Franja

grundiō: CAECIL. FR., LAB. FR., VARR. ET QUADR. AP. NON., po ljudski izgovarjavi (s priličenjem (asimilacijo)) grunniō: PLIN., IUV., SUET. FR., -īre -iī -ītum (onomatop., prim. gr. γρῦ kruljenje, γρῦλος, γρύλλος, γρύσσων prašiček, γρύζω [iz *γρύδjω] krulim,) kruliti, krohati (o svinjah); metaf.: grundibat CAECIL. FR.

īn-fremō -ere, -fremuī (za)mrmrati, (za)kruliti, (za)renčati, (za)rjuti, (za)sopsti, (za)sopihati: aper infremuit V., immane sub irā infremuit leo Sil., Minoia frustra infremuit manus Val. Fl., ense velut stricto quotiens Lucilius ardens infremuit Iuv. je zaškripal; metaf.: bellum infremuit Sil. je privihrala (kakor nevihta).

quīr(r)ītō² -āre (onomatop. beseda, ki posnema merjaščevo oglašanje) cviliti, kruliti, drnjer(g)ati: Suet. fr.

sug-grunniō -īre (sub in grunnīre) nekoliko (malce, rahlo) kruliti: Paul. Nol.

rugiō -īre -īvī ali -iī (indoev. kor. *reug-, razširjen iz *reu-; prim. lat. raucus, rāvus, rūdō, gr. ἐρυγόντα Hom. (pt. aor. glag. ἐρεύγομαι) ručajočega, rukajočega, ἐρύγμηλος ručajoč, rukajoč, ὀρυμαγδός hrup, trušč, ropot, ὀρυγμός, ὠρυγή, ὤρυγμα rjovenje, tuljenje, ῥύζω renčati, kruliti, lajati (iz *ῥυγi̯ω), stvnem. rohōn rjuti, ruhin = lat. rūgītus, nem. röcheln hropsti, sl. ríkati, rúkati, ručáti, rígati, rjuti) (o živalih) rjoveti, renčati, tuliti, ríkati, rígati, rúkati, ručáti, bečáti, (o ljudeh) kričati; o levih: Suet. fr., Hier., Vulg.; o jelenih: Suet. fr.; o oslu: prope horam diei tertiam spectantibus multis asinus tribunali escenso audiebatur destinatius rugiens Amm.; pren.: rugientem saturare ventrem Hier. kruleč, zavijajoč.

Opomba: Pf. rugierunt: Vulg.