Franja

Calvisius 3 Kalvizij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Calvisius Sabīnus Gaj Kalvizij Sabin, l. 48 Cezarjev legat, l. 39 pretor v stari Afriki: Ci., C.

2. C. Calv. Sabinus, konz. v Tiberijevem v času, tožnik Neronove matere Agripine; naredil je samomor v Kaligulovem času: T.

3. Calv. Sabinus, neki bogatin pri Sen. ph. (morda isti kakor Kalvizij, omenjen pod 2.). —ōOd tod adj. Calvisiānus 3 Kalvizijev: Dig.

calvus 3 gol, plešast, brez las, kot subst. masc. plešec: raso capite calvus Pl., senex c. H., cucurbitā calvior Ap.; pren. o krajih in rastl. gol, prazen: si vinea a vite calva erit Ca., calvae restes Mart., nuces calvae Ca. (pri Plin. galbae) ali subst. samo calva -ae, f zgoraj goli črni lešnik(i): Petr. — Kot nom. propr. Calvus -ī, m Kalv, Plešec, ime Licinijevega rodu; gl. Licinius. Calva -ae, f Kalva, Venerin vzdevek, najbrž zaradi gal. vojne, ko so si dale rim. žene odrezati lase, da bi iz njih naredili tetive: Lact., Cypr., Veg., Serv.

camilla -ae, f in camillus -ī, m (če sta lat. besedi pristni, potem sta iz istega korena kakor Camēna, verjetneje pa sta semit. izvora, kakor gr. καδμῖλοι, κασμῖλοι = dečki, ki so stregli pri skrivnem samotraškem bogoslužnem obredu, prim. fen. Qadmīl božji sluga = Καδμῖλος = Ἑρμῆς)

1. iz neoporečnega zakona svobodno rojena poštena deklica oz. deček ali mladenič, in ker so smele pri bogoslužju sodelovati le take osebe, mlada žrtvena strežnica oz. mlad žrtveni strežnik, sluga (plemenitega rodu): Pac. ap. Varr., Varr. idr. slovničarji, Romani pueros et puellas nobiles camillos et camillas appellant, flaminicarum et flaminum praeministros Macr.

2. mlad nasploh: Poeta ap. Q. — Kot nom. propr.
a) Camillus -ī, m Kamil, priimek rodu Furijev. Poseb. M. Furius Camillus Mark Furij Kamil, ki je l. 395 kot diktator osvojil mesto Veje in rešil Rim pred vpadi Galcev: Ci., L.; od tod pl. Camilli Ci., V., H. možje, kakršen je bil Kamil, Kamili; pren.: alter Camillus Cl. ali novus Camillus L. = rešitelj domovine.
b) Camilla in v star. obl. Casmilla -ae, f Ka(s)mila, hči volskovskega kralja Metaba, ki je zrasla v sveti Dianini službi; kot Turnova tovarišica je padla v boju z Enejem: V.

campester -stris -stre (campus)

1. ravninski, poljanski, v ravnici, na poljani, raven, položen: iter C. položna, loca campestria N., L., oppidum L., hostis L. vajen boja na ravnem, barbari L., Scythae H. iz step. Kot subst. campestria -ium, n poljana, ravan, ravnica: populi pauca campestrium insederunt T. malo ravninskih mest.

2. z Marsovega polja, na Marsovem polju
a) kot volišču: quaestus Ci., patres aedilitatem Quinctio gratia campestri dederunt L. po svojem vplivu na volišču, certamen campestre L. volilni boj, campestrem experiri temeritatem Val. Max.
b) kot vežbališču za mladež: ludus campester Ci., exercitationes Suet. telovadne vaje na Marsovem polju, campestria arma H. telovadno orodje; od tod subst. campestre -is, n (sc. velamentum) predpasnik, zastor, kakršnega so si opasali rim. mladeniči, kadar so se goli urili na Marsovem polju; poleti so ga nosili namesto tunike pod togo: It., Mytilene... facit, quod... campestre nivalibus auris H.

