syncopē -ēs, f in syncopa -ae, f (tuj. συγκοπή)
1. skrčitev kakega zloga sredi besede (zaradi izpaha kakega glasu), izpust glasu (zloga) sredi besede, sínkopa: Char. (z obl. -ē), Macr. (z obl. -a).
2. nezavest, omedlevica, omotica: P. Veg. (z obl. -ē).