Franja

Pallas -adis in -ados, acc. -ada (Παλλάς) Pálada, vzdevek grške Atene, prenesen na rim., njej sorodno Minervo: H., Pr., Val. Fl., Cl. idr., invitā (iratā) Pallade O. = invitā Minervā (gl. Minerva), Palladis ales O. = sova, Palladis arbor O. = oljka, Palladis ars O. = preja in tkanje; meton.: raptā cum Pallade captus O. s Paladino podobo (paladijem), bacifera Pall., O. oljka; od tod Pallade tingere membra O., infusa Pallade O. z oljem, Pallade conspectā O. Paladino svetišče. Od tod adj. Palladius 3 (Παλλάδιος)

1. Páladin: ramus V. oljčna vejica, corona O. iz oljčnih vejic, latices O. olje, ratis O. = Argo, arx Pr. atenski grad, na katerem so častili Palado, arces O. = Athenae, honores O. prihajajoče, ponujane od Palade; subst. Palladium -iī, n (Παλλάδιον) paládij, z neba padla Paladina podoba v Troji, ki je bila poroštvo obstoja trojanskega kraljestva. Ker Troje ni bilo mogoče zavzeti, dokler je imela ta paladij, sta ga Odisej in Diomed ugrabila. Iz Troje je bil baje premeščen v Rim in je stal v Vestinem svetišču na forumu: Ci., V., O., Plin., Fl. idr.; prim.: locus Vestae, qui Pallada servat et ignem O.

2. apel. umetelen, umetniški, spreten: ars Mart., manus Sil.

reliquiae -ārum, f (reliquus) preostalo, (pre)ostanek, preostalin, ostanki

1. konkr. preostalo, preostalina, (pre)ostanek, ostanki, razvaline, ruševine, razbitine: S. fr., Auct. b. Alx., Auct. b. Afr. idr., paucarum mensum Pl., coniurationis Ci., copiarum N., oppidorum V., cibi Ci. otrebki, vini, hordei Ph., navigii Sen. ph. ladijske razbitine; s subjektnim gen.: reliquiae Danaūm atque Achilli V. ostanki (Troje), ki so jih pustili Danajci in Ahil, oppida reliquiae et monumenta veterum virorum V., reliquiae belli Iust., cladis, pugnae L. kar je preostalo po porazu (bitki), čemur je poraz (bitka) prizanesel (prizanesla); occ.
a) ostanki hrane, ostanki jedi: Pl., Ap., Ph., Suet. idr., cenā peractā reliquias circumstantibus dividere Sen. ph.
b) posmrtni ostanki, ostanki umrlih, pepel mrtvecev, okostje, skelet: V., Iust., Plin. iun., humanorum corporum T., reliquiae Marii Ci., reliquias monumento condere Suet.; poseb. ostanki, kosti svetnikov, relikvije: Eccl.
c) nesežgani mesni ostanki kakega darilnega živinčeta (naspr. exta): Suet.
d) iztrebki, otrebki: Sen. ph.

2. metaf.: pristinae fortunae reliquiae Ci., reliquiae pristinae dignitatis Ci., erant haud parvae reliquiae belli circa Agrigentum Romanis L., dissipare reliquias rei publicae Ci., reliquiae avi (subjektni gen.) Ci. zapuščina = od deda zapuščeni ostanek (punske vojne).

Opomba: Sing.: converritor pridianae reliquiae Ap. — V heksametru najdemo rēliquiae in relliquiae.

Rhēsus -ī, m (Ῥῆσος) Rézos (Rézus), tračanski kralj, ki je prišel na pomoč Trojancem. Ker po prerokbi Troje ne bi bilo mogoče zavzeti, če bi Rezovi beli konji zaužili trojansko travo in vodo, sta se Diomed in Odisej takoj prvo noč po njegovem prihodu priplazila v njegov tabor, mu ugrabila konje in ga usmrtila: Ci., O., V.

Scaea porta, v pl. Scaeae portae (Σκαιαὶ πύλαι) Skájska vrata, zahodna vrata mesta Troje: V., SIL., SERV.; v pl.: PL., V.; samo Scaeae: AUS.

