Franja

pūrulentus 3 (pūs) gnoječ se, gnojen, gnojàv, gnójnat, poln gnoja, purulenten: vulnus Sen. ph., sputum Plin.; subst. pūrulenta -ōrum, n

1. gnoj, gnojna snov: Plin.

2. ognojitve, zagnojitve = gnojne (= z gnojenjem povezane) bolezni, pa tudi ognojki, abscési: Plin., Cels.

3. gnoječi se, gnojni, krvaveči (še surovi) kosi mesa (kot jed): Sen. ph. — Adv. pūrulentē gnojno, polno gnoja: ossibus purulente limosis Plin.

saniōsus 3 (saniēs) (krvavo) gnojen, poln sokrvice: CAEL., TH. PRISC., partus AUCTOR AP. PLIN., saniosa ulcera AUG.

stercorārius (stercerārius) 3 (stercus) gnôjen: sirpea (sirpia) Ca., Varr., crates Varr., stercus ex aede Vestae XVII Kalendas Iulias defertur in angiportum medium fere clivi Capitolini, qui locus clauditur porta stercoraria (v Vestinem svetišču) Fest.

stercorōsus 3 (stercus)

1. obilno (po)gnojèn, gnôjen: solum Col., herbae Col. z gnojem vzgojene, locus stercorosissimus Ca.

2. gnojnat, blaten: aqua Col., omne immundum stercorosumque Sen. ph.

sup-pūrō -āre -āvī -ātum (sub in pūs)

I. intr. (za)gnojiti se pod čim, nabrati (nabirati) se pod čim: Col. idr., cancer suppurat sub carne Ca., si (sc. strumae) suppuraverint Plin.; metaf.: cum voluptates angusto corpori ultra quam capiebat ingestae suppurare coeperunt Sen. ph. tvoriti ture; pren.: aut hasta praetoris infami lucro et quandoque suppuraturo exercet Sen. ph. ki jim utegne kdaj škoditi (presedati). —

II. trans.

1. povzročiti, da se kaj gnoji, ognojiti (ognojevati); le pt. pf. suppūrātus 3 gnoječ se, gnojen, gnojav: aures Plin.; o osebah: capite suppuratus Lamp.; subst. suppūrāta -ōrum, n tvori, turi, abscesi, uljésa: Plin.; metaf.: suppurata tristitia Sen. ph. ali suppuratus dolor Cu. srce razjedajoča.

2. pren. „izgnojiti“, kakor kak tvor kaj pognati (poganjati), ustvariti (ustvarjati), roditi (rojevati), poroditi (porajati), povzročiti (povzročati) nastanek česa, omogočiti (omogočati) nastajanje česa: scorpium terra suppurat Tert., suppurare malum Tert., aestum Paul. Nol. narediti, povzročiti nastanek.

vomi-fluus 3 (vomica in fluere) poln gnoja, gnojen, gnojàv: passio Cael. gnojni tok.

stercorō -āre -āvī -ātum (stercus)

1. gnojiti, nagnojiti, pognojiti: Ca., Varr., Col., Plin. idr., agrum Ci., hortulos Cn. Matius poet. ap. Prisc. Od tod adj. pt. pf. stercorātus (stercerātus) 3 (po)gnojen: stercorati ali (v jeziku kmetov) stercerati agri M., Cass., loco stercoratissimo Col.; subst. n.: in stercorato Plin. na pognojenem zemljišču, na pognojeni zemlji, in non stercorato Plin. na nepognojenem zemljišču, na nepognojeni zemlji.

2. iztrebiti (iztrebljati), (s)kidati gnoj, (iz)prazniti: latrinas Icti., colluvies stercorata Col. na kup spravljen gnoj, gnojišče, smetišče.