Franja

prae-cipuus 3 (praecipere; quod ante capitur Fest.)

1. poseben, svoj(ski), značilen, izključen (-na -no): Pl., Ter. idr., praecipuam fortunam postulare Ci., praecipua sors periculi L. poseben delež, praecipuo suo periculo N. izjemna osebna nevarnost, quare necesse est, quod mihi consuli praecipuum fuit praeter alios, id iam privato cum ceteris esse commune Ci., praecipuum illum et proprium sensum doloris mei (naspr. communis) Ci.; subst. praecipuum -ī, n posebna pravica, prednostna pravica, predpravica, ugodnost, privilegij: ut enim cetera paria Tuberoni cum Varrone fuissent, hoc certe praecipuum Tuberonis, quod … Ci.; occ. poseben = vnaprej (pri)dobljen, vnaprejšnji: dos, peculium Icti.; subst. praecipuum -ī, n vnaprejšnje volilo, vnaprejšnja dediščina: Suet. (Galba 5).

2. poseben = izreden, izjemen, izvrsten, odličen: laus, fides N., gloria L., vir Eutr., quos praecipuo semper honore Caesar habuit C., artis praecipuae opus O., praecipuā scientiā rei militaris T., praecipuum veniae ius habet ille liber O. ima pred vsemi pravico do … (= ima največ pravice do … ), praecipuo iure esse Ci. = praecipuum locum tenere Suet. prednostno (posebno) mesto zavzemati, praecipui regis amici Cu. najimenitnejši, toda: praecipuus amicus T. najboljši prijatelj, praecipua cenationum rotunda Suet. glavna obednica je bila okrogla, rex fraude praecipuus Fl. prelokavi (nadvse lokavi, zvijačni) kralj, praecipuum toro (abl.) accipit Aenean V. odlikovanega (odlikujočega se) s častnim sedežem, praecipuus in eloquentiā vir Q., praecipuus circumveniendi Sabini T. glavna oseba v kovarstvu (rovarjenju, spletkarjenju) zoper Sabina (proti Sabinu); v pomenu dignissimus z relativnim stavkom v cj.: mox praecipuus, cui secreta imperatorum inniterentur T.; v pomenu maxime idoneus z ad (adversus ali z dat.): praecipuus ad pericula T. za prestajanje (prebijanje skozi, tveganje, podajanje v) nevarnosti, opes praecipuae ad eliciendam cupiditatem T., praecipui ad scelera T. veliki hudodelci, hudi zločinci, herba ad serpentium ictus praecipua Plin. posebej delujoča (izjemno učinkovita) proti kačjim pikom, praecipuus adversus anginas sucus Plin., herba dentibus praecipua Plin. Subst.
a) praecipuī -ōrum, m najodličnejši, najimenitnejši, najizvrstnejši: ponendus inter praecipuos Q.
b) praecipuum -ī, n prednost, odlika, vrlina: homini praecipui a naturā nihil datum esse Ci., aurigarum equorumque praecipua vel delicta (pomanjkljivosti, hibe) Amm.
c) praecipua -ōrum, n α) najvažnejše, najpomembnejše, najvažnejša (najpomembnejša) stvar: principum diversam esse sortem, quibus praecipua rerum ad famam derigenda T. β) (kot prevod stoiškega izraza τὰ προηγμένα) stvari, ki zaslužijo prednost, prednostne stvari, nezavrgljive stvari, nezavrgljivo, indiferentno = kar samo po sebi ni absolutno dobro, mu je pa najbližje (naspr. reiecta zavrgljive stvari, zavrgljivo): quae vel ita appellemus — id erit verbum e verbo — vel promota et remota vel, ut dudum diximus, praeposita vel praecipua, et illa reiecta Ci. — Od tod adv. praecipuē posebno, posebej, osobito, izredno, izjemno, pred vsem (drugim), predvsem, zlasti: Pl., Auct. b. Alx., V., O., T., G. idr., Caesar, quod semper Haeduorum civitati praecipue indulserat C., eum Cicero praecipue dilexit N., in hoc officio, quod fuit praecipue meum Ci., nihil sibi appetit praecipue Pompeius Ci., Cariā totā praecipueque Telmesses Ci., praecipue cum H., Plin. iun., praecipue si Q., Plin.

proprius 3 (etim. nedognana beseda) veže se z gen. in dat.

