Franja

Dōrēs -um (Dōrieōn = Δοριέων: Vitr.) m (Δωριεῖς) Dorci, eno štirih glavnih grških ljudstev. Sprva so prebivali ob Olimpu, pozneje so se preselili v Dorido ob Ojti (Oeta) in si po trojanski vojni izbojevali Peloponez ter ustanovili kolonije ob jugozahodni obali Male Azije, na Kreti, Rodosu, Siciliji in na jugu Italije: Ci. — Od tod

1. adj.
a) Dōricus 3, adv. -ē (Δωρικός) dorski, v dorskem (stavbarskem) slogu: gens Plin., aedes, genus, symmetria Vitr., dicta Q., Dorice loqui Suet.; subst. α) Dōricī -ōrum, m dorsko govoreči: Gell. β) Dōrica -ōrum, n dorska (v dorskem slogu zgrajena) svetišča: Vitr.; pesn. grški sploh: Dorica castra V., O., Pr., nox Val. Fl., ignes Sen. tr., Aucon Iuv.
b) Dōrius 3 (Δώριος) dorski: Plin., carmen H.; subst. Dōrium (Dōrion) -iī, n dorski način igranja na piščal: Cael., Dorium canere Ap.
c) Dōris -idis, acc. -idem in -ida, f (Δωρίς) dorska: Malea Lucan., dialectos Suet.; pesn. = sicilska: tellus Sen. tr.; kot subst. Dōris Dorida, α) pokrajina na severu Grčije ob Ojti: Mel., Plin. β) pokrajina v Mali Aziji ob južni obali Karije: Plin. γ) rastl. pseudanchūsa: Plin. δ) žensko ime, (gl. Dōris²)

2. subst. Dōriēnsēs -ium, m = Dōrēs: Iust.

Elimēa (Elimīa) -ae, f (Ἐλίμεια, Ἐλιμία) Elimeja (Elimija), pokrajina v jugozahodni Makedoniji: L. — Soobl. Elimiōtis -tidis, f (Ἐλιμιῶτις) Elimiotida: L.

Ēlis (dor. Ālis: Pl.) -idis, acc. -idem, -in, -im, abl. Eli Ci. ep., Elide O., Plin., f (Ἦλις, dor. Ἆλις) Elida (Alida), najzahodnejša pokrajina Peloponeza z istoimenskim glavnim mestom: Pl., Ci., N., V., L., O., Plin. Od tod adj.

1. Ēlēus (Ēlīus, pri Pl. Ālēus) 3 (Ἡλεῖος) elidski, iz Elide: Ci. idr.; subst. Ēlēī (Ēlīī) -ōrum, m Elijci, elidski prebivalci: L. idr.

2. ēlēis -idis, f elidska: humus V.

3. Ēlias -adis, f elidska: equa V. (na olimpijskih igrah tekmujoča).

4. Ēlidēnsis (Ālidēnsis) -e, elidski (alidski), po rodu iz Elide (Alide): Phaedo Elidensis Gell., captivus Alidensis Pl.

Elymāis -āidis, f (Ἐλυμαΐς; v Sv. pismu se imenuje pokrajina okrog Suz Elam) Elimaida, perzijska pokrajina v Suziani (v današnjen zahodnem Iranu): Plin. Od tod adj. Elymaeus 3 (Ἐλυμαῖος) elimski: regio L.; subst. Elymaeī -ōrum, m Elimijci, elimski preb.: L., Plin., T.

Galilaeus 3 (Γαλιλαῖος) galilejski: ECCL. Subst.

1. Galilaea -ae, f (Γαλιλαία) Galiléja, pokrajina v severni Palestini: PLIN.

2. Galilaeī -ōrum, m Galilejci: T.

Gazaba Gázaba, pokrajina na jugu perzijske dežele Sogdiane: CU.

Gedusānus ager Gedúško ozemlje, neznana azijska pokrajina: CI.

Haemimontus (Aemimontus) -ī, m Hajmimónt (Ajmimónt), kraška pokrajina ob Hajmosu (gl. Haemus) za časa poznih rim. cesarjev: Amm., Vop. Od tod njeni preb. Haemimontānī (Aemimontānī) -ōrum, m Hajmimontci (Ajmimontci): Amm.

