Franja

Germānī -ōrum, m Germáni. Cezar je imenoval Germane vsa plemena, ki so prebivala na desnem Renovem bregu. V Tacitovem času so bivali germanski rodovi od Rena do Visle, od Donave do Severnega morja. Njihova najpomembnejša plemena so bili: Svebi, Heruski, Ubijci, Sugambri, Markomani in Uzipeti: CI., C., T.; sg. Germānus -ī, m German v besedni igri: Germanum Cimber occidit pri Q. – Od tod

I. adj.

1. Germānus 3 germanski: herbae O., feritas VELL., pubes PERS.

2. Germānicus 3 germanski: bellum C. vojna z Germani, saltūs L., gentes PLIN., mare PLIN. Baltiško morje, Kalendae MART. = 1. september (dan ko je Germanik premagal Germane), sermo, victoria SUET., exercitus T. Kot subst. Germānicus -ī, m
a) Germanski, Germanik, častni priimek vojskovodij, ki so premagali Germane, poseb. častni priimek sina Tiberijevega brata Druza in Antonije: T., SUET.
b) (sc. mensis) Germanikov mesec: (Caligula) in memoriam patris Septembrem mensem Germanicum appellavit SUET.
c) (sc. nummus) germanik, germanjak, zlatnik s podobo cesarja Domicijana, ki je tudi imel priimek Germanicus: IUV.

3. Germāniciānus 3 germanski = ki biva ali služi v Germaniji: exercitus (v sg. in pl.) SUET., EUTR.; kot subst. Germāniciānī -ōrum, m: SUET. –

II. subst. Germānia -ae, f

1. Germanija, dežela germanskih plemen ali desni Renov breg (kot rim. provinca): T.; pl. Germaniae T. Severna in Južna (= Zgornja in Spodnja) Germanija.

2. pesn. meton. = Germani: hinc movet Euphrates, illinc Germania bellum V.

Sēmi-germānus 3 (sēmi in Germānus) napol (na pol) germanski, polgermanski: gens L.

Teutonī -ōrum, m (Ci., C., L. epit., Vell., Sen. ph., Plin., Fl., Front.) in Teutonēs -um, m (Aur., Eutr., C. in Vell.), gen. Teutonum, Fl. z acc. Teutonas Tevtóni, germansko pleme, ki je skupaj s Kimbri (Cimbri) vdrlo na rimsko ozemlje; l. 102 jih je dokončno porazil Marij pri mestu Aquae Sextiae: Cimbri Teutonique in provinciam exierant C., bellum Cimbrorum Teutonumque C.; sg. Teutonus -ī, m Tevtón: Front.; kolekt.: Lucan. Od tod adj. Teutonicus 3 tevtónski, pesn. = germánski: ritus V., opes Pr., capilli Mart., victoria Val. Max., Cimbrica Teutonicaque militia Vell., bellum Fl.

Tuistō -ōnis, m Túiston, iz zemlje rojeni germanski bog, praoče Germanov: T.

vārus¹ 3 (iz *u̯ā-ros ali *u̯aq-sros, indoev. kor. *u̯ā- ali *u̯aq- kriviti, upogibati; prim. skr. vakráḥ skrivljen, ukrivljen, lat. va-c-illāre, va-t-ius, va-g-ari, vāricus)

1. zakrivljen, navzven ukrivljen (skrivljen), narazen z(a)vit, razprt, razrasel, razkrečen, razširjen: Mart. idr., cruribus [ac collo internodis] rectis et potius uaris quam vatiis Varr., cornua boum O., tenui a pectore varas manus O. držal sem roki od prsi navzven skrivljeni; occ. (o osebah) navzven ukrivljenih nog (bivajoč), krivonog, razkrečenih nog (bivajoč), razkrečen, raznožen, krevljast, krevsast, šátrav, šátrast, kot subst. krivonožec, razkoračnik, skoračnikar, šatravec, krevsa: Luc. ap. Non., Pl. idr., hunc varum distortis cruribus (sc. appellat) H.

2. metaf. nasproten: est alterum (sc. genus hominum) et huic varum H., geminos … varo producis genio Pers. — Kot nom. propr. Vārus -ī, m Vár, priimek raznih rimskih rodov, npr.

1. Q. Attius Vārus Kvint Atij Var, pompejevec, vojskovodja v državljanski vojni, padel v bitki s Cezarjem pri Mundi: C.

2. P. Alfēnus Varus Publij Alfen Var iz Kremone, Horacijev sodobnik, najprej čevljar v svojem rodnem mestu, pozneje rimski konzul, zelo znan pravnik in avtor del s področja prava: H., Gell.

3. L. Varus Lucij Var, Avgustov prijatelj: Q.

4. P. Quīnctīlius Varus Publij Kvinktilij Var, konzul l. 13 pr. Kr., namestnik v Siriji, potem v Germaniji; ko ga je germanski vojskovodja Arminij premagal v Tevtoburškem gozdu l. 9 po Kr., je naredil samomor (vrgel se je na svoj meč): Vell., Suet., T. Po njem adj. Vāriānus 3 Várov: exercitus T., clades Plin., Suet.

Velēda (Velaeda) -ae, f Veléda (Velájda), deviška vedeževalka iz Vespazijanovega obdobja, ki so jo germanski Brukteri po božje častili: T.