Franja

circulō -āre -āvī -ātus (circulus) krožno napraviti: Ap.; od tod adj. pt. pf. circulātus 3 krožen, okrogel: Cass.

convexus 3 (cum in vehī) navzgor ali navzdol se ukrivljajoč, od tod

1. izbočen, svodast, okrogel: caelum V., O., adspice convexo nutantem pondere mundum V., c. orbis lunae, convexa foramina terrae O., ab aequoribus convexus in aequora vertex O. gora, ki se boči od morja do morja, c. mundus, convexa cornua Plin.; enalaga: convexa sidera V., O. zvezde na nebesnem svodu; pren. popolnoma zaokrožen: ἐνϑύμημα c. Gell. — Kot subst. convexum -ī, n obok, svod: in convexo nemorum (dreves) V.; pogosteje v pl.: taedet caeli convexa tueri V., talis esse halitus … supera ad convexa ferebat V. ali supera adspectans convexa V. nebesni svod.

2. navzdolen, podolen, kotlinast, strm: iter O., convexo in tramite silvae V. na gozdnatem klancu, c. vallis Plin. kotlina. — Kot subst. neutr. pl.: convexa vallium Iust. globoke doline, kotline; isto tudi samo convexa: dum montibus umbrae lustrabunt convexa V.

globōsus 3 (globus) okrogel, okroglast, obel, zaobljen: PAC. AP. CORN., mundus, forma mundi, terra, stellae CI., saxum L.

glomerōsus 3 (glomus) okrogel, obel: COL.

orbiculātus 3 (orbiculus) zaokrožen, (popolnoma) okrogel (obel): Varr., Caelius in Ci. ep., Col., Plin., Cels., Macr.

rotundō -āre -āvī -ātum (rotundus) narediti (delati) kaj okroglo, zaokrožiti (zaokroževati), (za)óbliti, izobliti, zobliti: Vell., Mel. idr., ad volubilitatem rotundare Ci., tignum ad circinum rotundare Vitr., vasculum in modum papillae rotundare Ap.; se rotundare ali med. rotundari posta(ja)ti okrogel, (za)obliti se, zaokrožiti (zaokrožati, zaokroževati) se: herbae in caulem rotundantur Plin.; od tod adj. pt. pf. rotundātus 3 zaokrožen, (kolutasto) okrogel, obel: orbis solis Vell.; pren. zaokrožen, izdelan, dodelan, izbrušen, dovršen:

2. metaf. zaokrožiti (zaokrožati, zaokroževati) denarno vsoto: mille talenta rotundentur H.

rotundus (rutundus) 3, adv. -ē (rota) kolutasto okrogel (medtem ko je globōsus obel = kroglasto okrogel, orbiculātus pa krožno okrogel = okrogel kakor krog), potem obel, okrogel nasploh: Lucr., Ap. h., Cels. idr., caelum Ci., lanx Icti., scuta T., stellae, toga Q. enakomerno okoli ali dol viseča, in orbem quam rotundissime formetur Col.; preg. (povzeto iz stavbarstva ali zemljemerstva (geometrije oz. geodezije)): mutat quadrata rotundis H. dela okroglo, kar je bilo štirioglato = zahaja iz skrajnosti v skrajnost.

2. metaf. zaokrožen =
a) nravno, moralno popoln, ne iščoč sreče v svetu: sapiens in se ipso totus, teres atque rotundus H.
b) (o govoru in izrazu) zaokrožen, izdelan, dodelan, izbrušen, dovršen: verborum apta et quasi rotunda constructio Ci., nec satis, ut ita dicam, rotundus (sc. Thucydides) Ci., ore rotundo loqui H., apte ac rotunde Ci., verba Gell., rotunda volubilisque sententia Gell.

Opomba: V dobrih rokopisih in izdajah pisano tudi rutundus 3.

sphaerālis -e (sphaera)

1. krogle se tičoč, kroglo zadevajoč, krogeln, krogle (gen.), sferálen: convexitas, extremitas Macr.

2. kroglast, okrogel, obel: forma, motus Macr.

sphaericus (sphēricus) 3 (tuj. σφαιρικός) kroglast, okrogel, obel, sferičen: Isid., motus Macr.

sphaeroīdēs -es (tuj. σφαιροειδής) kroglast, okrogel, obel, sferičen, sferoíden: non posse fieri veram ex aqua librationem, quod ei placet aquam non esse libratam, sed sphaeroides habere schema Vitr., hoc autem, sive plana est aqua seu sphaeroides, necesse est, [ad] extrema capita dextra ac sinistra, cum librata regula erit, pariter sustinere regulam aquam Vitr.

teres -etis, abl. -etī (terere; pravzaprav „otrt“, „ostrugan“)

1. (za)sukan, gladko okrogel, podolgovato (podolgasto) okrogel, okroglast, okrogličast, ovalen, valjast, óblast: virga, fusus O., stipites C., hastile, mucro V., oliva (palica iz divje oljke) V., lapilli O., gemma V. (valjasto) (iz)brušen dragulj; occ.
a) sploh okrogel: gutta, orbis Aus.
b) kodrast: coma Varr. ap. Non.
c) gladek: filum Plin.
d) trdno (za)sukan, trdno (z)vit, trdno (s)pleten: habenae V., zona O., plagae H., mitra Cl.