Hebrus -ī, m (Ἕβρος) Hébros,

1. glavna traška reka (zdaj Marica), meton. = Trakija (znana kot mrzla pokrajina): V., H., O., Sen. tr., Plin., Val. Fl., Fl.

2. moško ime: V., H., Val. Fl.

Hyrcānia -ae, f (Ὑρκανία stperz. Verkâna = Volčja dežela, zdaj Gorgan) Hirkánija, azijska pokrajina ob jugovzhodni obali Kaspijskega (Hvalinskega) morja severozahodno od Partije: Ci., Cu., Mel., Lucan., Iust., Lact. Od tod adj.

1. Hyrcānius 3 hirkán(ij)ski: mare Hyrc. Cu., Plin. = Kaspijsko morje.

2. Hyrcānus 3 hirkan(ij)ski: canis Lucr., tigres V., campus Hyrcanus (= Macedonum Hyrcanorum, gl. spodaj) L., mare Hyrcanum Pr., Mel., Aur., Amm. = Kaspijsko morje, njegov zaliv: sinus Hyrcanus Pr., Hyrcani luci, Hyrcana signa Val. Fl., Hyrcana per avia Stat. subst. Hyrcānī -ōrum, m Hirkán(ijc)i, hirkan(ij)ski preb.: Cat., Mel., Cu., Val. Fl., T., Sil., Iust., toda Macedones Hyrcani T. z Makedonci pomešani Hirkan(ij)ci v Lidiji, preb. makedonske naselbine Hirkanije v Lidiji.

Īdalium -iī, n (Ἰδάλιον) Idálij, predgorje in mesto na Cipru, staro prizorišče Venerinega bogoslužja s svetiščem in gajem, posvečenim Veneri: V., Plin. Od tod adj. Īdalius 3 (Ἰδάλιος) idál(ij)ski, pesn. včasih = ciprski (kiprski): domus, Venus V., astrum Pr. zvezda (za starodavnike) Venera, vertex Pr., sagitta Sil., suci, volucres Stat.; subst.
a) Īdalia -ae, f (sc. terra) Idálija, pokrajina okrog idal(ij)skega mesta: V.
b) Īdaliē -ēs, f Idálija, Venerin vzdevek = idal(ij)ska —, ciprska Venera: O.

Idūmaea -ae, f: Plin., ali Idūmē -ēs, f: Lucan., Val. Fl. (Ἰδουμαία) Idumája, palestinska pokrajina, pesn. tudi = Palestina. Od tod adj. Idūmaeus 3 (Ἰδουμαῖος) idumajski, pesn. = palestinski, judovski: palmae V., triumphi Mart. nad Judejo.

Illyriī -ōrum, m (Ἰλλύριοι) Ilíri, skupno ime raznih plemen v severozahodnem delu balkanskega polotoka od Šar planine do Kvarnerja: L. — Soobl. Hiluriī (Iluriī): Pl. — Od tod adj.

1. Illyrius 3 ilirski: ager Cat.; subst. Illyria -ae, f pokrajina Ilirija: Pr.

2. gr. adj. fem. Illyris -idis (Ἰλλυρίς) ilirska: Mel. terra O.

3. Illyricus (tudi: Illuricus, Hilluricus, Iluricus) 3 ilirski: mare Ci.; poseb. subst. Illyricum -ī, n Ilirik, Ilirija (današnja Dalmacija in Albanija): Ci.; od tod Illyriciānus 3 ilirski, kot subst. pl. masc. Iliri: omnes Ill. Cod. Th.

Isaurī -ōrum, m (Ἴσαυροι) Izávri, pleme v Mali Aziji okoli mesta Izaver na severnem pobočju zahodnega Tavrosa, južno od Ikonija: L., Mel., Eutr., iter facere per Isauros Ci.; meton. = Izávre, glavno izavrsko mesto. — Od tod adj. Isaurus 3 izavrski: opes O.; pogosteje Isauricus 3 (Ἰσαυρικός): forum Ci. gens Plin.; kot vzdevek P. Servilija Vacije, ki je l. 75 podjarmil Izavre: L. epit., Fl.; subst. Isauria -ae, f (Ἰσαυρία) Izávrija, malo znana, v gorovju skrita pokrajina Male Azije, ki je mejila na severu s Frigijo, na jugu s Kilikijo, na vzhodu z Likonijo in na zahodu s Piridijo: Amm.

