Franja

captīvus 3 (captus)

1. ujet, ulovljen: vulpes, ferae, pisces O.; nav. v vojni ujet, zajet, zasužnjen: homines Pl., servi, piratae Ci., cives Romani Ci., pubes H., corporis custodes Cu.; occ. o stvareh osvojen, uplenjen, ugrabljen: naves C., ager S. fr., pecunia L., vestis V., ebur H., in captivo habitu Cu. Subst. captīvus -ī, m ujetnik, jetnik, vojni ujetnik: C., V., H., L., O. idr., captivos necare Ci., captivos redimere N., Cu., Eutr., praedam captivosque locare S.; captīva -ae, f vojna ujetnica: Acc. fr., O., Sen. rh., eat tristis captiva V., captivarum ira Cu.

2. pesn. (enalaga) (o stvareh) ujetnikov (gen. pl.), ujetniški, suženjski: sanguis V., colla, crines O., parabantur captivis vincla lacertis O., cruore captivo adolere aras T.

corōna -ae, f (gr. κορώνη; prim. curvus, sl. krona, nem. Krone)

1. venec iz cvetk, vejic ali kovine, tudi krona: quid hoc … est clarius, quam omnes Segestae matronas et virgines convenisse, complesse (Dianam) coronis et floribus … ? Ci., c. laurea Ci., myrtea Val. Max., pinea Plin., quercea T., quernea Suet., spicea Lact. (Kristusova) trnova krona, aurea Corn., Ci., N., L., c. modici circuli L.; starodavniki so se ob slovesnih (veselih in resnih) priložnostih: pri pojedinah, žrtvovanju, radi venčali, venčali pa so tudi mrtvece, darilna živinčeta, hiše, ladje, kipe, mešalne vrče in čaše (pri pojedinah) idr. ter dajali vence kot častno darilo oz. bojno nagrado prijateljem, ljubicam, hrabrim vojakom, pesnikom in (zlate) kraljem in zmagoslavnim vojskovodjem: redimitus coronis (pri pojedinah), redimire frontem coronā Mart., ludis circensibus coronā laureā uti Vell., ne longae coronae nec acerrae praetereantur (namreč pri mrtvecu) Ci., sternere vicos floribus coronisque ali totum iter floribus coronisque consternere Cu., coronam imponere statuae Stat. ali alicui Ci., corona virtute parta Ci., aliquem coronā donare Ci., coronis laureis taeniisque donare N., huic (Thrasybulo) pro tantis meritis honoris corona a populo data est, facta duabus virgulis oleagineis N., c. victrix (= victoriae) Lact.; pesn.: regni corona (= diadema) V.; kot nagrada za junaška dejanja je veljala c. castrensis, civica, muralis, navalis, obsidionalis Pl., Ci. idr.; pesn. pren. (o pesniški slavi, o pesniškem proslavljanju): corona perenni fronde Lucr. = neminljiva pesniška slava, insignem suo capiti petere coronam Lucr., necte flores, necte meo Lamiae coronam H. spleti mojemu Lamiji cvetke v venec = proslavljaj ga v pesmi, audi, … qua re sibi nectat uterque coronam H. se drug drugega poveličujeta; podobno: corona fidei Cypr., Lact. ali samo corona Lact. mučeniška krona. Reklo: aliquem sub coronā vendere C., L., Fl., Iust. koga kot vojnega ujetnika (v sužnost) prodati, v pass. sub coronā vēnīre L. ali venundari T. kot vojni ujetnik proda(ja)ti se (take ujetnike so namreč pri prodaji venčali kakor darilna živinčeta pri žrtvovanju; prim.: mancipia iure belli capta coronis induta vēnībant et ideo dicebantur „sub corona“ vēnīre Caelius Sabinus ap. Gell.); tako tudi: sub corona emere Varr. kot vojnega ujetnika kupiti.

