Franja

Azōtos (Azotus) -ī, f (Ἄζωτος) Azot (svetopisemski Ašdod, zdaj Esdud), palestinsko mesto: Mel., Plin., Vulg. Od tod adj.

1. Azōtius 3 azotski, iz Azota: Vulg.; subst. Azōtiī -ōrum, m Azotci, Azočani, preb. Azota: Vulg.

2. Azōtis -tidis, acc. pl. -tidas, f azotska, iz Azota: uxores Vulg.; adv. Azōticē azotsko: Vulg.

Babylōn -ōnis (-ōnos Cl.), acc. nav. -ōna, f (Βα-βυλών) Babilon, v svetem pismu Babel -ēlis, f Babel, glav. mesto babilonsko-asirskega kraljestva ob obeh bregovih Evfrata (zdaj razvaline pri kraju Karbala): Ci., N., O. idr. Od tod adj.

1. Babylōnius 3 babilonski: miles Pl., arx Cu., numeri H. astrološki izračuni kaldejskih vedežev = vedeževanje (prerokovanje) iz zvezd; od tod Babylonius Horops Pr. zvezdoznanec; subst. Babylōnius -iī, m Babilonec: Ci.; Babylōnia -ae, f
a) (sc. mulier) Babilonka: O.
b) (sc. terra) Babilonija, pokrajina ob dolnjem Evfratu in Tigridi, domovina kaldejskih ved astronomije in astrologije, v širšem pomenu celotno babilonsko-asirsko kraljestvo: Cu. idr.
c) (sc. urbs) mesto Babilon: L., Cu., Iust.

2. Babylōnicus (Babulōnicus) 3 babilonski (babulonski): Lucr., Plin., Eccl., peristromata Pl. umetelno tkane odeje ali preproge z vpletenimi podobami, pelles Icti. maročansko usnje; subst. Babylōnicum -ī, n babilonska odeja ali preproga: Lucr., Syrus ap. Petr., Ulp. (Dig.).

3. Babylōniēnsis -e babilonski, iz Babilona: miles Pl.

Bactra -ōrum, n (Βάκτρα)

1. Baktre (zdaj Balkh), glav. mesto pokrajine Baktrije ob srednjem toku reke Oksa: H., Cu., Amm.; met. preb. tega mesta, Baktrijci: victor … secum Bactra vehit V. — Soobl. Bactrum -ī, n Bakter: Plin.

2. pokrajina Baktrija: Cu. — Od tod subst. Bactrī -ōrum, m Baktrijci, preb. mesta Bakter, ali Baktrijci, preb. pokrajine Baktrije ali Baktrijani: Varr. fr., Mel., Plin.; adj.
a) Bactrius 3 baktrski, iz Bakter: Bactrius Halcyoneus O.; subst. Bactria -ae, f Baktrija, ena od vzhodnih pokrajin perz. kraljestva (zdaj Balkh): Plin.
b) Bactriānus 3 (Βακτριανός) ali baktrijski: arx Cu., regio ali terra Cu. = Bactria = subst. α) Bactriāna -ae, f (sc. terra ali regio; Βακτριανή) Baktrija, Baktrsko: Plin. β) Bactriānī -ōrum, m Baktrijci, preb. Bakter: Cu., Plin., T.; met. = Bactriana: Cu., v istem pomenu tudi kolekt. sg. Bactriānus -ī, m: Rhamsen Libyā … et Persis et Bactriano ac Scythā potitum T.
c) Bactrīnus 3 baktrijski: camelus Ap.

Bāiae -ārum, f (Βαΐαι) Baje,

1. mesto ob obrežju Kampanije zahodno od Neaplja, sloveče morsko kopališče, proslulo po razkošnem in mehkužnem življenju kopališčnikov: Ci., V., H., O. idr.; kot kopel tudi: Baiae aquae Pr. Od tod adj. Bāiānus 3 bajski, v Bajah, iz Baj: negotia Ci. ep., murex H., lacus, sinus Plin.; subst. Bāiānum -ī, n
a) kmečko posestvo v Bajah: Varr.
b) bajska okolica: Plin., Macr.

