., Vop., Aug., non chortis aves, non ova supersunt Mart.

2. met. (skoraj le v obl. cohors)
a) dvor = spremstvo: coh. regia L., reginae cohors ad terram defluxit equis V.; za cesarjev cesarja obdajajoči dvorjani: coh. amicorum Sute.; tudi pri tujih vladarjih: coh. amicorum ali nobilium Cu. Poseb. cohors praetōria α) vojaško spremstvo ali telesna straža vojskovodje: sibique eam (decimam legionem) praetoriam cohortem futuram C., cohortem praetoriam in medios hostīs inducit S., quos medios cohors praetoria disiecerat S.; iron.: cum hanc sit habiturus Catilina scortorum cohortem praetoriam Ci. β) vojaško spremstvo namestnika v provincah, deloma področni uradniki, deloma učeni možje prijatelji, ki si jih je namestnik sam izbral ali pa so prostovoljno odšli z njim iz Rima, vojaški „štab“: Ci. idr.; isto tudi cohors praetoria Ci. ali samo cohors: Cat., Tib., (Verres) edixit sese... iudicem de sua cohorte daturam Ci., tota Metelli cohors aderat Ci., studiosa c. H., laudat Brutum laudatque cohortem H.
b) voj. vojaška enota, kohorta = deseti del rim. legije, t.j. 3 manipuli ali 6 centurij: Varr., S., V., Vell., T., Cypr. (z obl. cors) idr., equitatum et cohortis optimas perdidimus Ci. ep., legatum cum sex cohortibus reliquit C., c. legionaria C.; pogosto (v naspr. z legijami) kot voj. oddelki pomožnih ali zavezniških čet: Vell., Fl., cohortes auxiliares C. ali auxiliariae Auct. b. Alx., cohortes alariae C. ali alares L., cohortes sociorum S. ali sociae T., in utrumque latus auxiliarios equites tribunis legionum et praefectis (zavezniškim načelnikom) cohortium (zavezniških) dispertiverat S., quattuor et triginta cohortes, ut nomina gentium aut species armorum forent, discretae T.; o tujih četah: cohortes Hernicorum, Samnitium L., Macedonum Cu., Celtarum Sil.; pozneje tudi o konjenici: centurio cohortis sextae equestris Plin. iun. Za cesarjev je cohors samostojna vojaško uravnana četa: novem cohortes praetoriae T. 9 pretorijanskih kohort (po 1000 mož; bilo jih je 9 do 16 v Rimu in okrog njega; prim. praetōriānī pri praetōriānus), coh. togatae T. pretorijanci, ki so izven službe nosili togo; cohortes vigilum T. požarna straža, gasilci; coh. urbanae T. mestno (rim.) redarstvo.
c) pesn. pren. vojska sploh: ducem servatricemque cohortis Inachiae Stat.
č) sploh krdelo, tolpa, množica: fratrum stipata cohors V., Amiterna c. priscique Quirites V., laeva cuncta cohors remis ventisque petivit V. vse mornarstvo = vsi mornarji, cohors Gigantum impia, laboriosa c. Ulixei H., assueta c. Satyri O., divae (Cybebes) vaga c. Cat., quid saeva fremis famulamque cohortem respectas? Stat., c. amicorum Cu., Suet., oratorum, poëtarum, sectatorum, Socratica Gell., canum Plin., una de cetera cohorte gallina Ap., c. febrium H.; v pl.: cohortes cocorum... aucupumque Varr. ap. Non.

concordia -ae, f (concors)

1. enodušnost, istomiselnost, enotnost, složnost, sloga: concordiā parvae res crescunt, discordiā maxumae dilabuntur S., ex dissensione ad societatem concordiamque revocati Ci., concordiam constituere, confirmare Ci., disiungere Ci. ep. ali turbare L., ab diutina ira tandem in concordiam redigere ordines L., concordiae inter se consulere, concordiae in commune consulere L., concordiam et pacem firmare in perpetuum Cu., mirā concordiā vivere T. (o zakoncih), c. equestris Ci. (med vitezi), felix Pr., discors Lucan. (med pisano se gledajočimi knezi); pren. o abstr.: (temperantia) pacem animis affert et eos quasi concordiā quādam placat Ci., rerum agendarum ordo et, ut ita dicam, concordia Ci.

2. met. enodušen (zvest) prijatelj: et cum Pirithoo, felix concordia, Theseus O. eno srce in ena duša.

