Franja

Statius 3 Stácij(ev), ime sabelskega rodu; kot suženjsko ime: Ci. ep., Gell.; potem tudi ime ali priimek svobodnorojenih Rimljanov in rimsko rodovno ime. Poseb. znani so:

1. Statius Albius Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rimski vitez, ki je umoril svojega svaka in dva svojih sinov ter skušal usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi se polastil njegovega premoženja. Zato je bil l. 74 obtožen in je potem, ko se mu ni posrečilo, da bi se s podkupovanjem sodnikov rešil obsodbe, šel l. 72 v prostovoljno izgnanstvo, kjer je umrl l. 69: Ci.

2. njegov sin Statius Albius Oppianīcus je tožil Avla Kluencija zaradi podkupovanja in zastrupitve očeta, svojega očima: Ci.

3. C. Caecilius Statius, gl. Caecilius.

4. Statius Sēbōsus Stacij Seboz, prijatelj Kvinta Lutacija Katula in rimski pomorščak: Ci. ep., Plin.

5. L. Statius Murcus Lucij Stacij Murk, Cezarjev podpoveljnik, pozneje Brutov in Kasijev pristaš, usmrčen po načrtu Pompeja mlajšega: Ci., C., Vell.

6. P. Pāpinius Statius Publij Papinij Stacij, rimski epski pesnik, rojen okrog l. 45 po Kr. v Neapoli (Neapolis), kjer je tudi umrl okrog l. 96 po Kr.: Iuv.

stēlliō in stēliō -ōnis, m (stēlla) zvezdasta kuščarica, kuščarica, ki ima na hrbtu zvezdaste lise (Lacerta gecko Linn.), gékon: V., O., Col., Plin.; metaf. o zvijačni, sleparski osebi = kuščar: Ap. Tudi rimski priimek Stēlliō -ōnis, m Stélio(n), npr. C. Afrānius Stellio Gaj Afranij Stelio: L.

Stilō² -ōnis, m Stílo (Stilón), rimski priimek, npr. L. Aelius Praeconinus Stilo, gl. Aelius.

sūberīnus 3 (sūber) = sūbereus plutov, pluten, plutovinast, starejše probkov: cortices Sid. — Kot rimski priimek Sūberīnus -ī, m Suberín: Plin. iun.

sūbulō -ōnis, m (sūbula)

1. etr. ime za tibicen igralec na piščal, piščalkar: subulo quondam marinas propter astabat plagas Enn. ap. Varr., subulo Tusce tibicen dicitur Fest.

2. súbulon, vrsta jelena z ostrim rogovjem brez odrastkov (parožkov), šílar, špičnik: lusit animalium armis, sparsit haec in ramos, ut cervorum, aliis simplicia tribuit, ut in eodem genere subulonibus ex argumento dictis Plin., dein tusus ex melle cottidiano ecligmate; efficacior ad id subulo cervorum generis Plin, sunt qui et suum fimi cinerem profuisse scripserint in passo et cervi pulmonem, maxime subulonis, siccatum fumo tritumque in vino Plin. — Kot rimski priimek Sūbulō -ōnis, m Súbulo(n), npr. P. Decius Subulo Publij Decij Subulo: L.

Suētōnius 3 Svetónij(ev), ime plebejskega rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Suetonius Pavlinus Gaj Svetonij Pavlin, eden najslavnejših vojskovodij in provincialnih upraviteljev, ki se je posebej odlikoval kot pretorski legat v Mavretaniji v letih 41—42 po Kr. in kot cesarski namestnik v Britaniji v letih 59—61 po Kr.: T.

2. Suetonius Laetus Svetonij Let (Veseli), tribun 13. legije za časa cesarja Otona: Suet.

3. njegov sin C. Suetonius Tranquillus Gaj Svetonij Trankvil (Mirni), sodobnik in prijatelj Plinija mlajšega, rimski zgodovinopisec in biograf (De vita XII Caesarum): Plin. iun.

Sulca -ae, m Súlka, rimski priimek, npr. Q. Baebius Sulca Kvint Bebij Sulka: L.

sūra -ae, f (prim. jon. ὤρη, ὥρη bitka)

1. méča (na nogi), litka: Pl., Ci. (Arat.), Plin., Iuv., Lact., Cl., Amm., Isid. idr., suras evincta cothurno V., purpureoque alte suras vincire cothurno V., suras incluserat auro V., teretesque suras integer laudo H., cum possit sura chartas celare ligatas O.

2. (kost) piščal (naspr. tībia golenica): Cels. — Kot rimski priimek Sūra -ae, m Súra; poseb. znan je P. Cornēlius Lentulus Sūra Pubilj Kornelij Lentul Sura, Katilinov sozarotnik: S., imenovan tudi samo Sura: Ci. ep.

