-
ἄ-γαμος 2 neoženjen, neomožen, samec; γάμος ἀ. nesrečen zakon.
-
ἄ-γονος 2 (γονή) 1. nerojen. 2. brez otrok, nerodoviten; τόκος nesrečen porod.
-
ἄ-ζηλος 2 1. brez zavisti, nezaviden. 2. nezavidan; pren. nesrečen, grozen, strašen; θέα dovoljen.
-
ἄθλῐος (ᾱ), 3 (ἆθλος), ep. ion. ἀέθλιος težaven, nesrečen, nadležen.
-
αἰνό-μορος 2 ep. zelo nesrečen; nesrečnik.
-
αἰνός 3 (αἴνυμαι) ep. ion. poet. strašen, strahovit, grozen, silen, poguben, nesrečen. – adv. αἰνῶς in αἰνά grozno, strašno, zelo; αἰνὰ τεκοῦσα (na nesrečo rodivši) nesrečna mati.
-
ἄ-λαστος 2 [Et. ἀ priv + λαθέσθαι] ep. poet. 1. kar se ne da pozabiti ali preboleti; nepozaben, neznosen, zelo neprijeten (ἄχος, κακά), ἄλαστον ὀδύρομαι neprestano (neutolažno) tarnam; πένθος globoka žalost. 2. nesrečen, proklet, zaklet, brezbožen, ἀνήρ.
-
ἀ-μέγαρτος 2 (μεγαίρω) ep. poet. 1. ki ne zavida, brez zavisti, radodaren. 2. ki ni vreden zavisti, nesrečen, poguben, nezaželen, hudoben.
-
ἄ-(μ)μορος 2 (μόρος) ep. poet. nedeležen τινός, oropan česa, nesrečen.
-
ἄ-μοιρος 2 (μοῖρα) 1. nedeležen, brez deleža, brez česa ὕβρεως. 2. siromašen, nesrečen.
-
ἄν-ολβος 2 poet. ἀν-όλβιος 2 ion. 1. nesrečen, beden, ἦμαρ dan nesreče, ὦμοι ἐμῶν ἄνολβα βουλευμάτων o nesrečnih posledic mojih sklepov! 2. nepremišljen, zaslepljen.
-
ἄν-ορμος 2 poet. brez luke, brez pristanišča, nesrečen.
-
ἄ-ποτμος 2 ep. poet. nesrečen, beden.
-
ἀπο-τυγχάνω ne zadenem, zgrešim, ne dobim, nesrečen sem, izgubim τινός.
-
ἀπο-φράς, άδος (φράζω), ἡμέρα prepovedan, nesrečen dan (katerega se ni smelo soditi itd. gl. lat. dies nefastus).
-
ἀριστερός, ep. gen. ἀριστερόφιν 1. levi, ὅπλα branilno orožje; ἡ ἀριστερά levica (χείρ); ἐπ' ἀριστερά = ἐν ἀριστερᾷ na levo, τὸ ἀριστερόν(sc. κέρας) levo krilo. 2. ep. poet. ki pomeni nesrečo, nesrečen (grški vedeževalci so gledali proti severu, a znamenje z zapada je značilo nesrečo). 3. okoren, neokreten, nespameten, φρενόθεν ἐπ' ἀριστερὰ ἔβας zašel si na levo, na stran (s prave poti).
-
ἀτάομαι pass. (ἄτη) poet. trpim škodo, sem nesrečen.
-
ἄτη (ᾱ) ἡ [Et. iz ἀϝά-τᾱ, kor. awa, poškodovati, gl. ἀάω] 1. nesreča, kazen, poguba, nezgoda; o ljudeh: pogubonosen, nesrečen. 2. zaslepljenost, omama, omotica, zmotnjava. 3. greh, krivda, zločin. 4. pooseb. Ἄτη boginja nesreče.
-
ἀ-τυχέω (ἀ-τυχής) [fut. ἀτυχήσω, pf. ἠτύχηκα] 1. zgrešim, ne dosežem (kar želim) τινός, nisem uslišan, prošnja se mi odbije παρά τινος; οὐκ ἀτυχῶ dobim. 2. nesrečen sem, imam nesrečo, ἔν τινι v čem; κτώμενος ἀτυχέω ne posreči se mi, pridobiti kaj; τὰ ἀτυχηθέντα slab (nesrečen) izid.
-
ἀ-τυχής 2 (τυχεῖν) nesrečen, zapuščen od Boga, zaslepljen, zanemarjen.