Sinōn² -ōnis, m (Σίνων) Sínon, Ajzimov (Ezimov) (Aesimus) sin, lokav Grk. Potem ko je hinavsko pregovoril Trojance, da so v mesto vzeli lesenega konja, je ponoči izpustil iz njega Grke in tako povzročil konec Troje: V., Hyg., Plin.

sōlor -ārī -ātus sum (indoev. kor. *sēlē-: *səlē-: *si-s(ə)le odobriti (odobravati), razveseliti (razveseljevati); gl. salvus in prim. gr. ἵλημι (iz *σί-σλημι), homersko ἵλα[Ƒ]ος [iz *si-slēu̯os, *si-sla-u̯as] = dor. (lakonsko) ἴληƑος = at. ἵλεως = ajol. (lezboško) ἵλλαος milostljiv, got. sēls dober)

1. (po)tolažiti = (o)krepiti, (o)krepčati, osvežiti (osveževati): fessos opibus solatur amicis V., me silva tenui solabitur ervo H.; occ. odškodovati, povrniti škodo, dati (plačati) odškodnino: Caesar quamvis posthabitam (sc. virginem) decies sestertii dote solatus est T.

2. metaf.
a) (po)tolažiti: diffidentem verbis solatur suis Pl., qui spem soletur suam Pl., spes me solatur O., solantia verba O. tolažilne besede, lenire dolentem solando cupit V., quas bonus Aeneas dictis solatur amicis V., at tu … solare inopem V., inopem solatur et aegrum H., quem tu … qua solatus es allocutione? Cat., solari se Q., Pasiphaën nivei solatur amore iuvenci V. poje, kako je Pazifa(j)o tolažila ljubezen …
b) tolažiti, potolažiti, utolažiti = (o)lajšati, (u)tešiti, potešiti, umiriti (umirjati), (u)blažiti: famem in silvis solabere quercu V., cantu solari laborem V., cavā solans aegrum testudine amorem V., maestum Musā solatur amorem V., telā curas solabar V., metum solatur Iuli V., lacrimas solari O. tolažiti, aestum fluviis H., desiderium fratris Plin. iun., residua senectutis aliā uxore Ps.-Q. (Decl.), quamvis repulsam propinqua spes soletur T., cladem quadragies sestertio solatus est princeps T. z darilom (plačilom) štirih milijonov, singulorum fatigatio, quamlibet se rudi modulatione solatur Q.; pesn.: hac equidem occasum Troiae … solabar V. s tem sem se tolažila ob padcu Troje, to me je umirjalo po padcu Troje.

Teucer -crī in Teucrus -ī, m (Τεῦκρος) Tévker

1. Telamonov sin s Salamine, Ajantov polbrat. Ker se je iz Troje vrnil brez brata, ga je oče pognal po svetu; odšel je na Ciper in tam ustanovil novo Salamino: H., O., Corn., Vell., Iust., Hyg., Lact.; „Teucer“ je tudi naslov neke Pakuvijeve žaloigre (tragedije): Ci.

2. Teucrus, prvi trojanski kralj, po mitološkem izročilu priseljenec s Krete, sin Skamandra, Dardanov tast: V., Serv. (ki ima tudi obl. Teucros). — Od tod adj.

1. Teucrius 3 (Τεύκριος) Tévkrov, tévkr(ij)ski, pesn. = trójski, trojánski: moenia, Pergama Sil.; subst. Teucria -ae, f
a) (sc. terra) Tévkrija = trójska (trojánska) dežela, Troáda, Troja; meton. Trojánci: omnis Teucria V.
b) bot. α) vredník, starejše bučenica, vrhovica, žuljevka (Teucrium chamaedrys Linn.): Plin. β) vráničnik, starejše slezeníčnik (Teucrium flavum Linn.): Plin.

2. Teucrus 3 tévkrski, pesn. = trójski, trojánski: O., V., Cat.; subst. Teucrī -ōrum in -ûm, m
a) Tévkri, Trójci, Trojánci: O., V.
b) Rimljani: Sil.

