ὁ, ἡ (dor. ἁ), τό [Et. ὁ iz so, ἡ iz sā; τό lat. is-te, ista, istud, slov. ta, ta, to, nem. der, die, das; at. gen. τοῦ, τῆς itd.; ep. gen. τοῖο, du. gen. dat. τοῖιν, pl. nom. τοί, ταί, gen. fem. τάων, dat. τοῖσι, τῇσι, τῇς; dor. gen. τῶ, τᾶς, dat. fem. τᾷ, acc. τάν; pl. gen. fem. τᾶν, acc. m. τώς] I. pron. demonstr. ta, ta, to, on, ona, ono; 1. a) ὁ μέν … ὁ δέ ta … oni (pa), οἱ μέν … οἱ δέ ti (eni) … oni (drugi) pa, τὰ μέν … τὰ δέ deloma … deloma; b) ὁ δέ ta pa, ἡ δέ ona pa, τοῦ δ' ἔκλυε Φοῖβος Ἀπόλλων slišal ga je pa. 2. a) τὸν καὶ τόν tega in tega, τὸ καὶ τό to in to; b) τοῦ zaradi tega, πρὸ τοῦ nekdaj, svoje dni, ἐκ τοῦ, ep. ἐκ τοῖο od tedaj, odkar; c) τῇ tam, tod, tja, po tej poti τῇ ἵππους ἔχε, tako, na ta način Od. 8, 510; τῇ καὶ τῇ τῆς ὁδοῦ na obeh straneh pota; τῇ μέν … τῇ δέ z ene strani … z druge strani. 3. τῷ zato, zaradi tega, v tem slučaju, potem, nato. 4. τό zato Il. 17, 404. 5. ἐν τοῖς pri sup.: mnogo, nad vse, kar. II. določni spolnik 1. pred samostalniki in lastnimi imeni; pogosto ima pomen: a) oni znani, slavni, omenjeni; Νέστωρ ὁ γέρων znani častitljivi starček; b) zaslužen, potreben, pristojen, običajen, τὰ ἐπιτήδεια λαμβάνω dobim potreben živež; c) = pron. poss. ἐπὶ τὴν ναῦν λαμβάνω vzamem na svojo ladjo, καί μοι δὸς τὴν χεῖρα daj mi svojo roko. 2. spolnik da samostalniško veljavo vsakemu izrazu, pred katerim stoji: a) pred adi., pronom., numer. itd.: ὁ σοφός modrijan, τὸ καλόν lepota, εἰσὶ οἱ λέγοντες so ljudje ki pravijo, τὸ πεζικόν pehota, τὸ ναυτικόν mornarica, τὸ μέλλον bodočnost; b) pred adv. τὰ ἐνθάδε tukajšnje razmere, οἱ νῦν sodobniki, τὰ οἴκοι domače razmere; c) pri gen. ὁ Πολύβου Polibov sin, οἱ ἐκείνου njegovi ljudje, τὸ τοῦ Δημοσθένους slavni Demostenov izrek, τὰ τῶν θεῶν = οἱ θεοί, τὰ τῆς τύχης naredbe usode, τὰ μὲν θεῶν παρέβην zapovedi bogov, τὸ τῶν παίδων kar navadno otroci delajo; d) pri prepoz. izrazih: οἱ ἀμφί (περί) τινος njegovo spremstvo (stranka), οἱ ἐκ τῆς ἀγορᾶς sejmarji, τὰ παρὰ θάλασσαν primorski kraji, τὸ κατ' ἐμὲ z moje strani, kolikor je od mene odvisno; e) pri inf. τὸ νῦν εἶναι za sedaj, διὰ τὸ φιλομαθῆ εἶναι zaradi ukaželjnosti; ἐν τῷ λέγειν v govoru; f) pri celih stavkih: ἐρωτώμενος τὸ Ποδαπὸς εἴη. III. pron. relat. gl. ὅς.
Ἄβδηρα, ων, τά Abdera, mesto v Trakiji. – preb. Ἀβδηρίτης, ου, ὁ Abderit; pren. malomestnež, abotnež.
Ἀβροζέλμης, ου, ὁ neki Tračan, Seutov tolmač.
Ἀβροκόμας, ᾱ, ὁ 1. Kserksov brat. 2. Artakserksov vojskovodja.
Ἄβῡδος, ἡ Abid, mesto ob Helespontu nasproti Sestu; preb. ὁ Ἀβυδηνός.
ἀγαθο-εργός, ὁ (ἔργον, kor. ἐργ) dobrotnik, dobrodelnik; pri Spartancih pet najstarejših vitezov, ki so jih uporabljali za poslance.
Ἀγάθων, ωνος, ὁ Atenec, Platonov prijatelj in grški tragik.
ἀγαλματο-ποιός, ὁ (ποιέω) kipar, podobar.
Ἀγαμέμνων, ονος, ὁ mikenski kralj. – adi. Ἀγαμεμνόνεος 3 Ἀγαμεμνονίδης, ου, ὁ Agamemnonov sin (= Orest).
Ἀγασίας, ου, ὁ Grk iz Stimfala, Ksenofontov prijatelj.
ἄγγαρος, ἀγγαρήιος ὁ brzosel na konju (pri Perzijanih); pren. ἄγγαρον πῦρ ognjeno znamenje.
ἀγγελίης, ου, ὁ = ἄγγελος.
ἀγγελιη-φόρος, ὁ (φέρω) glasonoša, kraljevi komornik.
ἀγγέλλω (iz ἀγγέλ-jω, ἄγγελος) [fut. ἀγγελῶ, ion. -έω; aor. ἤγγειλα in (redko) ἤγγελον; pf. ἤγγελκα, ion. plpf. pass. ἄγγελτο; aor. pass. ἠγγέλθην, ion. ἠγγέλην] 1. javljam, sporočam, izjavljam; zapovedujem, velevam; ὁ ἀγγέλλων glasnik, τὰ ἀγγελθέντα glas, vest. – Veže se s ὅτι, ὡς, acc. c. inf. in pt.: Ὀρέστην βίον λελοιπότα da je O. umrl; v pass. osebni sklad: Κῦρος ἀγγέλλεται τετελευτηκώς poroča se, da je K. umrl. 2. med. izjavljam (Θεύκρῳ φίλος εἶναι, da sem …).
ἄγγελος, ὁ [Et.: sor. s perz. ἄγγαρος državni poštni sel; lat. angelus je iz gršk.] 1. sel, glasnik, (od)poslanec. 2. NT angel, apostol.
Ἀγγίτης, ου, ὁ reka v Makedoniji.
Ἄγγρος, ὁ reka v Iliriji (sedaj Drina).
ἀγερμός, ὁ ἄγερσις, εως, ἡ ion. (ἀγείρω) zbiranje (vojske), nabor; ἄγερσιν στρατοῦ ποιεῖσθαι vojsko zbirati.
ἀγ-ήνωρ, ορος, ὁ, ἡ (ἄγαν, ἀνήρ) ep. možat, hraber, srčen, smel, ponosen, prevzeten – θυμὸς ἀγήνωρ prevzetnost.