Franja

sup-pōnō (sub-pōnō) -ere -posuī -positum (sub in pōnere)

1. pod kaj dati (dajati), deti (devati), postaviti (postavljati), položiti (polagati), podstaviti (podstavljati), podložiti (podlagati); z dat.: vitulum vaccae Varr., ova gallinis Varr., anatum ova gallinis saepe supponimus Ci., iugis tauros supponere colla coëgit O. dati tilnik pod jarem, dati se (pustiti se) vpreči, colla iube domitos oneri subponere tauros O., sarcinae ingenti cervices supponere Sen. ph., caput pedibus supposuisse ducis O., cervicemque polo (nebesni obli, nebesnemu svodu) suppositurus Atlas O., pectora fluminibus iubeor supponere O., qui caput et stomachum supponere fontibus audent H. (menda o pršni kopeli), aliquem supponere tumulo ali terrae ali humo O. pokopati, supponere terrae viperos dentes O. vsejati v zemljo, agresti fano pecus O. (po)gnati pod … , Massica si caelo suppones vina sereno H. če postaviš pod milo nebo (na jasno nebo, na vedrino, na sonce). Pogosto pt. pf. suppositus (subpositus) 3 podložen, spodaj se nahajajoč, spodaj ležeč, spodaj bivajoč ipd.: subpositā manu O., suppositas immittere corpus in undas O., suppositus stellis ursae (Ursae) O. ali Parthus suppositus plagae soliferae Sen. tr. bivajoč pod … , incedis per ignes suppositos cineri H. ki leži (še tli) pod pepelom, ubi suppositus cinerem me fecerit ardor Pr., suppostaque (gl. opombo spodaj) caelo saxa Sil. proti nebu strmeče pečine (= planine, Alpe); occ.
a) podtakniti (podtikati), dati (dajati) pod koga, kaj: tectis agrestibus ignem O., supponite civibus ignem V. = položite državljane na gorečo grmado.
b) nastaviti (nastavljati) kaj na kaj: supponunt alii cultros (sc. iugulo) V., suppositi tinguuntur sanguine cultri V., falcem supponere aristis V., Col.

2. metaf.
a) čemu kaj podstaviti (podstavljati), za podlago (osnovo) dati (dajati), vzeti (jemati) kaj za podlago (osnovo): his … rebus subiunctis suppositisque Lucr.
b) nadomestiti (nadomeščati), zamenjati (zamenjevati), substituirati: Hieras … criminibus illis pro rege se supponit reum Ci. namesto kralja prevzema obtožbe, da …
c) podvreči, podrediti: aetheraque ingenio supposuere suo O., credere vix … caelestia corpora possum arbitrio formam supposuisse tuo O., nil ita sublime est … , non sit ut inferius suppositumque deo O. podrejeno, me tibi supposui (sc. kot učenec) Pers., suppositus malis ferisque Sen. tr. izpostavljen.
d) log. podrediti (podrejati): huic generi Hermagoras partes quattuor supposuit Ci.
e) spodaj ali kar zraven postaviti (postavljati), navesti (navajati), omeniti (omenjati), dostaviti (dostavljati), pristaviti (pristavljati): rationem Ci., exempla Ci. ep.
f) zapostaviti (zapostavljati), kaj manj ceniti kot kaj: paeniteat … Latio supposuisse Samon O.
g) na mesto koga ali česa postaviti (postavljati), za namestnika dati, postaviti (postavljati): meliorem quam ego sum subpono tibi Pl., quibus in rebus ipsi interesse non possumus, in iis operae nostrae vicaria fides amicorum supponitur Ci., tum iste homo nefarius in eorum locum, quos domum suam de piratis abduxerat, substituere et supponere coepit cives Romanos Ci., impetum in eum faciunt, qui suppositus erat N., Hercule supposito sidera fulsit Atlans O., proque auro … stannum supposuisse (sc. ferebatur) Suet., in quarum (sc. mulierum) locum … iuvenes supposuit Iust.; occ. varljivo podtakniti (podtikati): Dig. idr., puerum Ter., quaerere puerum aut puellam, qui suppona(n)tur mihi Pl., fabulam petitor … peragit: puellam domi suae natam furtoque inde in domum Vergini translatam suppositam ei esse L., qui supposita persona falsum testamentum obsignandum curaverit Ci., testamenta falsa supponere Ci., patri quos daedala Circe supposita de matre nothos furata creavit V., suppostaque (gl. opombo spodaj) furto (zvijačno) Pasiphaë V., supposita cerva O., venam lacrimis supponere O. solze spremeniti v … , ipse bibebam sobria suppositā pocula victor aquā Tib. (= vodo namesto vina).
h) naje(ma)ti, (na)ščuvati: per suppositos quosdam ad saeva facinora animatum Amm.
i) zastaviti (zastavljati): de rebus non alienandis vel supponendis Dig.

Opomba: Pf. supposīvī, supposīvit: Pl.; sinkop. pt. pf. supposta: V., Sil.