campus¹ -ī, m (prim. gr. καμπή ovinek, κάμπτω krivim, od tod lat. campa, campē, campsāre; campus prvotno upognjen svet, nižava)

1. raván, plan, planjava, poljana, polje: spatia camporum vestitusque montium Ci., colles et campi Lucr., redeunt iam gramina campis H.; od tod travnik: campus herbidus aquosusque L., c. viridis V.; žitno polje: opimi atque uberes campi Ci., campi torridi siccitate L., campi quod rex habet ipse (= τέμενος) V.; od tod met. poljščina: Stat. (Thebais V, 528); bojno polje, bojišče: Iuv., Veg., nunquam in campo sui fecit potestatem N., neu struere auderent aciem neu credere campo V.; stari loc. campī: tantum campi iacet V. leži kar na planem. Kot nom. propr. Māgnī Campī (campī) Velike poljane, pokrajina pri Utiki: L. Macrī Campī (campī) ali Campī (campī) Macrī (macrī = μακροί ) Dolge poljane, ravnica v Cisalpinski Galiji: Varr., L., Col.

2. pren. ravnina, ravno površje, planjava: campi laeti aëris V. prostrane zračne planjave; morska gladina: campi caerulei Pl., caelum ac terram camposque liquentes V., campos salis aere sacabant V. gladino slane vode, campi (saxi) V. gladko površje skale (ki se prikaže nad morsko gladino); pren.: feratur eloquentia non semitis, sed campis Q. po ravnih tleh.

3. occ. postajališče, shajališče, javni trg (v Rimu) za javne shode. V Rimu je bilo več takih trgov: locus in campo Esquilino Ci., campus sceleratus L.; najimenitnejši je bil campus Martius, tudi samo Campus Marsovo polje, raven prostor ob Tiberi, ki je sprva pripadal Tarkvinijcem, po njihovem pregonu l. 510 pa je postal državna posest, posvečena bogu Marsu. Tukaj je bilo zbirališče za volilne zbore (comitia centuriata), volišče: comitiis proximis me in Campo interficere voluisti Ci., hic descendet in Campum petitor H.; od tod met. volilni zbor, volitev: Val. Max., Lucan., fors domina Campi Ci.; pesn.: Campus aget gemitus V. ljudstvo na Marsovem polju. Tu je bilo tudi glavno igrišče in vežbališče za rim. mladež: Plin., Q., in campo exercere Ci., campi doctor Lamp., Veg. vaditelj vojakov, non in Campo, non in conviviis versatus est Ci., gaudet equis canibusque et aprici gramine campi H., luserat in campo H.

4. pren. prostor za vsakršno delovanje, prizorišče, torišče, delovišče: Plin. iun., magnus est in re publica campus Ci., me ex hoc campo aequitatis ad istas verborum angustias revocas Ci., hinc rhetorum campus de Marathone Ci. pogosto reklo govornikov.

Canīnius 3 (canīnus) Kaninij(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime z družinami Galov, Rebilov idr. Poseb. znani so:

1. L. Caninius Gallus Lucij Kaninij Gal(us), tožnik M. Antonija, potem njegov zet; kot tr. pl. l. 56 je sicilskemu prokonz. P. Lentulu Spinterju poskušal preprečiti, da bi na prestol ponovno postavil egipt. kralja Ptolemeja Avleta: Ci. ep., Val. Max.; od tod Canīniānum tempus Kaninijev čas (= leto Kaninijevega tribunstva): Ci. ep.

2. C. Can. Rēbilus Gaj Kaninij Rebil, Cezarjev legat v Galiji, l. 45 s Cezarjem konz., toda le nekaj popoldanskih ur 31. dec., ko je Cezarjev sotovariš nenadoma umrl: C., T., Macr., Caninio consule scito neminem prandisse. Nihil tamen eo consule mali factum est; fuit enim mirificā vigilantiā, qui suo toto consulatu somnum non viderit Ci. ep. (šalj.).