Surēna -ae, f Suréna, beseda, ki pri Partih zaznamuje rod in dedno dostojanstvo kronskega vojvode (kakor rimski Caesar) = veliki knez, veliki vezir: T., Amm.

Symmachus -ī, m Símah, grški priimek; poseb. Q. Aurelius Symmachus Kvint Avrelij Simah, konzul in rimski mestni prefekt ob koncu 4. stoletja po Kr., izvrsten govornik, avtor 10 (še ohranjenih) knjig pisem (Epistulae): Macr., Sid., Amm., Aus. Od tod adj. Symmachiānus 3 Símahov, símahovski, simahijánski: illud dictum Sid.

Syphāx -ācis, m (Σύφαξ) Sífaks, kralj numidijskih Masesilcev v času druge punske vojne, Hazdrubalov zet, zaveznik Rimljanov, pozneje Kartažanov; l. 203 ga je premagal Masinisa, umrl pa je kot rimski jetnik: S. (v nekaterih izdajah abl. Suphaco), L., O., Pr., Sil., Iuv., Cl. (ki meri acc. Sy̆phăcēn).

Tacitus² -ī, m (tacitus) Tácit, priimek Kornelijevega rodu. Poseb. znana sta:

1. Cornelius Tacitus Kornelij Tacit, najznamenitejši rimski zgodovinar, rojen okoli l. 55 po Kr., sodobnik in prijatelj Plinija mlajšega, avtor del „Pogovor o govornikih“ (Dialogus de oratoribus), „Agrikola“ (Agricola), „Germanija“ (Germania), „Zgodovina“ (Historiae) in „Anali“ (Annales): Plin. iun., Sid.

2. M. Claudius Tacitus Mark Klavdij Tacit, po drugih Aurelius Tacitus Avrelij Tacit, rimski cesar, je vladal v letih 275—276 po Kr.: Vop.

Tamisius -iī, m Tamízij, rimski priimek, npr. Mustela Tamisius Mustela Tamizij: Ci.

Tanusius -iī, m Tanúzij, ime rimskega rodu; poseb. znan je Tanusius Geminus Tanuzij Gemin, rimski zgodovinopisec okrog l. 63—43: Sen. ph., Suet.

Tappulus -ī, m Tápul, rimski priimek, npr. L. Villius Tappulus Lucij Vilij Tapul: L.

Terentius 3 Teréncij(ev), ime sabinskega in rimskega plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Terentius Varro Gaj Terencij Varo(n), konzul in vojskovodja, ki ga je l. 216 pri Kanah premagal Hanibal: L.

2. M. Terentius Varro Mark Terencij Varo(n), Ciceronov sodobnik, rojen l. 116 v mestu Reate na Sabinskem, najbolj učen rimski starinoslovec in jezikoslovec, v državljanski vojni Cezarjev nasprotnik v Hispaniji, umrl l. 28: Ci., C., Plin., Suet., Gell.

3. P. Terentius Varro Publij Terencij Varo(n) iz galske vasi Ataks (Ataka, Atax, zato imenovan tudi Atacīnus Atačan), epski, satirski in lirski pesnik, rojen l. 82, umrl l. 37: H.

4. Terentia Terencija, Ciceronova prva soproga: Ci. ep., Plin.

5. kot osvobojenec Publija Terencija Lukana se je P. Terentius Afer Publij Terencij Afer (Afričan) imenoval rimski komediograf, po rodu iz Kartagine (ok. 185—159). Za rimski oder je predeloval igre grške nove komedije (νέα), zlasti Menandrove in Difilove komedije: Ci. ep., H., Q., Suet., Gell. Od tod adj. Terentiānus 3 Teréncijev: Chremes (skopuh v Terencijevi komediji), verbum Ci. ali Terentianum illum Lact. Terencijeva misel, Terencijev izrek (tj. misel ali izrek, ki ga najdemo v kaki Terencijevi komediji); tako tudi Terentianus ille adulescens Aug. (= Fajdrias (Fajdrija) v Terencijevi komediji „Skopljenec“ (Eunuchus)); toda exercitus Terentianus L. vojska Gaja Terencija Varona pri Kanah.

terticeps -cipis (tertius in caput) tretji vrh (grič), tretja vzpetina: Oppius mons terticeps cis lucum Esquilinum Formula ap. Varr., collis Quirinalis terticeps cis [a]edem Quirini Varr. tretji rimski grič.

tēstāmentum -ī, n (tēstārī)

