Franja

Belgae -ārum, m Belgijci, skupno ime vseh germanskokeltskih ljudstev med Marno, Seno in Renom: C., Mel., Plin., T.; sg. (kolekt.) Belga -ae, m Belgijec: Lucan., Cl., Sid. Od tod adj. Belgicus 3 belgijski: esseda V., calami Plin., Gallia Belgica Plin. = subst. Belgica -ae, f: Plin., T. belgijska Galija, Belgija; subst. Belgium -iī, n Belgij, zahodni del belgijske Galije: C., Hirt.

beneficiārius (benificiārius) 3 (beneficium, benificium)

1. ki se dobrote tiče, ki na dobroti sloni, kar je za dobroto šteti: res Sen. ph.

2. dobroto uživajoč; od tod subst. beneficiāriī -ōrum, m (sc. milites) vojaki oproščenci = vojaki, ki so oproščeni težjih opravil, npr. donašanja vode, priskrbovanja mesa, del na okopih idr.: Plin. iun., Veg., Cod. Th., ex beneficiariis superiorum exercituum C., (Petreius) cum … beneficiariis suis, quos suae custodiae causa habere consuerat, … advolat C.

Biōn -ōnis, m (Βίων) Bion, gr. moško ime; poseb.

1. Bion Borysthenīta (ὁ Βορυσϑενίτης) = rojen ob Boristenu, Teofrastov učenec, najprej kirenski, nato kiniški (ciniški) filozof in zelo zbadljiv satirik (okoli l. 280): Ci., Acr. Od tod adj. Biōnēus 3 bionski = zbadljiv: sermones H.

2. Bion Soleus ali Solēnsis Bion iz kiliškega mesta Solov (Solī), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Plin.

Bōiī¹ (C., L., T.) ali Bōī (Mel., Plin., T.) -ōrum, m (Βοῖοι inΒοιοί) Bojci, kelt. ljudstvo, ki se je iz svojih prvotnih bivališč v južni Galiji izselilo deloma v severno Italijo (v Padovo nižino), deloma pa v nemško sredogorje, kjer se je nastanilo v današnji Češki in ob Donavi. Bojci so bili večni nasprotniki Rimljanov; del njih je Cezar premagal in naselil pri Eduvcih. Sg. Bōius -ī, m Bojec: nobilis Boius L., Bōia -ae, f Bojka, le v besedni igri z bōia pri Pl. Od tod subst. Bōia -ae, f (sc. terra) Boja, Bojska dežela: C., Bōi(o)haemum (v rokopisu Bōihēmum) -ī, n Bojska dežela (Češka): T., Vell.; adj. Bōicus 3 bojski: ager (pri Milanu) P. F.

bucca (būca) -ae, f (prim. gr. βύκτης tuleč, lat. būcina)

1. (napeto) lice (genae lice kot del obraza): Pl., Varr. fr., Pers., Iuv. idr., erant illi fluentes... buccae Ci., quin Iuppiter illis ambas iratus buccas inflet H., extenti buccarum sinus Plin. (o regljavih žabah), gemina quaedam buccarum inanitas Plin., durae buccae fuit Petr.; preg.: dicere (garrire, loqui, scribere), quidquid (quod) in buccam venerit Ci. ep., Mart., Aug. in elipt.: quidquid in buccam Ci. ep. kar pride komu na jezik (na misel).

2. met.
a) vulg. grižljaj, zalogaj: bucca panis Petr., Mart. ali placentae Mart.
b) (o osebah) kdor napihuje lica, licman, napetoličnež. α) cornicen: Iuv. β) o slabem odvetniku, ki se med govorom smešno razvnema: Iuv. γ) = zajedavec, prisklednik, skledolizec: Petr.

būcinō -āre -āvī -ātum (būcina)

1. (za)trobiti na rog, s trobljo (z rogom) znamenje da(ja)ti: Vulg., cum bucinatum est Varr., hic (triton) conchā sonaci leniter bucinat Ap.; act. brezos.: saepe declamante illo ter bucinavit Sen. rh. je trikrat zatrobilo = je tekel tretji del dneva (prim. būcina 3. b).