2. pren.
a) arhit. venčna letva, venci, napušč, okrajek, opas: Vitr., Plin.
b) okrajek ali obrobek zidu: angusta muri corona erat Cu.
c) vzvišen rob pri njivah kot razmejilo, obmet, obmejek, mejni rob: Ca.
č) c. montium krogasto pogorje: Plin.
d) kosmati venec (svitek) nad konjskim kopitom: Col., P. Veg.
e) krog, obstret, sij okrog sonca: Sen. ph.
f) (o ljudeh) krog = množica, tolpa, zbor, skupina, družba, poseb. krog (množica) poslušalcev, poslušalci, slušateljstvo: Plin. iun., Suet., armatorum coronā senatus saeptus est Ci., non enim coronā consessus vester (= iudicum) cinctus est, ut solebat Ci., tibi ipsi pro te erit maximā coronā causa dicenda Ci., scis, quo clamore coronae proelia sustineas campestria H., ne spissae risum tollant impune coronae H., risi nescio quem … e corona Cat., vulgi stante coronā O., nulli non agentium parata vulgi corona est Q.; occ. (voj.) vojaške čete, ki s sovražnimi ali obrambnimi nameni obkrožajo (obkoljujejo) kak kraj, obsedna črta, obseda: totum corpus (po drugih opus) coronā militum cingere C., coronā cinxit urbem L., Fabius Vibulanus coronā primum vallum defendit L., urbem coronā circumdare L., non coronā, sed operibus urbem oppugnare L., muros coronā circumdari iussit Cu., urbem coronā capere Cu.
g) corona bubula bot. velika šatrajka: Ap. h.
h) corōna ali Corōna ozvezdje (Severna) Krona: Ci. (Arat,), Col., specie remanente coronae O., po mitu med zvezde uvrščena Ariadnina krona (gl. Ariadnē) in od tod imenovana Gnosia stella Coronae V. ali Cressa Corona O.

corōnō -āre -āvī -ātum (corōna)

1. venčati, ovenč(ev)ati, (z vencem, z venci) (o)krasiti, (o)dičiti, (na)kititi: cratera (vina) coronant V., c. locum fronde funerea V., templa O., marino rore deos fragilique myrto H., victimas Plin., ille, qui spinis coronatus est Aug. (o Kristusu); med.: hederā coronantur Bacchico ritu Macr. Pogosto pt. pf. corōnātus 3: Varr., Val. Fl. idr., sedebat in rostris … coronatus Ci., epulae, quas inibant propinqui coronati Ci., coronatus laureā coronā, decemviri coronati laureā L., coronata frons, coronati capilli, coronata puppis, coronatae lintres O., c. arae, carinae, c. phaselus Pr., c. aselli, equi, iuvenci Pr., O., postes lauro coronati Q., coronatus spinis (s trnovo krono) Lact.; z grškim acc.: coronatus nitentes mallobathro Syrio capillos H.; kot subst. corōnātī -ōrum, m ljudje z venci (s kronami), ovenčanci, okronanci: volgum autem tam chlamydatos quam coronatos voco Sen. ph.; occ.
a) zmagovalca v tekmovalnem boju (v tekmi) (o)venčati (častna nagrada je bila oljkov ali lovorov venec): coronare victores oleā ali oleastro Olympiae Plin., victores lauro Delphis Plin., coronari utroque certamine Q., cum pugili coronato carmen … scripsisset Suet., sunt eo modo multi coronati (poëtae) Q., Homerus laudatus et coronatus Min., de oratoribus coronatus Suet. iz kroga govornikov ovenčan, comoediam de sententia iudicum coronare Suet. komediji častno nagrado priznati, coronari novo nomine Plin. biti okrašen z novim imenom kot nagrado zmagovalca; od tod z notranjim obj.: magna coronari Olympia (gr. στεφανοῦσϑαι Ὀλύμπια μεγάλα) H. pri velikih olimpijskih igrah prejeti (oljkov) venec kot zmagovalec.
b) vēnīre coronatum (= sub corona vēnīre, gl. corōna) ovenčan = kot vojni ujetnik proda(ja)ti se: Ca. fr.

2. pren. ovenč(ev)ati = obda(ja)ti, obkrožiti (obkrožati), obkoliti (obkoljevati): quae (pluma columbarum) sita cervices circum collumque coronat Lucr., silva coronat aquas O., coronant myrteta summum lacum O. obdajajo zgoraj jezerski rob, suggestā castra coronat humo Pr., densāque nemus statione coronant Stat., c. solem itineribus Vitr. (o zvezdah), simplex aetheris dorsum sacratā amoenitate lucis Ap. (o zvezdah), sol circa domum patris eius fulgido ambitu coronatus Lamp., papillae parvis orbibus coronatae Lact., regem illum mundi coronamus Lact. obdajamo v krogu; pesn.: omnem abitum custode coronant V. postavijo okoli.

Āfrānius 3 Afranij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. L. Afranius Lucij Afranij, pisec komedij okrog l. 110, izvrsten v šaljivi ljudski igri (fabula togata): Ci., Q., Suet., Afrani toga convenit Menandro H. (ker se je Afranij zgledoval po Menandru).

2. L. Afr., Lucij Afranij, Pompejev legat, konz. l. 60, po bitki pri Tapsu ujet in v neki vojaški vstaji ubit od Cezarjevih vojakov (po drugi razlagi je bil kot vojni ujetnik usmrčen na Cezarjevo povelje l. 46 v Hispaniji): Ci. ep., C., Vell. Od tod adj. Āfrāniānus 3 Afranijev: acies Auct. b. Hisp.; subst. Āfrāniānī -ōrum, m Afranijeva vojska: Auct. b. Hisp.

