Franja

Aulus (okrajšano

A.) -ī, m Avel, Avlus, rim. osebno ime.

Aurēliānus -ī, m Avrelijan, rim. priimek, npr.

1. L. Domitius Aurelianus Lucij Domicij Avrelijan, rim. ces. od l. 270 do 275 po Kr.: Aur., Eutr., Vop.; od tod adj. Aurēliānus 3 Avrelijanov: argentei Vop. pod ces. Avrelijanom kovani srebrniki; Aurēliānēnsis urbs (zdaj Orléans) Avrelijanovo mesto: Sid.

2. Caelius Aurelianus, gl. Caelius.

Aurēlius 3 (prim. aurōra) Avrelij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Aurelius Cotta Gaj Avrelij Kota, konz. l. 252 in 248, znameniti poveljnik na Siciliji v prvi punski vojni: Val. Max.

2. M. Aurelius Cotta Mark Avrelij Kota; opravljal je več oblastniških služb v času druge punske vojne in bil poslanec pri mak. kralju Filipu III.; umrl je l. 201: L.

3. C. Aurelius Cotta, konz. l. 200; vodil je rim. vojsko zoper gornjeitalske Galce, ki jih je Hamilkar naščuval k vojni zoper Rimljane; ni si priboril posebne slave, ker je sovražnike že pred njegovim prihodom porazil pretor Furij: L.

4. L. Aurelius Cotta Lucij Avrelij Kota, tr. pl. l. 154, konz. l. 144, znani lakomnež (in ves zadolžen), kateremu je bil hud nasprotnik Scipion Emilijan: Ci., Val. Max.

5. L. Aurelius Cotta, tr. pl. l. 95, govornik, ki ga je Ciceron grajal zaradi grobega jezika, ki se je nagibal k starinskosti Ci.

6. C. Aurelius Cotta, roj. okoli l. 124, prijatelj ljudskega tribuna Livija Druza, po čigar usmrtitvi l. 91 je odšel v pregnanstvo in se vrnil l. 82. Kot konz. l. 75 je predlagal, naj se odpravi Sulov zakon, ki je bivšim ljudskim tribunom prepovedoval prevzemati druga oblastništva. Umrl je nenadno l. 74 kot prokonz. v Galiji. Ciceron hvali njegovo zgovornost in ga navaja kot govornika v svojih knjigah De oratore, kot akademika pa v 3. knjigi De natura deorum: Ci.

7. prejšnjega brat M. Aurelius Cotta je l. 74 poveljeval pod Lukulom v vojni zoper Mitridata, a je bil na morju in na kopnem pri Halkedonu premagan. Potem ko se je vrnil v Rim, je tožil svojega kvestorja Opija zaradi podkupovanja, Ciceron pa ga je zagovarjal; pozneje je bil Avrelij sam obsojen zaradi izsiljevanja v Bitiniji: Val. Max.

8. obeh prejšnjih brat L. Aurelius Cotta; kot pretor l. 70 je sprožil zakon, da smejo poleg senatorjev tudi vitezi in tribuni aerarii biti sodniki v civilnih in zaglavnih pravdah; l. 66 je tožil za prihodnje leto izvoljena konzula de ambitu, zaradi česar sta bila odstavljena, sam pa je dosegel l. 65 konzulstvo, l. 64 pa cenzorstvo. Bil je Ciceronov prijatelj, pozneje Cezarjev privrženec; svoja zadnja leta je preživel v samoti: Ci., S., Suet.

9. M. Aurelius Scaurus Mark Avrelij Skaver, l. 105 premagan in ujet od Cimbrov v Galiji, potem usmrčen, ker je pred njihovim kraljem Bojorigom slavil nepremagljivost Rimljanov; Ciceron ga hvali kot govornika: Ci., Vell., T.

10. M. Aurelius Cotta Messalinus Mark Avrelij Kota Mesalin, sin slavnega govornika Mesale; Avrelijev rod ga je posinovil in sprejel v rod njegove matere; bil je Ovidijev prijatelj in Tiberijev privrženec ter je živel zelo razkošno in razuzdano, zaradi česar je obubožal: T.; enemu njegovih sinov je ces. Neron odmeril letni dohodek: T. — Kot adj.: via Aurelia Avrelijeva cesta, imenovana po graditelju (nekem sicer neznanem Avreliju) je držala od Janikulskih vrat (porta Ianiculensis) do Pize, pozneje do Arelate: Ci., lex Aurelia
a) iudicaria Avrelijev (pod 8. omenjenega pretorja L. Avrelija) zakon o sodstvu: Ci.
b) de ambitu (zakon neznanega predlagatelja): Ci. ep., Forum Aurelium Avrelijev trg, etrursko mestece ob Avrelijevi cesti nedaleč od starega tarkvinskega mesta (Tarquinii): Ci., Aurelium tribunal na rim. forumu: Ci.

