Franja

canna -ae, f (izpos. κάννα)

1. trst, trstika, mali rogoz, sirčica: c. palustris O., flexae c. O. venec iz bičja, dispar septenis fistula cannis O. trstna piščalka, cannae Col.; trstje za pokrivanje streh, oblaganje sten: Veg.

2. met.
a) piščal iz trstike, trstenica, trstenka: citharae submittere cannas O.; od tod Canna dea Ap. boginja Kana = Nimfa Siringa (pri O.).
b) nožek iz trstike: Col., Pall., Marc.
c) čolnič, gondola: c. Micipsarum Iuv.
č) c. gutturis, pulmonis dušnik, sapnik: Cael. — Kot nom. propr.: amnis Canna: Marcius ap. L. reka Kana, „Trstikovec“ = Avfid, ob katerem je stal trg Cannae -ārum, f Kane, „Trstenik“, „Trstje“, kjer je Hanibal l. 216 hudo porazil Rimljane: Ci., L. idr.; apel.: Capuam Hannibali Cannas fuisse L. druge Kane = tako pogubna Hanibalu kakor Kane Rimljanom. Od tod adj. Cannēnsis -e kanski, pri Kanah: pugna Ci., C., N., clades L., exercitus L. vojska, pobita pri Kanah, animi Sil. duše padlih pri Kanah; preg.: Cannensis pugna Ci. mesarsko klanje kakor pri Kanah; pugna Cannensis Ci. (o Sulovem klanju); non praetoris convivium, sed Cannensis pugnae nequitia Ci.; subst. Cannēnsēs -ium, m Kanci, preb. Kan: Plin.

cicūta -ae, f

1. (velika) trobelika, lajnež, strupena rastl.; njeno seme in listje so starodavniki uporabljali za hladilni obkladek proti vročici, njen sok, ki v večji količini povzroči smrt, pa, zmešan z medom, za zastrupljanje: Lucr., O., Plin. idr., quae poterunt umquam satis expurgare cicutae H. (kot hladilo „pesniške vročice“), cicutis alium nocentius H., mala tollet anum vitiato melle cicuta H., sorbitio tollit quem dira cicutae Pers. = Sokrata, ko je izpil čašo trobelikovca.

2. steblo trobelike, ki so ga uporabljali za piščali: Lact., cavas inflare cicutas Lucr., est mihi disparibus septem compacta cicutis fistula V.; met. iz trobelikinega stebla narejena piščal: hac te nos fragili donabimus ante cicuta V. — Kot nom. propr. Cicūta, -ae, m Kikuta, govoreče ime oderuha: H.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

sūra -ae, f (prim. jon. ὤρη, ὥρη bitka)

1. méča (na nogi), litka: Pl., Ci. (Arat.), Plin., Iuv., Lact., Cl., Amm., Isid. idr., suras evincta cothurno V., purpureoque alte suras vincire cothurno V., suras incluserat auro V., teretesque suras integer laudo H., cum possit sura chartas celare ligatas O.

2. (kost) piščal (naspr. tībia golenica): Cels. — Kot rimski priimek Sūra -ae, m Súra; poseb. znan je P. Cornēlius Lentulus Sūra Pubilj Kornelij Lentul Sura, Katilinov sozarotnik: S., imenovan tudi samo Sura: Ci. ep.

tībia -ae, f

1. golenica, golenična kost, tíbija, piščal (gr. κνήμη, naspr. sūra): Cels., Plin. iun. idr., concidit et fregit tibiam Ph.