Lācetānī -ōrum, m (Λακετανοί) Laketáni, pleme v Tarakonski Hispaniji: L., Plin.; njihova pokrajina Lācetaniā -ae, f Laketánija, današnja Aragonija in Katalonija, zlasti vzhodna obala Španije med Pireneji in Ebrom: S. fr., L., Plin.

Lacō (pesn. Lacōn) -ōnis, m (Λάκων) Lakónec, prebivalec peloponeške pokrajine Lakonije, Lakedajmónec: Leonides Laco Ca. ap. Gell., Laconis illa vox Ci., regnata petam Laconi rura Phalanto H.; Laco predvsem o Lizandru in Agezilaju: N.; o lakonskih psih plemenite pasme, ki so sloveli po svoji moči, čuječnosti in rdeči dlaki: fulvus Lacon H., praevalidus Lacon; pl. Lacōnes -um, acc. -as, m (Λάκωνες) Lakónci, Lakónca (du.), Lakedajmónci, Lakedajmónca (du.): Pl., Varr. fr., L. idr.; poseb. Ledaei Lacones ali pii Lacones ali sidus Laconum Mart. (o Kastorju in Poluksu). — Od tod subst. Lacōnia -ae, f = Lacōnica (gl. spodaj) Lakónija: Plin.; adj.

1. Lacōnicus 3 (Λακωνικός) lakónski, lakedajmónski: clavis Pl. (poseben ključ, s katerim je bilo mogoče vrata od zunaj odpirati in zaklepati, navadni ključi so vrata odpirali le od znotraj), purpura H., ager, ora (obala) L., classis, sinus Mel., canes Plin. (prim. zgoraj fulvus Lacon); subst.
a) Lacōnica -ae, f (sc. terra): Vell., Plin. ali Lacōnicē -ēs, f (Λακωνική sc. γῆ): N., Mel. Lakónika, Lakónija, peloponeška pokrajina z glavnim mestom Lakedajmon (Šparta, Sparta).
b) Lacōnicum -ī, n α) (sc. balneum) lakónska dvorana, lakónik = suha (znojna) kopel, del tople kopeli (caldarium) v kopališču: Ci. ep., Vitr., Cels., Col. β) (sc. vestimentum) neko lakónsko oblačilo, lakónik: Pl.

2. Lacōnis -idis, f (Λακωνίς) lakónska, lakedajmónska: matre Laconide nati O.; kot subst. = Lacōnica: Mel. — Kot rim. nom. propr. Lacō -ōnis, m Lákon

1. Laco (Anagnīnus) Lakon (Anagnijec), pristaš Marka Antonija: Ci.

2. Laco (Achaeus) Lakon (Ahajec): T.

3. Cornelius Laco Kornelij Lakon, praefectus praetorii pod cesarjem Galbo: T.

Lālētānia -ae, f Laletánija, vinorodna pokrajina v Tarakonski Hispaniji: S. fr., Mart. Od tod adj. Lālētānus 3 laletán(ij)ski: Hispaniarum Laletana (sc. vina) copiā nobilitantur Plin., faex Laletana, Laletanae nigra lagona sapae Mart.; subst. Lālētānī -ōrum, m Laletáni, preb. pokrajine Laletanije: Plin. (po nekaterih rokopisih Laeetani Leetáni).

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

laurētum -ī, n (laurus) lovoričje. Kot nom. propr. Laurētum -ī, n Lavrét, Lovoríčje

1. kraj na Aventinu: Varr., Suet. Soobl. Lōrētum -ī, n Lorét: Plin.

2. pokrajina med Populonijo in Kozo ob etrur(ij)ski obali s pristaniščem, imenovanim portus Laurētānus L. (prim. Laurētānus).

Lauriōtis -tidis, acc. -tim, f (Λαυριῶτις) lávrijska, iz Lávrija (Λαύρ(ε)ιον) Lavrej (Lavrij), atiška pokrajina z rudniki srebra: Plin.