Aurunculēius 3 Avrunkulej(ev), ime rim. rodu; znan je L. Aurunculeius Cotta Lucij Avrunkulej Kota, Cezarjev podpoveljnik, ki je padel v bitki zoper Ambioriga: C.

Auruncus 3 avrunkovski, avrunški: manus, patres, senes V., Suessa Aurunca L., Vell. ali Suessa Auruncorum Ci. Avrunška Svesa, mesto v južni Laciji (zdaj Sessa Aurunca) ob doljnem Liriju, rim. naselbina, pozneje municipij, kjer se je rodil pesnik Lucilij; imen. tudi samo Aurunca -ae, f Avrunka: magnus Auruncae alumnus (= Lucilius) Iuv.; subst.

Ausonēs -um, m Avzon(c)i, skupno ime italskih rodov ob zahodni obali srednje in spodnje Italije: L., Plin.; pesn. sinekdoha Italci: Stat. Od tod subst. Ausona -ae, f Avzona, prastaro avzonsko mesto: L.; adj.
a) Ausonius 3 avzonski, spodnjeitalski: salis Ausonii lustrandum navibus aequor V. ob brutijski in kampanjski obali, mare Varr. fr., Plin. ob južni obali Italije; pesn. sinekdoha italijanski, latinski, rimski: Ausonia Teucros considere terra V., Thybris V., Pelorum O., os Mart. rim. zgovornost. — Kot rim. priimek, npr. Decimus Magnus Ausonius Decim Veliki Avzonij (Avzonski), slovničar, retor in duhovit pesnik v 4. st. po Kr.
b) Ausonis -idis, f avzonska, pesn. sinekdoha italska, italij(an)ska, rimska: ora O., aquae Sil., matres Cl.; subst. Ausonia -ae, f (sc. terra) Avzonija, spodnja Italija: V., O.; pesn. sinekdoha Italija: V., O.; Ausoniī -ōrum, m Avzon(c)i, Spodnjeitalci: V.; pesn. sinekdoha Italci: V.; po patronim. imenih tvorjeni subst. Ausonidae -dûm, m Avzon(c)i: Camers ditissimus agri qui fuit Ausonidum V.; pesn. sinekdoha Italci, Latinci, Rimljani: procedit legio Ausonidum: V.

Autrōnius 3 Avtronij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Autronius Paetus Publij Avtronij Pet(us), Katilinov tovariš, kot consul designatus l. 65 obsojen zaradi kupovanja glasov: Ci. (ta ga omenja tudi kot govornika), S.; pl. Autronii Ci. apel. = ljudje Avtronijeve vrste. Od tod adj. Autrōniānus 3 Avtronijev: domus Ci. ep.

Aventīnus¹ -ī, m (najbrž, kakor trdi že Varr., iz Avēns -entis, torej = Aventski) Aventin, eden sedmerih rim. gričev jugozahodno od Palatina in Celija, tudi mestni del ob njem, naseljen v času Anka Marcija: Sil., Serv. Soobl. Aventīnum -ī, n Aventin: L. Pogosto se dobi v odvisnih sklonih, iz katerih pa ni mogoče spoznati, ali je nom. Aventinus ali Aventinum): Varr., Ci., S., L. idr.; kot adj. Aventīnus 3 aventinski (Aventinski): collis Av. V. ali mons Av. Ci. idr. ali pesn. Av. iugum, Av. arx O. Aventinski grič (hrib); Av. humus, silva O., Av. Remus Pr., Diana Pr. (ker je imela na Aventinu sloveče svetišče), cerva Stat., recessus Ci. — Od tod adj. Aventīnēnsis -e aventinski: Diana Val. Max., Fest.

Avīlius (Avillius) -iī, m Avilij, rim. lastno ime (praenomen): Ci.

Aviola -ae, m Aviola, rim. priimek, npr. Acilius Aviola Acilij Aviola: Val. Max., Plin., M. Acilius Aviola Mark Acilij Aviola: Suet.

Axius¹ 3 Aksij(ev), ime rim. plebejskega rodu; poseb.: Q. Axius Kvint Aksij, Varonov in Ciceronov prijatelj: Varr., Ci. ep., Suet., Gell.

Baba -ae, m Baba, rim. nom. propr.: Sen. ph.

Baebius 3 Bebij(ev), ime (nomen) rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Baebius Dives Lucij Bebij Bogati, pretor l. 189: L.