3. Can. Rebilus, verjetno sin Gaja Kaninija Rebila, sloviti izprijenec: Sen. ph.

canis -is, m f (gr. κύων, gen. κυνός)

1. pes, psica: canes aluntur in Capitolio, ut significent, si fures venerint Ci., c. venaticus Pl., Ci., N. lovski, sledni pes, catenarius Sen. ph. pes na verigi, pastoricius Ap. ovčarski pes, tergeminus, vipereus O. = c. Tartareus Sen. tr. Kerber, pes v podzemlju, Erigonēius, Icarius O. pes Erigone, Ikarove hčere, semidei canes Lucan. (o Anubidu), c. rabiosus Cels. stekel pes; kot fem. = canis femina Varr., ieiuna, rabiosa H., Echidnaea = Cerberus O., Stygiae canes Lucan., infernae canes H. ali samo canes V. (Aen. VI, 257); canem alligare ad ostium Sen. rh., immissis canibus agitare feras V., cave canem (kot napis na hišnih vratih) Varr., Petr.; preg.: venatum ducere invitas canes Pl. = siliti koga k čemu, česar noče storiti; cane peius et angue vitare H. bati se bolj kakor psa in kače = kakor kuge, smrti; canis a corio numquam absterrebitur uncto H. = na kratkem jermenu se pes uči kožo žvečiti; canis timidus vehementius latrat quam mordet Cu. pes, ki laja, ne grize; a cane non magno saepe tenetur aper O. = tudi šibkejši pogosto premaga močnejšega.

2. pren.
a) psovka nesramnemu, „ciničnemu“, umazanemu človeku pes, kuzla: Avidienus, cui Canis ex vero ductum cognomen adhaeret H., Diogenes cum choro canum suorum Lact. epit. = cinikov.
b) o ujedljivih, besnih ljudeh, poseb. o tožnikih = ujedljivec, besnež: alii canes (sunt), qui et latrare et mordere possunt Ci.
c) zaničlj. o suženjsko ponižnih privržencih rim. mogotcev = lizun, prilizovalec, slinež, „kreatura“: tu Clodiane canis Ci., Cibyratici canes perscrutabantur omnia Ci., apponit de suis canibus quendam, qui dicat Ci.

3. v igrah s kockami pasji, t. j. najnesrečnejši met, ko kaže vsaka izmed štirih kock številko I, torej skupaj IIII (naspr. Venus): damnosi canes O., Pr., canem mittere Suet.; pren.: tam facile homines occīdebat quam canis excidit Sen. ph.

4. morski pes, tjulenj: canis marinus Plin., canes Ci., Lucr., V., Tib., Lucan., Sen. tr. (o Skilinih psih).

5. dvoje ozvezdij
a) Veliki pes: canis maior V.; njegova najsvetlejša zvezda je Sirij (Sirius), ki vzhaja sredi julija, od tod „pasji dnevi“.
b) Mali pes: canis minor O. (προκύων, gl. antecanis) južno od ravnika.

6. psica, neke vrste spona: Pl.

Opomba: Star. soobl. canēs -is, m f: Enn., Lucr., Varr.

Cānius -iī, m Kanij, rim. nom. propr.

1. C. Canius Gaj Kanij, rim. vitez, Ciceronov sodobnik: Ci.

2. Canius Rufus Kanij Ruf, rim. pesnik, Marcijalov prijatelj: Mart.

3. Iulius Canius Julij Kanij; bil je obtožen in prisiljen narediti samomor kakor Seneka in Soran: Sen. ph.; pl. Cāniī = možje, kakršen je bil Kanij: Boet.

Cannutius (Canutius) -iī, m Kanucij, rim. nom. propr.