1. komu (izključno) pripadajoč, le (edino, samo) moj (tvoj, njegov itd.), (le) v lasti koga bivajoč, lasten, svojski (naspr. communis, alienus, aliunde sumptus): Iust., N., Val. Max. idr., horreum, navigium H., familia Ci., tria praedia Capitoni propria traduntur Ci., sequebatur turba propria (domača), alia cognatorum sodaliumque, alia publica (v kateri so bili meščani) L., proprius viribus bella gerere L., proprios ungues purgare H., proprio Marte O. s svojsko hrabrostjo, s svojskim pogumom, proprio sumptu ludos edere T., propriā pecuniā militem iuvare T., ista calamitas communis est utriusque nostrûm, sed culpa mea propria est Ci., ex proprio usu agere Vell. sebično ravnati, assumpto aliunde uti bono, non proprio, non suo Ci.; pogosto v zvezi s svojilnimi zaimki: proprius et suus, suus et proprius, suus proprius, noster proprius L., Ci.; subst. proprium -iī, n last(nina), svojina: vivere de proprio (ob svojem, ob lastnih sredstvih) Mart., amittit merito proprium, qui alienum adpetit Ph., propria (svojino) retinere Amm., ad propria („na svoje“ = domov) remeare ali reverti Amm.

2. occ.
a) svojstven, značilen, lasten, tipičen, poseben, bistven (naspr. communis, universus): id non proprium est senectutis vitium, sed commune valetudinis Ci., libertas propria (posebna lastnost, posebna značilnost) Romani et generis et nominis Ci., Caesari proprium et peculiare sit clementiae insigne, quod … Plin., sua propria facultas Ci.
b) pravi, v pravem pomenu rabljen: res omnes certis ne propriis vocabulis nominare Ci., verbum proprium Ci., nomen Ci., Varr.; subst. proprium -iī, n značilno (tipično) znamenje: proprium est alicuius z inf. ali ut značilno znamenje koga je, za koga je značilno, komu je lastno, značilnost (lastnost, posebnost, tipika ipd.) koga je: fuit hoc proprium populi Romani longe a domo bellare Ci., hoc est epistulae proprium, ut is, ad quem scribitur de his rebus, quas ignorat, certior fiat Ci.
c) oseben, poseben, individualen, izključen, izrecen, samoedin, edin: nulla est in re publicā causa mea propria Ci., factum proprium est Thrasybuli N. osebna (izključno) Trazibulova zasluga, propria laus Pelopidae N. izključno Pelopidova, pabulatoribus praesidio proprio (v posebno obrambo) flumen transisse C., propria ipsius veneratio Cu., propria lex Ci., superbo decreto addidit propriam ignominiam L., propriis nominibus incusant vallum T., offensus urbi propriā irā T. ki je imel mesto še posebej „na piki“, ki je bil na mesto še posebej jezen (razsrjen), tribuni plebi, quasi proprii (edini) iudices et defensores Eutr., hunc mihi da proprium laborem, hanc operam V. stori (izkaži) mi to posebno ljubezen.
d) stalen, stanoviten, trajen, neminljiv: neque quicquam ulli proprium in vitā est Acc. ap. Non., nilne esse proprium quoiquam! Ter., propria munera H., parva munera diutina, locupletia non propria esse consueverunt V., ne quis civis propriam aut suam rem ullam queat dicere Ci. smatrati (šteti) za trajno ali svojo posest, quod ut illi proprium sit atque perpetuum, optare debetis Ci., si illud de duobus consulibus perenne ac proprium manere potuisset Ci., victoriam propriam se eis daturum Auct. b. Afr. trajno (= zanesljivo, gotovo) zmago, propriā voluntate esse N. zanesljivega mišljenja, proprius amator Pl. stanoviten, zanesljiv. — Adv. propriē

1. kot izključno svoje imetje (svoje premoženje, svoj imetek), kot izključno svoje, vsak zase (za sebe), izključno, izrecno (naspr. promiscue): tamen promiscue toto (sc. campo) quam proprie parvā parte frui malitis Ci., id, quod proprie meum est laudasti Ci., cuius causam neque senatus publice neque ullus ordo proprie susceperat Ci.

