Franja

ἀν-ίστημι [fut. ἀναστήσω, poet. ἀνστήσω, aor. ἀνέστησα, imp. ἄνστησον, med. ἀνίσταμαι, fut. ἀναστήσομαι, aor. ἀνέστην, pf. ἀνέστηκα; ep. aor. du. ἀνστήτην, 3. pl. ἀνέσταν, inf. ἀνστήμεναι, pt. ἀνστάς; poet. imper. praes. ἀνίστω] I. trans. 1. act. a) (po koncu) postavim; vzdignem, τινὰ χειρός koga za roko, povzročim (rečem), da kdo vstane; b) iz-, preženem, pre-, izselim (prebivalce mesta), pre-, spodim (ptiča), splašim θηρία, razpodim, razpustim ἐκκλησίαν, ἀνιστάναι τινά iztirati koga iz skupščine (Il. I. 191); c) obudim νόσον, σπέρμα NT; vzbudim, prebudim (iz spanja), obudim (od smrti), vzpodbujam koga k čemu; dražim, podpihujem proti komu τινί; kličem pod orožje (vojake); d) postavim, (iznova) zgradim στήλην, πύργον. 2. pass. in aor. ἀνέστην pregnan sem od koga ὑπό τινος. 3. med. aor. ἀνεστησάμην gradim zase πόλιν. II. intr. 1. vstanem, vzdignem se, τοῖσι med njimi; λέξων nastopim kot govornik; τινί vzdignem se proti komu. 2. ἐκ νόσου ozdravim (-éti); NT vstanem od mrtvih. 3. o vojakih: vzdignem se, odpotujem, odpravim se, odrinem. 4. uprem se χώρα.

ἀν-ιχνεύω ep. zasledujem, iz-, zasledim, najdem.

ἀνολκή, ἡ (ἀν-έλκω) potegovanje, vlačenje (ladij iz morja na suho).

ἄντα (gl. ἀντί) ep. 1. adv. nasproti, v obraz, naravnost; μάχεσθαι mož z možem, iz oči v oči; στῆ δ' ἄντα σχομένη ustavila se je pred njim; θεοῖσι γὰρ ἄντα ἐῴκει bil je popolnoma bogovom podoben; ἄντα τιτύσκομαι merim naravnost pred seboj. 2. praep. z gen. pred, proti; ἄντα σέθεν pred teboj, v tvoji navzočnosti.

ἀντ-αποκτείνω ubijam v povračilo, iz osvete τινά.

ἀντ-απόλλῡμι 1. act. pogubim iz osvete. 2. med. in pf. 2 act. -όλωλα umorijo me (poginem) iz maščevanja za koga ὑπέρ τινος.

ἀντ-ατῑμάζω poet. tudi jaz sramotim, grdim koga (iz maščevanja).

ἀντ-εκθέω obratno tudi jaz planem iz trdnjave.

ἀντ-εμπίμπρημι ion. v povračilo (iz maščevanja) zažgem, zapalim.

ἀντηρίς, ίδος, ἡ [Et. iz ἀντί + ἐρείδω] opornik, podporni steber.

ἀντί [Et. lok. debla ant-, "čelo", lat. ante, pred, nem. ant-, ent-, n. pr. Ant-wort, ent-sprechen; gršk. še ἄντα, ἄντην] praep. z gen. 1. vpričo, pred očmi, nasproti νίκης, ἀνθ' ὧν(sc. δένδρων) ἑστηκότες za njimi stoječi. 2. pren. a) na mesto, mesto; βελτίους ἐποίησε ἀντὶ χειρόνων napravil je iz slabih dobre državljane, πολέμιος ἀντὶ φίλου κατέστην postal sem iz prijatelja sovražnik; NT ὀφθαλμὸν ἀντὶ ὀφθαλμοῦ oko za oko; λαβεῖν χάριν ἀντὶ χάριτος milost za milostjo dobivati; ἀντὶ παίδων τῶνδε ἱκετεύομεν zaradi tvojih otrok, pri tvojih otrocih, αἱρέομαι (ἀγαπάω) τι ἀντί τινος bolj cenim, stavim kaj nad kaj. Pogosto stoji z inf. in spolnikom (pri Her. tudi brez spolnika), ἀντὶ τοῦ ἀρήγειν ni pomagal, ampak. – ἀνθ' ὧν = ἀντὶ τούτων ἅ in ἀντὶ τούτων, ὅτι zato, da; zato, ker; NT ἀνθ' ὧν οὐκ ἐπίστευσας zato, ker nisi veroval; slično ἀνθ' οὗ ker; ἀντί τοῦ zakaj?; b) = ἴσος enak, mesto, kot, za; ἀντὶ κυνός kakor pes; ἀντὶ ἱκέταο, πολλῶν λαῶν itd.; ἀντὶ κασιγνήτου τέτυκται je toliko vreden kot brat; c) = ὑπέρ za NT: δὸς ἀντὶ ἐμοῦ καὶ σοῦ za mene in za tebe; d) za komp. = ἤ: στέργω ἀντὶ σοῦ πλέον bolj kakor tebe.