2. Cn. Baebius Tamphilus Gnej Bebij Tamfil, tr. pl. l. 204, pretor l.199, konz. l.186, in njegov brat M. Baebius Tamphilus Mark Bebij Tamfil, pretor l. 192, konz. l. 181: L., Val. Max.

3. C. Baebius Sulca Gaj Bebij Sulka, tr. pl. l. 111, podkupil ga je Jugurta: S.

4. Baebius Massa Bebij Masa, sloviti ovaduh v Domicijanovem času: T., Plin. iun. Kot adj.: lex Baebia (de praetoribus creandis) L. (= Marka Bebija) zakon.

barbaria -ae, f, redk. soobl. barbariēs -ēī, f (barbarus) „barbarstvo“,

1.
a) inozemstvo, tujina (= kar ni niti gr. niti rim.): a quo (philosopho) non solum Graecia et Italia, sed etiam omnis barbaria commota est Ci., quid tibi barbariem gentesque ab utroque iacentes Oceano numerem? O., domitarum gentium barbaria Iust., saeva barbaries Aug.
b) occ. barbarska dežela: qua in barbaria quisquam tam crudelis tyrannus? Ci., Graecia barbariae (= Troiae) lento collisa duello H., cum Syphace, inconditae barbariae rege L.; met. barbarski narod, barbari: poëtae nomen nulla umquam barbaria violavit Ci., barbaria omnis Eutr. vsi barbari.

2.
a) duševno barbarstvo, zagovedanost, neomikanost, zarobljenost: barbaria forensis Ci., Massilia barbariae fluctibus adluitur Ci., nunc barbaria est grandis, habere nihil O.
b) nravno barbarstvo, surovost, divjost: inveteratam quandam barbariam ex Gaditanorum moribus disciplina delevit Ci., tanta barbaries (Sarmatarum), ut pacem non intellegant Fl.

barbaricus 3 (gr. βαρβαρικός)

1. barbarski, v gr. pogledu = negrški, rimski, latinski: urbes Pl., lex Pl. zakon 12 tablic; v rim. pogledu = nerimski, negrški, tuj, inozemski: supellex L., gladius Cu., arma Sen. ph.; poseb. jutrovski, trojanski, frigijski: aurum V., manus Briseidos O., astante ope barbarica Enn. ap. Ci., ope barbarica V.; nomina barbarica (= germanska) Suet.; subst. barbaricum -ī, n barbarska dežela, tujina: Eutr., Amm.

2. met. barbarski v šegah in značaju, surov, neomikan, divji: vita Cl.; pren.: silva barbarica Col. gozd z različnimi nasadi; acc. neutr. kot adv.: barbaricum gemens Sil. divje.

barbarus 3, adv. -ē (gr. βάρβαρος) „barbarski“ =

1. tuj ali inozemski na splošno: hospes Pl., servi agrestes et barbari Ci., reges H., barbara (puella) sermone est? O. ali govori spakedrano latinščino?

2. tuj, inozemski,
a) (v naspr. z gr. omiko) = italski, rimski, latinski: poëta (= Naevius) Pl., (comoediam) Philemo scripsit: Plautus vortit barbare Pl. Plavt jo je polatinil; = frigijski: carmen Dorium … barbarum H., buxus Val. Max; = perzijski: Cu., Autophradates habebat barbarorum equitum XX milia N.; pogosto kot subst. barbarus -i, m barbar, tujec, inozemec: barbari quidam et immanes (naspr. Graeci homines) Ci., cum barbaris (z Rimljani) … Graecis bellum est eritque L., pernicies Graiûm et barbarûm Ph., Agesilaum barbari (Egipčani) contempserunt N., classem LXX navium Athenienses … Miltiadi dederunt, ut insulas, quae barbaros (Perzijce) adiuverant, bello persequeretur N., barbarus (ὁ Πέρσης perzijski kralj) conflixit postridie N.
b) (v naspr. z rim. omiko) = nerimski, nelatinski: animos gentium barbararum opinio alta pervaserat Ci., barbare loqui Ci. napačno, kakor tujec, spakedrano, barbare dixisti „pluria“ Gell.; subst. masc. = barbar, tujec: illa vox „civis Romanus sum“ inter barbaros saepe salutem tulit Ci.; barbari pri C. = Galci ali Germani; iron.: barbarus hic (v Pontu) ego sum, quia non intellegor ulli O. (ker Pontci ne razumejo lat. jezika); subst. neutr.: in barbarum aucto cognomento Idaeos Iudaeos vocitari T. z imenom, spakedranim po barbarski navadi.