2. svojstveno, svojsko, lastno, tipično, posebno, značilno, osebno, osobito: difficile est proprie communia dicere H. tisto, kar je splošno (splošne stvari, splošne pojme), individualizirati (orisati kot posamezno, posebno), magis proprie nihil possum dicere Ci.

3. posebno, posebej, zlasti, predvsem: provectus in maledicta nunc communiter Romanorum, nunc proprie ipsius Quinctii L., ea crimina in hunc proprie conferuntur Ci., proprie rei militaris periti L., cuius (sc. sermonis) proprie studiosus fuit Q.

4. pravzaprav, v pravem pomenu: quod (sc. pronuntiare) illud honestum, quod proprie vereque dicitur Ci., maxime tum dicitur proprie, novam fabulam cum agunt Varr.

exhērēs -ēdis (exhērēdāre) razdedinjen, izključen od dediščine, izključen od nasledstva: Pl., Q., Icti., testamento exheres filius, paternorum bonorum exheres filius Ci.; šalj.: illum … exheredem fecero vitae suae (= privavero vitā) Pl.

extrāclūsus 3 (extra in clūdere = claudere) izključen = zunaj (naselbinskega ozemlja) ležeč: Front.

albus 3

1. bel (toda brez leska, naspr. ater; candidus = bleščeče bel, svetlo bel, naspr. niger): alba discernere et atra non posse Ci., alb. color Ci., dentes V., equi L., V., Suet. belci, beli konji, quadrigae Plin., bos, capra L., sulphureā Nar albus aquā V. belo se peneči, parma V. še bel (= še neokrušen) ščit, ščit brez vrezanih podob, opus Vitr. bela štukatura, tectorium Col. mavčni omet, cement, vestes O., Cu.; od tod pesn. met.
a) belo oblečen: mirator cunni albi H. belo oblečenih gospa (matrone so namreč nosile belo stolo, osvobojenke pa temnobarvno ali pisano).
b) (s kredo) pobeljen: nuper in hanc urbem pedibus qui venerat albis Iuv. = kot suženj (sužnje so postavili naprodaj nage s pobeljenimi nogami). preg.: albis dentibus deridere aliquem Pl. zasramovati koga s tako glasnim smehom, da se vidijo (beli) zobje = zelo zasmehovati ga; ignorare ali nescire, utrum albus an ater aliquis sit = prav nič ne poznati koga: Q., Ap., nil nimium studeo, Caesar, tibi velle placere, nec scire, utrum sis albus an ater homo Cat., vide, quam te amarit is, qui albus aterne fuerit ignoras Ci., podobno: unde illa scivit, niger an albus nascerer? Ph. od kod me je poznala tako natanko?, aliquem equis praecurrere albis H. precej prehiteti (prekositi) koga (belce so imeli za najhitrejše konje), prim.: nam si huic occasioni tempus sese supterduxerit, numquam edepol quadrigis albis indipiscet postea Pl.; alba avis Ci. ep. bela ptica, bela vrana = nekaj zelo redkega, prim.: corvo rarior albo Iuv.; albae gallinae filius Iuv. „sin bele kokoši“ = „srečnik“ (ker so bele kokoši bolj redke); albā lineā signare Luc. ap. Non., Gell. na beli tabli napraviti belo črto = ne ločiti (razlikovati) česa; albo rete aliena oppugnare bona Pl. z belo (torej manj vidno) mrežo omreževati; album calculum adicere alicui rei Plin. iun. odobriti kaj (gl. calculus). Occ.
a) siv: Pl., Pers., plumbum C., Lucr., Plin. kositer (cin), aes Plin., barba Pl., coma O., capilli Tib., Pr., asinus Q.
b) bled: corpore albo Pl., aquosus albo corpore languor H. (o vodenici), turgidus... albo ventre Pers., albus ora inficit pallor H., urbanis albus in officiis (od uradnih skrbi) Mart.