1. P. Can(n). Publij Kanucij, rim. govornik, Ciceronov sodobnik: Ci., T., Prisc.

2. Ti. Can(n). Tiberij Kanucij, tr. pl. l. 44, hud nasprotnik Marka Antonija: Ci., Vell., Suet.

Cantaber -brī, m Kantaber, Kantabrijec: Iuv., Sil., bellicosus Cantaber (kolekt.) H., C. indoctus iuga ferre nostra H.; večinoma pl. Cantabrī -ōrum, m Kantabri, Kantabrijci, divje ljudstvo na severnem obrežju Hispanije ob izvirih Ibera, ki jih je Avgust podjarmil šele v l. 25 do 19: Ca., C., L. epit., Mel., Plin. Od tod adj.

1. (redko) Cantaber -bra -brum kantabr(ij)ski: oceanus Cl.; subst. Cantabria -ae, f Kantabrija, sprva celo severno obrežje Hispanije, pozneje (po Avgustu) rim. pokrajina od Asturcev do Avstrigoncev in Vaskoncev: Plin., Suet., Fl. (Cantabria met. = Cantabri), Eutr.

2. Cantabricus 3 kantabr(ij)ski: bellum H., Suet., terrae, litora Mel., populi Plin.; subst. Cantabrica -ae, f bot. kantabrijski slak: Plin.

Cānulēius 3 Kanulej(ev), rim. plebejsko rodovno ime. Poseb.

1. C. Canuleius Gaj Kanulej, kot tr. pl. l. 445 sprožil zakon, po katerem naj bi bile dovoljene poroke med patriciji in plebejci: Ci., L., Fl.

2. M. Canuleius Mark Kanulej, tr. pl. l. 421: L.

3. L. Canuleius Dives Lucij Kanulej Divit (Bogati), l. 171 je kot pretor v Hispaniji vodil preiskavo zoper rim. uradnike zaradi tožb domačinov: L.

capella -ae, f (demin. capra) kozica, koza: veniunt ad mulctra capellae H., simae capellae V.; capella scite facta et venuste Ci. kipec v podobi koze; pren. Kapela, zvezda v Vozniku, ki vzide 1. maja: Plin., Oleniae sidus pluviale capellae O. — Kot nom. propr. Capella -ae, f Kapela, ime več rim. rodov, poseb.

1. Capella, rim. elegik, Ovidijev sodobnik: clauderet imparibus verba Capella modis O.

2. Statilius Capella Statilij Kapela, rim. vitez v Vespazijanovem času: Suet.

3. Cap. Antistius Kapela Antistij, jezikoslovec (litterator) v Komodovem času: Lamp.

4. Martianus (Marcianus) Minneus Felix Cap. Marcijan Minej Feliks Kapela iz Madavre v Afriki, učeni slovničar v 2. pol. 5. st. po Kr.: Cass. — Od tod adj. Capelliānus 3 Kapelov, kapelski: Mart.

capitium -iī, n (caput)

1. životec, opleček rim. žena: Varr., Lab. ap. Gell., Ulp. (Dig.).

2. zgornja odprtina v tuniki za glavo: Hier., Vulg.

capitōlium (Capitōlium) -iī, n (s sab. l = d iz *Capitōdium: caput) prvotno zgolj apel. = „glavno torišče“, „glavno svetišče“ Jupitra, Junone in Minerve. Taka svetišča so bila prvotno v raznih staroit. mestih in so jih pozneje gradili po rim. šegi tudi v naselbinah: capitolium vetus (v Rimu) Varr., Capitolium Capuae ali Capuae Capitolium Suet. in v pl. capitolia celsa Sil., Capitolium (v Narbonu) Sid.; v cerkveni lat. = vsako pogansko svetišče: Prud. — Kot nom. propr. Capitōlium -iī, n Kapitolij

1. v ožjem pomenu najvišji vrh Tarpejskega griča v Rimu zahodno od foruma, z razkošno opremljenim svetiščem treh glav. rim. božanstev: Jupitra, Junone in Minerve; na nasprotnem vrhu je stala tudi rim. trdnjava (arx Tarpeia) in Tarpejska pečina (rupes Tarpeia), s katere so metali hudodelce: Pl., Ci., T., Serv.; zaradi treh združenih svetišč, pa tudi iz metričnih razlogov, je pri daktilskih pesnikih pogosteje v rabi pl. v pomenu sg.: hinc ad Tarpeiam sedem et Capitolia ducit V., Capitolia celsa tenebat V., aurea possedit socio Capitolia templo mater O., subit primo Capitolia nubila fumo O. Kapitolij so imeli Rimljani za nerazrušljiv in so v njem videli simbol večnosti: dum domus Aeneae Capitoli inmobile saxum accolet V., dum Capitolium scandet cum tacita virgine pontifex H.

