Franja

Ἀθῆναι, αἱ 1. mesto Atene; Ἀθήναζε v Atene; Ἀθήνησι(ν) v Atenah; Ἀθήνηθεν iz Aten. 2. Atika ion.

ἀπο-λείπω (tudi v tmezi) I. act. 1. trans. a) puščam (za seboj), ne použijem, zapuščam (prazen prostor), ὡς πλέθρον v razdalji približno enega pletra; b) puščam na cedilu, opuščam, izgubljam βίον, ἀπολέλοιπέ με ἤδη βίοτος ἀνέλπιστος pustilo me je brez upanja. 2. intr. a) neham biti, manjkam, nimam, ὁ Νεῖλος … ἀπολείπων τὸ ῥέεθρον pojemajoč, τὶς ἀπολείπει τι τῆς ἀρετῆς treba mu je še vrline; b) zaostajam; pri števnikih in izrazih mere: malo manjka, da ne, malodane; ὀλίγου ἀπέλιπον ἐς Ἀθήνας ἀφικέσθαι malo je manjkalo, da nisem prišel, skoraj bi bil prišel v Atene; μικρὸν ἀπέλιπον διακόσιαι γενέσθαι bilo jih je malodane 200; ἀπὸ τεσσέρων πήχεων ἀπολείπουσα τρεῖς δακτύλους imelo je tri palce manj kot štiri vatle; c) odhajam, zapuščam (mesto, vojsko), ὅθεν ἀπέλιπες kjer si v govoru prenehal. II. pass. 1. zaostajam za kom τινός. 2. odstranjujem se, zapuščam koga, zgrešim kaj, zaidem od ἀληθείης, oropam se česa, ne dosežem česa, οὐκ ἀπολείπομαι zvesto se držim česa; NT ἀπολείπεταί τινας εἰσελθεῖν določeno je, pričakovati je da, ἀπολείπεται σαββατισμός prihranjen je dan počitka.

ἄ-στυ, εος, εως, τό [Et. kor. wes, bivati; nem. ge-wes-en, war, das Wesen] glavno mesto, pos. Atene; ἄστυδε v mesto.

-δε enklit. sufiks 1. a) pri imenskih oblikah z acc. na vprašanje kam: ἅλαδε v morje, οἶκόνδε domov, εἰς ἅλαδε v morje, ἀγορήνδε k posvetovanju; b) οἴκαδε domov, Ἀθήναζε v Atene. 2. pri kazalnem zaimku: ὅδε, τοιόσδε, τοσόσδε, τοῖσδεσσι.

Ἐρεχθεύς, έως, ὁ, ep. ῆος Erehtej, zemljetresec, sin Zemlje, vzgojen od Atene; bil je atiški praheroj in je imel na Akropoli svoje svetišče. – Ἐρεχθεῖδαι οἱ Atenci; Ἐρεχθηίς ίδος, ἡ ime atiške občine; θάλασσα studenec na Akropoli; Ἐρεχθεῖον svetišče na Akropoli.

ἵππιος 3 (ἵππος) poet. konjski; konje ljubeč, viteški, krotilka konj (pridevek Atene in Amazonke Antiope).

Κύλων, ωνος, ὁ Atenec, ki je hotel postati okrog l. 632. tiran; toda moral je zapustiti mesto; njegovi privrženci pa so bili pobiti na žrtvenikih Atene in Erinij.

Παλλήνη, ἡ 1. zapadni del polotoka Halkidike. 2. atiška občina (δῆμος); preb. Παλληνεύς, ὁ, adi. fem. Παλληνίς, ίδος pridevek Atene, ki je imela tam svoje svetišče.

παρθενών, ῶνος, ὁ, nav. pl. deviška (dekliška) soba; sg. partenon, svetišče Atene παρθένος na Akropoli v Atenah.

Πλυντήρια, τά atenski praznik, na katerega so osnažili leseni kip in obleko Atene.

πολιοῦχος 2 (πόλις, ἔχω) ion. zaščitnik, (-ica) mesta; pridevek bogov, posebno Atene.

πόλις, ἡ, ep. πτόλις [Et. staroindsko pūr, púra-m, trg, trdnjava. – Obl. at. πόλεως, πόλει, πόλιν, πόλι; πόλεις, πόλεων, πόλεσι, πόλεις; ep.: gen. πόλιος, πτόλιος, πόληος, dat. πόληι, πτόλεϊ, acc. πτόλιν, pl. πόλιες, πόληες, πολίων, πολίεσσι, πόλιας, πόληας; ion.: dat πόλι, pl. πόλισι, acc. πόλις; poet. gen. sg. πόλεος]. 1. mesto; pos. a) glavno mesto (Atene, Troja); b) mestni grad, zgornje (utrjeno) mesto (= ἀκρόπολις); c) trdnjava; d) rojstno mesto. 2. domača dežela, domovina, občina, (svobodna) država; τὰ τῆς πόλεως (πράγματα) državne zadeve, državni posli, državna uprava. 3. meščani, državljani.