Franja

cōlōtēs -ae, m (gr. κωλωτής) kolot, neka kuščarica: Plin. — Kot nom. propr. Cōlōtēs -ae, m Kolot,

1. epikurejski filozof iz Lampsaka: Ci., Macr.

2. kipar z otoka Parosa, Fidijev učenec: Plin.

3. slikar iz Teosa: Q.

cornūtus 3 (cornū)

1. rogat: quadrupedes Varr. (o slonih; njihove okle so namreč neupravičeno imeli za rogove), aves O., aries Col., Vulg., luna Amm. rogljata. Kot subst.
a) cornūta -ae, f riba rogonos: Plin.
b) cornūta -ōrum, n rogata živina: Varr.
c) cornūtī -ōrum, m rogatci, poseb. biki: Acc. fr.

2. pren. syllogismus cornūtus = ceratina -ae, f: Hier.; tako tudi: interogatio cornūta Hier. varljivo vprašanje o rogovih. — Kot rim. priimek Cornūtus -ī, m Kornut, Rogati, Rogač, npr. L. Annaeus Corn. Lucij Anej Kornut, filozof in slovničar v času cesarja Nerona: Gell.

Corsus 3 korški, okrog Korzike ali ob njej: aquae (morje) Q.; kot subst. Corsī -ōrum, m Korzičani, preb. otoka Korzike: L., Plin.; tudi ljudstvo, ki se je s Korzike preselilo na sever Sardinije: Plin. (III, 7, 13). — Od tod adj.

1. Corsicus 3 korški, korziški: apis O., cera, mel Plin.; večinoma subst. Corsica -ae, f (sc. insula, gr. ἡ Κορσική, sc. νῆσος ali Κύρνος, tudi Κορσίς, od koder lat. Corsis -idis, f: Prisc.) Korzika, otok v Sredozemskem morju, znan po grenkem medu tamkajšnjih divjih čebel; tam je filozof Seneka prebival v izgnanstvu: Ci., T. idr.

2. Corsicānus 3 korški, korziški: mella Serv.

Crantōr -ōris, m (Κράντωρ) Krantor,

1. akademski filozof iz Solov v Kilikiji (ok. l. 320): Ci., H.

2. mitični Pelejev oproda: O.

Cratēs -ētis, m (Κράτης) Krates (Kratet),

1. Tebanec, kiniški filozof ok. l. 330: Ap.

2. Crates Mallōtēs Krates Malec (= iz kilikijskega mesta Mala [Mallus]), učen slovničar na dvoru pergamskega kralja Atala (zato tudi Pergamēnus Pergamski), glavar pergamske slovničarske šole. Kralj Atal ga je poslal v Rim, kjer je zbolel in se zato dalj časa mudil ter vzbudil zanimanje za slovniške nauke; umrl l. 145: Varr., Plin., Suet.

3. filozof iz Aten, Polemonov učenec: Ci.

4. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

Dēmocritus -ī, m (Δημόκριτος) Demokrit,

1. filozof iz Elee, roj. ok. l. 460, umrl l. 361, učenec Leukipa iz Elee; začetnik nauka o atomih. Nravstveni smoter mu je bila εὐϑυμία, brezstrastna mirnost duha, ki so jo zaradi nerazumevanja imeli za veselost ter so zato Demokrita imenovali „smejoči se filozof“: Varr., Ci., Lucr. idr., si foret in terris, rideret Democritus H., excludit sanos Helicone poëtas H. Od tod adj. Dēmocritēus, mlajše Dēmocritīus 3 (Δημοκρίτειος) Demokritov, demokritski: Anaxarchus Democritius Ci. Demokritov privrženec; subst.
a) Dēmocritīī -ōrum, m demokritovci, učenci (privrženci) Demokrita: Ci.
b) Dēmocritēa -ōrum, n Demokritova (učna) pravila, Demokritovi nauki: Ci.

2. kipar iz Sikiona: Plin.

3. Sikionec, Ciceronov gostinski prijatelj: Ci. ep.

Diagorās -ae, m (Διαγόρας) Diagora,

1. pesnik in filozof (s priimkom Ἄϑεος) z otoka Melosa, Pindarjev sodobnik: Ci., Lact., Min.

2. rokoborec (atlet) z otoka Rodosa v času Pindarja: Ci., Gell.

3. grški zdravnik: Plin.

Dicaearchus -ī, m (Δικαίαρχος) Dikajarh,

1. ustanovitelj Dikajarheje, tudi Dicarchus -ī, m Dikarh: Dicarchi moenia (= Dicaearchēa) Stat.

2. grški filozof in geograf, Aristotelov učenec: Varr., Ci., Plin.

Dīnomachus -ī, m (Δεινόμαχος) Dejnomah, grški filozof: Ci.

Diogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Διογένης) Diogen,

1. D. (Apollōniātēs) Diogen iz Apolonije na Kreti, naravoslovec jonske šole, Anaksimenov učenec, avtor knjige περὶ φύσεως, kjer uči, da je zrak prvina vesoljstva: Ci.