2. v širšem pomenu ves grič s trdnjavo vred = collis Capitōlīnus (Campidoglio): Varr., Ci. (De re publ. II, 20, 36), L. (I, 38, 7). Od tod adj. Capitōlīnus 3 kapitolijski, Kapitolijski: area Varr. ap. Gell., Suet., clivus Ci., arx L., T., collis L., Mart., mons L., Iuppiter L., Q., Suet. ali samo Capitolinus Ci., ludi L. ali certamen Suet. igre na čast kapitolijskemu Jupitru, quercus Iuv. hrastov venec za zmagovalce v teh igrah; subst. Capitōlīnus -ī, m (sc. collis) Kapitolijski grič: Corn. Capitōlīnī -ōrum, m prireditelji kapitolijskih iger: Ci. ep. — Kot priimek Capitōlīnus -ī, m Kapitolijski, npr. M. Manlius Cap. Mark Manlij Kapitolijski, ki je rešil Kapitolij pred zasedbo Galcev: Aur.

Opomba: Nekateri rim. pisci (Serv., Arn.) napačno izpeljujejo besedo Capitolium iz caput Toli, torej od glave ali lobanje nekega Tola, ki so jo baje izkopali pri gradnji kapitolijskega svetišča (prim. Varr. De lingua Lat. V, 41, L. I, 55, 5).

Cappadox -ocis, m (Καππάδοξ) Kapadočan, preb. pokrajine Kapadokije: Ci., Pers.; nav. v pl. Cappadocēs -um, acc. -ēs in pesn. -as, m Kapadočani: Mel., Lucan., Pers., Mart., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H. (sc. Ariobarzanes II.; denarne stiske kapadoških kraljev so prišle v pregovor; bogastvo Arhelaja, zadnjega kapadoškega kralja, so bili številni sužnji, ki jih je prodajal na tuje). Cappadoces redkeje = kapadoški konji: Veg. — Od tod subst. Cappadocia -ae, f (Καππαδοκία) Kapadokija, dežela sredi Male Azije od zgornjega Evfrata do kolena reke Halija, najbolj vzhodna maloazijska rim. provinca: Varr., Ci., N., Cu., Plin. Adj.

1. Cappadocius 3 kapadoški: lactuca Col., zizipha Plin., gemma Plin. dragulj slonokoščene barve, ki so jih brusili v Kapadokiji.

2. Cappadocus 3 kapadoški: gens, sal Col., lactuca Col. ali samo Cappadoca -ae, f: Mart.

caput, capitis, n (capere)

1. glava,
a) človeška: Ca., Enn., N. idr., capite aperto Pl., Ci. gologlav, capite operto, obvoluto Ci., capite demisso Ci., C. s povešeno glavo, cervicibus fractis caput abscidit Ci., conferrent viri boni capita Ci., consules... capita conferunt, diu conlocuntur L. stikata glave, caput attollere O.; glava kot sedež razuma in pameti: incolumi capite es? H. ali si pri zdravi pameti? negotia centum per caput saliunt H. Posebne zveze: capita aut navia ali caput aut navim (-em) Macr., Aur., Paul. Nol. igra, pri kateri se ugiba, ali bo kvišku vrženi kovanec pokazal glavo (Janovo) ali grb (ladjo); prim. našo igro cifra-mož; preg.: nec caput nec pedes Ci., L. nima ne glave ne repa, ut nec pes nec caput uni reddatur formae H.; caput extollere Ci. glavo dvigniti kot znamenje upanja na boljše, tako tudi caput erigere in libertatem Aug. kot znamenje upanja na svobodo; caput movere Vulg. z glavo majati (v porogu ali škodoželjnosti); in caput alicuius recĭdere L.; supra caput esse Ci., S., L. sedeti na vratu, biti za petami (o nevarnosti, sovražniku idr.), iamque super caput legiones T.; per caput pedesque Cat. na vrat na nos.
b) živalska: Val. Max., Sen. ph., c. iumenti N., belua multorum capitum H. mnogoglava, ad capita bubula Suet. „pri volovskih glavah“, predel v Rimu, kjer so bile v skalo vsekane volovske glave.