2. meton.
a) (prvotno narejena iz golenične kosti) piščal(ka), flavta: Ci., H., Tib., Lucr. idr., tibia adunco cornu O., curva tibia V.; nav. pl. (ker so piskali na dve piščali hkrati): Pl., L., Q., tibiis cantare N. ali canere Ci. piskati, igrati na piščali, cantare carmina tibiis (gr. αὐλῳδεῖν) N. peti ob spremljavi piščali, ad tibias dicere Lamp. predavati ob spremljavi piščali; prim.: biforem dat tibia cantum V. dvojen glas (ker sta bili piščali različno ubrani oz. uglašeni), tibiae duae dextrae ali incentivae Varr. tankoglasni piščali, piščali z visokimi toni, diskantni piščali, duae sinistrae ali succentivae Varr. debeloglasni piščali, piščali z nizkimi toni, basovski piščali, baspiščali, tibiae duae impares O. z visokim in nizkim tonom (tj. debelim in tenkim glasom; ena je bila dextra, druga sinistra), tibiae Sarranae, Phrygiae, Lydiae Plin., Serv. (nanašajoč se na tri najstarejše tonovske načine) tirska piščal (Sarrana) je bila najnižja, frigijska srednja, lidijska najvišja; Plin.; preg.: apertis, ut aiunt, tibiis Q. odprtih piščalnih luknjic, z odprtimi piščalnimi luknjicami = glasno, naglás.
b) cevka, cevčica spredaj na klistirki: Cael.

arundō, starejše harundō (h ni pristen), -inis, f (sorod. z gr. ἄρον vrsta trstja)

1. rogoz, trst, trstika, trstje (canna = mali rogoz, sirčica, ulva = rogoz z betico, srpica): aper Laurens ulvis et harundine pinguis H., tremula O., longā parvae sub arundine cannae O., crinīs (dei Tiberini) umbrosa tegebat arundo V., velatus arundine glauca Mincius V., casae ex arundine textae L., erant tecta arundine texta L., gracilis et cannae similis arundo Col., arundinis Italiae usus ad vineas maxime Plin., arundo Indica Plin. indijski trst, bambus, insulae herbidae arundine et iunco Plin. iun.

2. met. iz trstja narejene stvari:
a) protica, trnek, ribnica: hice hami atque hae arundines sunt nobis quaestu et cultu Pl., modo ducebam retia, nunc moderabar arundine linum O., moderator arundinis O. ribič trnkar, captare arundine pisces Tib.
b) ptičarjeva lepljenica, limanica, past: Pr., Petr., Mart., alas arundo verberat Pl.
c) strelišče = ročaj strelice, puščice (naspr. mucro, ferrum): Cels., (telum) obtusum est et habet sub arundine plumbum O.; pesn. sinekdoha strelica, puščica: Sil. (V, 447), hamata percussit arundine Ditem O., haeret lateri letalis arundo V.; tudi lok: Sil. (X, 12).
č) pisalno pero: Pers., Mart., Aus.; met. slog, stil: tristis Mart. mračen, resen.
d) trstna, pastirska piščal(ka), trstenica (= σῦριγξ): Tib., Sil., modulatur arundine carmen O., agrestem tenui meditabor arundine Musam V., arundine canens Suet.; pesn. flavta: quem (satyrum)... Latous arundine victum affecit poenā O.
e) iz trstik narejen greben pri statvah, žlaje: tela iugo vincta est, stamen secernit arundo O.
f) trstov snopič kot ptičje strašilo: volucres... arundo terret H.
g) tepežna trstikovica: Pr., Petr.
h) trstikovica z omelom (za ometanje pajčevine): Pl.
i) kol v vinogradu, tik: Varr.
j) ranocelniška deščica: Suet.
k) merilna palica, merilo: Prud., Vulg.
l) jezdna palica, lesen konjiček kot otroška igrača: equitare in arundine longa H.

avēna -ae, f (iz *avīna)

1. oves: Col., Plin., urit... lini campum seges, urit avenae V., nec longae invidit avenae H.

2. trava divji oves, ovsika: Ci. idr., infelix lolium et steriles dominantur (nascuntur) avenae V., exspectata seges vanis alusit avenis V.; tudi ovsulja: Col. (II, 10, 32).

3. ovsena bilka, tudi trstna bilka (trst) za piščali: fistula disparibus paulatim surgit avenis O.