2. svetel (o zvezdah): sol Enn. ap. Ci., iubar Enn. ap. Prisc., Lucifer O., luces Mart.

3. met. jasneč, vedreč, jasen: Iapyx, Notus H. (ker razganjata oblake); dober, ugoden: alba stella (Dioskurov) H., per me sint omnia protinus alba Pers.; preg.: genius albus et ater H. dobri in zli. — Od tod subst.

1. alba -ae, f
a) (sc. vestis) bela obleka: in albis Vulg. v prazničnih oblačilih, v praznični obleki (naspr. in nigris).
b) (sc. gemma) bel biser: Lamp.

2. album -ī, n
a) belina, beljava, belo: (bos) maculis insignis et albo (= maculis albis insignis) V. lisasta krava, liska, sparsae pelles albo V. belo pikčaste, belo pisane, purpureum diadema distinctum albo Cu., album oculi, nav. oculorum Cels. belo v očeh, toda album in oculo est Col. bela pega (kot bolezen) = albugo oculi; album ovi Cels., Plin. beljak.
b) bela barva: columnas albo polire L. (po)beliti, ne cui album in vestimentum addere petitionis liceret causā L. oblačilo z belo kredo (o)čistiti.
c) bela (s sadro prevlečena) deska (tabla) za razglase: multitudinem suorum in album indere Luc., fastos (koledar) circa forum in albo proposuit L.; poseb. α) = annales maximi, bela deska, na katero je pontifex maximus zapisoval dogodke vsakega leta: res omnes singulorum annorum mandabat litteris pontifex maximus efferebatque in album et proponebat tabulam domi, potestas ut esset populo cognoscendi Ci., omnia pontificem in album relata proponere in publico iubet L. β) album (praetoris) deska, na kateri je pretor ob nastopu službe oznanil svoj letni edikt (= razglas načel, po katerih je nameraval soditi): G., Ulp. (Dig.), pa tudi deska za začasne pretorjeve odredbe: Paul. (Dig.); od tod ad album sedentes Sen. ph. = preučevalci pretorskih ediktov, poznavalci pravnih besedil, pravniki, se ad album ac rubricas transferre Q. dobesedno znanje besedil pretorskih ediktov in zakonov državljanskega prava imeti za edino nalogo pravnikov, alicui ex albo iudicium reddere Vell. po pretorskem ediktu soditi; occ. zapisek, imenik:
a) album senatorium imenik senatorjev, od Avgustovega časa naprej postavljen javno na ogled; iz njega so takoj izbrisali vsakega senatorja, ki je odstopil ali bil izključen: Apidium ex albo senatorio erasit T.
b) album (iudicum) imenik sodnikov (porotnikov): Sen. ph., splendidum virum... albo iudicum erasit Suet.; šalj.: non eras in hoc albo (sc. iudicum) Plin.
c) album decurionum imenik dekurionov (v municipijih): Dig., Ulp. (Dig.).
č) album profitentium citharoedorum imenik kitaredov, ki so hoteli javno nastopiti: Suet.

Opomba: Superl. albissimus: Cass.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

praeter-eō -īre -iī (-īvī) -itum (praeter in īre)

I.

1. iti mimo (česa), preiti (prehajati): Pl., O., H., Cat., Tib. idr., praeteriens Ter. mimogrede; tudi pren.: praeteriens oppidum compilavit Ci. kar tako mimogrede; z acc.: Pl., H., Sen. ph. idr., hortos, domum Ci., tumulum Cu., adversarios N.; pren.: trans Ciliciam praeterit Cu. se razteza ob Kilikiji, quasi praeteriens satis faciam universis Ci. mimogrede (v govoru); occ. teči mimo česa: flumina ripas praetereunt H.