3. Afr. Burrus Afranij Bur, praefectus praetorio v času ces. Klavdija in Nerona, l. 63 po Kr. pa najbrž zastrupljen od Nerona: T., Suet.

4. Caia Afrania Gaja Afranija, žena senatorja Licinija Bukciona, ki je bila dovolj drzna, da se je tožarila pred pretorjem; zato je njeno ime preg. = drzna ženska: Val. Max., Ulp. (Dig.).

Andriscus -ī, m (Ἀνδρίσκος) Andrisk, suženj, ki se je oznanjal za Filipa, sina mak. kralja Perzeja (zato nav. imenovan Pseudophilippus, Ψευδοφίλιππος = Lažni Filip) ter povzročil tretjo mak. vojno, ki se je končala s tem, da je rim. poveljnik Metel spremenil Makedonijo v rim. pokrajino; Metelovo zmagoslavje je poudaril sam Andrisk kot ujetnik: L. epit., Fl.; le Pseudophilippus imenovan pri: Ci. in Vell.

caput, capitis, n (capere)

1. glava,
a) človeška: Ca., Enn., N. idr., capite aperto Pl., Ci. gologlav, capite operto, obvoluto Ci., capite demisso Ci., C. s povešeno glavo, cervicibus fractis caput abscidit Ci., conferrent viri boni capita Ci., consules... capita conferunt, diu conlocuntur L. stikata glave, caput attollere O.; glava kot sedež razuma in pameti: incolumi capite es? H. ali si pri zdravi pameti? negotia centum per caput saliunt H. Posebne zveze: capita aut navia ali caput aut navim (-em) Macr., Aur., Paul. Nol. igra, pri kateri se ugiba, ali bo kvišku vrženi kovanec pokazal glavo (Janovo) ali grb (ladjo); prim. našo igro cifra-mož; preg.: nec caput nec pedes Ci., L. nima ne glave ne repa, ut nec pes nec caput uni reddatur formae H.; caput extollere Ci. glavo dvigniti kot znamenje upanja na boljše, tako tudi caput erigere in libertatem Aug. kot znamenje upanja na svobodo; caput movere Vulg. z glavo majati (v porogu ali škodoželjnosti); in caput alicuius recĭdere L.; supra caput esse Ci., S., L. sedeti na vratu, biti za petami (o nevarnosti, sovražniku idr.), iamque super caput legiones T.; per caput pedesque Cat. na vrat na nos.
b) živalska: Val. Max., Sen. ph., c. iumenti N., belua multorum capitum H. mnogoglava, ad capita bubula Suet. „pri volovskih glavah“, predel v Rimu, kjer so bile v skalo vsekane volovske glave.

2. o rečeh glava = glavica, vrh, konec, rt, kraj: capita vitis Ci., Col. loza, vitice, papaverum L., V. makove glavice, tignorum C., ex capite molis Cu. iz prednjega konca ali rta nasipa, c. columnae Plin. oglavje, fistulae L. ustnik, curvata capita (arcūs) V. oba konca loka, c. iecinoris C. vrhnji del jeter (v jeziku avgurov), si nusquam caput se ostendit Cels. oteklina, tvor, caput facere Pl. oteči, zabuhniti, capita aspera montis V. skrajni vrh, Atlantis pinigerum caput V.; o vodah (redko) = ustje, izliv: Rheni luteum c. H., Rhenus multis capitibus in Oceanum influit C.; pogosteje = izvir, vrelec: stratus ad aquae tene caput sacrae H., sacrum c. amnis V., ad caput fontis cuniculos agunt Hirt.; od tod pren. izvor, početek, počelo: ille fons et caput miseriarum Ci., c. criminum Ci., his vestigiis ad caput maleficii perveniri Ci., si quid sine capite manabit Ci. iz negotovega vira.

3. sinekdoha
a) glava = človek, oseba, mož, duša, posameznik: Iust., hoc caput Pl. jaz, c. ridiculum, festivum Ter. šaljivec, pavliha, haec duo capita nata sunt spurcissima Dolabella et Antonius Ci., carum caput V., H. „duša moja“ (v nagovoru), c. infandum V.; jur.: liberum c. Ci., libera servaque capita L., ignota capita L., c. noxium, innoxium L. krivec, nedolžni; pri šte-tju in oddelkih: hostium numerus capitum CCCCXXX militum fuit C. 430000 mož, quot capitum vivunt H., capita singula ex captivis distribuit C. po enega ujetnika, sesquimodios in capita describere Ci. za vsakega posebej, exactio capitum Ci. osebni davek, capite censi S., L. najnižji razred rim. državljanov, katerih premoženja niso cenili, ampak so jih le preštevali.
b) occ. (o živalih) glava, rep: Col., bina boum capita V., triginta capitum fetus V.