4. met. (pesn.) pastirska piščal, trobela, v sg. = tibia, enostavna (enocevna) trobela, poseb. še za oznako najpreprostejše zvrsti idilskega pesništva: Tib., Mart., silvestrem tenui musam meditaris avena V.; v pl. = fistula, σῦριγξ, sestavljena (večcevna) pastirska piščal ali trobela, siringa: structis cantat avenis O., pastor iunctis pice cantat avenis O.

5. bilkasto stebelce: lini, eriphiae Plin.

buxus -ī, f in buxum -ī, n (iz gr. πύξος) zelenika: Enn. fr. (z obl. buxum), Plin. (z obema obl.), iuvat undantem buxo spectare Cytorum V., buxus virens perpetuo O., densae foliis buxi O., Idaea buxus Val. Fl., Stat., multiformis, gradata Plin. iun.

2. met.
a) zelenikovina: torno rasile buxum V., ora buxo pallidiora O.
b) različni izdelki iz zelenikovine: piščal, svirka; v obl. buxum: Sen. tr., aëra... inflati complevit murmure buxi O., cava buxa Pr., inspirata buxa Stat.; v obl. buxus: tympana vos buxusque vocat Berecynthia V., longo foramine buxus O. (prim.: multifori tibia buxi O.), plurima buxus Stat.; vrtavka: volubile buxum V., buxum torquere flagello Pers; glavnik: crines depectere buxo O., caput intactum buxo Iuv.; pisalna deščica: Prud., vulgari buxo sordida cera fuit Pr.

calamus -ī, m (gr. κάλαμος)

1. trst, trstina, trstje, trskovec: Lucr., Plin., calami palustres O., dispares O. (na dvocevni piščali, siringi), calamus cerā iungitur Tib.

2.
a) bil, bilka, steblo: lupini fragiles calami V., calamus altior frumento quam hordeo Plin.
b) pri drevju cepič, cepika: Col., Plin.
c) trst(je) kot dišavnica iz Arabije ali Sirije, najbrž naš kolmež: Ca., c. odoratus Col., Plin., ali aromaticus, Syriacus P. Veg.

3. met. stvari, izdelane iz trstja,
a) pisalna cevka, pisalo: Ca. fr., Ci. ep., Aus., Vulg., calamus scriptorius Cels., transverso calamo signum allinere H., calamos intingere Q., Mart.
b) trstenka, trstna (pastirska) piščal, frula: Pr., Sen. tr., ludere calamo agresti V., curvus calamus Cat., c. tibialis Plin.; v pl. = piščal, sestavljena iz več skupaj povezanih cevk, večcevna svirel, svirka, sopela, siringa: Lucr., Pr., calamos inflare levīs V., calamis agrestibus insonat ille O.
c) trstena strelica, puščica: O., Pr., calamos armare veneno V., arcum et calamos frangere V.
č) ribiška palica: calamo salientes ducere pisces O.
d) limanica, lepljenica za lovljenje ptic: Pr., Sen. tr., c. aucupatorius Mart.
e) kol za količenje vinske trte: Col.
f) označevalni, zaznamovalni drog: Col.
g) morilni drog (priprava za morjenje): Col.
h) kažipot v Egiptu: Plin.
i) roč na svetilniku: Vulg.
j) medic. pulmonis calamus dušnik, sapnik: Cael.

camptaulēs -ae, m (iz gr.) igralec na ukrivljeno piščal: Vop.

cicūticen -cinis, m(cicūta in canere) piskač na piščal iz trobelike: Sid.

cornū -ūs, n, redk. cornus -ūs, m in cornum -ī, n (indoev. kor. ker kvišku moleti, štrleti; prim. gr. κέρας = kelt. karn = got. haā̆rn = nem. Horn, gr. κραγγών neka rakovica, lat. cerebrum, cervus [iz *kerasvos])

