Franja

ἄκρος 3 (ἀκίς) I. adj. 1. skrajni, vnanji, vrhnji, najvišji, rtast, šiljast; ἄκρῳ Ὀλύμπῳ na najvišjem vrhu Olimpa; ἐπ' ἄκρων ὁδοιπορέω stopam po prstih, šopirim se, ὕδωρ površje vode; ἐπ' ἄκρῳ ῥυμῷ na koncu ojes, ἄκρη πόλις gorenji del mesta, μυελός osrčje; χείρ, πόδες, δάκτυλοι konec roke, prsti; sup. ἀκρότατος prav na vrhu. 2. pozen, νύξ; opolnoči ἄκρας νυκτός. 3. vzvišen, odličen, izvrsten, vrl (μάντις, τοξότης itd.), τὰ πολέμια vrl vojak, ψυχὴν οὐκ ἄκρος ne posebno hraber; ἄκρος γίγνομαι odlikujem se, hrabro se držim. II. subst. τὸ ἄκρον vrh, vršec, glava, rob, površje, nos, rt, breg; skrajno krilo bojnega reda; NT ἀπ' ἄκρου γῆς ἕως ἄκρου οὐρανοῦ od kraja do kraja sveta. – adv. ἄκρον, ἄκρα zgoraj, ἀκρότατον zelo visoko.

ἄλλο-θεν adv. od drugod, iz druge dežele; ἄλλοθεν ἄλλος odtod in od ondod, od raznih strani; vsak s svojega mesta, (eden od tukaj, drugi od tam); ἄ. ποθέν od nekod drugod; ἄ. οὐδαμόθεν iz nobenega drugega kraja; ἄ. ὁποθενοῦν iz katerega koli drugega kraja.

ἀμφι-έλισσα, ἡ (ἑλίσσω) ναῦς na oba kraja zapognjena, zasločena.

ἀπο-μάχομαι d. m. 1. borim se z višjega kraja ἀπό τινος. 2. upiram se τινί, odbijam τινά. 3. odklanjam, odvračam (z bojem) od sebe.

ἀπο-πνέω ep. ion. [fut. ἀποπνεύσομαι] ep. tudi ἀπο-πνείω 1. izdihnem (dušo), umrjem θυμόν; izhlapevam, bljuvam (ogenj); dišim lepo ὀδμήν, τοῦ χρωτὸς ἥδιστον ἀπέπνει njegova koža je imela zelo prijeten vonj. 2. ion. vejem, pišem od kakega kraja ἀπό τινος.

ἀρχή, ἡ (ἄρχω) 1. začetek, početek, rojstvo, izvir, povod, vzrok; konec πεισμάτων; ἐξ ἀρχῆς s početka, od kraja, od nekdaj, prvotno, iznova; (τὴν) ἀρχήν = κατ' ἀρχάς glede na začetek, v začetku, izprva, nalašč, najprej; ἀρχὴν οὐ sploh ne, nikakor ne. 2. gospostvo, vlada, oblast; αἱ ἀρχαί gosposka, ἀρχὴν ἄρχω opravljam (državno) službo, ἡ τοῦ παντὸς ἀρχή vrhovno poveljstvo. 3. vladavina, država, ozemlje.

ἀ-τέλεστος 2 (τελέω) 1. ep. nedokončan, neizpolnjen, brezuspešen. – adv. ἀτέλεστον brez konca in kraja, brezkončno. 2. neposvečen v kaj, nevešč čemu τινός.

διαμπάξ adv. [Et. iz δι-αν(α)-πάξ, πήγ-νυμι] poet. skozi in skozi, do kraja, popolnoma.

δια-χράομαι med., ion. -χρέομαι 1. neprestano (navadno) se bavim s čim τινί, rabim od konca do kraja, poslužujem se česa, vztrajam; κήρυξι opravljam kaj po glasnikih; λιμῷ (pre)trpim, imam; συμφορῇ μεγάλῃ sem v veliki stiski. 2. (polagoma) ugonobim, uničim, ubijem, umorim τινά.

δι-εξέρχομαι 1. grem, pridem, tečem skozi kaj, prehodim, prepotujem kaj, τί, διά τινος, βίον preživim, εἴς τι dospem do česa, πόνους pretrpim, prenesem, πάντα vse poskusim, διὰ πάντων poskusim vsa sredstva, διὰ πασῶν ζημιῶν uporabljam (poskusim po vrsti) vse kazni. 2. razlagam predavam, pripovedujem od konca do kraja. 3. o času: minem, potečem.

δι-έχω (tudi v tmezi) 1. trans. držim narazen, razprostiram, χεῖρας (v obrambo), razstavljam, ločim, delim, odvračam; παιδὸς βλαστὰς οὐ διέσχον ἡμέραι τρεῖς niso potekli trije dnevi od otrokovega rojstva. 2. intr. a) stojim narazen, grem narazen, ločen sem, oddaljen sem ἀπό τινος, ὀργυιά; τὸ διέχον vmesni prostor, presledek, praznina, razdalja; b) držim, razprostiram se, segam od enega kraja do drugega ἀπό τινος ἔς τι, ὁ Ἑλλήσποντος διέχει σταδίους je širok; c) prerinem se, prederem skozi, prebijem; ὁ ὀιστὸς ἀντικρὺ διέσχε je prodrla na drugo stran.

ἐκ-περιέρχομαι med. hodim okoli česa, obidem, objadram iz kakega kraja, ležim okrog česa.