Cadmus -ī, m (Κάδμος = vzhodnik, iz hebr. kadema = jutrova dežela) Kadem,

1. samogovoreče ime fen. priseljencev v Beotiji; poseb. Kadem, mitološki sin fen. kralja Agenorja, ki je med iskanjem svoje sestre Evrope prišel v Beotijo in tam ust. Kadmejo; s seboj je prinesel fen. črkopis, iznašel topljenje rude in se nazadnje spremenil v kačo: Ci., H., O. idr.; Cadmi soror O. = Evropa kot del sveta, Cadmi nigellae filiae ali Cadmi filiolae atricolores Aus. (o Kadmovih črkah). Od tod adj.
a) Cadmēus 3 (Καδμεῖος) Kadmov, kademski: Thebae Pr. ker jih je ust. Kadem, mater (= Agaue Agava, Kadmova hči) Tib., Sen. tr., cistae Sen. tr. bakhovski (ker je Bakh Semelin sin, torej Kadmov vnuk); pesn. = α) tebanski: Dirce Lucan., iuventus Stat. β) feniški (ker je bil Kadem Feničan): Tyros Pr.; od tod γ) kartažanski: genus, manus, stirps Sil. Subst. Cadmēa -ae, f (sc. arx) Kadmeja, trdnjava v Tebah, ki jo je dal zgraditi Kadem: N.
b) Cadmēius 3 (Καδμήϊος) Kadmov, kademski: Ino Sen. tr., genetrix (= Agaue) Stat., heros (= Tebanec Polynices) Stat., seges Val. Fl. zmajevi zobje, ki jih je posejal Kadem.
c) pesn. Cadmēis -idis ali -idos, acc. -ida, f (Καδμηΐς) kademska, Kadmova, tebanska: arx, domus, matres O.; subst. Kadmovka, Kadmova hči = Semele ali Ino O. = Agaue Ps.-V. (Cul.) = Agaue, Ino in Autonoe Sen. tr. — Subst. Cadmogena -ae, f (Cadmus in genere = gīgnere) Kadmova rojenka (hči): Semela Acc. fr.

2. Kadem iz Mileta, logograf in eden prvih gr. prozaikov (malo pred perz. vojnami): Plin.

3. kruti rabelj v Horacijevem času: cives tradere Cadmo H.

4. karsko gorovje: Plin.

Caeliolus -ī, m: Varr. ali Caeliculus -ī, m: Ci. (demin. Caelius mōns) Mali Celij, vzhodni del griča Celija, pri Mart. minor Caelius.

Caelius 3 Celij(ev)

I. ime rim. plebejskega rodu z rodbinama Kaldov in Rufov. Poseb.

1. L. Caelius Antipater Lucij Celij Antipater, sloviti analist (v 7 knjigah z naslovom Annales je opisal drugo punsko vojno), govornik in pravoznanec v času Grakhov, poglavitni Livijev vir za Hanibalovo vojno: Ci., L., Val. Max.

2. C. Cael. Caldus Gaj Celij Kald; po zaslugi svoje delavnosti in zgovornosti se je povzpel do najvišjih častnih služb; kot tr. pl. je l. 107 sprožil zakon, po katerem naj bi se na sodiščih pismeno glasovalo tudi pri postopkih o veleizdaji; konz. l. 94: Ci.

3. M. Cael. Rufus Mark Celij Ruf, roj. l. 82, državnik in govornik, ki se je po volji Cicerona in Marka Krasa izobraževal v znanostih in umetnostih, zlasti pa v govorništvu. Bil je zvest prijatelj Ciceronu, ki ga je l. 56 zagovarjal v govoru pro Caelio; pozneje je bil kot tr. pl. Cezarjev privrženec. Usmrtili so ga l. 48 v Turijih: Ci., C. idr.