1. rog, v pl. rogovi, rogovje: Cat., Lucr., Sen. tr., Col. idr., cornu hirci V., bubulum Plin., arietinum Plin., M., alias (animantes videmus) esse cornibus armatas, alias habere effugia pennarum Ci., cornua cervi Varr. idr., cornua tauri Varr., O. ali Tauri (ozvezdja) O., dextrā cornum (tauri) tenet O., cornua iuvencorum N., boum C., torta cornua arietis V. ali Arietis (ozvezdja) Ci. poet.; pesn.: surgens in cornua cervus V. svoje rogovje visoko držeč, irasci in cornua discit ali temptat (taurus) V. svojo besnost v rogove poganjati, armenti modo dux vires in cornua sumo O., torvi in cornua tauri Sil. (prim.: ταῦροι εἰς κέρας ϑυμούμενοι Euripid.); rečne in druge bogove (poseb. Bakha) so upodabljali z bikovo glavo (z bikovimi rogovi) v znak plodnosti in obilnosti ali moči in silovitosti: gemina auratas taurino cornua voltu Eridanus V., Achelous lacerum cornu caput abdidit undis O., cornibus aureis receptis Mart. (o Renu), Bacche, veni dulcisque tuis e cornibus uva pendeat Tib., te (sc. Bacchum) vidit insons Cerberus aureo cornu decorum H., tibi (sc. Baccho), cum sine cornibus adstas, virgineum caput est O.; cornu Copiae rog (iz)obilja, med zvezde umeščeni rog koze Amalteje, iz katerega se je baje cedil nektar, podoba plodnosti in obilnosti: Gell., nam haec allata (epistula) cornu copiae est Pl.; prim.: hic tibi copia manabit ad plenum benigno ruris honorem opulenta cornu H., divesque meo Bona Copia cornu est O.; pozneje kot ena beseda Cornūcōpia -ae, f: Lact., Amm.; isto tudi cornu copiosum: Petr. Pren.: alicui obvortere cornua Pl. ali cornua vertere in aliquem Ap. ali in aliquem tollere cornua H. rogove (zobe) komu pokazati, tu (amphora) … addis cornua pauperi H. daješ revežu srce, ga opogumiš, tum (mero) pauper cornua sumit O. se opogumi, venerunt capiti cornua sero meo O. pozno so mi zrasli rožički = pozno sem se opogumil, coeperunt mihi hinc inde cornua increscere Hier.

2. occ.
a) rog, roženina (na kljunu ali kopitu): Ca., Sil., oraque cornu indurata rigent O., solido graviter sonat ungula cornu O.
b) roženica (v očesu): Plin.
c) pl. cornua škarje (rakov): Plin.
č) cornua elephanti slonovi zobje, okli: Varr., Plin.; od tod cornu Indicum Mart. slonova kost, slonovina.

3. met. iz roženine narejene stvari,
a) roženina (rog) kot kadilo ali zdravilo: cornu cervinum incendere Varr., cornu cervinum purgat, cornu bubulum combustum Cels.
b) rog = trobilo, rožnica, lovski, pastirski rog, poseb. pa bojni rog, s katerim so vojski dajali znamenja: Varr., Lucr., O. idr., ille arma misit, cornua, tubas, fasces, signa Ci., cornuque recurvo Tartaream intendit vocem V., aereaque adsensu conspirant cornua rauco V., saeva tene cum Berecyntio cornu tympana H., minaci murmure cornuum perstringis aures H., datur cohortibus signum cornuaque ac tubae concinuere T.; bojni rog je bil sprva iz živalskega roga, okovan s srebrom, pozneje pa iz pločevine: non tuba directi, non aeris cornua flexi O.; tudi rožiček, ki se je nataknil na spodnji del frigijske piščali, da se ji je ojačal glas, potem frigijska piščal sama: adunco tibia cornu, infracto (ali inflexo) Berecyntia tibia cornu O., nullo gemit hic tibicina cornu Iuv., cum tibia lumbos incitat et cornu pariter vinoque feruntur … maenades Iuv.
c) rožén lijak (livek): Col., latices infundere cornu (abl.) V.
č) rožena steklenica (za olje): cornu ipse bilibri caulibus instillat H.
d) rogova, iz katerih je sestavljen lok, zato v pl., potem tudi lok sam: flexumque a cornibus arcum tendit O., viderat adducto flectentem cornua nervo O.; pa tudi v sg.: libet Partho torquere Cydonia cornu spicula, Ascanius curvo direxit spicula cornu, spicula torquebat Lycio Gortynia cornu V., flexile cornu O., crebra Cydoneo fundebat spicula cornu Sil.
e) roženina svetilke in od tod rožena svetilka sama: Vulcanum in cornu gerere Pl., lumen per cornu transit Lucr., cornu lanternae translucidum Plin.
f) rožen odmevnik pri liri; lira je bila sestavljena iz dveh odmevnih rogov, ki sta bila spojena s kobilicama (prečnicama), na katerih so bile napete strune: in fidibus testudine resonatur aut cornu Ci., cornibus iis, qui ad nervos resonant Ci.