3. met.
a) duševno barbarski, zagoveden, zarobljen, neomikan, neveden: qui aliis inhumanus ac barbarus, isti uni commodus ac disertus videretur Ci., quod homo barbarus intellegere non potuit Ci., homines barbari atque imperiti C., non sunt illa (scripta) suo barbariora loco O., barbare loqui Q.
b) nravno surov, krut, okruten, divji: mos H., immanis ac barbara consuetudo hominum immolandorum Ci., praedo tam nefarius, pirata am barbarus Ci., homines feri ac barbari C., sacra suo facio barbariora loco O., barbare laedere oscula H., barbare facere Vulg. nespodobno.

4. subst. barbarum -ī, n črn obliž: Cels.

Bardaeī -ōrum, m Bardejci, ilirsko ljudstvo (pri Ci. ep. in Plin. se imenujejo Vardaei Vardejci). Od tod adj. Bardaicus 3 bardejski = ilirski: Bardaicus calceus Iuv. nekak vojaški škorenj iz klobučevine, obuvalo rim. centurionov (šalj. = centurio); subst. Bardaicus -ī, m = Bardaicus calceus Mart. (IV, 4, 5, kjer drugi pišejo vardaicus).

basilicus 3, adv. -ē (izpos. βασιλικός) kraljévi, kraljevski = oblasten: edictiones, facinora Pl.; = prekrasen, sijajen: victus Pl., vitis Col., Plin. neka vrsta trte pri Dirahijcih, exornatus basilice, basilice se inferre, basilice agere eleutheria Pl.; šalj. pren.: ut ego interii basilice Pl. kako popolnoma. Od tod subst.

1. basilica -ae, f (βασιλική, sc. οἰκία ali στοά) bazilika, javna razkošna stavba s stebrišči (na rim. forumu ali v drugih mestih), namenjena sodnim sejam, opravljanju trgovskih poslov in raznim zborovanjem: Ci., Ap. Rim. bazilike so bile zgrajene po vzoru atenske sodilnice, ki se je imenovala βασιλική po „arhontu kralju“ (ἄρχων βασιλεύς), ki je predsedoval sodnim sejam. Prvo baziliko v Rimu je zgradil M. Porcij Katon (basilica Porcia) kot cenzor l. 185: L. Pozneje so v Rimu zgradili še več drugih bazilik, npr. basilica Opimia Varr., Iulia, Aemilia, Pauli Plin.; oznaka za kraj, ki se mnogo obiskuje: basilicam habeo, non villam, frequentia Formianorum Ci. ep.

2. basilicus -ī, m (sc. iactus) kraljevski met, najboljši met pri kockanju (talī): Pl.

3. basilicum -ī, n
a) (pre)krasno oblačilo: Pl.
b) v gr. obl. basilicon -ī, n kraljevi oreh, najboljša vrsta orehov: Plin. (= basilica nux Macr.).

Bellōna -ae, f, st.lat. Duel(l)ōna, gen. Duel(l)ōnāī, f (bellum, st.lat. duellum) Belona, Duelona, rim. boginja bojev, Marsova sestra in spremljevalka, oborožena s krvavim bičem. Njeno svetišče je bilo na Marsovem polju zunaj Servijevega obzidja ob zahodni rebri gradu (arx) poleg Flaminijevega cirkusa (Circus Flamininus). Tukaj so se zbirali senatorji na zborovanjih, na katerih so zasliševali konzule, ki so se poganjali za triumfom, in tuje poslance; vsi ti namreč niso smeli vstopiti v mesto: Pl., V., H., L., O. idr. Belonini svečeniki so si ob prazniku svoje boginje (24. III.: dies sanguinis) rezali kožo na rokah in nogah, iztekajočo kri pa so žrtvovali boginji ali pa so jo sami popili: Lucan., Lact., Min. Od tod subst. Bellōnāria -ae, f „Belonina zel“, neke vrste razhudnik (solanum), ki so ga Belonini svečeniki uporabljali ob njenem prazniku: Ap. h.; Bellōnāriī -ōrum, m Belonariji, Belonini svečeniki: Acr.

Bērȳtos (Bērȳtus) -ī, f (Βηρυτός) Berit, feniško obmorsko mesto severno od Sidona, za Avgusta rim. naselbina z italskim pravom Iulia Augusta Felix, ki je slovela po vinogradništvu (zdaj Bejrut): Mel., Plin., T. idr. Od tod adj. Bērȳtius 3 beritski, iz Berita: Suet., Aus. (ki napačno meri Bēry̆tius), uva, vinum Plin.; Bērȳtēnsis -e beritski: colonia Ulp. (Dig.).