Thallus² -ī, m (Θαλλός) Tálos

1. grški zgodovinar v 1. ali 2. stoletju pr. Kr., avtor zgodovine Sirije (od osvojitve Troje do 167. olimpi(j)ade): Tert., Lact.

2. mehkužni in pohotni Katulov sodobnik: Cat.

trēs, tria, gen. trium, star. acc. pl. m in f trīs, vulg. treis (Col.) (indoev. m *tréi̯es, f *tisres, n *trī trije; prim. skr. m tráyaḥ, f tisráḥ, n trī, trī́ṇi, osk. trís, umbr. trif, tref, triia (acc.), gr. τρεῖς, τρία, sl. trije, tri, lit. trỹs, got. þreis, þrija, stvnem. drī, nem. drei, nem. three) num. cardinale

1. tri: Fr., Prisc. idr., duae aut tris minae Pl., tria corpora, tris species Lucr., doletis tris exercitus interfectos Ci., tria praedia Ci.; subst. trije, trojica, trojka: tres minime populares existimantur Ci., haec tria (to troje) dum explico Ci.

2. sinekdoha (za izražanje oz. zaznamovanje majhnega števila) nekaj, nekoliko, par, malo: O., Q., Mart. idr., te tribus verbis volo Pl. samo eno besedo (= nekaj besed, par besed) bi rad spregovoril s teboj, tria non commutabitis verba Ter., primis tribus verbis (sc. dixi) Ci., omne aevum tribus explicare chartis Cat.

tripartītiō (tripertītiō) -ōnis, f (iz poznolat. redkega glag. tripertīre v troje (raz)deliti) trojna (raz)delitev, (raz)delitev na tri dele, tripartícija: Aug.

verbum -ī, n (indoev. *u̯er-dh-um < *u̯er-dh-om, razširjeno iz indoev. kor. *u̯er(e)-, *u̯ere(i)- reči, govoriti; prim. skr. vratám zapoved, volja, red, zakon, gr. ἐρέω, εἴρω (s fut. ἐρῶ in pf. εἴρηκα), ῥῆμα beseda, rek, ῥήτωρ govornik, ῥῆμα beseda, ῥῆσις govor, ῥητός izrečen, povedan, sl. vrač, rotiti, porota, zarota, got. waúrd = stvnem. wort = nem. Wort)

1. beseda (kot posamezen del govora), izraz, starejše slovo, v pl. tudi = besede, govor: rem uno verbo complecti Ci., quibus duobus verbis significatis deum Ci., graviore verbo uti Ci., verba minus violenta loqui O., verbum ipsum voluptatis Ci. beseda „sla“, his verbis epistulam misit N. tako se glaseče, habent sua verba dolores V., verborum contumeliae L., novissima (zadnje) verba O., numeris verba coërcere O., scribere verba soluta modis H., ille (sc. dies) nefastus erit, per quem tria verba silentur O. troje besede (namreč do, dico, addico; prim.: verba libera praetor habet O.), te paucis ali tribus verbis volo Pl. malo, tri besede = le malo besed, le tri besede hočem spregovoriti s teboj, uno verbo Pl., Ter., Ca., Ci. z eno besedo, na kratko, skratka, verbo de sententiā destitisti Ci. ne da bi veliko govoril; pogosto v zvezi s kakim določujočim adj. ali pt. kot en pojem: verba minacia O. grožnje, precantia O. prošnje, solantia O. tolažila, exsecrantia O. prekletstva, kletve, excusantia O. izgovori, izgovarjanje, blanda O. dobrikanje, falsa, ficta O. laži.

2. occ.
a) v pl. prazne besede, prazno besedičenje, puhle fraze, kvasenje, blebetanje, „flancanje“: inania V., virtutem verba putas H., verbis non replenda est curia V., existimatio, decus verba sunt atque ineptiae Ci.; reklo: verba dare alicui „dati (dajati) komu besede“ (nam. stvari) = ukaniti koga, (pre)varati koga: Ter. idr., Fabio verba dedit H., vel verba mihi dari facile patiar Ci., curis verba dare O. preganjati si skrbi.
b) ime, videz: verbo (na videz) apud regem, re ipsā apud Polyperchontem iussus est dicere N., verbo (po imenu, na videz) sunt liberi omnes Ci.
c) (kot gram. t.t.) glagol: Varr., ut sententiae verbis finiantur Ci.