4. pren. rogu podobne stvari,
a) rog = mesnat izrastek, velika bradavica na čelu: tua cornu ni foret exsecto frons H.; pri Kampancih so bili taki izrastki na glavi baje precej pogosti, od tod: Campanus morbus H.
b) cornua rogovi = čopi na glavah Germanov, ki so kakor rogovi moleli kvišku: Iuv. (XIII, 165).
c) cornu ali cornua (lunae) rogova (roglja) polmeseca, lunin krajec: Ci. ap. Non., Sen. tr., Lucan., Val. Fl., Stat., nunc senescentem exiguo cornu fulgere lunam non mirarentur L., lunae se cornua complent V., nec nova crescendo reparabat cornua Phoebe O., lunaria cornua O., luna nova curvata in cornua Plin., ad cornua redire Aug. (o luni).
č) cornua rogaste ali lijakaste konice na stožčastem vrhu čelade, v katerem je tičala na več čopov razdeljena perjanica, rogovi, stožci na čeladi: rubrae cornua cristae V.; v sg.: alterum cornu galeae L.
d) zakrivljen konec jadrnice (rajne) in met. jadrnica, rajna: cornua velatarum obvertimus antennarum V., torquent cornua nautae H., ardua iamdudum demittite cornua O., navita cornua locat in arbore (na jadrnik) O., iam diductis extendunt cornua proris Lucan., cum rapidum hauriret Borean et cornibus omnīs colligeret flatus Sil.
e) slonokoščen ali zlat in poslikan glavič na paličici, okrog katere so bili omotani knjižni zvitki: candida (slonokoščene) nec nigrā cornua fronte geras (sc. lĭber) O., inter geminas pingantur cornua frontes Tib., explicitum nobis usque ad sua cornua librum et quasi perlectum … refers Mart. do … glavičev = do zadnje vrstice.
f) rokav reke: Isi, Paraetonium … quae colis et septem digestum in cornua Nilum O.
g) rt(ič), ab utroque portūs cornu moles iacimus C. in Ci. ep., promunturia, quae cornibus obiectis ab alto portum faciunt L., angustis inclusum cornibus aequor O., terrae cornua trina O., quod (iugum montis) … altero cornu in diversum litus excurrit Cu., excurrit deinde in altum vasto cornu promunturium Plin., Cnidus in cornu paene insulae posita Mel., Ambracii sinūs cornua Fl.
h) vrh, sleme, vršina gore, rtina: cornua Parnassi Stat.
i) (skrajni) konec, krilo kakega kraja: in duobus velut cornibus Graeciae (na Peloponezu in v Makedoniji) L., in cornu primus sedebat Casca L. v najbolj sprednji vrsti klopi, postquam filium in cornu scribae humiliorem fortuna sua locum obtinentem conspexisset Val. Max., iudiciis adsidebat in cornu tribunalis T., in cornibus comitii positae statuae Plin., cornibus in summis ponere membra Iuv., cornibus inter se coëuntibus fecit amphitheatrum Plin. iun., iacēre cornu sinistro (stibadii) Sid.; occ. (voj.) krilo vojske: Ter., S. idr., dextrum, sinistrum c. C., ipse a dextro cornu … proelium commisit C., (Epaminondas) alterum tenuit cornu N. je poveljeval na enem krilu, je zapovedoval enemu krilu, ipse, quo cornu rem gessit, fuit superior N., circuire hostem a cornibus L., cornua facere, extendere, diducere, producere L., dextrum, laevum navium c. Vell.; pren.: cornua disputationis commovere (k umiku prisiliti) Ci.

