Franja

θεός, ὁ, ἡ [Et. iz kor. fēs-, lat. feriae, festus ali pa iz dhwesó-s, slov. dehniti, dihati (iz dhus-), duh, duša (iz dhous-). – Obl. voc. NT θεέ, gen. dat. pl. ep. θεόθιν]. 1. bog, božanstvo, boginja, ἡ νερτέρα Perzefona; σὺν θεῷ (θεοῖς) z božjo pomočjo, hvala Bogu, τὰ τῶν θεῶν božja volja, zakon, bogoslužje, žrtve; τὰ πρὸς θεῶν božja volja, τὰ παρὰ θεῶν prorokbe, prorokovanje, τὰ τῶν θεῶν καλῶς ἔχει dolžnostim nasproti bogovom je zadoščeno; τὰ πρὸς τοὺς θεούς = τὰ τῶν θεῶν kar se tiče dolžnosti nasproti bogovom. 2. podoba bogov, hram, svetišče. 3. ep. kot adi. rabljen v comp. θεώτερος = θειότερος (θύραι samo za bogove, ne za ljudi).

θεοσέβεια, ἡ (θεο-σεβής) bogaboječnost, pobožnost, bogoslužje.

ἱερός² 3 in 2 ion. ἱρός [Et. iz hιαρός, ἰσαρός, kor. ais, is, lat. aestumo, nem. Ehre (stvn. êra iz aiza), gl. αἴδομαι] 1. svet, posvečen komu τινός, τινί, božji, božanski (vse kar prihaja od bogov, kar pripada bogovom, kar je pod božjim varstvom). 2. vzvišen, izvrsten, odličen, vrl, neoskrunljiv, ἱερὰ συμβουλή pošteno svetovati je sveta dolžnost. 3. subst. a) τὸ ἱερόν, ion. ἱρόν darilo, žrtva, darilna žival, svetišče, tempelj, proročišče, τὰ ἱερά drob žrtvovanih živali, proročni znaki v drobu; b) praznik, svečanost, bogoslužje, sveti obredi, misteriji, χράομαι τῷ ἱερῷ navzoč sem pri svečanosti; c) posvečeni predmeti.

ἱερουργία, ἡ, ion. ἱρουργίη sveto opravilo, daritev, božja služba, bogoslužje.