2. met. vsako kopališče, razkošno kopališko življenje: Mart., accusatores … lubidines, amores, adulteria, Baias … iactant Ci.

bālaenaceus 3 (bālaena) ribjekosten, ribjekoščen, iz ribje kosti: Petr.

balaninus 3 (gr. βαλάνινος) iz behenovega oreha (gl. balanus 2. b) γ)) pripravljen: oleum Plin.

balanus -i, f, redkeje m (gr. βάλανος)

1. želod: Plin.

2. pren.
a) vsak želodu podoben sad; pri Grkih: Sardiani balani Plin. debeli kostanj, maroni; v Feniciji in Kilikiji datelj: Plin.
b) vsaka želodasta stvar: α) čepek iz mila, sredstvo proti zaprtju: Plin., Cael. β) zvrst morskih školjk, morski želod: Pl., Col., Plin. γ) behenov oreh, sad, iz katerega so stiskali nedišeče olje, ki pa se rado navzame prijetnih vonjav: H., Plin., Mart., Prisc.; tudi arabski behenov oreh (drevo): Plin.

balsameus 3 (balsamum) iz balzama: unguen Lact.

balsaminus 3 (balsamum) iz balzama, balzamov: oleum Plin.

barbatus 3 (barba) bradat,

1. o človeku
a) na splošno: quos aut imberbes aut bene barbatos videtis Ci. zelo bradate, z močno brado, dicere licebit Iovem semper barbatum, Apollinem semper imberbem Ci.; pesn. za označitev moške dobe: solet hic barbatos sectari senex Pl., equitare in arundine, si quem delectat barbatum (odraslega) H., Iove nondum barbato Iuv.
b) poseb. bradat Rimljan = Rimljan iz stare dobe (ko si še niso brili brade): aliquis mihi ab inferis excitandus est ex barbatis illis Ci., mos fuit apud antiquos illos et barbatos Ci.
c) barbatus magister bradati učenjak, filozof, ker so le ti nosili dolgo brado: Pers., Iuv., Mart.

2. o živalih: aquila barbata Plin. najbrž brkati ser ali jezerski orel, hirculus barbatus Cat.; pesn. subst. barbātus -ī, m bradač = kozel: Ph.

3. pren. kosmat, volnat: nux Plin.; kocast, cunjast: ne toga barbatos faciat libros Mart.

Beneventum -ī, n (prej Maleventum, zdaj Benevento) Benevent, hirpinsko mesto v Samniju: Ci., L., H. idr. Od tod adj. Beneventānus 3 beneventski, iz Beneventa: ager Ci., L., sutor Iuv.; subst. Beneventānī -ōrum, m Beneventčani, preb. Beneventa: L.

Beroea -ae, f (Βέροια) Beroja,

1. mesto v mak. Ematiji: Ci., L., Plin. Od tod subst. Beroeaeus -ī, m (Βεροιαῖος) Berojec, iz Beroje: L.; adj. Beroeēnsis -e berojski, iz Beroje: Pyrrhus Vulg.; subst. Beroeēnsēs -ium, m Berojci, preb. Beroje: Plin.

2. mesto v notranji Trakiji: Amm.

Bērȳtos (Bērȳtus) -ī, f (Βηρυτός) Berit, feniško obmorsko mesto severno od Sidona, za Avgusta rim. naselbina z italskim pravom Iulia Augusta Felix, ki je slovela po vinogradništvu (zdaj Bejrut): Mel., Plin., T. idr. Od tod adj. Bērȳtius 3 beritski, iz Berita: Suet., Aus. (ki napačno meri Bēry̆tius), uva, vinum Plin.; Bērȳtēnsis -e beritski: colonia Ulp. (Dig.).

bigener -era -erum (bi in genus) iz dveh različnih rodov izvirajoč, izhajajoč, dvoroden: Varr., Isid.

bimāter -tris, m (bi in māter; gr. διμήτωρ dvomateren) dvomateren, z dvema materama, iz dveh mater rojen, Bakhov vzdevek, ker ga je rodila najprej Semela, nato pa še Jupiter iz svojega kolka: O., Hyg.

bimeter -tra -trum (bi in metrum) dvometrumski, iz dveh metrumov (iz dveh stopic) sestavljen = dimeter: litterae Sid.

