Franja

ἀκούω [Et. iz ἀκούσjω; ἀκοή iz ἀκουσᾱ́, ἀκήκοα iz ἀκᾱ́κουσα, nem. hören (got. hausjan); sor. z lat. caveo, sl. čuti (iz qēu-ti), gršk. κοέω pazim. – Obl. fut. ἀκούσομαι, aor. ἤκουσα, pf. ἀκήκοα, plpf. ἠκηκόειν (ἀκηκόειν), pf. pass. ἤκουσμαι, aor. pass. ἠκούσθην, fut. ἀκουσθήσομαι, verb. adi. ἀκουστός]. 1. čujem, slišim, izvem τινός, τί, τινός τι; πατρὸς τεθνηῶτος da je oče umrl; τινὸς λέγοντος čujem (na lastna ušesa) nekoga govoriti, da nekdo govori; z acc. pt. slišim od drugih kot gotovo stvar; če je stvar negotova, stoji acc. c. inf.: τὸν μάντιν εἰπόντα ἤκουσε slišal je, da je vedeževalec rekel; ἀκούομέν σε ὄλβιον εἶναι slišimo, da si srečen; οἱ ἀκούοντες slušatelji, poslušalci. 2. poslušam koga, sem pokoren, uslišim koga, (o sodniku) zaslišujem, pristanem na kaj. 3. zovem se, slôvem, sem na glasu, κακός smatrajo me za hudobneža, εὖ ἀ. sem na dobrem glasu, κακῶς sem na slabem glasu, razvpit sem, očita se mi kaj, ὑπό τινος zasramujejo (psujejo) me, κακῶς πρός τινος moram poslušati od koga žarke besede; ἤκουον κόλακες imenovali so se hinavce, ἤκουον πρῶτοι εἶναι bili so na glasu kot prvi. 4. med. = act. Il. 4. 331. – praes. ima pogosto pomen pf.: slišal sem, vem, razumem NT I. Cor. 14. 2.

ἀκροάομαι d. m. [Et. iz ἀκρ-ουσάομαι; ἄκρος + οὖς, iz οὐσος. – Obl. fut. ἀκροάσομαι, aor. ἠκροασάμην]. 1. poslušam (pazljivo), pazim (τινός); τινός τι slišim od koga kaj. 2. poslušen sem, ubogam, pokoren sem τινός.

ἀκροβολίζομαι d. m. (βάλλω) [aor. ἠκροβολισάμην] mečem (streljam) iz daljave, postreljavam (τινί, πρός τινα); ἔπεσι prepiram se, pričkam se.

ἀκροβόλισις, εως, ἡ ἀκροβολισμός ὁ streljanje iz daljave, postreljavanje, praska, majhen boj.

ἀκροβολιστής, οῦ, ὁ lahkooborožen strelec, kdor strelja iz daljave; pl. raztreseni strelci.

ἀκτῑ́ς, ῖνος, ἡ [Et. iz n̥qt-is, sor. z gršk. νύξ, νυκτός, noč, nast. iz noqt-. – dat. pl. ἀκτῖσι in ἀκτίνεσσι] solnčni žarek, blisk; ἀνὰ μέσσαν ἀκτῖνα(sc. ἡλίου ὄντος) od južne strani sem (od južnih žarkov).

Ἄκτωρ, ορος, ὁ Avgijev brat iz Elide, Ἀκτορίδης, ὁ Aktorjev vnuk.

ἄκων², ἄκουσα, ἆκον, ep. ἀέκων (iz ἀ-Ϝέκων) 1. proti volji, prisiljen, nerad, nehoteč, οὐκ ἄκων prav rad. 2. ne hote, ne nalašč.

ἄλγος, ους, τό [Et. iz podstave aleg-, gršk. ἀλέγω, ἀλεγίζω brigam se za kaj, sor. lat. neg-lego, di-ligo, religens bogaboječ, religio vestnost] bol(ečina), bolest, tuga, nadloga, žalost, bridkost.

ἀλ-δαίνω [Et. iz kor. al-, lat. alo, ere; altus, dorastel, visok; nem. alt, dorastel, star; gršk. sor. še ἀλ-θαίνω, ἄλ-θω zdravim, ἄλ-θομαι rastem, zdravim. – Obli. aor. ἤλδανον]. ep. poet. krepim, jačim, pospešujem (v rasti).