— II. Caelius Aurelianus Celij Avrelijan, rim. zdravnik v 5. st. po Kr. iz Sike (Sicca) v Numidiji; napisal je Acutarum passionum libri III in Chronicarum passionum libri V; poleg teh spisov so ohranjeni še večji fragmenti drugih del. — Od tod adj. Caeliānus 3 Celijev: Caelianum illud Ci. ep. tisti Celijev izrek, Caelianae orationes (govori Marka Celija Rufa) T.; subst. Caeliāna -ōrum, n Celijevi (= Lucija Celija Antipatra) spisi: Ci. ep.

Caesar -aris, m (gr. Καῖσαρ) Cezar, ime Julijevega rodu. Poseb.

1. L. Iulius Caesar Lucij Julij Cezar, konz. l. 90: Ci. idr.

2. njegov brat C. Iulius Caesar Strabo Gaj Julij Cezar Strabon, dober govornik; oba brata je l. 87 ubil marijevec Gaj Flavij Fimbrija: Ci.

3. C. Iulius Caesar Gaj Julij Cezar, sloviti državnik, vojskovodja, govornik in pisatelj, roj. l. 100, umorjen l. 44 v zaroti: Ci., S., T. idr.

4. njegov posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus, pozneje Augustus Gaj Julij Cezar Oktavijan Avgust (gl. Octāvius). Za njim so imeli vsi rim. ces. naslov Caesar (apel. = cesar) s pridevkom Augustus; po Hadrijanu se je vladajoči ces. imenoval Caesar Augustus, določeni prestolonaslednik pa samo Caesar: Aur.

5. Germānicus Caesar Germanik Cezar (gl. Germānicus pri Germānī.) — Od tod adj. Caesareus 3
a) Cezarjev (= Gaja Julija Cezarja), cezarski: nomen, numen, voltus, sanguis O., forum Stat. (ki ga je osnoval Cezar).
b) cesarski: amphitheatrum Mart. (ki ga je dal zgraditi ces. Domicijan), leones Mart. (ki jih je dal ces. Domicijan za boje z zvermi). Caesariānus (v pozni lat. Caesareānus) 3
a) Cezarjev (= Gaja Julija Cezarja), cezarski: Caesarianum civile bellum N., aequitas Val. Max., partes Plin., eques Mart., orationes Serv. hvalilni Ciceronovi govori pred Cezarjem in njemu v slavo; subst. Caesariānī -ōrum, m cezarjevci, cezarjanci, Cezarjevi privrženci v državljanski vojni: Auct. b. Afr., Fl.
b) cesarski, cesarjev (gen. pl.): collyrium Cels., Pallas Mart. (ki jo je Domicijan posebno častil), imperium, Caesareanorum temporum scriptores Vop.; subst. Caesariānī -ōrum, m cesarski služabniki ali uradniki v rim. provincah: Cod. Th., Cod. I. Caesariēnsis -e Cezarski, ime več krajev, npr.: Mauretania Caes. = vzhodni del Mavretanije: Plin., T., Colonia Caes. Icti. Caesarīnus 3 Cezarjev (= Gaja Julija Cezarja), cezarski: celeritas Ci. ep. Z gr. obrazilom (Καισάρειος) nav. le subst. fem. Caesarēa (Caesarīa) Cezareja (Cezarija) = Cezarjevo (sc. mesto), ime več mest
a) obmorsko mestece v Palestini na meji med Galilejo in Samarijo: T., Eutr., Amm.; preb. Caesariēnsēs -ium, m Cezarejci: Plin., Ulp. (Dig.).
b) glav. mesto Cezarske Mavretanije, prej Iol: Mel., Plin., Eutr.
c) glav. mesto Kapadokije: Auct. b. Alx., Plin., Eutr.
č) mesto v Fenikiji, ki so ga poselili Rimljani, prej Arca ali Arcēna urbs, roj. kraj ces. Aleksandra Severa: Aur., Lamp.
d) mesta v Kilikiji, Mali Armeniji, Pizidiji in Trahonitidi: Plin.
e) Caesarea Augusta Cezaravgusta (gl. Caesaraugusta).

carīna -ae, f (prim. gr. κάρυον oreh [sad], καρύα oreh [drevo], carina torej orehova lupina)

1. hrbt(en)ica = glavna gred na dnu ladje, podladje, gredelj: L., O., Cu., Vell., T., panda, uncta c. Enn. fr., quid tam in navigio necessarium quam carina? Ci., carinae aliquanto laniores quam nostrarum navium C., centum navium longarum carinas ponere C. začeti graditi 100 bojnih ladij.

