Franja

furvus 3 (iz *furgvos, sor. s fuscus)

1. črn kot oglje, temen, vranji: nubes Lucr., equus O., alae Tib., veteres Romani furvum atrum appellaverunt Gell., furvus bos, id est niger P. F.

2. metaf.
a) temen, mračen, mrk, črn; poseb. o podzemlju in kar je z njim v kaki zvezi: antra O. podzemlje, Proserpina H., hostiae Val. Max. za podzemeljska božanstva, furvā gente petita (belua) Iuv., postis, plagae leti Stat.
b) grozovit, ostuden: dies Sen. rh., culpa Prud.

fuscus 3 (iz *furgscos, sor. s furvus)

1. temen, temne barve, črnkast (črnorjav, črnorumen, črnosiv): Plin., Suet., Lact., Boet., purpura cornix Ci., nox fuscis tellurem amplectitur alis V., f. Amyntas V. zagorel, ogorel, Andromede, nubila O., amictus Tib., Falerna Mart., fuscior lanterna Mart. bolj temna, ne prozorna, Aurelia cute fusca Aus. po koži temna = temne polti; meton.: fuscae aves Ap. nesrečo naznanjajoče, zlovešče.

2. metaf.
a) (o glasu) votel, zamolkel: fuscum genus vocis Ci., f. vox Q., Suet., vox e candida declinat in fuscam Plin.
b) nravno umazan, ne nežen: esse curae levioris fusciorisque Ap. manj nežne.

fūsilis -e (fūsus: fundere) „ki se da liti“,

1. raztopljen, tekoč: aurum O., ferventes fusili ex argilla glandes C. vroče kroglice iz mehke gline.

2. metaf. ulit, „utvorjen“: vasa aënea M., numen Prud.

fūsti-balus -ī, m (hibrid. iz fūstis in gr. βάλλω mečem) lučalo, palica lučalnica, vojna metalnica = dolga palica s pračo v sredi: Veg.

fūstis -is, abl. -ī in -e, m (sor. s con-fūtāre?) gorjača, krepelec, krepelo, palica, bet: Varr., Dig., cum fusti est ambulandum Pl., recisos portare fustes H.; kot pretepalo: male mulcati clavis ac fustibus Ci., inermem tribunum adoriuntur fustibus Ci., fustibus eum de fundo egit Ci., caput fuste dolat H.; v poljedelstvu: spicae melius fustibus cuduntur Col. (po drugih tunduntur); kot kaznovalno orodje, pri vojakih celo za usmrtitev: lascivi pueri: quos tu nisi fuste coërces, urgeris … H., formidine fustis H. iz strahu pred palico, sorte ductos fusti necat S., centurionem ob turpem ex acie fugam fusti percussit Vell., decimum quemque … sorte ductos fusti necat T., decimum quemque fusti ferire T.

Gādēs -ium, acc. tudi -īs, f (Γάδειρα, fen. Gādir ali Gadir) Gádes, staro trgovsko mesto, feničanska naselbina s slovečim Herkulovim (Melkartovim) svetiščem na istoimenskem otoku v Betijski Hispaniji ob južnozahodni hispanski obali (zdaj Cadix ali Cadiz): CI., C., H., L., CU., VELL., PLIN. (tudi z obl. Gadīs -ium.), IUV., MART. idr. – Soobl. Gādis -is, f Gádis: PLIN., PRISC. – Od tod adj. Gādītānus 3 gaditanski: COL., FL. civitas (= Gades) CI. conventus PLIN. columnae (= columnae Herculis) AP.; subst.
a) Gādītānus -ī, m Gaditanec: Gaditanus quidam PLIN. IUN.; poseb. L. Cornelius Balbus Gad. CI. EP. Lucij Kornelij Balb iz Gad.; pl. Gādītānī -ōrum, m Gaditanci: C., IUST.
b) Gādītānae -ārum, f Gaditanke = razkošne hotljive plesalke: IUV., PLIN. IUN.

Galatae -ārum, m (Γαλάται) Galačáni, skupno ime keltskih plemen, ki so l. 275 v roparskem pohodu prodrla v Malo Azijo ter se tam širila, dokler jih ni pergamski kralj Atal (Attalus) I. l. 235 premagal in potisnil v pokrajino Galacijo, ki je del Vel. Frigije sredi Male Azije ob srednjem toku reke Halisa (Halys). L. 73 je Dejotar vse 4 okraje (gr. τετραρχίαι) njihove dežele spravil pod svojo oblast ter kot rim. zaveznik od Pompeja dobil kraljevski naslov. L. 25 je Avgust iz dežele naredil rim. pokrajino: CI. EP., PLIN., T. Sg. Galata -ae, m Galačan: CL. – Od tod

1. subst. Galatia -ae, f (ἡ Γαλατία) Galácija
a) bivališče Galačanov (lat. imenovana tudi Gallograecia): PLIN., T., SIL., STAT., IUST.
b) trdnjava med Kapuo in Kavdijem: L.