ἄλεισον, τό ep. [Et. iz ἄλειτϜον, sor. s slov. lijem, liti; lat. libo, are] čaša, kupa.

ἀ-λείφω [Et. iz kor. leip, "(s tolščo) mazati"; gršk. λίπος tolšča, λιπαρός tolst, λιπαρής prilepljen, trajen, λιπαρέω vztrajam, ἀλείφω mazilim, ἀλοιφή mazilo, slov. sor. lep (prv. pom. tolst, debel), pri-lep-iti; nem. bleiben (iz stvn. bi-liban = kleben bleiben). – Obl. fut. ἀλείψω, -ομαι; aor. ἤλειψα, -άμην (ep. ἀλ-) pf. act. ἀλήλιφα, pass. ἀλήλιμμαι, aor. pass. ἠλείφθην] (na)mažem, mazilim; pass. mazilim se.

ἀλέω [Et. iz kor. al-, ἄλευρον iz ἄλε-Ϝρο-ν. – Obl. aor. ἤλεσα, ep. ἄλεσσα, pass. pf. ἀληλε(σ)μένος] meljem, σῖτος ἀληλεσμένος moka.

ἀ-ληθής 2 dor. ἀλᾱθής [Et. ἀ priv. + λήθος ne prikrit, ne goljufiv; gl. λανθάνω; ἀλήθεια iz ἀλήθεσια] 1. res(ničen), odkritosrčen, istinit, pošten. 2. pravi, zanesljiv; τὸ ἀληθές resnica; v vprašanjih ironično ἄληθες (naglas drugačen kakor v odgovoru); ali zares? v odgovoru: ἀληθές, ἀληθῆ zares, tako je; adv. ἀληθῶς, ἀληθέως, ἀληθές; ὡς ἀληθῶς = τῇ ἀληθείᾳ, ὁ ἀληθῶς οὐρανός resnično (pravo) nebo comp. ἀληθέστερον, sup. ἀληθέστατα.

ἀ-λίγκιος 2 [Et. ἀ. copul + li(n)q; liq slov. lice, lik, (s)ličen, različen; nem. gleich iz germ. ga-lika, srvn. gelîch; Leiche (got. leik)] ep. poet. podoben, sličen, enak.

ἅλινος 3 (ἅλς) iz soli narejen.

ἅλις adv. (iz Ϝάλις, εἴλω) 1. dovolj, dosti z gen.; s pt. ἅλις νοσοῦσ' ἐγώ zadosti je, da jaz trpim. 2. ep. obilno, trumoma, na kupih, v vršajih. 3. zadostno, v pravi meri, εἰ ἅλις ἔλθοι Κύπρις zmerno.

ἁλίσκομαι dep. [Et. iz Ϝαλίσκομαι ujet sem; sor. εἵλωτες (iz ἐϜέλωτες) spartanski sužnji, podstava evel. – Obl. fut. ἁλώσομαι, aor. ἑάλων, ἥλων, pf. ἑάλωκα, ἥλωκα, adi. verb. ἁλωτός; ep. aor. cj. ἁλώω. ἁλώῃ, inf. ἁλώμεναι in ἁλῶναι]. 1. ujamem (osvojim, uplenim, dohitim) se. 2. zasačim se, θανάτῳ umorim se, poginem, padem; ὕπνῳ spanje me prevzame, obvlada; s pt. ἀδικῶν zasačim se, dokaže se mi, da delam krivico.

ἀλκή, ἡ [Et. iz kor. aleq, braniti, ἀλέ-ξω; – dat. ep. ἀλκί]. 1. (o)bramba, zaščita, pomoč, odpor, napad, εἰς, πρὸς ἀλκὴν τρέπομαι postavljam se v bran. 2. boj, bitka, pogum, srčnost, hrabrost, jakost, moč.

ἀλλήλοιν, ἀλλήλων [Et. iz ἄλλος po podvojitvi; ἄλλος – ἄλλον, ἄλλα – ἄλλα itd., odtod skrčeno v ἀλλᾱλλ-, kar je dalo po dissimil. ἀλλαλο-, ἀλληλο-] (samo gen. dat. acc. dual. in pl.) drug drugega (drugemu), medsebojno, vzajemno.