2. met. ladja, brod, plovilo: Ca., Pr., Lucan., celeri venisse carinā V., vix durare carinae possunt... aequor H., fluctibus ignotis insultavere carinae O.

3. pren. o ladjam podobnih rečeh: bifidae putaminum carinae Plin. lupine se cepijo na dve ladjasti polovici. — Kot nom. propr. Carīnae -ārum, f Karine, mestni del v Rimu (zdaj S. Pietro in Vincoli) med Celijem in Eskvilinom: Varr., Ci., V., H., L., Suet.

carō, st.lat. soobl. carnis (L. Andr. ap. Prisc., L., Char.), gen. carnis, abl. -e (-ī: Pl.), gen. pl. carnium, f (carō je prvotno odrezek, kos mesa; prim. umbr. karu del, osk. carneis = partibus, gr. κείρω odrežem)

1. odmerek, delež, obrok, kos mesa; tak pomen ima beseda tako v osko-umbr. kakor v lat. obrednem jeziku: Latinaeque instauratae, quod Laurentibus carnis (nom. sg.), quae dari debet, data non fuerat L., quibus e municipiis vix iam, qui carnem Latinis petant, reperiuntur Ci. delež pri žrtvovanju.

2. met. meso: exstructa mensa multā carne Ci., lacte et carne vivunt C., c. ferina S., Plin. divjačina, iners H., tosta O., bubula Val. Max. govedina, morticina Sen. ph. ali tacita Mart. mrcina, crkovina, cruda Suet.; pl. carnēs kosi mesa, mesovje, mesnina: carnes vipereae O., bubulae Plin. Pri Cels. je caro pogosto = staničevina, vlaknina; od tod c. hebes Cels. divje meso. Pren.
a) o nadutem govorniku: carnis plus habet quam lacertorum Q. več mehkobnega (besednega) obilja (= nadutosti).
b) zaničlj. o človeku „mesovje“: ista pecus et caro putida Ci. mrcina.
c) meseno telo (naspr. duh): caro ista Sen. ph.

3. pren. meča, mehčina, sredica
a) sadja in dreves: Plin.
b) draguljev: Plin.

Carpathus (Carpathos) -ī, f (Κάρπαϑος) Karpat, otok med Kreto in Rodosom: Mel., Plin. idr. Od tod adj. Carpathius 3 (Καρπάϑιος) karpatski (Karpatski): Carpathium mare Luc. fr., V., H., Pr., Mel., Plin. ali pelagus H., Col. ali Carpathius gurges V. ali Carpathiae undae Pr. Karpatsko morje, južni del Egejskega morja (pesn. = Egejsko morje), vates ali senex (= Proteus) O.

castēria -ae, f del podpalubja, shramba za vesla, počivališče veslačev: Pl.

Castor -ŏris (star. tudi -ōris, dat. -ōrī itd.), acc. -orem, pesn. -ora, m (Κάστωρ) Kastor,