ἀντι-κρῡ́, ἄντι-κρυς [Et. ἀντί, ἄντα, -κρ-υ skrčeno iz debla κέρας, κάρα] 1. ravno nasproti, naravnost, v obraz, spredaj, naravnost skozi z gen. 2. naravnost, brez ovinkov, vsekako, do cela, zares; ἡ ἀντικρὺ ἐλευθερία prava, resnična prostost.

ἀντί-φονος 2 poet. zopet moreč, iz osvete ubijajoč, medsebojno se moreč, ἀντίφονοι δίκαι smrtna kazen za umor, ἀντίφονον στόμα umor maščujoče žrelo.

Ἀντι-φῶν, ῶντος, ὁ sofist iz Krete, Sokratov nasprotnik.

ἀντι-χαρίζομαι d. m. ugodim iz hvaležnosti komu, izkazujem, kažem se hvaležnega za kaj, τινί komu.

ἀντλέω (ἄντλος) 1. črpam vodo (iz dna ladje), NT zajemam. 2. poet. λυπρὸν βίον prebijem, preživim do konca.

ἀντλία, ἡ poet. ἄντλος, ὁ [Et. iz sem-tlos; kor. sem, zajemati, črpati; lat. sentina iz sm̥tina] ep. morska voda, ki se je nabrala na dnu ladje; pren. spodnji prostor ladje.

ἄνυσις, εως, ἡ (ἀνύω) iz-, dopolnitev, uspeh, konec; ἄνυσις οὐκ δ' ἔσσεται αὐτῶν njih načrti se ne bodo izpolnili; οὐκ ἄνυσιν δήομεν nobenega uspeha ne bomo imeli.

ἀνύω, ἀνύτω, at. ἁνύω, ἁνύτω; ἄνῡμι, ἄνω (ᾰ, ῠ) [Et. iz kor. sen, doseči; iz sn̥-. – fut. ἀνύσω, -ομαι, aor. ἤνυσα, -άμην, pf. ἤνυκα, ἤνυμαι, pass. aor. ἠνύσθην, fut. pass. ἀνυσθήσομαι, ep. fut. in aor. tudi ' σσ']. I. act. 1. a) skončam, dovršim, opravim οὐκ ἀνύω φθονέουσα z zavistjo ne dosežem ničesar; εὐδαίμων ἀνύσει = εὐδαιμονήσει naposled boš vendar srečen; ἠνύσατ' ἐκτοπίαν φλόγα odpravili ste; b) ὁδόν prehodim, preplavam, tudi brez ὁδόν, πρός, εἰς, ἐπί τι in sam. acc.; Ἅιδαν dospem v Had, θάλαμον v spalnico, ἄχθος naložim, natovorim. 2. dobim, pribavim, priskrbim φορβάν; dosežem χρείας; ἀρωγάν pomagam; učinim, da φονέα γενέσθαι. 3. použijem, uničim, pokončam; pass. končam se, zvršujem se, potekam, bližam se koncu, πέμπτῳ ἔτει ἀνομένῳ tekom (na koncu) petega leta. II. med. dosežem (izvršim) zase.

ἄνωγα ep. ion. poet. [Et. sor. z ἦ "rekel je" (iz ἦκτ'), lat. aio iz agjo, rečem; adagio pregovor; prodigium (= napovedano), znamenje –. – stari pf. s prez. pomenom; imper. 2 sg. ἄνωχθι, 3 ἀνωγέτω, 2. pl. ἄνωχθε, inf. ἀνωγέμεν; plpf. ἠνώγεα, 3 sg. ἠνώγει, ἀνώγει; poleg tega oblike od pr. ἀνώγω, impf. ἤνωγον, ἄνωγον, fut. ἀνώξω, aor. ἤνωξα] zapovedujem, velevam, opominjam, priganjam τινά, τινί in inf.