Franja

prōvinciālis -e (prōvincia)

1. province se tičoč, provinco zadevajoč, províncijski, provinciálen, pokrajínski: hospitia, negotia, clientela Ci. v provincah, administratio Ci. upravljanje (uprava) province, scientia Ci. kako upravljati (voditi) provinco (province), abstinentia Ci. ali parsimonia T. nesebičnost, varčnost pri upravljanju province, aditūs ad me minime provinciales Ci. sploh ne (nikakor ne) tako, kot je v navadi pri namestnikih v provincah, Ruteni C. v provinci Galija bivajoči Ruteni, bellum T. v provinci; poseb. v nasprotju z Italicus: Cl. fr., sed modo non provincialis, sed Italicus ager est Col.; subst. prōvinciālēs -ium, m ljudje iz province, provinciálci: Ci.; v sg. prōvinciālis -is, m človek (mož) iz province, provinciálec: Plin. iun.

regiōnālis -e (regiō) pokrajinski, deželen, okrajen, provincialen, regionalen: concilium Aug.; adv. regiōnāliter (po)krajinsko, okrajno, krajevno, deželno, po (po)krajinah (deželah, okrajih): Cael., quae tamen illi cum regionaliter videantur esse pestifera Ap.

quaestor -ōris, f (quaerere nam. quaesere) kvéstor

1. v najstarejšem času kazenski (krvni) sodnik; v Rimu sta bila zlasti v dobi kraljev dva sodnika (sprva načelnika krvnemu sodišču), ki sta tožila, preiskovala in razsojala v kazenskih (krvnih) pravdah; od tod njuno polno ime quaestores parricidii: P. F., Tab. XII in Dig., toda nav. samo quaestores: Varr., Ci., (A. Cornelius, Q. Servilius) quaestores Volscium in ius vocant L.

2. kasneje, ko je lex Valeria (l. 509.) kazensko sodstvo izročila centurijam, je quaestor ostal le še finančni (davčni) uradnik, državni blagajnik, državni zakladnik: quaestores = qui conquirerent publicas pecunias Varr., Dig.; sprva sta bila dva, po l. 421 štirje, od katerih sta dva upravljala državno zakladnico (aerarium), dva pa kot vojna izplačevalca (ut rem militarem comitarentur T.) spremljala konzule v vojno. Leta 287 so njihovo število zaradi naraščajočega števila provinc pomnožili na 8, Sula jih je dal voliti 20, Cezar do 40. Na kvesturo, najnižjo stopnjo višjih častnih služb, ki je odpirala pot v senat, je mogel Rimljan računati šele po dovršenem 25. letu. Kvestorje so volili na tributskih komicijah. Po nastopu službe (dne 5. 12.) sta dva ostala v Rimu kot državna zakladnika, blagajnika (quaestores urbani ali aerarii), trije v Italiji (eden v Ostiji kot rimskem pristanišču, eden v Kalah (Cales) ob Volturnu, eden v Cisalpinski Galiji (Galia Cisalpina)). Drugi (quaestores provinciales = pokrajinski kvestorji) so šli kot konzuli ali pretorji v province (na Sicilijo vselej dva: eden v Sirakuze, eden v Lilibej), kjer so pobirali davke in druge dajatve, izplačevali vojakom mezdo ter opravljali še razne druge denarne posle. Cesarji so nekatere kvestorje imenovali sami; ti (quaestores principis = cesarski kvestorji) so imeli pravico brati senatu cesarske dopise; državno zakladnico pa je v dobi cesarjev upravljal praefectus aerarii: L., Ci., S., H., T,. Plin. iun., Suet. idr.