Opomba: Nom. sg. cornum: Varr.; acc. sg. cornum: Lucr., O., Gell., Veg., Prisc.; nom. sg. cornuum ali cornuus, od koder acc. cornuum: Isid.; nom. sg. cornus: Varr. ap. Non., od tod abl. pl. cornibus s sledečim qui (gl. zgoraj) Ci. (De nat. deor. II, 59, 149); gen. sg. cornuis: M.

Dōrēs -um (Dōrieōn = Δοριέων: Vitr.) m (Δωριεῖς) Dorci, eno štirih glavnih grških ljudstev. Sprva so prebivali ob Olimpu, pozneje so se preselili v Dorido ob Ojti (Oeta) in si po trojanski vojni izbojevali Peloponez ter ustanovili kolonije ob jugozahodni obali Male Azije, na Kreti, Rodosu, Siciliji in na jugu Italije: Ci. — Od tod

1. adj.
a) Dōricus 3, adv. -ē (Δωρικός) dorski, v dorskem (stavbarskem) slogu: gens Plin., aedes, genus, symmetria Vitr., dicta Q., Dorice loqui Suet.; subst. α) Dōricī -ōrum, m dorsko govoreči: Gell. β) Dōrica -ōrum, n dorska (v dorskem slogu zgrajena) svetišča: Vitr.; pesn. grški sploh: Dorica castra V., O., Pr., nox Val. Fl., ignes Sen. tr., Aucon Iuv.
b) Dōrius 3 (Δώριος) dorski: Plin., carmen H.; subst. Dōrium (Dōrion) -iī, n dorski način igranja na piščal: Cael., Dorium canere Ap.
c) Dōris -idis, acc. -idem in -ida, f (Δωρίς) dorska: Malea Lucan., dialectos Suet.; pesn. = sicilska: tellus Sen. tr.; kot subst. Dōris Dorida, α) pokrajina na severu Grčije ob Ojti: Mel., Plin. β) pokrajina v Mali Aziji ob južni obali Karije: Plin. γ) rastl. pseudanchūsa: Plin. δ) žensko ime, (gl. Dōris²)

2. subst. Dōriēnsēs -ium, m = Dōrēs: Iust.

fistula -ae, f

I. cev., tul, poseb. vodna cev (nav. svinčena): Q., Plin. iun., Iust., Front., P. Veg., Pall., in hoc tectum aquam venire oportet per fistulam Varr. Marius fistulas, quibus aqua suppeditabatur Iovis templo, praecidi imperarat Ci., f. ferrea L., vitiato fistula plumbo scinditur O.; occ. požiralnik: Plin.; cevka v želu čebel, muh: Plin.; cevkasta žila v pljučih, ušesih, zobeh: Plin.; luknjica v gobi: Plin.; f. urinae Cels. ali f. urinalis scalnik = kateter; minuitae corporum fistulae Iulianus ap. Aug. znojnice; tudi odprtina, skozi katero kit brizga vodo: Plin. —

II. metaf.

1. votlo trstno steblo: Plin.; meton. iz njega narejene reči, in to:
a) pastirska piščal(ka), trstenica (gr. σύριγξ), narejena iz več trstnih stebel neenake dolžine: Lucr., H., Mart. idr. aut umquam tibi fistula cerā iuncta fuit? V., dispar septenis fistula cannis O., rustica … fistula disparibus paulatim surgit avenis O.
b) pero za pisanje: Pers.