3. sinekdoha beseda = izrek, izjava, izustilo, izrecilo, rek, reklo, pregovor, govor: illud mihi verbum non placet Pl., quod verbum audio! Ter., quod verbum in pectus Iugurthae altius … descendit S., verum est verbum, quod memoratur: ubi amici, ibidem opes Pl.; reklo: verbum facere besed(ic)o izreči (spregovoriti, ziniti): Pl., Ter. idr., nullo verbo facto, verbum nemo facit Ci., de eo numquam verbum feci Ci. nisem nikoli izrekel nobene besede; v pl. verba facere govoriti, besedičiti, blebetati: Pl.; elipt.: quid multa verba (sc. faciam)? Ter.; (o govorniku) imeti govor, govoriti, predavati: de eo, de eā re Ci., apud regem N., verba fecerunt eius amici N. zagovarjali so ga, cum Aulo in conloquio verba facit S. se je pomenil, se je pogovarjal; z ACI: ad ea rex satis placide verba facit sese pacem cupere S.; preg.: verba facere mortuo Pl. mrtvemu (= zaman) govoriti, verba fiunt mortuo Ter. to so zaman govorjene besede; zevg.: verba atque orationem habere C.; od tod: multis verbis ultro citroque habitis Ci. po dolgotrajnem pregovarjanju; occ. v pl.
a) (stalno) besedilo, obrazec, formula, besede: sunt verba et voces, quibus … H., verba sollemnia O., puerpera O. zarotitveni obrazci (izgovarjala) ob porodu, venefica O. ali non innoxia V. čudodelne (bajalne) besede, verba quaedam componere Ci. besedila, milites in verba C. Scipionis iurarunt L. so prisegli na besedilo prisege Gaja Scipiona = so prisegli Gaju Scipionu, princeps in haec verba iurat ipse C. (na) to priseže prvi sam, iurare in verba magistri H. (gl. iūrō).
b) šale, dovtipi: quibus sunt verba sine penu ac pecuniā Pl. ki so šaljivi, pa brez …

4. meton. govorjenje, beseda: in verbo vestigia torsit V. sredi govorjenja, med govorjenjem, rictu in verba parato O., abstulit usum verborum O. zaprlo (vzelo) mu je besedo.

5. razna rekla:
a) verbo z besedo, besedno, ustno: Furnio plura verbo quam scripturā mandata dedimus Plancius in Ci. ep.
b) verbi causā (gratiā) naprimer (na primer): si quis verbi causā oriente caniculā natus est Ci., miserum esse verbi causā Crassum Ci., propter aliam rem, verbi gratiā propter voluptatem Ci.
c) ad verbum, de verbo, e verbo, pro verbo (od besede) do besede, dobesedno, natančno: quae modo expressa ad verbum dixi Ci., ad verbum ediscere Ci., somnium mirifice ad verbum cum re convenit Ci., fabellas Latinas ad verbum de Graecis exprimere Ci. dobesedno prevajati; v tem pomenu tudi: exprimere verbum e verbo Ci. ali de verbo Ter., reddere verbum pro verbo Ci. ali samo verbum verbo H.
d) meis (tuis, alicuius) verbis v mojem (tvojem, koga) imenu, po mojem (tvojem, koga) naročilu: verbis meis grata loca saluta O., anulum … quem ego militi darem tuis verbis Pl., (sc. servum) ad regem misit, ut ei nuntiaret suis verbis … N., cum regis verbis, quae attulerant, dedissent N., amborum verbis O., senatūs verbis L., Ci., legantur, qui senatūs populique Romani verbis nuntient … S.
e) bona verba, quaeso! Ter. le milostno!, le rahlo!.

Opomba: Gen. pl. verbûm: Enn., Pl.; poseb.: verbûm sat est Pl.

Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)

1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.

2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.