Franja

Ligārius 3 Ligárij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znan je Q. Ligārius Kvint Ligarij, Pompejev pristaš in legat, ki se je v Afriki bojeval l. 49 proti Cezarjevemu poveljniku Kurionu, l. 45 pa zoper Cezarja samega; pri Adrumentu je bil ujet in nato izgnan, a ga je Cezar pomilostil na Ciceronovo prošnjo. Ko ga je Kvint Elij Tuberon obtožil veleizdaje, ga je znova zagovarjal Cicero (govor je ohranjen). Ves zagrenjen je v svoji nespravljivosti sodeloval tudi v zaroti zoper Cezarja: Ci., Auct. b. Afr., Q. — Od tod adj. Ligāriānus 3 ligárijski, za Ligárija: Lig. oratio Ci. ep., tudi subst. Ligāriāna -ae, f (sc. oratio): Ci. ep.

Līma² -ae, f (līmen) Líma, rim. boginja, zaščitnica pragov: Arn.

Līmō³ -ōnis, m (gr. λειμών travnik)

1. Travnik, naslov izgubljenega Ciceronovega spisa: Suet.

2. Límon, rim. priimek, npr. C. Apronius Limo Gaj Apronij Limon: Asc.

linteus 3 (līnum?) lanen, platnen: vestis Ci. odeja, loricae (naspr. l. sertae atque aënae) N., tunica L., libri L. stara, na platno pisana kronika rim. naroda, ki so jo hranili v svetišču Junone Monete. — Od tod subst. linteum -ī, n

1. platnena tkanina, platno: polliceri lintea in vela L.

2. platnen prt, platnena odeja, rjuha, plahta, (platnena) capa: linteum cape atque exterge tibi manus Pl., merces … linteis et vitro delatae Ci., locus linteis contectus est L., capita linteis vinciunt Cu., sucus linteo colatur Plin., super abiectum (razgrnjeno) linteum recubans Plin., l. vetus Sen. ph. stara capa, lintea inscripta Iuv.

3. platneno jadro: Cat., lintea dare ventis O. jadra nastaviti vetro(vo)m = razpeti jadra, dextrā lintea dare O. jadra na desni razpeti, lintea retro dare V. jadra obrniti = nazaj jadrati, conversa domum dare lintea H. obrniti jadra in jih razpeti v smeri proti domu.

4. platnen zastor, platnena zavesa: recensque sella linteisque lorisque Mart.

5. sramni pas, okrilnik, opasnik, predpasnik: succincti linteo Suet., nudus, linteo cinctus G.

6. metaf. bombaževina, bombaževo sukno: ex quibus (sc. lanuginis pilis) vestes pretioso linteo faciunt Plin., Iuba circa fruticem lanugines esse tradit linteaque ea Indicis praestantiora Plin.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

lōmentum -ī, n (lavāre)

1. izpiralo, nekakšno milo = iz bobove moke in riža zgneteno testo, s katerim so si rim. dame zakrivale gube: Plin., Mart., P. Veg., Pall.; pren. nekakšno čistilo, lug: censuram lomentum aut nitrum esse Caelius in Ci. ep.

2. metaf. neka modra barva, neko modrilo: ex caeruleo fit, quod vocatur lomentum, perficitur id lavando tenendoque Plin.

Longiniānus -ī, m Longiniján, s celim imenom Flav. Macrobius Longinianus, comes sacrarum largitionum l. 399 po Kr.; kot mestni prefekt (praefectus urbi Romae) je v letih 401—402 po Kr. ponovno postavil rim. obzidje in vrata, l. 406 po Kr. praefectus praetorio Italiae, Stilihonov prijatelj: Symm.

Longus² -ī, m Lóngus, rim. priimek rodu Duilijev, Lucilijev, Manlijev, Sempronijev, Sulpicijev, Tulijev, v cesarskem obdobju tudi Emilijev in Lucilijev, npr. Longus Sulpicius Q.