2. o rečeh glava = glavica, vrh, konec, rt, kraj: capita vitis Ci., Col. loza, vitice, papaverum L., V. makove glavice, tignorum C., ex capite molis Cu. iz prednjega konca ali rta nasipa, c. columnae Plin. oglavje, fistulae L. ustnik, curvata capita (arcūs) V. oba konca loka, c. iecinoris C. vrhnji del jeter (v jeziku avgurov), si nusquam caput se ostendit Cels. oteklina, tvor, caput facere Pl. oteči, zabuhniti, capita aspera montis V. skrajni vrh, Atlantis pinigerum caput V.; o vodah (redko) = ustje, izliv: Rheni luteum c. H., Rhenus multis capitibus in Oceanum influit C.; pogosteje = izvir, vrelec: stratus ad aquae tene caput sacrae H., sacrum c. amnis V., ad caput fontis cuniculos agunt Hirt.; od tod pren. izvor, početek, počelo: ille fons et caput miseriarum Ci., c. criminum Ci., his vestigiis ad caput maleficii perveniri Ci., si quid sine capite manabit Ci. iz negotovega vira.

3. sinekdoha
a) glava = človek, oseba, mož, duša, posameznik: Iust., hoc caput Pl. jaz, c. ridiculum, festivum Ter. šaljivec, pavliha, haec duo capita nata sunt spurcissima Dolabella et Antonius Ci., carum caput V., H. „duša moja“ (v nagovoru), c. infandum V.; jur.: liberum c. Ci., libera servaque capita L., ignota capita L., c. noxium, innoxium L. krivec, nedolžni; pri šte-tju in oddelkih: hostium numerus capitum CCCCXXX militum fuit C. 430000 mož, quot capitum vivunt H., capita singula ex captivis distribuit C. po enega ujetnika, sesquimodios in capita describere Ci. za vsakega posebej, exactio capitum Ci. osebni davek, capite censi S., L. najnižji razred rim. državljanov, katerih premoženja niso cenili, ampak so jih le preštevali.
b) occ. (o živalih) glava, rep: Col., bina boum capita V., triginta capitum fetus V.

4. met.
a) življenje: capitis dimicatio Ci., salvo capite Ci. brez nevarnosti, capitis poena C. smrtna kazen, capitis periculum N. smrtna nevarnost, caput obiectare periclis V., coniuratio in tyranni caput L., hominis caput sacrare L., per suum caput iurare O.; poseb. jur.: iudicium capitis N. na življenje in smrt, capitis accusare Ci. na smrt, capitis damnare Ci. na smrt, capitis absolvere N. smrtne kazni oprostiti.
b) osebna pravica, državljanstvo, državljanska čast (pravice in položaj svobodnega moža v javnem življenju; vsaka omejitev teh pravic je: capitis deminutio Ci. izguba pravic, ki se deli na α) capitis deminutio maxima, kadar je državljan izgubil pravico do svobode, državljanstva in družine, β) capitis deminutio media ali minor, kadar je izgubil le državljanstvo, γ) capitis deminutio minima, kadar je izgubil le pravico do družine; capitis minor H. (kot ujetnik) ponižan v svojem državljanstvu, državljansko mrtev, capitis causa Ci. pravda o državljanski časti, mei capitis conservandi causa Italia tota Romam convenit Ci.