1. zadnja (poslednja) volja, oporoka, volilo, testament: falsum Ci., legitimum Plin. iun., ingratum Suet. v katerem se cesarju ne voli ničesar, v katerem se cesarju ne zapusti prav nič, duplex Suet., testamenta ac voluntas mortuorum Ci., captatio testamenti Plin., subiectio testamentorum L., subiector testamentorum Ci., ius testamenti Icti., testamentum facere Ci., Icti. narediti, facere testamentum in procinctu Vell. v trenutku, ko se gre v boj, testamentum rumpere ali inritum facere Ci. razveljaviti, testamentum conscribere, interlinere Ci., mutare Ci., Sen. rh. idr., captare H., Sen. ph., nuncupare Plin. iun., signare Q., Plin. iun., obsignare C., Ci., Suet., resignare H., confirmare, operire Q., rescindere Ci., Q., circumscribere Plin. iun. izogniti se oporoki, adhiberi ad testamentum Icti. biti sprejet k oporoki (oporočanju), non admitti ad testamentum Icti. ne biti sprejet (pripuščen) kot dedič, excludi testamento Icti. biti izključen iz oporoke (od dedovanja), adoptare aliquem testamento N., Val. Max., per testamentum adoptari Eutr., regnum testamento (v oporoki, z oporoko, po oporoki) legare Iust., imperio Romano per testamentum Asia accessit Eutr., corrigere testamenta vivorum Ci., aliena testamenta ipsis, quorum sunt, dictare Plin. iun. ljudem narekovati njihovo (lastno) oporoko, testamenti factionem habere Ci. imeti pravico narediti oporoko, alio testamento mori Plin. iun., testamento aliquem heredem relinquere Eutr., eripis hereditatem, quae venerat a propinquis, venerat testamento, venerat legibus Ci. Pravico do izdelave oporoke ali dedovanja so imeli le rimski državljani; bile so tri vrste oporočanja (testamenti factio):
a) calatis comitiis Gell.
b) in procinctu Ci., Vell.
c) per aes et libram, kjer je nastopil navidezni kupec; gl. emptor.

2. zaveza, testament (starejše zakon) Svetega pisma: Lact., Tert.

tēstūdō -inis, f (tēstu, tēsta)

1. želva, kornjača: Pac. ap. Ci., L., Ph., Sen. ph., Plin. idr., crocodili fluviatilesque testudines Ci.; preg. (o nemogoči stvari): testudo volat Cl.; meton. želvovína, želvji oklep: Tib., Lucan., Plin., Mart., Iuv. idr., ebore et testudine culti (opažena, okrašena) thalami O., varii pulchrā testudine postes V., lecti ex testudine Varr., Alexandrini (sc. triumphi) apparatus ex testudine constitit Vell.

2. metaf. plosko izbokle (izbočene) stvari
a) vsako strunsko glasbilo, lira, plunka, kitara, lutnja ipd.: Ci., V., O., Val. Fl., Hyg. idr., testudinis aureae strepitus H. (baje je prvo liro izdelal bog Hermes iz želvovine); metaf. „kitara“, kitari podobna ureditev las oz. frizura: O. (Ars amat. 3, 147).
b) obok (starejše oblok), svòd, (plosko) obokan prostor, poseb. notranje (po)krito dvorišče (cavaedium) rimske hiše, obokana dvorana, paviljon: Varr., Ci. idr., mediā testudine templi V. sredi notranjega svetiščnega prostora.
c) kot voj. t.t. α) „želva“ = ščitna streha, zaščitna (varovalna) streha, „ščitnica“, ki so jo rimski vojaki naredili tako, da so držali ščite nad glavami: L., V., T. idr., testudine factā portas succendunt C. β) „želva“ = zaščitna (branilna) streha, lesen, z mokrimi kožami pokrit oblegovalni stroj na kolesih, pod katerim so se vojaki primikali k obleganemu mestu: Vitr., vineis ac testudinibus constitutis N., turres testudinesque agere coeperunt C.
d) ježevo želvasto odevalo (pokrivalo): Mart.
e) jajčna lupina: ovum testudine tectum est Aug.

Theodosius -iī, m (Θεοδόσιος) Teodózij

1. neki skeptik, ki je izdelal sončno uro: Vitr.

2. poslanec Hiošanov (Chios), ki ga je ubil Publij Klodij: Ci.

3. Flavius Theodosius ali Theudosius Flavij Teodozij (Teudozij), oče cesarja Teodozija I.: Aur., Amm., Cl.

4. Teodozij I. (Veliki), rimski cesar v letih 379—395 po Kr.: Aur., Cl.

5. Teodozij II., vnuk prejšnjega, v letih 408—459 po Kr. vzhodnorimski cesar; po njegovem naročilu so sestavili po njem imenovani codex Theodosianus. Od tod adj. Theodosiānus 3 Teodózijev (= cesarja Teodozija II.), teodozijánski, teodózijski: lex Cod. I.; prim. codex Theodosianus.