Franja

Zadetki iskanja

  • Stilpō ali Stilpōn -ōnis, m (Στίλπων) Stílpon

    1. filozof iz Megare, učitelj stoika Zenona: Ci., Sen. ph., Plin.

    2. kot nom. propr. v komediji: Ter., post idem „Stilponem, inquam, noveras“ Ter. ap. Ci.
  • Stratō (Ci.) ali Stratōn (Sen. ph.) -ōnis, m (Στράτων) Stráton

    1. peripatetski filozof iz Lampsaka (okrog l. 300), Teofrastov učenec: Ci., Sen. ph.

    2. zdravnik v Ciceronovem času: Ci.

    3.
    a) Stratōnis turris Strátonov stolp, mesto v palestinsko, sicer imenovano Caesarea: Plin.
    b) Stratōnis īnsula Strátonov otok v Arabskem zalivu: Plin.
  • Theophrastus -ī, m (Θεόφραστος) Teofrást, filozof iz Ereza na Lezbosu, Platonov in Aristotelov učenec, član starejše akademije, znan po svoji zgovornosti (od tod naj bi izviralo tudi ime Theophrastus = „božansko govoreči“), po svojih delih s področja botanike in mineralogije, poseb. pa po svojih orisih tipičnih značajev (ἠϑικοὶ χαρακτῆρες); prej se je imenoval Tyrtamos: Varr., Ci., Sen. ph.
  • Thērāmenēs -ae, m (Θηραμένης) Terámen z otoka Keos (Ceos), posinovljenec Atenca Hagnona, učenec sofista Prodika, govornik in filozof, vodja trideseterice atenskih tiranov; ker je nasprotoval grozovitostim stanovskega kolega Kritia, je moral popiti strup: N., Ci.
  • Thrasea -ae, m Trázea, rimski priimek, npr. P. Fannius Thrasea Publij Fanij Trazea, stoiški filozof: T., Iuv.
  • Timaeus -ī, m (Τίμαιος) Timáj

    1. grški zgodovinopisec iz Tavromenija na Siciliji (352—256); 50 let je preživel v Atenah: Ci., N.

    2. pitagorejski filozof iz spodnjeitalskih Lokrov, Platonov sodobnik; po njem je imenovan Platonov dialog (Τίμαιος), ki ga je Cicero prevedel v latinščino: Ci.

    3. zdravnik: Cels.
  • Tīmāgorās -ae, m (Τιμαγόρας) Timágoras

    1. slikar iz Halkide, ki je ob pitijskih igrah pri umetniški tekmi prekosil grškega slikarja Panajna: Plin.

    2. epikurejski filozof: Ci.
  • Tīmocratēs -is, m (Τιμοκράτης) Timokrát, epikurejski filozof ok. l. 260: Ci. Adj. Tīmocratĭus 3 Timokrátov, timokrátijski: metrum Serv.
  • Xenophanēs -is, m (Ξενοφάνης) Ksenófan, grški filozof iz Kolofona med l. 580 in 480, ustanovitelj elejske (eleatske) filozofske šole: Ci., Lact.
  • Xenophōn -ōntis, m (Ξενοφῶν) Ksenofónt, Atenec, Sokratov učenec, zgodovinopisec, filozof in vojskovodja, rojen po l. 440, umrl po l. 355 v Korintu: Varr., Ci., N.; gr. acc. pl. Xenophontas: Sen. ph. Od tod adj. Xenophōntēus (Xenophōntīus) 3 (Ξενοφώντειος) Ksenofóntov, ksenofóntski, ksenofontéjski: Xenophonteum genus sermonis Ci., Hercules Xenophontius ille Ci.
  • Zalmoxis -is, abl. -ī, m (Ζάλμοξις) Zalmóksis, tračanski filozof in zakonodajalec: Ap.
  • Zēnō (Zēnōn) -ōnis, acc. -ōna (Varr.), m (Ζήνων) Zénon

    1. grški filozof iz Kitija (Citium) na Cipru, ustanovitelj stoiške filozofske šole; učil je okrog l. 300 v Atenah v stebrišču (gr. στοά); v visoki starosti se je prostovoljno izstradal do smrti: Varr., Ci., Sen. ph., Q.; v pl.: omnes Zenones et Chrysippi Sen. ph.; gr. acc. pl.: Zēnōnas: Mart.

    2. grški filozof iz Ele(j)e (Velia v Lukaniji), učenec Elejca Parmenida okrog l. 460, privrženec eleatske filozofske šole, utemeljitelj in iznajditelj dialektike, Periklov učitelj: Ci.

    3. grški filozof, epikurejec, Ciceronov in Atikov učitelj: Ci.

    4. neki zdravnik: Cels.

    5. grški cesar v 5. stol. po Kr.; od tod adj. Zēnōniānus 3 Zénonov, zénonski, zenonijánski: lex I ustin. Inst. Od tod subst. Zēnōnicī -ōrum, m (Ζηνωνικοί) zénonci, Zenonovi učenci: Aug.