4. met.
a) življenje: capitis dimicatio Ci., salvo capite Ci. brez nevarnosti, capitis poena C. smrtna kazen, capitis periculum N. smrtna nevarnost, caput obiectare periclis V., coniuratio in tyranni caput L., hominis caput sacrare L., per suum caput iurare O.; poseb. jur.: iudicium capitis N. na življenje in smrt, capitis accusare Ci. na smrt, capitis damnare Ci. na smrt, capitis absolvere N. smrtne kazni oprostiti.
b) osebna pravica, državljanstvo, državljanska čast (pravice in položaj svobodnega moža v javnem življenju; vsaka omejitev teh pravic je: capitis deminutio Ci. izguba pravic, ki se deli na α) capitis deminutio maxima, kadar je državljan izgubil pravico do svobode, državljanstva in družine, β) capitis deminutio media ali minor, kadar je izgubil le državljanstvo, γ) capitis deminutio minima, kadar je izgubil le pravico do družine; capitis minor H. (kot ujetnik) ponižan v svojem državljanstvu, državljansko mrtev, capitis causa Ci. pravda o državljanski časti, mei capitis conservandi causa Italia tota Romam convenit Ci.

5. pren. kar je najvažnejše, najpomembnejše, najboljše,
a) glava, glavna oseba, prvak, glavar, početnik, osnovatelj: Ter., Vell., c. scelerum Pl., periurii c. Pl. slepar, c. coniurationis Ci., L., Cu., Graecorum concitandorum Ci. kolovodja, c. rei Romanae Camillus, c. rerum Masinissa, capita Latini nominis L., qui capita rerum erant L. glave v državi, caput rei publicae T.
b) glavna stvar, prva stvar, glavna točka, glavni del: c. defensionis Ci., videamus nunc id, quod caput est Ci., c. cenae Ci., Mart. glavna jed, c. litterarum Ci. jedro, glavna vsebina, Epicuri Ci. glavno načelo, c. vestrae pecuniae Ci. glavni vir dohodkov, patrimonii Ci., L.
c) poglavje, odstavek, oddelek, paragraf: Cels., Q., Gell., ex duabus orationibus capita alterna recitare Ci., caput est legis quadrugesimum Ci., praeclarum caput „ne quis...“ Ci.
č) o denarju glavna vsota, glavnica: demit de capite medimna DC Ci. od zakupnine, de capite quantum commodum fuit frumenti detraxit Ci.; poseb. o izposojenem denarju: deducere de capite, quod usuris pernumeratum est L., quinas hic capiti mercedes (= usuras) exsecat H. 5% na mesec, torej 60% na leto, capitis amissi iactura Col.
d) glavno mesto: Mediae Cu., c. gentis Artaxata T.; toda: Thebae caput totius Graeciae N. najimenitnejše mesto, Praeneste c. belli L. glavni kraj, netišče vojne.

Opomba: Abl. sg. capitī: Cat. (LXVIII, 124).

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

rēgulus -ī, m (demin. k rēx)

1. kralj kake majhne dežele, kraljevič, kraljič (kraljiček), knez, (po)glavar, gospodar = gr. δυνάστης: L., Plin., Suet., Amm. idr., reguli in unum convenere S., auxilia Cilicum, quae reguli miserant T.

2. kraljič, kraljevič, iz kraljeve rodovine: (sc. Gulussa Masinissae filius) regulus Carthaginiensesque dimissi L.

3. metaf.
a) kraljica = matica: Varr.
b) (prevod gr. βασιλίσκος) bazilísk, vrsta kuščarice: Vulg., Hier. — Kot nom. propr. Rēgulus -ī, m Régul

1. priimek Atilijevega rodu, katerega najbolj znan predstavnik je M. Atilius Regulus Mark Atilij Regul, konzul l. 267 in 256, ki je preminil v Kartagini kot ujetnik in velja za vzor antične duhovne veličine: Ci., Val. Max., Sen. ph. —

2. priimek Livinejevega rodu, npr. L. Livineius Regulus Lucij Livinej Regul, Cezarjev podpoveljnik v afriški vojni: Auct. b. Afr., Ci. ep.

Tyranniō -ōnis, m Tiraníon, grški slovničar in zemljepisec, ki je prišel v času vojne z Mitridatom kot ujetnik v Rim in bil tam v stikih z uglednimi in vplivnimi velikaši; poučeval je tudi Ciceronove otroke in uredil njegovo knjižnico: Ci. ep.