2. (časovno) preiti (prehajati), preteči (pretekati), miniti (minevati): Pl., T., Ambr. idr., praeterit aestas V., hora O.; poseb. pt. pf. praeteritus 3 pretekel, minul, prejšnji, nekdanji: O., V., H., Lucr., Q. idr., tempus Ci., Corn., Lact., aetas Ci., nox Pr., diebus decem praeteritis Varr. ko je preteklo deset dni, po preteku desetih dni, praeteritā die C. ko je rok potekel, in praeteritum (sc. tempus) Plin., Plin. iun., Suet. za (glede na) preteklost (naspr. in futurum) = ad praeteritum Sen. ph., viri praeteriti Pl. nekdanji, (že) umrli, (že) pokojni; tempus praeteritum (kot gram. t.t.) Q. pretekli čas, preteklost; subst. praeterita -ōrum, n
a) kar je preteklo, pretekle reči (stvari), preteklost, prošlost: praeterita mutare non possumus Ci., praeterita se Diviciaco fratri condonare dicit C.
b) prejšnji (predhodni) dogodki, prejšnje (predhodne) dogodbe: Vell.

3. metaf. preskočiti (preskakovati), molčati o čem, zamolč(ev)ati kaj, ne omeniti (omenjati) česa, ne povedati česa, ne govoriti o čem, pustiti (puščati) neomenjeno, ne vzeti (jemati) v poštev (ozir, misel), ne upoštevati, izpustiti (izpuščati), pustiti (puščati) vnemar: Ter., H., Plin., Vell. idr., non est praetereunda gravitas Lacedaemoniorum N., te quoque praetereo O., praetereo illa, quae praetereunda sunt Ci., praeterire aliquid silentio Ci. v govoru ne omenjati, nulla pars orationis silentio praeteriretur Cu. ni ostal brez glasne pohvale, nullum genus crudelitatis praeterire Ci. nobene vrste krutosti ne pustiti (puščati) ob strani, de Apollonio praeteriri potest Ci., nec praeteribo (z ACI) N.; z odvisnim vprašalnim stavkom: praetereo, quid tum sit actum Ci.; subst. praeterita -ōrum, n
a) izpuščene (neomenjene) stvari (reči, zadeve) se imenujejo svetopisemske kroniške knjige, ker prinašajo tisto, kar ni omenjeno v knjigah kraljev: Hier.
b) nihil in praeteritis relinquere Ci. nobene točke (njihovih naukov) ne pustiti neosvetljene = osvetliti vsako točko; occ.
a) (pri branju ali pisanju) kaj preskočiti (preskakovati), izpustiti (izpuščati): praetereas, si quid non facit ad stomachum Mart., syllabas Suet.; odtod o cenzorju, ki v senatu med branjem imenika senatorjev po cenzu koga za kazen izpusti, zaradi česar je bil tisti izključen iz senata: quattuor praeteriti sunt L.
b) opustiti (opuščati) kaj, ne storiti (narediti) česa, pozabiti (pozabljati): quae faenisices praeterierunt Varr.; z inf.: dicere Pl., sciscitari Ap.; za zanikanim glag.: praeterire non potui, quin scriberem C., Ci. ep. nisem mogel mimo, da ti ne bi pisal = na vsak način sem ti moral pisati.
c) pri delitvi daril, dediščin, služb idr. koga prezreti (prezirati), vnemar pustiti (puščati), pozabiti (pozabljati), zapostaviti (zapostavljati), ne (z)meniti se za koga, ne upoštevati koga: Pl. idr., populus solet nonnumquam dignos praeterire Ci., me quoque Romani praeteriere patres O., filium fratris (v oporoki) Ci., Philippus et Marcellus praetereuntur C. ne dobita ničesar.
d) uiti čemu, izogniti se čemu: nescis, quid mali praeterieris Ter.

4. impers. praeterit me ni mi znano, ne vem; z ACI: hoc te praeterit (ne veš) illud spectari solere Ci. —

II.

1. preteči (pretekati), prehite(va)ti koga: euros O., acri gaudet equo iamque hos cursu, iam praeterit illos V., praeterita est virgo O.