3. pren. soglasje, soglasnost, složnost, skladnost, privlačnost: Sirenum Petr. = sirenskega petja, vocum Col., nervorum Q., discors c. (sc. ignis et aquae) O. (prim.: discordia concors Lact.) ali rerum c. discors H. nesložna složnost (oksimoron): po Empedoklovem nauku, da vse nastane iz večnega nasprotovanja med prvinami, na katere delujeta νεῖκος καὶ φιλότης, rupta rerum c. Sen. ph., c. rerum et repugnantia Plin., c., quam magnes cum ferro habet Plin.

4.
a) pooseb. Concordia -ae, f Konkordija, Sloga, boginja sloge, ki je imela v Rimu in zunaj njega več svetišč, posvečenih po srečni poravnavi domače nesloge. Prvo tako svetišče je postavil Kamil na vzhodni rebri Kapitolija; tu je včasih zboroval senat: Ci., S., O.
b) več mest z imenom Concordia -ae, f Konkordija, poseb. α) venetsko mesto (zdaj Concordia Segittaria): Mel., Plin., Fr., Aur. β) luzitansko mesto: Plin.; — od tod preb. Concordiēnsēs -ium, m Konkordij(an)ci: Plin. γ) Concordia Iūlia Julijska Konkordija, rim. naselbina v betski Hispaniji, sprva Nertobriga: Plin., imenovana tudi Concordiēnsis colōnia Konkordijska kolonija (naselbina): Fr.; preb. Concordiēnsēs -ium, m Konkordij(an)ci: Fr. δ) triboško mesto v belgijski Galiji: Amm.
c) Concordia Konkordija kot osebno ime. α) priimek cesarja Vitelija: Suet. β) ime neke sužnje: Paul. (Dig.).

condĭtor² -ōris, m (condere)

1. ustanovitelj, utemeljitelj: urbis N., L., H., Cu., Val. Max., oppidi S., c. noster (= Romulus) L., exit conditor urbe suā O., Euandrus Romanae conditor arcis V., conditores Reatini Suet. mesta Reate, ne Ubii quidem, quamquam … libentius Agrippinenses conditoris sui nomine vocentur, origine erubescunt T. svoje ustanoviteljice (Agripine), c. insulae Suet. naselnik, c. mundi Sen. tr. ali universitatis Eccl. stvarnik (o bogu).

2. pren.
a) začetnik, osnovatelj, ustanovitelj, povzročitelj: legum atque iurium Pl., iuris Romani L., Cod. Th., Cod. I., Romanae libertatis L., eius sacri L., c. et conservator Romani nominis Vell., huius scientiae Sen. ph., sacrarum opinionum Sen. ph. osnovatelj verovanja, subtilioris sectae c. Plin., Aristoteles c. Peripateticae sectae Gell., impurae c. historiae O., disciplinae militaris Plin. iun., imperii Plin. iun., Fl., regni tanti Iust., testamenti Cod. Th.; conditores instructoresque convivii Ci. prireditelji; v besedni igri s condītor: Ci. (gl. condītor).
b) occ. pisec, opisovalec, pripovedovalec, pesnik: rerum Plin. zgodovinopisec = c. historiae Q., c. Romani anni O. (o pesniku rim. fastov = rim. koledarja), Naso c. Artis Q. pisec Ljubezenske umetnosti (Ars amatoria), c. pessimorum carminum Cu.; abs.: humilis tantis sim conditor actis Tib.

3. hranitelj, shranjevalec; pooseb. Conditor -ōris, m Konditor = Spravljač žita in sadja v kašče, rimski poljski bog, zaščitnik spravljanja žita in sadja (naspr. Promitor): Serv.

Cornēlius 3 Kornelij(ev), ime enega najznamenitejših rimskih rodov, ki mu pripadajo številne rodbine: patricijske (Cethegi, Dolabellae, Lentuli, Maluginenses, Rufi, Scipiones, Sullae) in plebejske (Balbi, Cinnae, Mammulae, Merulae idr.). Najbolj znani so:

1. P. Cornelius Scipio Publij Kornelij Scipion, konzul l. 218, premagan od Hanibala ob Ticinu, padel l. 212 v Hispaniji: L.