ἐκ-περιπλέω objadram iz kakega kraja.

ἐκ-πίπτω [gl. πίπτω, aor. ep. ἔκπεσον] 1. a) vun ali doli padem, odpadem ἔκ τινος; o drevju: padem, poderem se, pf. ležim; o reki: razlijem se, izlivam se; b) vun planem, napravim izpad, pobegnem kam iz kakega kraja Ἀθήναζε; c) zaidem ἐκ τῆς ὁδοῦ; o mornarjih in ladji: zanese me, (morje) me vrže na suho, trčim ob breg, razbijem se na skali; λογισμοῦ izgubim pamet; d) = pass. od ἐκβάλλω preženejo me, izobčijo me, ὑπὸ τοῦ δήμου ljudstvo me izžene, ἐκπεσών pregnan, izgnan; ὁ ἐκπεπτωκώς pregnanec, izgnanec; e) izgubim kaj ἔκ τινος, ἀπὸ τῶν ἐλπίδων pustim, izgubim nade; prepadem, nimam sreče v čem (o govorniku); ostanem (pri glasovanju) v manjšini; ὑπ' ἀνδρός premagan sem, padem po kom. 2. izprevržem se, izpremenim se εἴς τι.

ἔσχ-ατος 3 [Et. od ἐσκο- iz eg'hs-qo-; prim. ἐξ] 1. kraj. skrajni, (naj)zadnji, najbolj oddaljen ἔσχατοι ἀνδρῶν, τὰ ἔσχατα meja, vrh, τοῦ ἄστεως skrajni del, rob mesta, ἐξ ἐσχάτων ἐς ἔσχατα od enega konca do drugega, od konca do kraja, ἐπ' ἐσχάτου na koncu NT, ἔσχατα γαίης konec sveta; ἔσχατοι τῆς ἀρχῆς ἦσαν stanovali so na skrajni meji države, ἐσχάτη πυρά vrh grmade, ἔσχαται σάρκες ki je popolnoma notri, meso v sredini. 2. čas. soslednji, zadnji, ἡ ἐσχάτη ἡμέρα poslednji (sodnji) dan (dies novissima) NT, (τὸ) ἔσχατον poslednjič, naposled, ἐς τὸ ἔσχατον (διακαρτερῶ) do zadnjega. 3. pren. skrajni, najvišji, najhujši: pos. neutr. pl. τὰ ἔσχατα (ἐσχατώτατα) πάσχω pretrpim (utrpim) najhujše (smrt), ἔσχατ' ἐσχάτων κακά najhujše sramotitve ali psovke, τὰ ἔσχατ' αἰκίζομαι zelo grdo ravnam s kom, zelo pestim koga, τὰ ἔσχατα λέγω zelo grdo zmerjam, ὑπὲρ τῶν ἐσχάτων ἀγών borba za obstanek, boj na življenje in smrt, ἐς τὸ ἔσχατον v najvišji meri; ἐς τὸ ἔσχατον ἀφῖγμαι sem v skrajni sili ἐπ' ἔσχατα, ἐπ' ἔσχατον βαίνω grem do skrajne meje, τινός česa, ἐπὶ τὸ ἔσχατον τοῦ ἀγῶνος ἔρχομαι storim vse, kar je mogoče, napnem vse žile. – adv. ἐσχάτως do skrajnosti, silno, zelo NT, ἐσχάτως ἔχω umiram, sem v zadnjih dihljajih NT.

εὐφυΐα, ἡ ugodna, lepa lega (kraja).

ἰσχύς, ύος, ἡ [Et. iz ϝι-σχῡ́ς, zg'h-, kor. seg'h, gl. ἔχω] 1. (telesna) krepost, trdnost, moč θεῶν; sila, bojna moč, glavna moč, vojska; κατ' ἰσχύν z bojno močjo, siloma. 2. trpežnost, utrjenost (kraja), hrabrost, junaštvo; μάχης bojna moč, sposobnost za boj; γῆς rodovitnost (ῡ v dvozložnih, ῠ v trizložnih oblikah).

κεφαλή, ἡ, dor. -λά [Et. iz ghebh -, nem. Giebel (got. gibla; stvn. gebal, glava). – ep. gen. dat. κεφαλῆφι]. 1. glava, ἐπὶ κεφαλήν na glavo, strmoglavo, κὰκ κεφαλῆς z glave, od konca do kraja, κατὰ κεφαλήν od zgoraj, ἐς πόδας ἐκ κεφαλῆς od glave do nog; pren. a) glava (glavna oseba), gospodar; b) življenje τὴν κεφαλὴν παρατίθεμαι; c) opisuje osebo: κακὴ κεφαλή hudobnež, lopov. 2. o stvareh: najvišji, skrajnji del, vrh, kraj, rob, konec; ποταμοῦ izvir, τάφρου rob; γωνίας ogelni kamen NT; κεφαλὴν ἐπιτίθημι dovršujem.

κλοπή, ἡ (κλέπτω) 1. tatvina, poneverjenje. 2. prevara, zvijača ζυγείς. 3. skrivno podjetje, tajna osvojitev kakega kraja; ποδοῖν κλοπὴν ἀρέσθαι skrivaj pobegniti.

ξενᾱγέω 1. vodim tujce okrog in jim kažem znamenitosti kraja, ἄριστά σοι ἐξενάγηται izborno si vodil; pass. vodijo me kot tujca okrog. 2. načelujem, poveljujem, zapovedujem najemnim četam ξενικοῦ.