1. Tindarejev (ali Jupitrov) in Ledin sin, brat Poluk(s)a, Helene in Klitaimestre, sloviti krotilec konj. S svojim bratom je bil pomočnik mornarjev (Dioskura ali Dvojčka kot ozvezdje); njun praznik so obhajali 28. VI.: Varr., H., O., Cat., Pr. idr., Castor et Pollux Ci., aedes Castoris Ci. ali aedes Castoris et Pollucis Ci., Suet. Kastorjevo (in Poluk[s]ovo) svetišče na južni strani foruma med Julijevo baziliko in Vestinim svetiščem, ad Castoris (elipt., sc. aedem) Ci.; ob tem svetišču je bila zakladnica, od tod: ad Castoris quaerere Ci., ad vigilem ponendi Castora nummi Iuv.; pl. Castores Plin., Min., Tert., Arn. oba Kastorja = Dioskura, Kastor in Poluk(s), od tod alter Castor Stat.; kot krajevno ime: locus Castorum T. ali ad Castores Suet. Kastorjevo, kraj v gornji Italiji med Kremono in Bedriakom, kjer je bilo svetišče Kastorja in Poluk(s)a. Rimljani so prisegali (se zaklinjali) na Kastorja z izrazoma ēcastor ali mēcastor na Kastorja, pri Kastorju: Pl., Ter., Varr. ap. Gell. — Od tod adj. Castoreus 3 Kastorjev: manus Sen. tr.

2. Enejev tovariš: V.

3. vnuk kralja Dejotara, retor in zgodovinopisec, ki ga je ubil lastni ded: Ci.

4. Antonius Castor Antonij Kastor, gr. pisatelj del o rastlinstvu: Plin.

causa (caussa, prim. Q. I, 7, 20 ), -ae, f

I. ozir, pogled, poštev, vidik: pietatem vicit publica causa O. oziranje na državo; pogosto s kavzalnim stavkom: ob eam causam, quia speciem habet admirabilem, Thaumante dicitur Iris esse nata Ci. z ozirom na to, da...; adv. abl. causā z ozirom na, glede na kaj, koga, v prid komu, čemu, zaradi koga, česa

1. z gen. (ki se mu causā zapostavlja): fili causā Pl., auxilii causā C., exempli causā Ci. na primer, eius causa omnia velle Ci. z ozirom nanj; redkeje pred gen.: causā virginis Ter., ea facimus causā amicorum Ci., causā ludorum L.

2. s svojilnimi zaimki (v abl.): vestrā causā hoc magis volebam quam meā Ci. bolj zaradi vas... kakor zaradi sebe, deus omnia nostrā causā fecit Ci., alienā potius causā quam suā Q.; zaimek se zapostavlja iz metrične potrebe: causā meā H.

3. redkeje z gen. osebnega zaimka: quam multa, quae nostri causā numquam faceremus Ci., sui causā Ci., sui muniendi causā C.

II. met.

1. kar je krivo česa, vzrok, razlog za kaj: c. parva Ter., magna Ci., causa est, quod cuique efficienter antecedit Ci.; z objektnim gen.: in seminibus est causa arborum et stirpium Ci., eius rei causa quae esset,... quaesiit C., causa mittendi fuit, quod iter patefieri volebat C., causam in eum transferre N. krivdo nanj zvaliti, leti miserrimi dicar causa tui O. Pogosto s praep.: ob eam causam ali eā de causa Ci. idr. zaradi tega, quā de causa ali quam ob causam Ci. idr. zaradi česar, in zaradi tega, in zato, ex alia causa Cels., multis ex causis Q., propter eam, quam dixi, causam Ci.; pesn. z inf.: quae causa fuit consurgere in arma? V., cura coniugis ereptae causa perire fuit Tib.; tudi z ad: satis vehemens causa ad obiurgandum Ter.; v prozi s konsekutivnim stavkom: huius epistulae ea causa est, ut abs te impetrarem... Ci. ep., non satis causae est, ut ea memoriae prodantur C.; zanikano: quid est causae, quin amicos nostros Stoicos dimittamus? Ci.; s finalnim stavkom (za verba impediendi): ob eam causam, ne tu ex reis eximerere Ci., quibus morbus causa erat, quominus militarent L.; tudi: propter hanc causam, quod... Ci. Reklo: in causa esse vzrok biti, kriv biti: in causa haec sunt Ci. ep., vim morbi in causa esse, quo serius perficeretur L., humana calamitas in causa est Plin., esse alicui in causa, ut... Q., in causa (est) amor primum, deinde quod... Plin. iun.