2. metaf. preseči (presegati, presezati), prekositi (prekašati): Varr., Vell. idr., iustum praeterit ira modum O., virtus tua alios praeterit O.

Opomba: Fut. praeteriet: Vulg., praeterient: Vulg.

re-citō -āre -āvī -atum (re in citāre)

1. komu kaj (na glas) predavati, prebirati, brati, čitati (npr. listine pred sodniki itd.): Q. idr., clare recitato Pl., recitare decreta Centuripinorum Ci., litteras Ci., S., epistulam C., recita tandem quot acceperit aratores agri Leontini Verres Ci., aliquid de tabulis publicis, de testamento, ex codice Ci., ex scripto L., sacramentum recitare T. brati = narekovati besedilo prisege.

2. brati, preb(i)rati, (pre)čitati osebe oz. seznam (imenik) kakih oseb ali članov kake ustanove: senatum recitare L. (pre)brati imenik senatorjev, patrem tuum censor praeteriit in senatu recitando Ci. (s tem je bil neprebrani izključen iz senata), recitare testes Q.; z dvojnim acc.: me senatorem recitare Ci., testamento heredem aliquem recitare Ci.

3. pesmi, govore itd. pred prijatelji, strokovnjaki (veščaki) brati, čitati, prebirati, predavati, tudi na pamet (na izust) govoriti, predavati, deklamirati, recitirati: Plin. iun., Cels., saepe suos solitos recitare Propertius ignes O. svoje ljubezenske pesmi, nec recito cuiquam nisi amicis H., qui recitare solent Mart. = gledališki igralci.

senātus -ūs, m (senex)

1. rimsko starešinstvo, rimski državni svet, rimski senat. V času kraljev je imel senat le posvetovalno oblast, v času republike pa je bil najvišja veja oblasti, duša in središče celotne države, čeprav je bila maiestas v rokah ljudstva. V času cesarjev, ki so vso državno oblast združili v svojih rokah, je senat izgubil samostojnost in pomen. Senatu, ki se je shajal v kuriji (curia) ali kakem svetišču, so predsedovali sprva kralji, pozneje konzuli, pretorji, včasih tudi ljudski tribuni: senatum rei publicae custodem, praesidem, propugnatorem collocaverunt CI., cum potestas in populo, auctoritas in senatu sit CI., nisi essent in senibus (sc. consilium, ratio), non summum consilium maiores nostri appellassent senatum CI., nec nisi post annos patuit tunc curia seros: nomen et a senibus mite senatus erat O. Posebne zveze: senatus populusque Romanus (okrajšano SPQR) CI. idr. ali samo senatus populusque L. (redko obratno, gl. populus) (rimski) senat in (rimsko) ljudstvo = posvetovalna in zakonodajna oblast, posvetovalna in zakonodajna veja rimske oblasti; senātūscōnsultum -ī, n (ixpt.), tudi senātūs cōnsultum in okrajšano SC, senatski sklep, sklep senata, z vsemi pravicami, ki jih ima senat (torej z zakonito močjo in zakonskimi pooblastili): CI. idr.; toda senātūs auctoritas CI. idr. senatsko (senatovo) mnenje, mnenje senata (brez zakonite moči in zakonskih pooblastil), prīnceps senātūs L. prvak senata (prvi senator iz senatorskega imenika, ki ga je prebral cenzor; gl. pod prīn-ceps), senatum vocare, convocare CI. senat sklicati (sklicevati), senatum legere L. ali recitare CI., L. (o cenzorju) brati, prebrati (prebirati) senatorski imenik, in senatum legere aliquem CI., L. (iz)voliti, spreje(ma)ti koga v senat, narediti koga za senatorja, in senatum venire CI. priti v senat, biti sprejet v senat, postati senator (prim. spodaj 2. a)), aliquem senatu movere S. idr. ali de senatu movere CI. ali senatu removere L. ali ex senatu eicere CI. izključiti koga iz senata (če je cenzor pri branju seznama (imenika) senatorjev izpustil ime katerega med njimi, je bil ta izključen iz senata).