Bīthȳnī -ōrum, m (Βιϑυνοί) Bitinci, traško ljudstvo, ki se je iz Trakije preselilo čez Bospor na severno obalo Male Azije: N., T. idr.; sg. Bīthȳnus -ī, m Bitinec: Plin., Val. Fl. Od tod

I. adj.

1. Bīthȳnus 3 bitinski, iz Bitinije, v Bitiniji: carina, negotia H., campi Cat., caseus Plin., mare T., Bīth. tyrannus, equites Bĭthōnī Iuv.

2. Bīthȳnius 3 bitinski, iz Bitinije: Varr., Col.; večinoma kot subst.
a) Bīthȳnia -ae, f Bitinija, α) (sc. terra) pokrajina ob Črnem morju od Bospora proti jugu do Olimpa pri Brusi in proti vzhodu do Amastride, najprej samostojno kraljestvo, po l. 75 pa rim. provinca: Ci., N., T. idr., socii Bithyniae Ci. ep. zakupniki za Bitinijo. β) (sc. insula) otok, sicer imenovan Thȳnias: Plin.
b) Bīthȳniī -ōrum, m Bitinci: Prusiae regis Bithyniorum filius Plin.

3. Bīthȳnicus 3 (Βιϑυνικός) bitinski, iz Bitinije: societas Bith. Ci. ep. = socii Bith. (gl. spredaj), civitates Plin. iun., Volusius Bith. Iuv. — Kot častni cognomen Bīthȳnicus Bitinski, npr. Q. Pompeius Bith. Kvint Pompej Bitinski, ki je l. 75 Bitinijo naredil za rim. provinco: Ci., in njegov sin A. Pompeis Bith. Avel Pompej Bitinski: Ci. ep.

— II. subst. Bīthȳnis -idis, f (Βιϑυνίς)

1. = Bitinka: O.

2. = Bitinida, mesto
a) na otoku Bitiniadi (Bīthȳnias) v Črnem morju: Mel.
b) v Trakiji: Mel.

bitūmineus 3 (bitūmen) iz kamene pekline, iz zemeljske smole: vires O. mogočna zemeljska smola.

Boeōtī -ōrum (pri H. -ûm), m (Βοιωτοί) Beotci, Beotčani, preb. nižin ob Kopaidskem jezeru, ki so bili znani kot topoglavi ljudje: Boeotorum gentem... dicionis suae facere cupiens L., Boeotûm in crasso iurares aëre natum H. Od tod

I. adj.

1. Boeōtius 3 (Βοιώτιος) beotski, iz Beotije: Pr., Col., Val. Fl., Ap., Bacis, vates Ci., Neo L., moenia (= Thebae) O.; subst.
a) Boeōtiī -ōrum, m = Boeotī: Ci., Plin., omnes... Boeotii magis firmitati corporis quam ingenii acumini inserviunt N.
b) Boeōtia -ae, f α) Beotčanka, Plavtova ali Akvilijeva komedija: Gell. β) (sc. terra, Βοιωτία) Beotija, gr. pokrajina z glavnim mestom Tebami (Thebae): Ci., L., O. idr. γ) Beotija, Hiantova žena: Hyg.

2. (redkeje in pesn.) Boeōtus 3 (Βοιωτός) = Boeōtius: Orion, tellus O., duces Lucan., flumina, urbes Stat.

3. Boeōticus 3 (Βοιωτικός) beotski: cucumis, frumentum Plin.

— II. subst. Boeōtis -idis, f (Βοιωτίς) Beotija, dežela Beotčanov: Mel.

Bonōnia -ae, f Bononija,

1. mesto v Cisalpinski Galiji, najprej Felsina kot glav. mesto 12 etrurskih mest, po l. 190 pa rim. naselbina (Bologna): Ci. ep., L. idr. Od tod adj. Bonōniēnsis -e bononski, iz Bononije: Plin., ager L.; subst. Bonōniēnsis -is, m Bononijec: Ci.

2. primorsko mesto v belgijski Galiji na morinskem ozemlju, prej Gesoriacus (zdaj Boulogne): Amm.

3. utrjeno mesto v spodnji Panoniji ob Donavi: Amm.