5. pren. kar je najvažnejše, najpomembnejše, najboljše,
a) glava, glavna oseba, prvak, glavar, početnik, osnovatelj: Ter., Vell., c. scelerum Pl., periurii c. Pl. slepar, c. coniurationis Ci., L., Cu., Graecorum concitandorum Ci. kolovodja, c. rei Romanae Camillus, c. rerum Masinissa, capita Latini nominis L., qui capita rerum erant L. glave v državi, caput rei publicae T.
b) glavna stvar, prva stvar, glavna točka, glavni del: c. defensionis Ci., videamus nunc id, quod caput est Ci., c. cenae Ci., Mart. glavna jed, c. litterarum Ci. jedro, glavna vsebina, Epicuri Ci. glavno načelo, c. vestrae pecuniae Ci. glavni vir dohodkov, patrimonii Ci., L.
c) poglavje, odstavek, oddelek, paragraf: Cels., Q., Gell., ex duabus orationibus capita alterna recitare Ci., caput est legis quadrugesimum Ci., praeclarum caput „ne quis...“ Ci.
č) o denarju glavna vsota, glavnica: demit de capite medimna DC Ci. od zakupnine, de capite quantum commodum fuit frumenti detraxit Ci.; poseb. o izposojenem denarju: deducere de capite, quod usuris pernumeratum est L., quinas hic capiti mercedes (= usuras) exsecat H. 5% na mesec, torej 60% na leto, capitis amissi iactura Col.
d) glavno mesto: Mediae Cu., c. gentis Artaxata T.; toda: Thebae caput totius Graeciae N. najimenitnejše mesto, Praeneste c. belli L. glavni kraj, netišče vojne.

Opomba: Abl. sg. capitī: Cat. (LXVIII, 124).

Carmenta -ae, f in Carmentis -is, f (carmen1) Karmenta, Karmentis = Prerokinja, mitološka Evandrova mati: L., O., Hyg.; prvotno staroit. božanstvo s svetiščem ob vznožju Kapitolijskega griča in z žrtveniki pri dvojno obokanih Karmentskih vratih (porta Carmentālis): V., Gell. En obok teh vrat se je pozneje imenoval porta scelerata, ker so tam skozi odšli Fabiji v boj proti Vejanom in v smrt: L., O. — Od tod adj. Carmentālis -e Karmentin, karmentski (Karmentski): flamen Ci., potra V. Subst. Carmentālia -ium, n (sc. sacra) karmentalije, Karmentin praznik, ki so ga obhajale rim. žene 11. in 15. I.: Varr., O. Carmentāriī -ōrum, m Karmentini svečeniki, ki so zapisovali Karmentine prerokbe: Serv.

carpentum -ī, n (kelt.)

1. dvokolesen voz, dvokolica, na kakršni so se vozile rim. gospe in dostojanstveniki: Varr., O., Pr., T. idr., honos matronis habitus, ut pilento ad sacra ludosque, carpentis festo profestoque uterentur L., per patris corpus carpentum egit filia L., carpenta Serica Pr. vozovi s svilenimi zavesami, c. iudiciale Amm. potovalni voz za visoke uradnike.

2. voz za pratež, tovorni voz: Fl., Pall., carpenta Gallica multā praedā onerata L., c. captiva L., in carpento invehi Cod. Th.; met. vprega, vprežna živina: Veg.

3. bojni voz Galcev in Britancev: carpenta Gallorum Fl., trepidantia... carpenta volitabant Fl.

carrūca (carūca, carrūcha, carūcha) (kelt.) štirikolesen voz, prvotno potovalni, pozneje paradni voz rim. imenitnikov, karoca: Plin., Mart., Suet. idr. Od tod adj. car(r)ūcārius (car[r]ūchārius) 3 ki se tiče paradnega voza, vózen: mulae c. Ulp. (Dig.); subst. carrūchārius -iī, m voznik, kočijaž: Ulp. (Dig.)

Cartenna (Cartinna) -ae, f (Καρτέννα) Kartena, Kartina, rim. naselbina v Cezarski Mavretaniji: Mel., Plin., M.