2. metaf.
a) (o udih) kakor stružen (strugan), gládek (gladák), zakrožen, vitek, mesnat, čvrst, mišičast: cervix V., Lucr., collum O., sura H., digiti O., membra Suet., crura Porph., puer H.; od tod: (sc. Stoicus) sapiens in se ipso teres atque rotundus H. v vseh pogledih (na vse strani) uglajen.
b) zakrožen, izoblikovan, dovršen, okusen: oratio Ci., aures Ci. tenkoslušna, pretanjena, s prefinjenim posluhom (okusom), Ciceroni mollius teretiusque visum (sc. est) … fretu scribere quam freto Gell.; subst.: scita et teretia Critolaus (sc. dicebat) Gell. Kritolajev govor je bil umetniško dovršen in zaokrožen.

bulla -ae, f (gl. bulbus) kar je napeto, nabreklo, okroglo,

1. mehur, poseb. vodni mehurček, brbunek: Plin., Ap., ut pluvio perlucida caelo surgere bulla solet O., bulla aquae Mart., spumosae aquarum bullae Eccl.; pren. o minljivih stvareh: homo est bulla Varr., non pluris sumus quam bulla Petr.

2. vzboklina, grba, glavica, okrogel okov kot okras
a) na pasu: aurea bullis cingula V., fulserunt cingula bullis V.
b) na vratih: Pl., Petr., bullas aureas omnes ex his valvis non dubitavit auferre Ci.
c) nastavek z iglo kot kazalec na sončni uri: Vitr.

3. bulla (aurea) zlata pušica, zlati tok, ki je bil obešen okoli vratu, tako da je visel na prsi; sprva so ga nosili etr. kralji, lukumoni in njihovi sinovi (aurum Etruscum Iuv.), pozneje pa tudi rim. triumfatorji in dečki iz plemenitih rodov kot amulet proti urokom: Pl., Pr., Plin. idr., neque te tam commovebat, quod ille cum toga praetexta, quam quod sine bulla venerat Ci., ut anulos sibi quisque et coniugi at liberis, et filio bullam... relinquant L.; sinovi osvobojenk so smeli nositi le usnjen tok (bulla scortea): Asc.; dorasli dečki so obenem s togo preteksto odložili tudi zlati tok in ga posvetili larom: Pers. (lares bullati Petr.); senex bullā dignissimus Iuv. = otročji; bulla argentea O. srebrni tok, ki so ga Nimfe obesile okoli vratu ljubljenemu jelenu.

circinō -āre -āvī -ātum (circinus) popolnoma obkrožiti, zaokrožiti: mos in orbem Plin.; pesn.: auras circinare O. v kolobarjih leteti, krožiti po zraku; pt. pf. circinātus 3 popolnoma okrogel: rotunditas, forma Plin.

circulāris -e (circulus) krožen, popolnoma okrogel: Aug., M., Cass.

clipeus, star. clupeus, -ī, m, redkeje (neklas.) clipeum (clupeum, napačno clypeum) -ī, n

1. okrogel ščit iz medi ali z medjo okovan (prim. parma, scūtum): gestandus peregre clipeus Pl., (Epaminondas) quaesivit, salvusne esset clipeus Ci., cum maximis clipeis... uterentur N., arma clupeus sarisaeque illis L., nec clipei currusve sonant V., bella movet clipeus O., arma his imperata galea, clipeum, ocreae, lorica, omnia ex aere L., clipeum ingens V., clupeus rotundus est et ex aere Plin.; preg.: clipeum post vulnera sumere O. = kaj prepozno storiti; pren. ščit = zaščita, zaščitnik: Cl.

2. pren. (o ščitastih stvareh)
a) (nebesni) svod: in altisono caeli clipeo Enn. ap. Varr.
b) sončna obla: ipse dei clipeus... mane rubet O.
c) ščitast, okrogel izpodnebnik, ščitast meteor: Sen. ph., Plin.
č) na ščitasti plošči vrezano doprsje, poprsje, medaljon: Plin. (z obl. clupeus), Dig., clipeum argenteum... cum imagine Barcini Hasdrubalis L., clipea inaurata L., decretus est ei clipeus aureus Suet., clipeus auro et magnitudine insignis T.
d) okrogla kovinska plošča, ki so jo spuščali v kurišče: Vitr.

concavus 3 vbokel, vbočen, votlo okrogel, izvotljen, votel: Lact., concavae altitudines speluncarum Ci., concava pulsu saxa sonant V., concava aera sonant O. cimbale, inque modum tumuli concava surgit aqua O. se dvigajo vbočeni valovi, c. bracchia cancri O. zakrivljene, c. vallis O., c. oculi Cels., dentes Plin., c. speculum Sen. ph. udrto (jamasto) zrcalo; subst. concavum -ī, n votlina: c. palati Lact., Sid., c. inane Prud.; v pl.: concava terrae Lact., valles et concava Cl.

orbiculāris -e (orbiculus) popolnoma okrogel (obel): Marc., herba Ap. h.

ōvātus¹ 3 (ōvum)

1. jajčast, okrogel kot jajce, ovalen: species, figura Plin.

2. z ovalnimi (jajčastimi) pikicami: lapis Numidicus Plin.

parma¹ -ae, f (izpos. iz gal., prim. gr. πάρμη z enakim pomenom)

1. párma, majhen okrogel ščit, s katerim sta bili oboroženi konjenica in lahko oborožena pehota: Enn., N., Pr., veliti Romano parmam gladiumque habenti L., cum rotundis velites leves parmis Varr. ap. Non., se quisque in formam parmae equestris armabat S. ap. Non.; pesn. ščit sploh: Pr., Tib., Lucr. (s star. gen. parmaï); parmā inglorius albā V. (ker so le izkušeni vojaki smeli imeti na ščitih grbovna znamenja), emicuit parmam ferens V.; meton. tračanski borilec, Tračan = z majhnim okroglim ščitom oborožen gladiator (Thraex): Mart.

2. zaklopka, ventil v pihalniku: Aus.

parmula -ae, f (demin. k parma) majhen okrogel ščitek: relictā non bene parmulā H., parmulae non amplae Front., parmulam ventilare Front., parmulis pugnare Fest.