Lua -ae, f (luēs: luō, λύω; po drugih sor. z lucrum, Lua = boginja plena) Lúa, rim. boginja; njej na čast so sežigali v bitkah uplenjeno orožje: Varr., L., Gell.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Luciēnus -ī, m Lucién, rim. priimek. Poseb. Quintus Lucienus, senator l. 67, Atikov prijatelj, zemljiški posestnik v Epiru: Varr.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lūcius (nav. okrajšano L.) -iī, m Lúcij, rim. ime, rodovno ime in priimek.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

*lūdicer ali *lūdicrus (neizpričani obl.) -cra -crum (lūdus)

1. za kratkočasenje, za zabavo služeč, kratkočasen, zabaven: ars ludicra armorum Ci., pueri ludicrā aliqua exercitatione delectantur Ci., neque enim levia aut ludicra petuntur praemia, sed Turni de vita … certant V. ne poganjajo se za neznatne ali v bojni igri pridobljive nagrade, l. certamen L. bojna igra, simulacrum ludicrum pugnae L., l. artes Sen. ph.; z abl.: festa ea Germanis nox ac solemnibus epulis ludicra T. ob slovesni gostiji posvečena igri (= orožnemu plesu, plesu z orožjem); subst. n. pl. = kratkočasne, zabavne stvari, igrač(k)e, igračkarije: versus et cetera ludicra pono H., ludicra plausūs H. otročarije ploskanja (s katerim je rim. ljudstvo sprejemalo priljubljene igralce, zlasti v gledališču).

2. k igri, h gledališki igri, k drami (lūdus) sodeč, k igralcu spadajoč, gledališčen, gledališki, igralski: ars Ci., Q. umetnost gledališkega igralca, gledališka umetnost, dramska umetniška dejavnost, gledališče, l. artes T., valeat res ludicra H. gledališko, dramsko pesništvo, spectaculum l. Cu. gledališka igra, predstava, drama, ludicra scaenae spectacula Sen. ph., ludis … ludicras partes sustinere Suet. v igrah prevze(ma)ti vloge gledaliških igralcev, nastopiti (nastopati) v igrah, historia l. (Svetonijeva knjiga) Gell. Adv. lūdicrē za kratek čas, za šalo: Enn. ap. Non., Pl., Ap. Od tod subst. lūdicrum -ī, n
a) kratkočasje, igrača, zabava: quos (sc. ramulos) Hamadryades deae ludicrum sibi roscido nutriunt umore Cat., quae (sc. urbes duae) in proverbi ludicrum vertēre Plin. sta prešli v zabaven pregovor.
b) igra, drama, predstava (v cirkusu, gledališču in drugod): Isthmiorum ludicrum L. ali l. Isthmiorum Cu., Olympiae l. L., Olympiorum sollemne l. L., Olympio certamine vario ludicrorum genere contendere Iust., indulserat ei ludicro (= ludis Augustalibus) Augustus, dum Maecenati obtemperat effuso in amorem Bathylli T., coronae ludicro quaesitae ali coronae ludicrae Plin. na (pri) javnih igrah pridobljeni.

Lugiō -ōnis, m Lúgion, rim. vojaški tabor ob Donavi v Spodnji Panoniji (Pannonia inferior), izhodiščna točka ceste, ki je vodila čez ozemlje Jazigov v Dakijo: Cod. I. (obl. Lugione, Lucione, Lucionae, gr. Λουγίωνον).

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

Lūsitānia -ae, f Luzitánija, sprva dežela med rekama Duris in Tag, pozneje kot rim. pokrajina dežela med rekama Duris in Anas (Anas, zdaj Guadiana), vzhodno od Salmantike (današnje Salamanke) in Toleta (današnjega Toleda): Varr., Ci. ep., C., L. idr. Od tod Lūsitānus 3 luzitán(ij)ski, iz Luzitánije: Aur., Viriathus Lusitanus Ci., pira Plin.; subst. Lūsitānī -ōrum, m Luzitán(ij)ci, preb. Luzitanije: Ci.