2. vzrok, gibalo, povod: alicui causae esse L. biti povod; z objektnim gen.: necdum causae irarum exciderant animo V., quae rebus sit causa novandis, dissimulant V., plaga non dedit causas valentes ad letum O., iurgii causam intulit Ph. je sprožil prepir; rei causam dare Ci., C. čemu povod dati, nos causa belli sumus L.; redkeje s subjektnim gen.: causam fassus amoris O. ki je priznal ljubezen kot nagib, seu dolor hoc fecit seu sparsi causa veneni O. učinek strupa.

3. occ.
a) pravičen razlog, pravi vzrok, pravična stvar: cum causa accedere ad accusandum Ci., res causam solum non habet, ceteris rebus abundat Ci., armis inferiores, non causā Ci., non sine causa H.
b) opravičljiv razlog, opravičilo, ugovor: nec erit iustior non veniendi morbi causa quam mortis Ci. opravičilo z boleznijo... s smrtjo, causam accipio Ci. dam veljati, causae nihil dicimus, quin tibi vadimonium promiserit Ci. nič ne ugovarjam.
c) navidezen razlog, pretveza, izgovor: causam invenire Ter., causas fingere Ci., O., causas innecti morandi V., Themistocles dedit operam, ut tempus duceret, causam interponens se collegas exspectare N. pod pretvezo, da pričakuje, c. probabilis Cu., per causam renovati ab Aequis belli educi legiones iussere L. pod pretvezo, da..., per causam supplementi equitatusque cogendi C., alius aliā causā illatā C. ta s tem, drug z drugim izgovorom.
č) medic. vzrok bolezni: in affecto corpore quamvis levis causa magis quam in valido gravior sentitur L., causae externae L., tenuisissimae causae Sen. ph., tantum causam metuere Cels., afferre valetudinis causas Q.; od tod v pozni lat. = bolezen: Cael., P. Veg.

III.

1. predmet v pravnem življenju, pravni posel, pravni primer, pravna stvar, predmet spora, pravda: his de causis (iz teh razlogov) ego huic causae patronus exstiti Ci. sem se zavzel za to pravno stvar, causae publicae et privatae Ci. civilnopravni in kazenskopravni primeri, c. forenses Ci., c. capitis Ci. pravda na življenje in smrt, c. parvula Ci. malenkostna pravda, causa prior O. prvi del pravde (preiskava), c. maiestatis T. Rekla: causam dicere Ci., C., L. „pravno vprašanje razlagati“, t. j. (o tožencu) zagovarjati se, (o njegovem odvetniku) zagovarjati, braniti, prim. causam defendere, (per)orare Ci. braniti, potegovati se za..., causam cognoscere Ci., C. preisk(ov)ati, causā cognitā Ci. po preiskavi, indictā causā Ci. ne da bi kdo zagovarjal, brez pravde, causam agere Ci. pravdati se, causā desistere Ci. odstopiti od tožbe, umakniti tožbo, causam tenere, obtinere, sustinere Ci. pravdo dobiti, causam perdere Ci. pravdo izgubiti, causā cadere Ci., Icti. zavrnjen biti (zaradi napake v obliki).

2. pren. (zunaj pravnega življenja)
a) sporna točka, predmet, podmena (hipoteza), nerešena stvar, vprašanje: quod ὑπόϑεσιν Graeci, nos causam dicimus Ci., posco causam disserendi Ci., Pompeius et de re (o stvari) et de causa (o spornem vprašanju) iudicavit Ci.
b) stvar, ki jo kdo zagovarja ali podpira, korist, prid, (stranka): una factio populi causam agebat (je zastopala korist ljudstva), altera optimatum N., ne condemnare illam causam, quam secutus esset, videretur Ci., ad causam publicam accedere Ci. državno korist zastopati, in causam plebis inclinatus L., causam foederis egit L. je govoril za zavezo, mandatam iuvit facundia causam O. naročilo; omnis familiae causa consistit tibi Fl. skrb za družino.