Themisōn -ōnis, m (Θεμίσων) Temízon iz Laodikeje v Siriji, slovit zdravnik, Asklepiadov učenec; v Rimu je živel in deloval ok. l. 60: Plin., Sen. ph., Cels., Iuv.

Theodectēs -is in -ī, m (Θεοδέκτης) Teodékt, grški govornik in tragik iz Kilikije (4. stol.), Izokratov in Aristotelov učenec, znan po dobrem spominu: Ci., Q., Gell., Val. Max.

Theodōrus -ī, m (Θεόδωρος) Teodór (Téodor) = „Božidar“, moško ime

1. Teodor iz Bizantija, sofist, Lizijev sodobnik in tekmec: Ci., Q.

2. Teodor iz Kirene, sofist in Sokratov sodobnik, z Aristipom vodja kirenske filozofske šole, razvpit brezbožec: Ci., Sen. ph., Min.

3. Teodor iz Gadare, retor, učitelj cesarja Tiberija: Sen. rh., Q., Suet. — Od tod Theodōrēus -ēī, m (Θεοδώρειος) teodoréjec = Teodorov pristaš ali učenec: Q.

Theophrastus -ī, m (Θεόφραστος) Teofrást, filozof iz Ereza na Lezbosu, Platonov in Aristotelov učenec, član starejše akademije, znan po svoji zgovornosti (od tod naj bi izviralo tudi ime Theophrastus = „božansko govoreči“), po svojih delih s področja botanike in mineralogije, poseb. pa po svojih orisih tipičnih značajev (ἠϑικοὶ χαρακτῆρες); prej se je imenoval Tyrtamos: Varr., Ci., Sen. ph.

Theopompus -ī, m (Θεόπομπος) Teopómp

1. z otoka Hios (Chios), Izokratov učenec, grški zgodovinopisec okrog l. 330: Ci., N.; pl. Theopompi Ci. možje kakor Teopomp. Od tod adj. Theopompēus ali Theopompīus 3 (Θεοπόμπειος) Teopómpov, teopómpski, teopompéjski: mos Ci., genus dicendi Ci. ep.

2. Cezarjev privrženec: Ci.

3. Ciceronov privrženec v Aziji: Ci. ep.

Thērāmenēs -ae, m (Θηραμένης) Terámen z otoka Keos (Ceos), posinovljenec Atenca Hagnona, učenec sofista Prodika, govornik in filozof, vodja trideseterice atenskih tiranov; ker je nasprotoval grozovitostim stanovskega kolega Kritia, je moral popiti strup: N., Ci.

Tigellius -iī, m Tigélij, ime dveh glasbenikov

1. Tigellius Sardeās Tigelij Sardec (iz Sard), Cezarjev ljubljenec: Ci. ep., H.

2. M. Hermogenēs Tigellius Mark Hermogen Tigelij, najbrž učenec in posinovljenec prejšnjega, poniževalec pesnika Horacija: H.

Xenocratēs -is, acc. -em in -ēn, m (Ξενοκράτης) Ksenokrát

1. Platonov učenec in njegov drugi naslednik v Akademiji, roj. v Halkedonu l. 396, umrl l. 314: Ci.

2. sloveč slikar: Plin.

Xenophōn -ōntis, m (Ξενοφῶν) Ksenofónt, Atenec, Sokratov učenec, zgodovinopisec, filozof in vojskovodja, rojen po l. 440, umrl po l. 355 v Korintu: Varr., Ci., N.; gr. acc. pl. Xenophontas: Sen. ph. — Od tod adj. Xenophōntēus (Xenophōntīus) 3 (Ξενοφώντειος) Ksenofóntov, ksenofóntski, ksenofontéjski: Xenophonteum genus sermonis Ci., Hercules Xenophontius ille Ci.

Zēnō (Zēnōn) -ōnis, acc. -ōna (Varr.), m (Ζήνων) Zénon

1. grški filozof iz Kitija (Citium) na Cipru, ustanovitelj stoiške filozofske šole; učil je okrog l. 300 v Atenah v stebrišču (gr. στοά); v visoki starosti se je prostovoljno izstradal do smrti: Varr., Ci., Sen. ph., Q.; v pl.: omnes Zenones et Chrysippi Sen. ph.; gr. acc. pl.: Zēnōnas: Mart.

2. grški filozof iz Ele(j)e (Velia v Lukaniji), učenec Elejca Parmenida okrog l. 460, privrženec eleatske filozofske šole, utemeljitelj in iznajditelj dialektike, Periklov učitelj: Ci.

3. grški filozof, epikurejec, Ciceronov in Atikov učitelj: Ci.

4. neki zdravnik: Cels.

5. grški cesar v 5. stol. po Kr.; od tod adj. Zēnōniānus 3 Zénonov, zénonski, zenonijánski: lex I ustin. Inst. — Od tod subst. Zēnōnicī -ōrum, m (Ζηνωνικοί) zénonci, Zenonovi učenci: Aug.