intercursus -ūs, m (intercurrere) v rabi je le abl. sg.
1. prihod v teku, nagli vmesni prihod, nastop: impeditus intercursu suorum usus hastarum L., repentino intercursu viam dare L.
2. metaf.
a) vmešavanje, vtikanje, posredovanje: consulum intercursu res sedatur L., intercursu tribunorum T.
b) nagel vmesni nastop: intercursu lunae Sen. ph., nox horrida ac terribilis intercursu luminis diri Sen. ph. ker so vmes švigali grozoviti bliski.