Franja

ἀγκύλη, ἡ (ῠ) ("skrivljeno, upognjeno", ἀγκών) 1. tetiva (na loku); zanka, jermen. 2. debela ladjina vrv. 3. uho vesla. 4. sulica, kopje.

αἰγανέη, ἡ (αἰγίς) ep. kopje, sulica.

αἰγίς, ίδος, ἡ [Et.: sor. z αἰγανέη kopje. Ljudska etimologija je zvezala besedo z αἴξ koza] poet. ion. 1. kozja koža, kozlina. 2. poet. ep. egida, Zevsov ščit; pren. burja, vihar.

αἰχμάζω (αἰχμή) ep. poet. [fut. αἰχμάσω, ep. -άσσω] vihtim, mečem kopje, sulico; χέρα vzdignem roko proti komu (πρός τινι); τάδε borim se, pribojujem si.

αἰχμή, ἡ [Et. iz αἰκσμᾱ́, lat. ico, icere, zadeti, raniti] 1. ost, ostrina, konica (kopja ali sulice); sulica, kopje. 2. boj, vojska.

ἀκίς, ίδος, ἡ [Et. iz kor. ak' in aq; ἄκ-ρος bodeč, oster, koničast; ἄκρις, ἀκμή, ἀκή, ἀκωκή konica, vrh; ἄκων, οντος kopje; ἄκ-ανθα (= bodica) osat; lat. acer, acies, acuo; acus šivanka; slov. os-ter, os-at, os-la (iz slov. kor. ok'), nem. Eck(e) (stvn. ekka) Äh-re, klas, stvn. ahir] ost, konica, puščica.

ἀκοντίζω [aor. ἠκόντισα, ἀκόντισσα] mečem kopje, streljam; zadenem, ranim.

ἀκόντιον, τό (demin. od ἄκων) kopje, sulica.

ἀκόντισμα, ατος, τό (ἀκοντίζω) lučaj kopja, vrženo kopje; πρόσειμι ἐντὸς ἀκοντίσματος približam se na streljaj; ἀκοντισμάτων κατάπλεως od mnogih sulic preboden.

ἄκων¹, οντος, ὁ (ἀκίς) ep. kopje, sulica.

ἀμύσσω, at. -ττω ep. ion. [Et. iz ἀμύκ-jω, ἀμυχή razpoka, lat. mucro, konica, n. pr. zob, meča, kopja, gršk. ἀμυκαλαί puščica, kopje, meč. – Obl. fut. ἀμύξω, aor. ἤμυξα] (raz)praskam, prasnem, ranim, raztrgam, razmesarim; met. razrijem, žalostim, trapim si srce.

ἀμφί-γῠος 2 (γυῖον) 1. ep. z dvema členoma, z dvema ostima; ἔγχος kopje, ki ima na obeh koncih ost (αἰχμή in σαυρωτήρ), dvooster. 2. poet. z rokami in nogami se boreč, izurjen borilec.

βέλος, ους, εος, τό (βάλλω) 1. vse, kar se meče: strelica, puščica, kopje, orožje, meč, kamen, blisk; ἐκ βελέων, ἔξω βελῶν dalje nego doseže strelica, izven streljaja. 2. ep. (porodne) bolečine; τοῦ πονηροῦ strelica = skušnjava NT.

δι-αγκυλόομαι med. (ἀγκύλη) zgrabim kopje za usnjato petljo (jermen, ki je na težišču kopja pritrjen); διηγκυλωμένος pripravljen na met (lučanje).

δοράτιον, τό (dem. od δόρυ) majhno kopje, sulica, drog, kol (na katerem so nosili živež).

δόρυ, ατος, τό [Et. idevr. derewo, drevo, slov. drva, drevo, gršk. δρῦς drevo, hrast. – Obl. ep. ion. δούρατος itd. in δουρός, δουρί, δοῦρα, δούρων, δούρεσσι, poet. δορός, δορί in δόρει, pl. δόρη]. 1. les, deblo, bruno, greda, ogredje, mostnica, brod, ladja, δόρατα lesovje. 2. kar se nareja iz lesa: trojanski konj κοῖλον δόρυ, drog, kopjišče, kopje, sulica, εἰς δόρυ ἀφῖγμαι približal sem se do lučanja kopij, ἐπὶ (εἰς) δόρυ ἀναστρέφω desno krenem. 3. vojska, boj, bitka, δορὶ εἷλον zasužnjil sem, δουρί s silo. 4. a) kopjanik, borilec, vojska; b) plen.

δορυ-δρέπανον, τό srpasto kopje, kopje s srpastim vrhom (= srp na dolgem drogu).

δορυ-σσόης, ητος, ὁ, ἡ poet. δορυ-σσόος 2 poet. (σεύω) kopje vihteč, bojevit, kopjenosec, μόχθοι bojne stiske ali nadloge.

δουρ-ηνεκές (ἐνεγκεῖν) adv. ep. kolikor daleč zadene kopje, za lučaj kopja daleč.

ἐγχείη, ἡ ep. (ἔγχος) kopje, sulica, ἐγχείῃ ἐκέκαστο odlikoval se je v boju s kopji.