2. njegov sin P. Corn. Scipio Africanus maior Scipion Afričan (Afriški) starejši, v znanostih izobražen mož in nadarjen govornik, konzul l. 205, izvrsten vojskovodja, ki je premagal Kartažane v Hispaniji in l. 202 Hanibala pri Zami v Afriki (od tod častni vzdevek Africanus); pozneje legat svojemu bratu Luciju Korn. Scipionu, umrl l. 183: Ci., L. idr. Apel. Āfricānī možje, kakršen je bil Korn. Scipion Afričan starejši: Ci.

3. njegov brat L. Corn. Scipio Asiaticus Lucij Korn. Scipio Aziatik (Azijski) je l. 190 premagal Antioha pri Magneziji v Aziji (od tod častni vzdevek Asiaticus): Ci., L.

4. P. Corn. Scipio Aemilianus Africanus minor Numantīnus P. Korn. Scipion Emilijan Afričan mlajši Numantijski, roj. l. 185 kot drugi sin Lucija Emilija Pavla, posinovljen od Scipiona Afričana starejšega, eden najbolj blagih in tako v znanostih kakor v umetnostih izvedenih mož v času rimske demokracije, hraber vojak in izvrsten vojskovodja; 17 let star se je l. 168 junaško bojeval pri Pidni na strani svojega očeta, l. 146 je osvojil Kartagino in l. 133 Numancijo (zato Africanus in Numantinus). Dasi je bil v svaštvu z Grakhoma, je vendarle nasprotoval njunim nameram in ko je l. 129 nenadoma umrl, so imeli voditelje ljudske stranke (poseb. Papirija Karbona) za njegove morilce: Ci. idr.

5. P. Corn. Scipio Nasīca P. Korn. Scipion Nazika je l. 204 pripeljal v Rim kip „velike matere“ (Magna mater); l. 193 se je bojeval v Hispaniji; konzul l. 191: L.

6. P. Corn. Scipio Nasīca Corculum (gl. corculum) P. Korn. Scip. Naz. Korkul (Razboriti), zet starejšega Scipiona Afričana, se je l. 168 boril pri Pidni in kot konzul l. 155 podjarmil Dalmatince: L. epit., Aur.

7. P. Corn. Scipio Nasīca Serāpiō(n) (gl. Serāpiō[n]) P. Korn. Scip. Naz. Serapion, konzul l. 138, kot nasprotnik Grakhov je vodil ljudstvo zoper Tiberija Grakha, ki je pri tem padel: Ci. ep., L. epit., Val. Max.

8. Cornelia Kornelija,
a) najmlajša hči Scipiona Afričana starejšega, poročena s Tiberijem Sempronijem Grakhom, mati Grakhov: Ci, Q.
b) hči starejšega Lucija Kornelija Cine, Cezarjeva žena in Julijina mati, umrla l. 68: Suet.

9. L. Corn. Sulla, Faustus Corn. sulla in P. Corn. Sulla, gl. Sulla.

10. Corn. Nepōs, gl. nepōs. — Pl. Scipiones Scipioni: Ci. — Kot adj. Cornēlius 3 Kornelijev: leges Ci. idr. Kornelijevi zakoni (v obilnem številu sproženi od raznih Kornelijev, poseb. od Lucija Kornelija Sule), Forum Cornelium ali Cornelii Ci., Plin., gl. forum. — Od tod adj. Cornēliānus 3 Kornelijev: Castra Cornēliāna ali Cornēlia, gl. castrum; kot subst. Cornēliāna -ae (sc. oratio), f govor za Kornelija, ki ga je imel Ci. za nekega Gaja Kornelija ter ga je pozneje obdelal in izdal v dveh govorih: nostra in Corneliana, in Corneliana secunda Ci., in Corneliana prima M.

cornūtus 3 (cornū)

1. rogat: quadrupedes Varr. (o slonih; njihove okle so namreč neupravičeno imeli za rogove), aves O., aries Col., Vulg., luna Amm. rogljata. Kot subst.
a) cornūta -ae, f riba rogonos: Plin.
b) cornūta -ōrum, n rogata živina: Varr.
c) cornūtī -ōrum, m rogatci, poseb. biki: Acc. fr.

2. pren. syllogismus cornūtus = ceratina -ae, f: Hier.; tako tudi: interogatio cornūta Hier. varljivo vprašanje o rogovih. — Kot rim. priimek Cornūtus -ī, m Kornut, Rogati, Rogač, npr. L. Annaeus Corn. Lucij Anej Kornut, filozof in slovničar v času cesarja Nerona: Gell.