2. adj. Galaticus 3 galačanski: COL., PLIN., PALL., rubor TERT. škrlaten.

3. glag. galaticor -ārī posnemati Galačane, tj. židovske šege mešati s krščanskimi: TERT.

galbanum -ī, n (iz hebr. helb'nāh preko gr. χαλβάνη) galban, lepo dišeča smola neke v Siriji rastoče kobulnice (Bubon galbanum, LINN.): PLIN., LUCAN., SUET. S to smolo so kadili hleve, da vanje niso zahajale kače, in panje, da so jih obvarovali gnilobnih sopar: COL., PLIN.; uporabljali so jo tudi zdravniki: CELS., PLIN. – Soobl. galbanus -ī, f: VULG. in chalbanē -ēs, f: DIG.

galea -ae, f (izpos. gr. γαλέη, γαλῆ [iz *γαλέjα] podlasica, kuna, potem čelada iz podlasičje kože; glede pomena prim. gr. κυνέη, κυνῆ pasja koža, potem oglavnica iz pasje kože, naposled oglavnica iz drugih živalskih kož, npr. κτιδέη κυνέη HOM. oglavnica iz podlasičje kože)

1.
a) vsaka usnjena (okovana) oglavnica, usnjena (okovana) čelada, usnjen šlem (cassis je kovinska čelada): g. venatoria N. usnjena lovska čepica, Germanorum vix uni erat cassis aut galea T., cassis de lamina est, galea de corio ISID.
b) sploh čelada, šlem: C., V., O., TIB., PR. idr. in hoc fano galeas aëneas Scipio deposuerat CI.

2. metaf. čop(ek) afriških kokoši: COL.

Gallī¹ -ōrum, m (Γάλλοι, prim. Celtae in Galatae) Galci, Kelti, zelo razširjen narod, ki je bival v severni Italiji, v Franciji, v južni donavski kotlini in v Mali Aziji VARR., CI., V., L., T. Sg. Gallus -ī, m Galec: AFR. FR., CI., C., SEN. PH. Galla -ae, f Galka: L.; tudi kot adj. Gallus 3 galski: miles L. EPIT., Gallae mulieres S., Galla credulitas MART. – Od tod

I. subst. Gallia -ae, f (sc. terra, gr. Γαλατία) Galija, galska (keltska) dežela, ki so jo Rimljani glede na Alpe (kot naravno mejo) razdelili na dva dela, imenovana

1. Gallia cisalpīna (citerior, togāta) Galija tostran Alp, Tostranska Galija = kraji severnoitalijanske nižine ob Padu, Severna Italija, ki so jo galska plemena poselila po l. 400: CI., C., SUET. idr.

2. Gallia trānsalpīna (ulterior, bracāta, comāta) Galija onstran Alp, Onostranska Galija = današnja Francija: VARR., CI., C., T., SUET. idr. Ta Galija se je zopet delila na 4 dele, imenovane
a) Gallia Nārbōnēnsis: MEL., T. ali provincia Nārbōnēnsis: PLIN., T., tudi samo provincia: C., PLIN., Narbonska Galija, Narbonska pokrajina, današnja Provansa (Provance) do Rodana.
b) Aquītānia -ae, f Akvitanija med Pireneji in Loaro: C., MEL., PLIN., T.
c) Gallia Celtica: C. Keltska Galija, ali Gallia Lugdūnēnsis: PLIN., T. Lugdunska Galija med Loaro, Seno in Marno.
d) Gallia Belgica: PLIN. ali samo Belgica -ae, f: PLIN., T. Belgijska Galija, Belgija ob spodnjem Renu. Zato pl. Galliae Galije, poseb. = Onstranska Galija glede na svoje posamezne pokrajine: CI., C., L., CAT., SUET., FL. tres Galliae, quas Caesar vicerat: L. EPIT. –

II. adj.

1. Gallicus 3, adv. -ē galski: CA., COL., MART. idr. copiae CI., ager VARR., CI., L. ali provincia SUET. del Umbrije (kvestorska pokrajina), arma, naves, murus, consuetudo C., gens S., canis GELL., O. galski hrt (za zajčji lov), ventus VITR. severo-severovzhodnik, cohortes, incendia, mare T., foedus T. z Galci, sermo HIER. latinščina, kakršno so govorili v Galiji, Gallicē VARR. AP. GELL., Gallicē dicere GELL.; subst. gallica -ae, f (sc. solea) galski čevelj, opanek, galska plesníca, galska sandala (galoša): CI.