2. D. (ὁ Κύων), kiniški filozof, Antistenov učenec v Atenah, roj. l. 404 v Sinopi, umrl l. 323 v Korintu: Ci., Val. Max., Iuv.

3. D. (ὁ Βαβυλώνιος) iz Selevkide, stoik, Hrizipov učenec, Karneadov in Lajlijev (Laelius) učitelj, poslanec v Rimu l. 155 skupaj s Karneadom in Kritolajem: Ci.

4. prijatelj Marka Kajlija Rufa: Ci.

5. grški kipar: Plin.

6. grški slikar: Plin.

Diōn, lat. Diō, -ōnis, m (Δίων) Dion,

1. D. Syracosius Dion Sirakuški, Hiparinov sin, roj. l. 409, svak sirakuškega tirana Dionizija I. Ko je Sirakužane rešil pred Dionizijevo tiranijo, so ga l. 353 v zaroti ubili: Ci., N.

2. neki akademski filozof: Ci.

3. neki stoik: Ci.

4. D. Colophonius Dion iz Kolofona, pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. D. Halaesīnus Dion Haležan: Ci.

6. D. Neapolītēs Dion iz Neaplja, sloviti matematik: Aug.

Dōrus -ī, m (Δῶρος) Dor(os),

1. Helenov sin: Vitr., ali Neptunov: Serv., praoče Dorcev.

2. neki filozof: Sen. ph.

Empedoclēs -is (-clī Ap., Gell.), acc. -ea, -ēn, -em, m (ἐμπεδοκλῆς) Empedokles, slavni grški filozof in pesnik iz Agrigenta na Siciliji ok. l. 450, Gorgijev učitelj: Ci., Lucr., H., Q. idr. Mit, da je skočil v vulkan Etno, je najbrž nastal iz napačnega izvajanja njegovega imena: ἐμπεδᾶν = skočiti v kaj. Adj. Empedoclēus 3 (Ἐμπεδόκλειος) Empedoklov: Ci.; subst. pl. Empedoclēa -ōrum, n Empedoklovi nauki: Ci.

Epaphrodītus -ī, m (Ἐπαφρόδιτος) Epafrodit, Neronov osvobojenec in tajnik, njegov suženj je bil filozof Epiktet: T., Suet. Adj. Epaphrodītiānus 3 Epafroditov: horti Front.

Epicharmus -ī, m (Ἐπίχαρμος) Epiharmos,

1. filozof in komediograf ok. l. 540 do 450; rojen na otoku Kosu, naposled živel v Sirakuzah, zato imenovan Siculus; glavni zastopnik predatiške, dorsko— sicilske komedije in Pitagorov učenec: Ci., H., Col. Od tod adj. Epicharmīus 3 (Ἐπιχάρμειος) Epiharmov: Gell.

2. naslov Enijeve pesnitve: Ci.

Epicūrus -ī, m (Ἐπίκουρος) Epikur, sloveči grški filozof, roj. l. 342 v Samosu na otoku Samosu, umrl l. 270, ustanovitelj filozofske (epikurejske) šole, ki je imela užitek (ἡδονή, voluptas) za najvišjo dobrino ter ni priznavala nesmrtnosti duše in vplivanja bogov na svet in človeštvo: Pr., Q., Iuv., T., hoc Epicurus in voluptate ponit, quod summum bonum esse vult Ci., Epicuri de grege porcus H. (šalj.). Od tod adj. Epicūrēus 3 (Ἐπικούρειος) Epikurov, epikurski: doloris medicamenta illa Epicurea Ci. ep., secta Suet. Subst.

1. Epicūrēī -ōrum, m epikurejci, Epikurovi učenci, pristaši: Ci.; pren. = nasladneži, pohotniki: Sen. ph.

2. Epicūrēa -ae, f (sc. secta) Epikurova ločina, šola: Porph.

Euander, starejše Euandrus, -ī, voc. Euandre, m (Εὔανδρος) Evander,

1. Hermov in Karmentin sin, ki je baje (pred Enejem) prišel iz arkadskega mesta Palantija v Italijo ter se naselil na Palatinskem griču: V., H., L., Iuv. idr. Od tod adj. Euandrius 3 (gr. Εὔάνδριος) Evandrov: Sil., Stat., Cl., ensis V. Palantov meč (Palant je Evandrov sin).

2. vrezovalec (graver) iz Aleksandrije: Ci. ep., H., Plin.

3. akademijski filozof: Ci.

Euhēmerus -ī, m (Εὐήμερος) Evhemer, grški filozof in zgodovinopisec iz Agrigenta ok. l. 310; grške mite je poskušal razumsko razlagati: Varr., Ci., Col., Lact.

Favōrīnus -ī, m Favorín, učen grški filozof in pisatelj v času Hadrijana: Gell., Iul. Val.