3. met.
a) stvar, zadeva, opravilo, posel, naloga: qui super tali causa eodem missi erant N., ei senatus publice causam dedit, ut mihi gratias ageret Ci. mu je uradno naročil, consurgunt ii, qui et causam et hominem probant C.
b) odnos, položaj, stanje: omnium Germanorum unam esse causam C., in eādem causā erant Usipetes et Tencteri C., in meliore causa erat Regulus Ci.
c) medsebojni odnosi, razmerje, poseb. prijateljstvo: (explicabo), quae mihi sit ratio et causa cum Caesare Ci., quîcum tibi causae et necessitudines veteres intercedebant Ci., si mihi cum Siculis causa tantae necessitudinis non intercederet Ci. ko ne bi bil v tako tesni zvezi s Sikuli, principes Nerviorum causam amicitiae cum Cicerone habebant C. so bili v prijateljskem odnosu s Ciceronom.

cella -ae, f (prim. gr. καλῑά koča, skedenj, gnezdo, lat. cēlāre, occulere, clam, color, cilium)

1. sobica, izba: Ter., cella, quod eā celentur, quae esse volumus occulta P. F.; poseb. celica, čumnata, izbica sužnjev, slug, revežev, postranska soba blodnic, soba v kopališčih: Ca., Varr., Ci., Vitr. idr., angustis eiecta cadavera cellis H.; celica v ječi: Ps.-Q.

2. shramba, skladišče, klet: Vitr., H., Col., pistor domi nullus, nulla cella Ci., c. vinaria Ca., Varr., Ci. vinski hram, olearia Ca., Ci. klet za olje, Cato Siciliam cellam penariam rei publ. nominabat Ci. žitnico, Capua cella atque horreum Campaniae Ci.; kot t.t.: in cellam dare, emere, imperare, sumere Ci. za domačo (kuhinjsko) potrebo, quod tibi senatus cellae nomine concesserat Ci. kot užitek. Šalj.: cella promptuaria = carcer Pl., reliqui in ventre cellae uni locum Pl. pustil sem prostor še za eno jedilno shrambico (= za jedi, ki še pridejo).

3. stan za perjad: c. anserum Col. gosinjak, columbarum Col. golobnjak.

4. celica v satovju: Plin., (apes) distendunt nectare cellas V.

5. del svetišča, kjer je stal kip božanstva: kapela: Vitr., Val. Max., Plin., Gell., aurum ex aliis templis in Iovis cellam collatum L.; met. sploh svetišče: in cella Concordiae collocare armatos Ci.

Cenomanī -ōrum, m Kenomani, kelt. ljudstvo, ena izmed vej Avlerkov (Aulercī), jugozahodno od Pariza: C. Del jih je prebival v gornji Italiji ob Minciju: L. Od tod adj. Cenomanus (Genumanus) 3 kenomanski (genumanski): salicta Helv. Cinna ap. Gell. (ki piše Genumana).

centipelliō -ōnis, m (centum in pellis) devetogub, del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice: Plin.

ceraunius 3 (gr. κεραύνιος) h gromu (blisku) spadajoč, gromov, bliskov, od tod

1. rdečkast
a) cer. gemma neki dragulj, neke vrste mačje oko: Plin., Lamp. = subst. ceraunium -iī, n: Cl., M. ali ceraunus -ī, m: Prud., M.
b) cer. vitis: Plin.
c) ceraunia -ae, f rožičevec: Plin.

2. nom. propr.
a) Cerauniī montēs: Mel., Plin., Suet., Fl., pogosteje, zlasti pesn., le subst. Ceraunia -ōrum, n (sc. saxa ali promunturia, Κεραύνικ ὄρη): V., Pr., O., Fl., idr. Keravensko gorovje, pravzaprav Gromovne ali Bliskove višave na epirskem obrežju, tako imenovane zaradi pogostih viharjev in neviht (prim. Acroceraunia pri Acroceraunium).
b) Ceraunius (mōns): Plin., M. ali montēs Ceraunī: Mel., Plin. Keravensko pogorje, severovzhodni del Kavkaza, tudi cel Kavkaz.
c) Ceraunius saltus Keravensko gozdnato pogorje v Libiji: Mel.