2. Gallicānus 3 (nadaljnja tvorba iz Gallicus) galski = iz galske pokrajine (ager Gallicus) ali v njej, umbrijski, iz Umbrije: CA. FR., VARR., COL., AP., SUET., ager CI., legiones CI. rim. legije v galski pokrajini (v Umbriji); subst. Gallicānī -ōrum, m Galci, preb. omenjene pokrajine: VARR., CI. FR.

3. Gallulus 3 (demin. Gallus) galski: Roma AUS. (o mestu Aratu).

Gallo-graecī -ōrum, m Galogrki = Galačáni, ki so izhajali iz galačanske krvi, pomešane z grško: L., AUCT. B. ALX., FL., IUST.; sg. Gallo-graecus -ī, m Galogrk, Galačan; CI.: njihova dežela Gallo-graecia -ae, f Galogrčija = Galacija (prim. Galatia, gl. Galatae): L., VELL., SUET., IUST.

gallus -ī, m (iz *gal-nos ali *gal-sos; po drugih je gallus galska žival) (domači) petelin (gl. gallīnāceus): VARR. idr. ante lucem galli canunt CI. (gl. gallicinium), gallus gallinaceus CI. idr. (gl. gallīnāceus), sub galli cantum, H. preden petelin prvič zapoje; preg.: gallus in suo sterquilinio plurimum potest SEN. PH. vsak petelin je gospodar na svojem gnojišču (dvorišču) = vsakdo je gospodar v svoji hiši.

gamba -ae, f (menda izpos. iz gr. καμπή ovinek, zgib, člen(ek)) bincelj: P. VEG.

garum (garon) -ī, n (gr. γάρον) iz solomurjenih (= mariniranih) rib pripravljena ribja omaka, ki so jo polivali čez ostrige: H., CELS., PLIN., SEN. PH., MART.; tudi kot zdravilo: COL., P. VEG.

gastrum -ī, n (izpos. iz gr. ἡ γάστρα) trebušnata posoda: PETR., MARC.

gaudeō -ēre, gāvīsus sum (iz *gā uideō, od tod (analogno po glag. video) pt. pf.. gāvīsus; prim. gr. γηϑέω, dor. γᾱϑέω (iz *γαƑεϑέω) = γαίω (iz *γάƑjω, γαƑίω) = γάνυμαι iz indoev. *ga-né-u-mi veselim se, gr. γάνος veselost, γαῦρος vesel, ponosen, lat. gaudium)

1. intr. veseliti se, vesel biti, radovati se, radostiti se v srcu (laetari pa pomeni: veselega se kazati); abs.: si gaudeant PL., gaudeo, gaudebam TER., si est nunc ullus gaudendi locus CI., in communi laetitia ipse gaudebam CI., gaudeat an doleat H., dubie g. O., animo g. PL. ali de pectore g. STAT. v srcu, iz srca, nulla necessitas gaudendi PH., PLIN. IUN., in sinu g. CI., SEN. PH. ali in tacito sinu g. TIB. ali in se g. CAT. na tihem (v srcu) se veseliti; z abl. g. malis TER., gaude isto tuo tam excellenti bono CI., delicto dolere, correctione gaudere CI., g. salute N., novis rebus LUCR., gaudet equo acri V. veseli se ... konja, vesel podi ... konja, g. rure, tabellis H. veseliti se (česa), ljubiti (kaj), gaudent praenomine auriculae H. ušesca se veselijo (česa), rada slišijo (kaj), ljubijo (kaj), scaena gaudens miraculis L., gaudentia bracchia loris PR., g. praedā, laudibus L., ingenio suo L. vdajati se svojemu nagonu, honore, dote, sanguine, undis O., avium visu CU., vindictā PETR., nec his dolendum nec illis gaudendum SEN. PH., g. celeritate, spe Q., carmine, telis VAL. FL., cantu IUV., impetu T., gloriā, nomine PLIN. IUN.; redko (po gr.) z gen.: g. voti AP.; z dat. commodi: tibi gratulor, mihi gaudeo CI. EP. zase, kar se mene tiče; s praep.: g. de Bursā CI. EP., in funere LUCR., in puero PR.; s kavzalnim stavkom: gaudeo, quod te interpellavi CI., quod erat eo nomine, gaudebant CI., gavisus sibi, quod advocatum invenerat SEN. PH., gaudere, quod non violaverit ignem IUV., gaudes, quod polliceor PLIN. IUN., quia vos tranquillos video; gaudeo PL.; s cum: LUC. FR. idr. gaudeo, cum te adspicio PL.; s kondicionalnim stavkom: KOM., H. idr. gaudeo, si quid ab eo abstulisti CI., gaudent, si pascitur inguine venter IUV.; pesn. s predik. pt. (po gr. skladu, npr.: χαίρω ἀκούσας): leo gaudet excutiens iubam V. vesel stresa, gaudet nivali vertice se attolens pater Appenninus V. vesel dviga svoj snežni vrh, gaudet potitus V. veseli se ropa, gaudent scribentes H. s srčnim veseljem pišejo; iz gr. je prevzet tudi inf. gaudere (= salvere) kot pozdrav = pozdravljen!: Celso gaudere et bene rem gerere (gl. gerō) Albinovano, Musa, rogata refer (gr. χαίρειν καὶ εὖ πράττειν) H. Albinovanu Celzu sporoči ... moj pozdrav in mu vošči srečo. – Adj. pt. pr. gaudēns -entis, vesel, radosten: gaudens ferus PH., iuba STAT., gaudentes humeri VAL. FL. mladostne; adv. gaudenter z veseljem: ECCL.

