Franja

ἀγχέ-μαχος 2 (ἄγχι, μάχομαι) iz bližine se boreč; ὁ ἀ. borilec iz bližine, ὅπλα orožje za boj iz bližine.

ἀγωνιστής, οῦ, ὁ (ἀγωνίζομαι) borilec, tekmovalec; zagovornik (pri sodišču).

ἀθλητήρ, ῆρος, ὁ ἀθλητής, οῦ, ὁ (ἀθλέω) borilec, tekmec, atlet.

αἰχμητά ep. αἰχμητής οῦ, ὁ kdor se s sulico bori, suličar, kopjenik, borilec, junak. – adi. bojevit.

ἀμφί-γῠος 2 (γυῖον) 1. ep. z dvema členoma, z dvema ostima; ἔγχος kopje, ki ima na obeh koncih ost (αἰχμή in σαυρωτήρ), dvooster. 2. poet. z rokami in nogami se boreč, izurjen borilec.

ἁρματ-ηλάτης, ὁ (ἐλαύνω) voznik, borilec na vozu.

δόρυ, ατος, τό [Et. idevr. derewo, drevo, slov. drva, drevo, gršk. δρῦς drevo, hrast. – Obl. ep. ion. δούρατος itd. in δουρός, δουρί, δοῦρα, δούρων, δούρεσσι, poet. δορός, δορί in δόρει, pl. δόρη]. 1. les, deblo, bruno, greda, ogredje, mostnica, brod, ladja, δόρατα lesovje. 2. kar se nareja iz lesa: trojanski konj κοῖλον δόρυ, drog, kopjišče, kopje, sulica, εἰς δόρυ ἀφῖγμαι približal sem se do lučanja kopij, ἐπὶ (εἰς) δόρυ ἀναστρέφω desno krenem. 3. vojska, boj, bitka, δορὶ εἷλον zasužnjil sem, δουρί s silo. 4. a) kopjanik, borilec, vojska; b) plen.

ἐπιβήτωρ, ορος, ὁ (ἐπι-βαίνω) ep. jezdec, borilec na vozu; συῶν merjasec.

ἐπι-στάτης, ου, ὁ (ἐφ-ίσταμαι) 1. a) kdor h komu pristopa, prosilec, berač; b) kdor na čem stoji: borilec na vozu ἁρμάτων; c) kdor za kom stoji: zadnjik. 2. predstojnik, voditelj, vodnik, nadzornik, knez, vladar, ποιμνίων pastir, NT učitelj. 3. v Atenah: predsednik pritanov, ἔργων upravitelj, nadzornik javnih del. 4. veščak, izvedenec, vešč = ἐπιστήμων (Pl. Prot. 312).

ἔφ-εδρος 2 (ἕδρα) 1. sedeč, jahajoč na τινός. 2. sedeč poleg česa, prežalec, zalezovalec; ἔφεδρός εἰμι zalezujem, τινὶ βασιλεύς naslednik na prestolu. 3. a) nov nasprotnik (dokler sta se v borilnicah dva borila, je sedel tretji borilec in čakal izida boja, da se je potem boril z zmagalcem); b) skriven sovražnik.

ἱππεύς, έως, ὁ (ἵππος) [gen. ion. -ῆος, n. pl. -ῆς, -εῖς, ion. -έες in -ῆες, acc. -έας] 1. voznik, borilec, tekmec na vozu. 2. jahač, jezdec, konjik. 3. vitez: a) v Sparti: kraljeva telesna straža; b) v Atenah: meščani drugega davčnega razreda, ki so morali služiti kot konjeniki.

ἱππ-ηλά-τα, ὁ (ἐλαύνω) ep. jezdec, konjik, borilec na vozu; adi. viteški.

ἱππιο-χάρμης, ου, ὁ (χάρμη) ep. borilec na bojnem vozu.

ἱππο-κέλευθος 2 (κέλευθος) kdor potuje na konju, sukalec konj, konjik, borilec z vozom.

ἱππο-κορυσ-τής 2 (κορύσσω) ep. borilec z vozom, z bojnim vozom opremljen.

ἵππος, ὁ, ἡ [Et. idevr. ek'wo-s, lat. equus] 1. konj, kobila (θήλεια), žrebec (ἄρσην). 2. naprežen voz, bojni voz, borilec z vozom. 3. ἡ ἵππος konjica, konjeništvo, οἱ ἵπποι jezdeci.

ἱππότᾰ, ὁ ep. ἱππότης, ου, ὁ [Et. idevr. ek'wotā, lat. eques, itis iz ek'wo-t] jezdec, konjik, borilec na vozu, vitez; adi. na konju, viteški, junaški.

μονο-μάχος, ὁ (μάχομαι) borilec, gladiator.

ὄζος¹, ὁ [Et. got. asts = nem. Ast; iz o-zdo-s, ὀ copul. + sed, sedeti, biti] veja, vejica, mladika, poganjek, Ἄρηος potomec Arejev (= izvrsten borilec).

παγκρατιαστής, οῦ, ὁ pankratiast (borilec in rokoborec).