2. bot. trstika, poseb. cevkasta kasija: Vulg.

3. cevkast tvor, pijavka: Ca., Cels., P. Veg., ut … per lumbos fistulae puris erumperint N. gnojne pijavke.

4. čevljarski krivec: sutoriae similis fistula Plin.

5. kot ranocelniško orodje cevka: f. fictilis Cels.; poseb. sečevod: fistulam demittere in iter urinae Cels.

6. f. ferraria Ca. ali f. serrata Plin. nekakšne žrmlje.

gingrīna -ae, f (gingrīre; prim. gr. γίγγρας, γίγρας) neke vrste kratka piščal z vreščavim in otožnim glasom: P. F.

monauliter (monauleter), adv. na enocevno (enostavno) piščal: m. sonare M.

pȳthaulēs -ae, m (gr. πυϑαύλης = ὁ τὰ Πύϑια αὐλῶν)

1. pitávles = tisti, ki na piščal igra pesem o boju Apolona z zmajem Pitonom: his quoque ludis pythaules qui Pythia cantaverunt septem habuit palliatos qui voce cantaverunt, unde postea appellatus est choraules Hyg.

2. metaf. piščalkar, piskač (ki v tragediji spremlja canticum ali pa igra hvalnice bogovom): Vop., priusquam in orchestra pythaules inflet tibias, domi suae ramices rumpit Varr. ap. Non., illud quidem fartum est et ingenti studio, quis sit pythaules bonus, iudicatur Sen. ph.

stipula -ae, f (gl. stīpō)

1. žitno steblo, slamna bilka, bil(ka), stŕn, strníšče, v pl. tudi = slama, strnišče, strnje: Ter., Varr., Plin. idr., frumenta in viridi stipula lactentia turgent V., stipulam urere V. strnišče, per ardentes stipulae crepitantis acervos O., domus stipulis tecta O., stipulae fabales O. fižolovína (fižólovina), bobovína, bobovíca, bobóvka, in stipula carpere munera somni O. spati na slami, stipulae leves O. strnišče, paberki; pren. (preg.): postmodo de stipula grandis acervus erit O. iz posameznih bilk naposled nastane velik kup, flammaque de stipula nostra brevisque fuit O. slamni ogenj, ki je hitro prešel = naša slama je gorela le kratek čas.

2. meton. trstena piščal, trsteníca: stridenti miserum stipula disperdere carmen V.

sūbulō -ōnis, m (sūbula)

1. etr. ime za tibicen igralec na piščal, piščalkar: subulo quondam marinas propter astabat plagas Enn. ap. Varr., subulo Tusce tibicen dicitur Fest.

2. súbulon, vrsta jelena z ostrim rogovjem brez odrastkov (parožkov), šílar, špičnik: lusit animalium armis, sparsit haec in ramos, ut cervorum, aliis simplicia tribuit, ut in eodem genere subulonibus ex argumento dictis Plin., dein tusus ex melle cottidiano ecligmate; efficacior ad id subulo cervorum generis Plin, sunt qui et suum fimi cinerem profuisse scripserint in passo et cervi pulmonem, maxime subulonis, siccatum fumo tritumque in vino Plin. — Kot rimski priimek Sūbulō -ōnis, m Súbulo(n), npr. P. Decius Subulo Publij Decij Subulo: L.

ambūbāia -ae, f (tuj. iz sirskega a[n]bub piščal) piskalka, flavtistka, bajadera (plesalka); ambubaiae so bile sirska dekleta, ki so živela v Rimu od piskanja, pa tudi od manj poštene obrti: H., Petr., Suet. Kot rastl. ime ambūbāia: Plin., ali ambūbēia: Cels. = divji potrošnik, divja cikorija.