2. trans. veseliti se česa, radovati se česa (nad čim), le z notranjim obj., acc. n. pron., ACI, pesn. in poklas. tudi s samim inf.: hunc scio mea gaudia gavisurum TER., g. gaudium ali dolorem alicuius CAELIUS IN CI. EP., natorum fata STAT., videte, quid se gavisum dicat CI., id sibi (dat. commodi) gaudet LUCR., quod Priamus gaudere posset, hoc fuit V., eum esse natum gaudemus CI., quos sibi oblatos gavisus C., funemque manu contingere gaudent V., motūs doceri gaudet Ionicos H., laudari in bonis gaudent Q., iterare culpam gaudebant T., nostra agmina percursare ripam gaudebant PLIN. IUN. – Dep. soobl. gaudetur in gaudeatur: AUG.

Opomba: Pf. gāvīsī: L. ANDR. AP. PRISC.

gaudium -iī, n (gaudēre)

1. veselje (v srcu), notranja radost (ki jo človek čuti, medtem ko je laetitia veselost, ki se kaže na zunaj): prae gaudio ubi sim nescio TER. od veselja, v enakem pomenu tudi samo gaudio: gaudio lacrumare, triumphare CI., gaudio exsultare CI. ali exilire Q. CI., SUET. alicui manant gaudio lacrimae L., tacitum continere gaudium non potuerunt, quin ... L., legatio, quae gaudio fungeretur T. (= cui mandatum erat, ut gaudium testaretur et congratuletur, sc. Vitellio); s subjektnim gen.: vetera populi Rom. gaudia CI.; z objektnim gen. (nad čim, zaradi česa): g. periculosi saltus superati L. veselje nad tem, da je ... premagal (prekoračil) ... gorovje, gaudia spectatae formae O. da je videl ..., gaudia necis O., gaudium consurgendi T., libertatis novae FL.; gaudium konkr. = razodevanje veselja (radosti): plebes gaudium atque laetitiam agitabat S. je kazalo svoje veselje z glasnim vriskanjem; še pogosteje v tem pomenu pl. gaudia: quibus gaudiis exsultabis! CI., feminarum praecipue et gaudia insignia erant et luctus L.; metaf. veselje, radost stvari in neživih subj.: flos est gaudium arborum PLIN., adamas opum g. PLIN.

2. evfem. slast, nasladnost, mesena poželjivost, pohotnost, razkošje: TIB., PR., VAL. FL., dediti corporis gaudiis S., mutuaque insinuent inter se gaudia uterque LUCR., cui donet inpermissa ... gaudia H., pestiferum hinc abstulit gaudium L., gaudia Veneris capere (sumere, ferre občutiti) O.

3. meton. predmet veselja, predmet radosti
a) (o osebah, večinoma v pl. z edninskim pomenom) slast, ljubljenec, ljubimec: PH., PETR., dum sequeris Clytium infelix, nova gaudia, Cydon V., nec ferre videt sua gaudia ventos V., fugiunt tua gaudia O., falsis attingere gaudia palmis PR.
b) (o stvareh) vesela vest: cognito repente insperato gaudio GELL.

Opomba: Pesniki pogosto uporabljajo pl. v edninskem pomenu, daktilski, zlasti V., iz metričnih razlogov poseb. v 5. heksametrovi stopici.

gaunacum -ī, n (gr. καυνάκης) perzijski ali babilonski kožuh iz kož podlasic ali miši: VARR.

gelāsiānus -i, m (iz gr. γελάω smejem se) šaljivec, smešnež: SID.