2. meton.
a) senatska skupščina, senatsko zborovanje, zasedanje senata, senatno zasedanje, senatska seja: senatus est ali senatur habetur CI. senat zboruje, senat je zbran, senat zaseda, senat ima sejo, in senatum venire CI. priti (iti, prihajati) k senatni seji, senatum alicui dare CI. EP., L., S. dovoliti komu dostop k senatni seji, dovoliti komu zaslišanje na senatni seji, pustiti (puščati) koga pred senat, senatum mittere, dimittere CI., senatus frequens CI. zelo (številno) obiskana senatna seja (tako da je bil zbor sklepčen).
b) senatorski (častni) sedeži v gledališču: in senatu sedere SUET.

3. metaf.
a) starešinstvo, svet, senat nerimskih narodov: senatus ac populus Carthaginiensis L., senatus Remorum C., Aeduos omnem senatum amisisse C., senatus Lacedaemoniorum (= gr. γερουσία) N.
b) sploh skupščina, svèt: cum tamquam senatum philosophorum recitares CI., de senatu doctorum excludere HIER., senatus deûm M.
c) šalj. = visoki svet: senatum congerronum convocare PL., de re argentaria senatum convocare in corde consiliarium PL., sibi senatum consili in cor convocare PL., redeo in senatum rusum PL., frequens senatus poterit nunc haberier PL.

Opomba: Star. gen. sg. senātuis: FANNIUS AP. CHAR., SIS. AP. NON., VARR. AP. GELL., NIGIDIUS AP. GELL. ali senātī: PL., SIS. AP. NON., CI., CI. EP., CAELIUS AP. CI. EP., S., Q., AUS.; dat. sg. nav. senātuī, tudi senātū: T.

tēstāmentum -ī, n (tēstārī)

1. zadnja (poslednja) volja, oporoka, volilo, testament: falsum Ci., legitimum Plin. iun., ingratum Suet. v katerem se cesarju ne voli ničesar, v katerem se cesarju ne zapusti prav nič, duplex Suet., testamenta ac voluntas mortuorum Ci., captatio testamenti Plin., subiectio testamentorum L., subiector testamentorum Ci., ius testamenti Icti., testamentum facere Ci., Icti. narediti, facere testamentum in procinctu Vell. v trenutku, ko se gre v boj, testamentum rumpere ali inritum facere Ci. razveljaviti, testamentum conscribere, interlinere Ci., mutare Ci., Sen. rh. idr., captare H., Sen. ph., nuncupare Plin. iun., signare Q., Plin. iun., obsignare C., Ci., Suet., resignare H., confirmare, operire Q., rescindere Ci., Q., circumscribere Plin. iun. izogniti se oporoki, adhiberi ad testamentum Icti. biti sprejet k oporoki (oporočanju), non admitti ad testamentum Icti. ne biti sprejet (pripuščen) kot dedič, excludi testamento Icti. biti izključen iz oporoke (od dedovanja), adoptare aliquem testamento N., Val. Max., per testamentum adoptari Eutr., regnum testamento (v oporoki, z oporoko, po oporoki) legare Iust., imperio Romano per testamentum Asia accessit Eutr., corrigere testamenta vivorum Ci., aliena testamenta ipsis, quorum sunt, dictare Plin. iun. ljudem narekovati njihovo (lastno) oporoko, testamenti factionem habere Ci. imeti pravico narediti oporoko, alio testamento mori Plin. iun., testamento aliquem heredem relinquere Eutr., eripis hereditatem, quae venerat a propinquis, venerat testamento, venerat legibus Ci. Pravico do izdelave oporoke ali dedovanja so imeli le rimski državljani; bile so tri vrste oporočanja (testamenti factio):
a) calatis comitiis Gell.
b) in procinctu Ci., Vell.
c) per aes et libram, kjer je nastopil navidezni kupec; gl. emptor.

2. zaveza, testament (starejše zakon) Svetega pisma: Lact., Tert.